RAZMIŠLJANJE O POGLAVJU EL-ASR

V tem kratkem poglavju, ki ga sestavljajo trije verzi, je predočen popoln program za človeško življenje s stališča islama. V njem je izkazana rdeča nit islamskega pojmovanja vere. V toku časa, v vseh stoletjih obstoja človeka je le ena civilizacija vzpostavila program koristen vsem skupinam ljudi. To poglavje predstavlja pot odrešitve, vse ostalo je propad in izguba. Imam Eš-Šafi'i je rekel: ''Če bi Allah razodel le to poglavje, bi zadostovalo.''

Pri času, resnično je človek na izgubi, razen tisti, ki verujejo in delajo dobro, ter si priporočajo resnico in si priporočajo potrpežljivost. (Kur'an; 103:1-3)

Et-Taberani je z verodostojno/sahih verigo prenašalcev zabeležil, da se dva moža izmed ashabov ne bi sestala, a da si pred razhodom ne bi recitirala tega poglavja. Zakaj? Kaj je v tem poglavju posebnega? Če bi gledali po čim večji nagradi in čim večjem blagoslovu, potem bi najbrž recitirali poglavje El-Fatiha ali El-Ikhlas, katerih nagrada za samo recitacijo je ekvivalentna celemu Kur'anu oziroma tretjini Kur'ana.

To poglavje človeku nudi recept za odrešitev, ponuja štiri osnovne temelje za odrešitev. Pot do uspeha na tem svetu in tudi na onostranstvu je v tem poglavju.

Verovanje je veza minljivega, majhnega in omejenega človeškega bitja z Allahom, ki je El-Kajjum (ki vse vzdržuje), ki je El-Baki (Večni, Stalni, čigar neobstoj je nemogoč) in El-Muhijj (ki daje življenje). Zatem, verovanje je človekova vez z vesoljem – skupaj z vsemi zakonitostmi in silami v njem – ki ima istega Stvarnika, zato človek lahko prestopi meje svojega majhnega ega in odide v široka prostranstva vesolja.

Poleg tega ta vez človeškemu bitju daje moč, širino in svobodo. Verovanje, čaščenje in klanjanje samo Allahu Edinemu človeka oddaljuje od čaščenja in priklanjanja drugim mimo Njega in gradi močan princip enakosti z vsemi Allahovimi sužnji, zato se ne podreja in se ne priklanja nikomur poleg Njega Vzvišenega. To je izhodišče resnične človekove svobode.

Verovanje je sredstvo za dvig nad pohlep in užitke tega sveta, ter posameznikova osebna izbira, da je boljše in trajnejše, kar je pri Allahu. Prizadevanje za to, kar je pri Allahu, človeka dviguje, osvobaja in očisti. Verniku pomaga razširiti obzorje, katerega vidi in po katerem se giblje; med dunjo in ahiretom, med zemljo in višjim svetom, kar v njem umirja nizke strasti, zaskrbljenost in gonjo za plodovi. Vernik dela dobro iz razloga, ker je dobro, ker je Allah tako predpisal, in ga ne moti, če plodov tega dobrega ne vidi v tem minljivem življenju.

Dobro delo je naraven plod verovanja, ko se le-to vsadi v srce posameznika. Ko se verovanje ustali v srcu, potem se realizira in manifestira v obliki dejanja. Nemogoče je, da verovanje ostane skrito. Če se verovanje ne manifestira z dejanji, potem je verovanje lažno in mrtvo. Enako kot je lažen in mrtev plastičen cvet brez dišave, ki seveda naravno prihaja iz resničnega cveta.

Zato Kur'an negira vrednost vsakega dejanja, ki ne izhaja iz tega izvora, tj. verovanja. Islamska doktrina je po tem vprašanju povsem jasna. V poglavju Ibrahim:

Primer tistih, ki ne verujejo v svojega Gospodarja: Njihova dejanja so kakor pepel, ki ga na viharni dan razpiha veter. S tem, kar so si prislužili, se ne bodo okoristili v prav ničemer. To pa je globoka zabloda. (Kur'an; 14:18)

In podobno v suri En-Nur:

In tisti, ki ne verujejo – njihova dela so kakor privid na ravnici, za katerega žejen pomisli, da je voda. Ko pa prispe do tja, vode ne najde, toda našel bo Allaha (na Sodnem dnevu), ki bo z njim v celoti poravnal njegov račun, kajti Allah hitro obračuna. (Kur'an; 24:39)

Ta dva verza sta jasna v pogledu ničevnosti in ničvrednosti vsakega dejanja, če ni utemeljeno na verovanju, ki je povezano z monoteizmom (tevhidom) in pravilno namero (nijjetom).

To je eden od razlogov, da je svet vernika tako prostran, širok in vzvišen, tako lep, srečen in napolnjen z zadovoljstvom, da napram njega svetovi nevernikov izgledajo tako majhni, drobni in nizki, tako pomilovanja vredni, nesrečni in izgubljeni.

Kar se tiče priporočanja resnice in priporočanja potrpežljivosti, z njima pride do izraza slika islamskega ummeta, ki ima posebno in specifično naravo eksistence. To je skupnost, ki svojo eksistenco povezuje s svojo dolžnostjo. Ta skupnost prepoznava resnične prioritete, in sicer verovanje in dobra dela, kar hkrati zajema tudi upravljanje in vodenje človeštva s povodi prav tega verovanja in dobrih del, in čigar člani si svetujejo in priporočajo resnico ter potrpežljivost.

Medsebojno priporočanje resnice je neobhodno. Nositi resnico je težka naloga. Resnici se zoperstavljajo številne prepreke: ego, nizke strasti in poželenja, strah, osebni materialni interesi, mnenja večine, nasilje tiranov, krivica tlačiteljev in samovolja nasilnežev. Medsebojno priporočanje pomeni opominjanje in opogumljanje, da se začuti bližina in bratstvo pri nošnji bremena in emaneta (zaupanja).

Tudi priporočanje potrpežljivosti je neobhodno. Skrb za vero in zaščita resnice ter pravice je morda najtežje opravilo, s katerim se lahko sooči posameznik ali družba. Človek mora biti potrpežljiv v borbi s samim sabo ter tudi v borbi s tistimi, ki ga želijo zavesti ali onemogočiti. Potem potrpežljivost pri žalitvah in posmehovanju s strani drugih; potrpežljivost pri nadutosti lažnivcev, zločincev in tagutov. Priporočanje potrpežljivosti povečuje sposobnost pri doseganju poenotenja ciljev in smeri, pomaganje ljudem, oskrbovanje z odločnostjo in vztrajnostjo. Vse ostalo je obsojeno na izgubo in propad.

Če pogledamo današnje stanje muslimanov – ali bolje rečeno ljudi, ki se pripisujejo islamu – so prav oni najdlje od te dobrote, prav oni so se najbolj oddaljili od islamskega programa, ki ga je Allah izbral za ljudi, prav oni so najdlje od poti, katero jim je On Vzvišeni začrtal za odrešitev.

Na ozemljih, od koder je prišlo to dobro, kjer je bila dvignjena zastava verovanja, so se dvignile zastave arabskega nacionalizma, ki nikoli v dolgi zgodovini človeštva ni prinesel ničesar dobrega. Pod temi arabskimi zastavami Arabci niso naredili ničesar dobrega, sploh niso bili omembe vredni, dokler ni prišel islam, s katerim so dvignili zastavo verovanja.

To je bila zastava, s katero so Arabci zmagovali in upravljali ter vodili človeštvo, in sicer zelo velikodušno, stabilno, inteligentno in uspešno, kar se je zgodilo prvič in edinkrat v njihovi zgodovini in zlahka lahko trdimo, edinkrat v zgodovini človeštva.

Zakaj?

Ker ashabi niso prinašali zakonov in zakonskih norm od samih sebe, kajti to bi neizogibno vodilo v neznanje, napake in nasilje. Niso blodili pri svojem ravnanju z ljudmi, temveč jim je Allah dal svetlobo, s katero so se gibali med ljudmi; dal jim islamski ahlak (moralni kodeks) in islamski šeriat (zakonodajo), s katerim so pravično sodili med ljudmi.

Ali je tisti, ki je bil mrtev, pa smo ga oživili in storili, da ima svetlobo, s katero hodi med ljudmi, kakor tisti v temah, iz katerih ne bo izstopil? (Kur'an; 6:122)

O, vi, ki verujete! Bodite vztrajni glede resnice zaradi Allaha, pričajte po pravici in naj vas sovraštvo do nekega naroda ne zanese, da ne bi bili pravični. Bodite pravični, to je bližje bogaboječnosti. In bojte se Allaha, saj Allah zares ve vse, kar počnete. (Kur'an; 5:8)

Neprestano jim je odzvanjalo v ušesih:

To je prebivališče onega sveta, namenjamo ga tistim, ki nočejo vzvišenosti niti širjenja pokvarjenosti na Zemlji. Srečen konec pa pripada bogaboječim. (Kur'an; 28:83)

Niso se grebli za funkcije in položaje, kaj šele da bi za položaje emirjev kandidirali sami. Niso hvalili samih sebe niti niso izvajali propagande, za katero bi trošili svoje premoženje, ali prosili in se zasužnjevali finančnim lobijem, da bi trošili premoženje za njihovo zmago. Četudi so bili postavljeni na položaj, tega niso smatrali za dobitek, temveč so to smatrali kot dolžnost in emanet na svojem vratu ter izpit od Allaha, saj so se zavedali, da bodo na Sodnem dnevu zaustavljeni pred Njim in bili povprašani za majhne in velike odločitve. Vedno so imeli na umu Allahove besede:

Allah vam zapoveduje, da daste emanete tistim, ki jim ti emaneti pripadajo, in ko sodite ljudem, razsojate pravično. Allah vam s tem nadvse čudovito svetuje in Allah zares vse sliši in ima v vse vpogled. (Kur'an; 4:58)

In On je tisti, ki vas je naredil za naslednike zemlje in nekatere povzdignil nad drugimi v stopnjah, da bi vas preizkušal v tem, kar vam je dal. Resnično tvoj Gospodar hitro kaznuje in On je zares Tisti, ki največ odpušča, Najbolj usmiljeni. (Kur'an; 6:165)

Niso se zalagali le za dobrobit na nekem omejenem področju, temveč so želeli pravico prinesti vsem narodom. Niso želeli osnovati arabskega imperija, da bi z njim izkoriščali ostala ljudstva, temveč so želeli osvoboditi ljudi izpod čaščenja in služenja drugim ljudem, ter jih pripeljati v čaščenje in služenje Allahu Edinemu, kakor je Rabia' ibn Amir pojasnil perzijskemu generalu Rustumu, ko ga je slednji pred bitko na Kadisijji vprašal, po kaj so prišli v Perzijski imperij: ''Allah nas je poslal, da vas odpeljemo iz čaščenja (in suženjstva) stvaritvam v čaščenje (in suženjstvo) Stvarniku. In da vas odpeljemo iz tesnobe tega sveta v prostranost tako tega sveta kot onostranstva. In da vas odpeljemo iz tiranije religij (in sistemov) v pravičnost islama.'' (Et-Taberi; Tarikh el-Rusul vel-Muluk)

Pojasnil mu je, da je bistvo islama osvoboditi ljudi iz suženjstva ljudem in stvarem ter jih pripeljati v suženjstvo edinole Allahu. In to je dejansko sporočilo islama: da bi bili ljudje svobodni in muhlasen (čisti) za Allaha Vzvišenega. Svoboden boš edinole takrat, ko se odrečeš služenju in suženjstvu vsem tem različnim stvarem in ljudem, ter se kot suženj predaš edinole Allahu. Resnična svoboda torej pomeni suženjstvo (ubudijje) izključno Allahu in nikomur poleg Njega.

Amr ibn El-As je bil guverner in osvoboditelj Egipta. Njegov sin je nepravično udaril nekega Egipčana. Ko je za to izvedel kalif Omar ibn El-Khattab, je Amrovega sina kaznoval in mu rekel: ''Kdaj ste ljudi naredili za sužnje, medtem ko so jih matere rodile svobodne?!'' Takšnih in podobnih primerov je preveč, da bi jih na tem mestu našteval.

Za ashabe so bila vsa ljudstva enaka, vsi ljudje so bili enaki, saj vsi ljudje izvirajo od Adama, Adam pa je od zemlje; Arabec nima prednosti pred nearabcem, niti nearabec pred Arabcem.

O, ljudje! Resnično Smo vas ustvarili iz moškega in ženske ter vas naredili, da ste narodi in plemena, da bi se spoznali. Pri Allahu je zares najplemenitejši med vami tisti, ki je najbolj bogaboječ. Allah je zares Vseveden in je Poznavalec vsega. (Kur'an; 49:13)

Pod njihovim okriljem so ljudstva – tudi tista predtem zatirana – lahko sodelovala v veri in vladanju, znanosti in vzgoji, ter prispevala h gradnji tega sveta. Pravzaprav so v nekaterih disciplinah številni iz teh ljudstev presegli Arabce, vključno z verskimi znanostmi, tako da so bili med njimi posamezniki nearabci, ki so se smatrali za islamske prvake, muhaddise (poznavalci znanosti o hadisih), fakihe (pravniki), kadije (sodniki) …

Ni mi znana niti ena faza v zgodovini človeštva, ki bi bila sijajnejša, pravičnejša in bolj moralna od obdobja khilafa rašida, tj. obdobje prvih štirih kalifov, v katerem so se vse moči duha, morale, vere in znanosti usmerile v razvoj približka popolnega človeka in vzpostavitev skorajda povsem pravične civilizacije. Zakaj pravim približka in skorajda? Zato ker na tem svetu nič in nihče ni popoln.

To je bila ena od največjih držav na svetu, bila je politična in materialna velesila, poleg tega pa so ji vladale visoke moralne vrednosti. Moralni napredek je šel z roko v roki s širjenjem ozemlja in kulturnim napredkom. Zločini so bili zmanjšani na minimum v odnosu na velikost države in število prebivalstva, kljub ogromnemu številu motivov in povodov zanje. Medsebojni odnosi so bili dobri in večinoma prisrčni, enako kot odnosi posameznika z družbo ter obratno.

To je bilo popolno obdobje in človek si ne more zamisliti popolnejše družbe od te, težko si jo je zamisliti tudi v utopičnih hollywoodskih filmskih sanjarjenjih.

Kljub temu je bilo večina zgoraj napisanega le glede vprašanja dobička in izgube na dunji, kar je v primerjavi z dobičkom in izgubo na ahiretu zares majhna stvar. Tam bo šele pravi dobiček in prava izguba; tam v večnosti v večnem življenju v resničnem življenju. Tam je dobitek Raja in zadovoljstva ali izgubljenost Pekla in kesanja, ki bo zaman.

Resnično vas svarimo z bližnjimi mukami na Dan, ko bo človek videl, kaj so naprej poslale njegove roke in bo rekel: ''O, ko bi le ostal prah!'' (Kur'an; 78:40)

Ashabi so bili neusmiljeni do sebe pri izkoriščanju svojega časa, zato so drugi in tretji verz seveda razumeli v povezavi s prvim verzom: Pri času.

Glede besede asr (čas) med tolmači Kur'ana obstaja več mišljenj, vendar se vsi pomeni vračajo na obdobje od začetka časa do konca časa in na čas posameznikovega življenja, kajti dunja osebe se začne z njenim rojstvom in konča s smrtjo. Zamislite si, da smo sestavljeni iz časa in si predstavljajte, da vsako sekundo izgubite del sebe. Ali bi ob takšni mentaliteti izgubljali sekunde, minute, ure, dneve? Čas, tvoj način življenja v dimenziji časa, določa tvoje življenje na onostranstvu, tj. tvoj uspeh ali izgubo.

Obstaja še eno mišljenje, katerega ni težko uskladiti, in sicer da čas (asr) v tem poglavju pomeni obdobje Poslančevega življenja. To je idealno obdobje, zlata doba islama. To je obdobje, ki je naša referenca za čaščenje, obnašanje, moralne vrednosti, politiko, pravo. Ummet nikoli ne bo doživel rasti, časti in osvoboditve, dokler si za referenco ne vzame tega zlatega obdobja, in prav iz tega razloga so ashabi striktno izvajali vse zapovedi in napotke, ki so jih prejeli od Poslanca Muhammeda ﷺ.

Zato bo človek na izgubi, če bo izgubljal svoj čas za nepomembne in trivialne stvari, uspešni pa bodo ljudje, ki bodo koristno izkoriščali svoj čas, to pa so tisti, ki verujejo in delajo dobro, ter si priporočajo resnico in si priporočajo potrpežljivost.

To je ena pot, ne več poti. Pot verovanja in dobrodelnosti ter vzpostavljanje skupnosti, člani katere si priporočajo resnico in pravico ter si na tej poti priporočajo potrpežljivost. To je skupnost, ki bo solidarna pri zaščiti resnice in oskrbljena s potrpežljivostjo.

Vse napisano je morda odgovor na prvotno vprašanje, zakaj se dva ashaba nista razšla, dokler eden od njiju ni recitiral tega poglavja. To nam pokaže temo njihovih pogovorov. Primerjajmo njihove teme pogovorov z našimi; primerjajmo njihove sanje, upanja in misli z našimi. Znanje ni akumulacija besedil, temveč aplikacija naučenih besedil v dejanjih. Rezultat njihovega znanja vidimo v njihovih dejanjih in posledicah njihovih dejanj, ki so se izkristalizirale v tem omenjenem zgodovinskem obdobju.

Ashabi so se obvezali na verovanje v vsaki situaciji, na dobrodelnost v vsaki situaciji. Obvezali so se na govor resnice in zaščito pravice v vsaki situaciji. In obvezali so se, da bodo pri tem potrpežljivi v vsaki situaciji, četudi je bila situacija težka.