JUDJE V ISLAMSKEM SVETU

Trenutno je zopet postalo aktualno vprašanje antisemitizma, ko vsakega, ki samo omeni zločine današnjih sionistov, takoj obtožijo za antisemita. To postane najbolj smešno, ko nekega Arabca, ali pa kar Arabce na splošno, obtožijo, da so antisemiti. Zakaj smešno, se sprašujete? Zato ker so tudi Arabci semiti oziroma semitsko ljudstvo, enako kot Judje.

Antisemitizem v islamu ne obstaja. Islam ne spodbuja sovraštva ali nasprotovanja na podlagi narodnosti. Če oseba, ki je po narodnosti Jud, sprejme islam, potem je musliman, čeprav ostane Jud po narodnosti. In to se je v zgodovini pogosto dogajalo, tudi v času Poslanca Muhammeda ﷺ, ko so v Medini živela tri judovska plemena, in sicer Benu Kajnuka, Benu Nadir in Beni Kurejza. Med njimi je bil eden od njihovih glavnih rabinov Abdullah bin Selam (Ben Šalom), ki je sprejel islam, takoj ko je srečal Poslanca Muhammeda ﷺ, saj je imel o njegovem napovedanem prihodu znanje iz Tore. Pravzaprav so ga ta tri judovska plemena pričakovala, zato so se tudi preselila v Jatrib (Medino), saj so iz Tore natančno vedeli, kje se bo poslanec pojavil.

Tisti, ki smo jim dali Knjigo (tj. kristjani in predvsem judje), ga poznajo (tj. Muhammeda ﷺ), kakor poznajo svoje sinove, vendar del njih krije resnico, ne glede na to, da jo pozna. (Kur'an; 2:146)

Mar jim ni znamenje, ker ga poznajo učenjaki izmed Izraelovih otrok? (Kur'an; 26:197)

Poslanec Muhammed ﷺ je natančno napovedan v Bibliji in to je znano vsakomur, ki je temeljito prebral Biblijo in se zaveda progresije Božanskih razodetij. To si lahko preberete na povezavi Muhammed v Bibliji.

Vendar to ni moja tema na tem mestu. Moja tema je: Kako so judje živeli v kalifatu?

Odnos islama in judaizma se začne na Arabskem polotoku. Judovska kultura je imela že pred tem močan vpliv na kraljestva na področju Himjar, današnji Jemen, ki je bil v določenih časovnih obdobjih judovsko kraljestvo.

Ko je Poslanec Muhammed ﷺ leta 622 prišel v Jatrib (Medino) in postal vladar, je takoj sklenil sporazume s prej omenjenimi judovskimi plemeni. Pogosto slišimo, da jih je kasneje izgnal zaradi tega, ker so bili po narodnosti Judje, kar je napačno tolmačenje zgodovine. Izgnal jih je iz političnih razlogov, in sicer zaradi izdajstva med bitko Ahzab oziroma bitko na Hendeku, ko so prekršili prej sklenjene in podpisane sporazume.

Islam jude skupaj s kristjani prepoznava kot ehlul-kitab, pripadnike Knjige. Islam originalno Toro, Psalme in Evangelije vidi kot Božje razodetje, vendar so današnje te tri knjige oziroma zbirke knjig izkrivljene.

Zgodnji kalifat ni dajal velike pozornosti temu, da bi spreobračal nemuslimane v islam.

Ni prisile v vero, saj je razlika med pravo potjo in zablodo jasna. (Kur'an; 2:256)

Ko so muslimani osvojili neko območje, so zgradili džamijo, kjer so bili dobrodošli vsi, ki jih je zanimal islam. Niso hodili po ulicah, postavljali stojnic in prepričevali ali prosili ljudi, naj vstopijo v islam, še manj pa jih prisiljevali.

Prav iz tega razloga so večje krščanske in judovske skupnosti, kot tisti v Babilonu in Antiohiji, ostale zelo aktivne v intelektualnem življenju njihove vere. Številni muslimanski vladarji so zaposlili jude in kristjane za prevajanje grških in indijskih filozofskih ter znanstvenih del, kar je še dodatno povzdignilo njihov status v intelektualnem okolju velikih mest, kot na primer Bagdad in Kairo.

Judje so imeli politično, enako kot ostali nemuslimani, status ehlul-zimma, zaščiteni ljudje. Morali so plačevati davek imenovan džizija; zaradi česar nekateri danes zmotno mislijo, da so bili drugorazredni državljani. Džizija je predpisan davek za nemuslimane, ker imajo versko svobodo in se jih iz tega razloga ne sme prisiliti v plačevanje zekata, katerega plačujejo muslimani kot del verske obveznosti. Zekat za muslimana znaša 2,5% od letnega prihranka. Plačevanja džizije so opravičene ženske, otroci in ostareli, dolžni pa so jo plačati odrasli nemuslimani sposobni za delo. V obdobju kalifata Omarja ibn El-Khattaba, drugega kalifa, je džizija znašala 4 dirheme (srebrnike) za bogatega nemuslimana, 2 dirhema za nemuslimana iz srednjega razreda in 1 dirhem za revnega oziroma za tistega, kateremu bi danes rekli mezdni delavec. V tistem času je bilo 10 srebrnikov težkih 2.9 grama srebra. Trenutno je cena za gram srebra … Preverite sami.

Poskušajte to sedaj preračunati v današnjo valuto in seveda upoštevajte padec vrednosti denarja, pa kljub temu ni tako slabo, kajne? Če bo nekdo trdil, da so bili judje in kristjani zaradi plačevanja davka drugorazredni državljani pod muslimanskimi kalifi, kaj so potem danes pod krščanskimi ali sekularno-demokratičnimi voditelji? Morda desetorazredni državljani?!

V tistem obdobju sta v islamskem svetu obstajali dve glavni obliki oziroma ločini judaizma: rabinski judaizem in karaitski judaizem. Glavna razlika med tema dvema ločinama je, da karaitski judaizem uči, da je v smislu judovske zakonodaje temelj Tora, medtem ko rabinski judaizem predvideva tudi uporabo oralnega zakona oziroma Talmuda. Karaitskih judov je danes le še peščica, včasih pa so bili številni predvsem v Iraku in Egiptu. Odnosi med tema dvema ločinama so bili mnogokrat paradoksalni. Občasno so bili vpleteni v odkrito medsebojno sovražnost, medtem ko je bilo poročanje med tema dvema ločinama povsem običajno. Muslimani se v njihove razprtije niso vmešavali; oboji so bili zaposleni na dvorih muslimanskih voditeljev in opravljali različne funkcije. V večjih mestih so imeli svoje univerze za učenje judaizma, predvsem v obdobju geonimov, ki so bili verski in spiritualni voditelji judov.

Ob koncu 10. stoletja se je začelo obdobje rishonov, kar pomeni, da so lokalni rabini dobili večji vpliv, namesto recimo temu centralizirani avtoriteti geonimov. Eden od pomembnih rabinov v tem obdobju je bil Moshe de Leon, ki je napisal Zohar, najpomembnejše besedilo Kabale, in Avraham Abulafia, ustanovitelj ekstatične Kabale, ki se osredotoča na asketizem in preroška izkustva. V tem obdobju so bile pomembne judovske skupnosti v Andaluziji in Magribu (tj. severna Afrika), Jemnu, Bližnjem vzhodu in celo Horasanu (tj. centralna Azija). Judje so se na teh območjih mešali z ljudmi, tako muslimani kot ostalimi nemuslimani, in so zato prevzeli določene kulturne tradicije različnih ljudstev v kalifatu. Judovske skupnosti so bile tako ruralne kot urbane, na primer v Palestini in Maroku so živeli večinoma v vaseh, medtem ko so bili judje v Egiptu in Andaluziji povsem urbanizirani, nekateri so dosegli tudi visok politični status, kakor Šmuel ibn Nagrillah oziroma Samuel Ha-Nagid v Granadi, ki je bil veliki vezir islamske države, kar je današnji ekvivalent premiera oz. prvega ministra.

Zaradi velikosti kalifata je prišlo tudi do kulturnih razlik med judi, kar se je oblikovalo v dve kulturni kategoriji: Mizrahim, to so judje iz Bližnjega vzhoda, in Sephardim, to so judje iz Andaluzije oziroma Iberskega polotoka. Ti dve kategoriji obstajata še danes, skupaj z Aškenazi judi z izvorom iz srednje in vzhodne Evrope.

Islamsko zlato obdobje, znano po napredku v umetnosti, znanosti in literaturi, je bilo tudi obdobje kulturnega razcveta judovskih skupnosti, saj so imeli dostop do znanja na dvorih in v knjižnicah Kaira, Kordobe in Bagdada. Najpomembnejši judovski mislec tega obdobja je bil Maimonides ali Moshe ben Maimon. Rodil se je v Kordobi leta 1135 ali 1138. Preko arabskih prevodov je bil dobro seznanjen z različnimi helenističnimi filozofijami, bil pa je tudi odličen in napreden zdravnik. Kasneje je živel v Maroku in delal kot zdravnik, nato pa se je preselil v Egipt, kjer je postal osebni zdravnik nekega točno določenega Salahuddina El-Ejjubija (Saladina), osvoboditelja Jeruzalema izpod križarjev. Prav tako je postal nagid (vodja) judovske skupnosti v Kairu. Maimonides je kombiniral aristotelianizem in neoplatonizem, v njegovih filozofijah pa je čutiti tudi vpliv islamske teologije. Njegova dela in razmišljanja so opisana kot skupek helenistične in judovske misli, gledana skozi leče islama. Tudi njegov sin Avraham Maimonides je postal slaven zdravnik in mislec.

Islamski svet je kljub občasnemu političnemu neredu in tudi po fragmentaciji umajjadskega kalifata vedno ohranil živahne trgovinske stike in povezave. Judje so enako kot kristjani pripomogli k tej blaginji, enako kot so bili zastopani tudi v vseh drugih poklicih. Oba Maimonidesa (oče in sin) nista bila edina judovska zdravnika v islamskem svetu, saj so številni judje delali kot zdravniki, v bistvu so bili znani kot najboljši zdravniki, zlasti v obdobju od 10. do 12. stoletja. Judovski zdravniki so bili običajno izučeni v družini, kar je vodilo v večgeneracijske zdravniške judovske dinastije. Drug način za povečanje znanja in seznanitev z novimi odkritji in zdravniškimi metodami, so bila javna predavanja v večjih mestih, ki so bila dostopna vsem.

Običajno vojaški položaji niso bili odprti za nemusliamne, kar je deloma povezano tudi s plačevanjem džizije. Ko nemusliman plača džizijo, nima dolžnosti braniti ozemlja, na katerem živi, temveč ima pravico, da je zaščiten oz. da se ga brani, saj je izmed ehlul-zimma, zaščitenih ljudi. Kljub temu so se judje (in tudi kristjani) pogosto prostovoljno borili v muslimanskih vojskah in bili celo poveljniki. Omenjeni Samuel Ha-Nagid je vodil številne bitke proti križarjem v Andaluziji.

Enako kot andaluzijski judje so bili judje na vseh islamskih dvorih politično aktivni kot pisarji in zdravniki, poleg tega so bili tudi uspešni trgovci povsod v islamskem svetu, njihova trgovina je segala vse do centralne Azije.

Islamski svet je bil prostor, kjer so judovske skupnosti aktivno sodelovale v različnih sferah življenja. Muslimani so imeli na splošno vedno toleranten odnos do ljudi drugih veroizpovedi, ne samo do judov. Seveda so se zgodili občasni pregoni judov, kot na primer v Granadi leta 1066, ko je Joseph Ha-Nagid, vezir Granade sklenil pakt z voditeljem sosednje Taife Almerie, Mutasimom ibn Sumadihom, da bo v primeru napada odprl vrata obzidja. V zameno naj bi ga Mutasim okronal za kralja pod svojim pokroviteljstvom. Plan se je razkril, zato je množica vdrla v palačo in ubila Josepha Ha-Nagida. Vse to je vodilo v masaker, v katerem so jezne množice pobile približno 4000 nedolžnih judov v enem dnevu. Drug primer je bila vladavina fatimidsko-šiitskega voditelja El-Hakima v Kairu, ki je spremenil islamske zakone in predpisal številne stroge protijudovske zakone za področje Egipta.

Vendar so to osamljeni primeri. Generalno se je z judi v islamskem svetu ravnalo neprimerljivo bolj tolerantno kot v krščanski Evropi. V islamskem svetu je povprečen odnos med ljudmi različnih veroizpovedi temeljil na vsakodnevnih potrebah in interakcijah. Ta toleranca in soobstoj je preživel do 20. stoletja in do prihoda evropskega kolonializma, ki je porušil večino obstoječih družbenih struktur. To ne pomeni, da že pred tem med ljudmi niso obstajali določeni predsodki – takšna je enostavno človeška narava na splošno – vendar preko integracije judov v različnih sferah življenja zlahka vidimo, da se niti vladarji niti običajni prebivalci v islamskem svetu niso obremenjevali s teološkim rivalstvom različnih veroizpovedi. To lahko vidimo tudi v antropoloških zapisih z začetka 20. stoletja v Palestini, ki govorijo, da so muslimani, kristjani in judje praznovali praznike en drugega. Čeprav je to muslimanom v osnovi prepovedano, nam to pokaže prepletenost življenja ljudi različnih veroizpovedi pod islamsko vladavino. Še pred tem nam podobno govorijo poročila križarjev, ki so se čudili temu mirnemu soobstoju med tremi veroizpovedmi, ko so iz Evrope vdrli na Bližnji vzhod.

Judje so bili vedno prisotni v islamskem svetu in aktivno prispevali k umetnosti in znanosti. Tako je bilo vse do začetka 20. stoletja in pojave sionizma, katerega nikakor ne smemo mešati z judaizmom.

Seveda je jasno, da celotne več kot tisočletne zgodovine judov v islamskem svetu v teh parih vrsticah nisem mogel opisati, morda pa ste dobili vsaj malo bolj jasen obris tega, kakšen odnos ima resnična islamska oblast do judov in tudi ostalih nemuslimanov.

Islamska kozmopolitanska družba je zmožna prinesti soobstoj potomcev Abrahamovih sinov, Išmaela ﷺ in Izaka ﷺ. Tega je bila zmožna v preteklosti in tega bo zmožna tudi v prihodnosti, ko se stvari postavijo na svoje mesto, čeprav vas nekateri današnji evropski populisti in vojni hujskači želijo prepričati v nasprotno.