RAZMIŠLJANJE O AJETUL-KURSI

 

Allah, ni drugega boga razen Njega, El- Hajj (Živi), El-Qajjum (Večni)! Ne prevzameta Ga ne dremež ne spanec. Pripada Mu vse, kar je na nebesih, in vse, kar je na Zemlji. Kdo je tisti, ki nekoga zagovarja pri Njem, razen z Njegovim dovoljenjem? On ve, kaj je bilo pred njimi in kaj bo za njimi; in ne morejo obvladovati delčka Njegovega znanja, razen toliko, kolikor sam hoče. Njegov Kursi obdaja nebesa in Zemljo in ohranjanje le-teh Mu ni težko. In On je El-Alijj (Najvišji), El-Azim (Veličastni)!

(Kur'an; 2:255)

Nekatere odlike tega ajeta:

• Zaščita pred šejtanom.
• Priznanje, da samo Allah upravlja s celotnim vesoljem in da vesolje ni nastalo spontano, niti se ne ureja naključno sam od sebe.
• Priznanje, da samo Allah pozna nam vidno in nevidno.
• Priznanje, da Allah vsem ljudem podarja znanje, nekaterim razkrije več, nekaterim manj.
• V vsakem svojem delu ta ajet izraža tewhidullah in ubudijjet.

Ta ajet je eden od najdaljših v Kur’anu in najplemenitejši ajet, ki govori o zaščiti in zatočišču. To je največji ajet v Kur’anu. Oseba, ki zvečer in zjutraj recitira ta ajet, bo zaščitena pred šejtani, če pa ga recitira po vsaki molitvi (es-salat), bo vstopila v džennet, kakor je rekel Allahov poslanec ﷺ: ‘’Kdor recitira ajetul-kursi po vsaki predpisani molitvi, mu nič ne preprečuje vstopa v džennet, razen smrt.’’ (zabeležil En-Nesai, El-Albani je hadis ocenil kot sahih/ verodostojnega)

Ubejj ibn Ka’b je prenesel: ''Allahov poslanec ﷺ rekel: 'O, Ebu Munzir! Ali veš, kateri ajet iz Allahove knjige je najvzvišenejši?' Rekel sem: 'Allah in Njegov poslanec najbolje vesta.' Ponovno je vprašal: 'O, Ebu Munzir! Ali veš, kateri ajet iz Allahove knjige je najvzvišenejši?' Rekel sem: 'Allah, ni drugega boga razen Njega – Živi, Večni!' Zatem me je potrepljal po prsih in rekel: 'Prisežem pri Allahu, naj ti bo znanje koristno, o, Ebu Munzir.' '' (zabeležil Muslim)

V zavesti človeka je vedno prisotno razmišljanje o Allahovih lastnostih. V predislamskem obdobju džahilijjeta  so se v zavesti človeka nakopičile različne domneve. Prevladovale so mitologije in legende, mrak in ugibanja, kar je prekrilo resnico tudi v filozofijah največjih mislecev. Ko je prišel islam v poslednji obliki, je resnica zasijala, zavest človeka pa se je osvobodila tega težkega nakopičenega bremena.

Allah, ni drugega boga razen Njega.

Te besede vsebujejo novico, da je Allah edino božanstvo za celotno stvarstvo.

Ta kategorična edinstvenost, v kateri ni nikakršnega povoda za deviacijo, niti ni zagrnjena s tem, kar je izginilo ali se izkrivilo pri prejšnjih razodetih religijah, kakor je recimo verovanje v trojstvo, ki je nastalo na cerkvenih koncilih po Jezusovem odhodu. Ta edinstvenost ni popačena z mitologijo, kakor je bilo recimo verovanje antičnih Egipčanov, Grkov in Rimljanov, ki je težilo k verovanju v Allahovo edinstvenost ogrnjeno s domnevnimi sončnimi ali vrhovnimi božanstvi, katerim služijo manjša in podrejena božanstva.

Ta odločna in čista edinstvenost je temelj, na katerem počiva islamsko razumevanje monoteizma (tewhid). Iz tega razumevanja izhaja smer gibanja k Allahu, kar se izraža s suženjstvom (ubudijjet). To pomeni, da je človek lahko suženj samo Allahu in da čaščenje (ibadet) lahko usmerja samo k Njemu. Človek nima nikakršne potrebe po pokoravanju nekomu mimo Allaha. Prav iz tega razumevanja nastaja pravilo: vrhovna oblast pripada samo Allahu, samo On je zakonodajalec ljudem. Vsaka vrednota prihaja od Allaha in nobena vrednota nima resnične vrednosti, če ni v skladu z Allahovimi predpisi. Noben zakon, običaj ali predpis nima zakonske vrednosti, če se zoperstavlja Allahovi zakonodaji.

El- Hajj (Živi), El-Qajjum (Večni)!

Allah živi sam po Sebi in nikoli ne umre. Allah je utemeljitelj vsega ostalega, brez Njega nič ne more obstati.

Allah je edinstveno živ. To je življenje brez začetka in brez konca. To je življenje, ki ni omejeno z dimenzijo časa, kar omejuje vse Njegove stvaritve, ki so seveda omejene z začetkom in koncem. Allah ima absolutno življenje. Allahu ni nič podobno, zato je Njegovo življenje brez karakteristik, s katerimi se odlikuje življenje vsega ostalega. Ta Allahova lastnost potrjuje vse ostale Allahove absolutne lastnosti in negira definicije o življenju stvaritev ter zanika mitologije, ki se o Allahu širijo med ljudmi.

Večni pomeni Allahovo večnost nad vso eksistenco, kakor tudi obstoj vsega zaradi Njega Vzvišenega. Nič ne obstaja brez zanašanja Nanj in brez odvisnosti od Njegove odredbe.

Ne prevzameta Ga ne dremež ne spanec.

To pomeni, da Allaha ne more obvladati ne dremež ne zaspanost, v nadaljevanju pa Sebi negira tudi spanec, saj je spanec močnejši od dremeža.

Tudi to je potrjevanje Allahove večnosti nad vsem stvarstvom in priznanje stvarjenja celotnega stvarstva zahvaljujoč Njemu. To se potrjuje s formo izražanja, kot  recimo: ''Njemu ni nič podobno,'' saj vsebuje negacijo lahkega spanca in globokega spanca, utrujenosti in izmučenosti, vse stvaritve se utrudijo, tudi sonce in zvezde sčasoma iztrošijo svojo energijo in umrejo oziroma se končajo ter ugasnejo.

Resnica te Allahove večnosti nad stvarstvom obstaja v celoti in tudi delno, v vsakem času in tudi v vsaki situaciji – razmišljanje o tem je zares zastrašujoče, ko človek na Allahovo večnost pogleda s svojim omejenim pogledom in umom. Resnica v tej večnosti je, da ljudje ne moremo prešteti vseh atomov in molekul, ne moremo spoznati vseh fizikalnih zakonov, niti si ne moremo zamisliti celotnega vesolja, kaj šele ga doživeti. Kako bi človek zatem lahko razumel ali spoznal Allahovo večnost?! Kar človek razume in spozna je zelo majhen delček spoznanja. Ko človek dojame svojo omejenost, mu ne preostane nič drugega, kot da ustavi svojo pamet in pomiri svoje srce. 

Pripada Mu vse, kar je na nebesih, in vse, kar je na Zemlji.

S tem smo obveščeni, da smo vsi Njegovi sužnji in pod Njegovo oblastjo ter avtoriteto.

Zares, prav vsi v nebesih in prav vsi na Zemlji bodo kot sužnji prišli k Najbolj milostnemu. (Kur’an; 19:93)

Ta oblast je kompletna in absolutna. Lastništvo, ki nima omejitve, minljivosti niti partnerstva. To se razume iz razumevanja, da je Allah naš Gospodar, Edini, ki ima pravico biti čaščen. Ta edinstvenost negira partnerstvo pri vseh pojavih. Ko razmislimo o Allahovem lastništvu nad nami, spoznamo, da ljudje nimamo nikakršne oblasti, temveč le zastopamo Allahove zakone na Zemlji. Tudi to zastopništvo je v Allahovem lastništvu. V skladu s tem so se ljudje dolžni pokoriti pogojem Lastnika, ki jim je podaril to zastopništvo. Vsi pogoji, ki jih je Lastnik določil zastopniku, so navedeni v Njegovem zakonu. Zastopniki nimajo pravice izstopiti iz okvirja tega zakona. Če izstopijo iz okvirja in prestopijo omejitve, potem njihovo zastopništvo postane neveljavno in nelegitimno, zato jih je potrebno odstraniti s položaja.

Že sam občutek pri človeku, da mu je vse, kar je v njegovi roki, le posojeno do določenega časa, zatem pa bo vrnjeno resničnemu Lastniku, je garancija za spokoj in umirjenost; garancija za zmanjšanje poželenj in pohlepa, škrtosti in hrepenenja po bogastvu. Istočasno je to garancija za človekovo zadovoljstvo s tem, kar dobi od Allahovega lastništva, naj je to veliko ali malo; srce postane stabilno in radostno v vseh situacijah. Človek ne bo nesrečen ali jezen zaradi tega, kar je šlo mimo njega, saj se zaveda, četudi bi ostalo pri njem za določeno obdobje, to nikoli pravzaprav ne bi bilo njegovo.

Kdo je tisti, ki nekoga zagovarja pri Njem, razen z Njegovim dovoljenjem?

Zaradi Njegove veličine, vzvišenosti in veličastnosti si nihče ne bo drznil zavzemati za nekoga mimo Njegovega dovoljenja. To je še ena izmed Allahovih lastnosti, ki se dotikajo položaja božanstva in položaja suženjstva.

On ve vse, kar se bo zgodilo in vse, kar se je zgodilo, in ne morejo zagovarjati nikogar, razen tistega, s katerim je On zadovoljen. In iz strahospoštovanja do Njega so čuječni. (Kur'an; 21:28)

Vsi ljudje so v prisotnosti božanstva v položaju suženjstva. Tega položaja ne morejo prekoračiti, saj bodo vedno v položaju skrušenega in pokornega sužnja, ki ne stopa pred svojega Gospodarja niti si ne drzne zavzemati za nekoga brez Njegovega dovoljenja in odobritve. Suženj se podreja Njegovi volji in se za druge zavzema le v mejah Njegove odobritve.

V okviru tega dejstva se razkrijejo deviantna razumevanja tistih, ki so pomešali dejstvo božanstva z dejstvom suženjstva. Za Allaha so trdili (in trdijo), da ima v božanstvu delež tudi sinovstvo, kar je resna kršitev Allahove edinstvenosti. Nekateri smatrajo, da ima Allah družabnike, ki se zavzemajo pri Njem in da se njihovo zagovorništvo z gotovostjo sprejme.

Vendar je resnično islamsko razumevanje čisto od vsega tega in vsega podobnega; ne pušča prostora za prevaro. Božanstvo je božanstvo. Suženjstvo je suženjstvo. Nemogoče je, da se ti dve naravi srečata ali združita. Gospodar je gospodar. Suženj je suženj.

On ve, kaj je bilo pred njimi in kaj bo za njimi;

To je dokaz, da Njegovo znanje zajema vsa bitja vključujoč njihovo preteklost, sedanjost in prihodnost, kakor pravi Allah, ko govori o angelih:

(Gabrijel je rekel) ''In mi (angeli) se ne spuščamo, razen po ukazu tvojega Gospodarja. Njemu pripada to, kar je pred nami, in to, kar je za nami, in to, kar je med tem. Tvoj Gospodar pa ni pozabljiv.'' (Kur’an; 19:64)

Tudi ta resnica definira položaj sužnja v odnosu do Gospodarja. Te besede so izraz Njegovega kompletnega in popolnega znanja, ki natančno preverja vse okrog njih. Preverjanje zajema njihovo sedanjost in tekoče dogodke. Zajema tudi njihovo nezmožnost razumevanja dogodkov, ki so se že zgodili in ki se še bodo zgodili. Zajema, kar ljudje vedo in česar ne vedo. To je obči izraz, ki zajema kompletno znanje do najmanjših podrobnosti, medtem ko ljudje ne vedo ničesar, razen kar Allah dopusti, da vedo.

Kot rečeno, kompletno Allahovo znanje zajema, kar se je ljudem zgodilo pred sedanjostjo in kar se bo zgodilo po sedanjosti – to dejstvo človeka pretrese, saj si zlahka predstavlja, da v vsakem trenutku stoji pred Gospodarjem, ki se zaveda vsega, kar je bilo pred sedanjim trenutkom in v kaj sedanji trenutek vodi. Gospodar se zaveda, kaj si človek misli in kaj govori naglas, kaj človek ve in česa ne ve; pozna njegovo preteklost in kakšno prihodnost bo imel, česar se ne zaveda niti posameznik sam.

Človek s takšnim zavedanjem bo močno pretresen, saj pred Allahom stoji gol z vsemi svojimi skrivnostmi, tako da bo hote ali nehote njegovo srce polno predanosti in skrušenosti. 

In ne morejo obvladovati delčka Njegovega znanja, razen toliko, kolikor sam hoče.

Ljudje vedo samo toliko, kolikor jim je Allah omogočil, zavedanje tega pa je za človeka zelo pomembno, zlasti v današnjem času, ko so ljudje znanost postavili pred vsa ostala znanja. Nihče ne more spoznati in odkriti ničesar od Allahovega znanja, razen kar Allah dopusti in razkrije.

In toliko, kolikor je Allah dopustil človeku v tej domeni, toliko (ali še več) je pustil skrivnosti, ki jih človek nikoli ne bo spoznal, saj jih pri svojem zastopništvu ne potrebuje. Razpravljanje o tem pomeni padanje v neznano in posledično v domneve ter mitologijo. Človek ne pozna trenutka, ki sledi neposredno sedanjemu trenutku; človek nima nobene metode, da bi spoznal naslednji trenutek, saj je spuščena zavesa pregosta in ni pomembno, kako močno se človek trudi, da bi jo dvignil. Občasno se ta zavesa za določeno človeško bitje, poslance in glasnike vere, malce privzdigne  nato pa se zopet spusti in zavlada tišina. Človek doseže mejo in je nikakor ne more prestopiti. Človeku so ostale neznane številne skrivnost, ki se ne nanašajo na njegovo zastopništvo na Zemlji – ki je tudi sama le majhen atom v ogromnem vesolju, v katerem lebdi kot majhen drobec v zraku. 

Tudi poleg tega pa je človek občasno zares fasciniran nad tem delom znanja, s katerim razpolaga. Problem je, ker zaradi tega nekateri prestopijo postavljene meje in sebe smatrajo za božanstvo na Zemlji. Takšen človek zaradi svojega ''silnega'' (ne)znanja negira, da ima vesolje Stvarnika in Gospodarja, čeprav na drugi strani skromno priznava, da je človeštvu na splošno dostopno le malo znanja in razumevanja vesolja.

Njegov Kursi obdaja nebesa in Zemljo in ohranjanje le-teh Mu ni težko.

Kursi je pručka pred oziroma izpod Allahovega prestola glede na najpravilnejše mnenje učenjakov o tej zadevi. Arš (Prestol) je največja izmed vseh ustvarjenih stvari, iznad katerega se je dvignil naš Gospodar na način, ki mu ustreza in ki je dostojno Njega.

Dokaz za to trditev je v kratih vrsticah naveden spodaj skupaj s pojasnitvami učenjakov.

Ebu Zerr je prenesel, da je Allahov poslanec ﷺ rekel: ''Sedmero nebes in sedmero zemlja v primerjavi s Kursijem je kakor obroček vržen v puščavo, in zagotovo je veličina Arša nad Kursijem, kakor puščava nad tem obročkom.''  

Ta hadis je zabeležil Ibn Hibban. Čeprav je avtentičnost verige prenašalcev vprašljiva, je podkrepljena z drugimi verodostojnimi predajami s podobnimi ali identičnimi pomeni. Ibn Hadžer je citiral podporne predaje in zaradi tega verigo prenašalcev dvignil na stopnjo avtentičnosti. Tudi Ibn Kesir je citiral verigo, ki podpira omenjeno. Glej: Sahih Ibn Hibban, El-Ihsan, št. 361; Fethul-Bari, št. 7428, vol. 13, str. 411; Tefsir Ibn Kesir, sura El-Beqara, verz 255, vol. 2, str. 249

Ibn Mes’ud je rekel: ‘’Med prvimi nebesi in tistimi nad njim je (dolžina) petsto let. Med vsakimi izmed nebes je (dolžina) petsto let. Med sedmimi nebesi in Kursijem je (dolžina) petsto let. Med Kursijem in vodo je (dolžina) petsto let in Prestol (Arš) je nad vodo. Allah je nad Prestolom in nobeno vaše dejanje ni skrito pred Njim.’’ (zabeležil Ibn Khuzejme v Et-Tewhid, str. 105 in El-Bejheqi v El-Esma’ wel-Sifat, str. 401)

Ibn Qajjim v Idžtima’ El-Džujuš El-Islamijah na strani 100 in Ez-Zehebi v El-‘Uluw na strani 64 sta to predajo klasificirala kot sahih/verodostojno.

Ibn Usejmin je rekel: ‘’Hadis se ustavi pri Ibn Mes’udu (kar pomeni da je hadis mewkuf), vendar gre za zadevo, pri kateri ni prostora za osebno mnenje, zato pride pod pomen merfu hadisa (katerega veriga gre do Poslanca ﷺ), kajti Ibn Mes’ud ni znan, da bi jemal od israilijjatov (judovskih virov).’’ (El-Qawl El-Mufid Šerh Kitab Et-Tewhid, 3/379)

Allahu ni težko vzdrževati nebes in Zemlje ter kar vsebujeta. Prav nasprotno, Njemu je to lahko in enostavno, saj skrbi za vsako osebo in kar le-ta počne; nadzira vse in nič se Mu ne more izmakniti niti Mu pobegniti, saj so vse stvari podrejene, preproste, nizke in drobne v odnosu do Njega in so popolnoma odvisne od Njega, medtem ko je On neodvisen od vsega in hvalevreden, On počne, kar hoče, Njemu nihče ne postavlja vprašanj, zakaj je nekaj naredil, medtem ko bodo ljudje za svoja dejanja povprašani. On je nadrejen vsem in zlahka obračuna z vsemi. Ni božanstva poleg Njega. On nima družabnika niti partnerja. Ni gospodarja poleg Njega.

Vse to je prisotno v Njegovih besedah:

In On je El-Alijj (Najvišji), El-Azim (Veličastni)!

To je zaokrožitev navedenih lastnosti v tem ajetu; besede označujejo resnico, ki navdihujejo človeka, da je Allah edini na tej vzvišenosti in veličini, zato to lastnost omeji le Nanj, wahdehu la šerike leh.

Allah je na tem mestu označen kot edini Najvišji in edini Veličastni. Noben človek ne more doseči tega položaja, a če si drzne, ga bo Allah omejil, spustil na mesto, ki mu pripada in ga na Sodnem dnevu popolnoma ponižal, če ne že v tem življenju.

Človek se povzdiguje, dokler se povzdiguje, poveličuje samega sebe, dokler se poveličuje, vendar nikakor ne more prestopiti pragu svojega položaja suženjstva Allahu Najvišjemu Veličastnemu. Ko se ta resnica ustali v človeku, se vedno znova vrača k položaju ubudijjeta. Človeka ta resnica pripelje v osvoboditev od napuha in domišljavosti, nato pa se pri njem javi strahospoštovanje in skrušenost; začne se zavedati Allahove vzvišenosti in veličastnosti. Pripelje ga v ustrezno obnašanje v odnosu do Allahove pravice do tewhida in ga osvobodi nasprotja, tj. širka.