ALI DŽIHAD POMENI TERORIZEM?

Ali se je islam širil z mečem? Da. Vendar tudi ne. Islam se je širil po svetu na številne načine vključno z trgovino, diplomacijo, misijonarstvom in seveda tudi z vojaškim osvajanjem oziroma s tem, čemur pravimo džihad et-talab, ofenzivni džihad. Največja širitev islamskega imperija se je zgodila v prvih stotih letih po smrti Poslanca Muhammeda ﷺ. Vendar za razliko od ostalih vojaških osvajanj ali širitev ostalih religij, kakršni sta hinduizem in krščanstvo, islamski osvajalci niso prisiljevali ljudi v spreobrnitev v islam. Ti osvojeni ljudje so bili znani kot ehlul-zimma, ljudje pod zaščito, kar je popolnoma druga tema.

Poanta je, da se je islam širil z vojaškimi osvajanji in džihad ni samo defenzivne narave, temveč je lahko tudi ofenzivne narave. Vendar, ali ni to popolnoma nemoralno, barbarsko in v nasprotju z versko svobodo?

Naj vam postavim vprašanje: Ali se strinjate z Ženevsko konvencijo? Ali sprejemate Deklaracijo človekovih pravic Združenih narodov? Ali sprejemate idejo mednarodnih teles, ki imajo pravico vsiliti določene standarde povsod na svetu? Če ste odgovoril pritrdilno, potem pravzaprav ne verjamete v versko svobodo. Morda mislite, da verjamete, vendar tako mislite le zato, ker ko slišite beseda vera ali religija, takoj pomislite na islam, krščanstvo, judaizem, hinduizem ali budizem.

Kaj če bi na termin religija gledali v malo širšem smislu? Kajti konec koncev, ali ni religija v samem bistvu skupek vrednot in prepričanj o naravi sveta in človeka, o dobrem in zlu, pravilnem in nepravilnem, moralnem in nemoralnem … Če definiramo religijo v tem širšem smislu – in islam pravzaprav na ta način definira religijo (ar. din), ki je širši pojem od verovanja (ar. iman) – potem se stvari kot so Ženevska konvencija, Deklaracija človekovih pravic in vse različne mednarodne institucije ter ideje, lahko smatra na način, da predstavljajo ali sestavljajo določeno vrsto religije, čeprav v Evropi temu morda ne rečemo religija v tradicionalnem smislu.

Zaradi pojasnitve dajmo ime tej moderni religiji, katero predstavljajo Deklaracija človekovih pravic, Ženevska konvencija in vsi ti moderni sekularni standardi, ki se vsiljujejo po celem svetu. Zakaj tej religiji ne bi rekli Prvi-svet-izem? To bom storil edinole z namenom lažjega pisanja, da mi ni potrebno v vsakem stavku pisati, na kaj ciljam.

Menim, da je to kar primerno ime, kajti t. i. Prvi svet ali Razviti svet sebe pogosto smatra kot boljšega, bolj razsvetljenega, bolj civiliziranega in ima zato odgovornost, da razvije in svojo naprednost prenese na celoten svet preko prej omenjenih institucij in njihovih vrednot ter standardov dobrega in zla, moralnega in nemoralnega.

Maloprej, ko ste morda rekli, da sprejemate Ženevsko konvencijo in Deklaracijo človekovih pravic, to pomeni, da ste sledilci in pripadniki prvosvetizma, in ne le to, najbrž tudi verjamete, da se mora ta religija razširiti po celem svetu, saj je edina pravilna in trenutno predstavlja najboljše vrednote na svetu, kajne?

To avtomatično pomeni, da se mora prvosvetizem širiti z mečem (ali tanki, bojnimi letali in letalonosilkami), kajti kako drugače ZN lahko prisilijo države v sprejemanje teh standardov?

Vsiliti zakon po definiciji zahteva silo. Pripadniki prvosvetizma imajo zelo specifičen način za širjenje svoje religije po svetu. Včasih je to nekaj, čemur svečeniki prvosvetizma pravijo diplomatske sankcije. To v samem bistvu pomeni, da izstradajo neverne narode v pokornost, ko jim poskušajo onemogočiti ali otežiti dostop do hrane, zdravil in ostalih osnovnih surovin. To delajo toliko časa, dokler se neverniki v prvosvetizem ne predajo in sprejmejo njihovo religijo. Če jih stradanje ne prisili v pokornost, potem visoki svečeniki, mule prvosvetizma, pozovejo v bolj ekstremne ukrepe. Temu se v njihovi terminologiji reče vojaška intervencija. To je sveta vojna prvosvetizma. Kakršnokoli terminologijo želiš uporabiti, neverniki v prvosvetizem se morajo pokoriti, voljno ali pred cevjo puške. Pravzaprav je razlog, da religija prvosvetizma trenutno dominira svetu, jeklena pest, ki večino sveta drži v pokornosti.

Seveda ima prvosvetizem tudi svoje evangelije, ki dosegajo skoraj vse kotičke sveta preko medijev, glasbe, filmov, knjig itn. Imajo tudi misijonarje, to so nevladne in humanitarne organizacije, ki gredo okoli sveta do ljudi, katere je potrebno razsvetliti in jim pomagati razumeti dogme prvosvetizma. Skoraj vse srednje šole in univerze imajo predmet verouka prvosvetizma za obvezen predmet.

Vendar je kljub vsej tej kontroli in vsej tej moči najmočnejša stvar pri prvosvetizmu to, da je cel svet prepričal, da sploh ne obstaja. Načela prvosvetizma so sinonim za dobroto in pravico, tako da pripadniki prvosvetizma niti ne prepoznajo, da sledijo točno določeni religiji s točno določeno teologijo in razumevanjem dobrega in zla, moralnega in nemoralnega. Pripadniki prvosvetizma mislijo, da so vsa njihova prepričanja univerzalna. Pripadniki prvosvetizma ne priznajo in ne razmišljajo o tem, da na celem svetu obstaja ogromno ljudi in narodov, ki enostavno ne verjamejo v te njihove vrednote in njihovo razumevanje sveta ter kaj točno bi morale biti človekove pravice posameznih skupin ljudi. Vendar ti neverniki v prvosvetizem pravzaprav nimajo izbire – moraš se pokoriti ali umreti.

Kaj je torej razlika med prvosvetizmom, ki svetu vsiljujejo svoje vrednote in prepričanja, in med islamom? Problem ni, da bi se prvosvetizem ne strinjal z idejo uveljavljanja svojih idej drugim ljudem preko sile. Nasprotujejo le temu, da bi to počel islam ali katerakoli druga religija. Pravico do tega priznavajo samo sebi. To je v bistvu le stara dvoličnost: dobro zame, slabo zate.

Visoki svečeniki prvosvetizma so zavedli ljudi, da kar počnejo oni, to ni prisila, kar pa počnejo muslimani, to je seveda prisila. Vendar je pravzaprav podobna stvar, z le dvema pomembnima in očitnima razlikama.

Prva: zgodovinsko gledano, ko se je islam širil z vojaškimi osvajanji v različne dele sveta, so ta območja postala cvetoča središča misli, kulture, literature in znanosti. Muslimani so osvojili Irak, pa je Bagdad postal središče islamskega sveta. Muslimani so osvojili Perzijo, pa so nekateri največji učenjaki in znanstveniki prišli iz Perzije. Islam je osvojil Egipt, pa je Kairo postal središče islamskega sveta. Islam je osvojil Iberski polotok, pa sta Cordoba in Toledo postala središče ne le islamskega, temveč celotne Evrope v znanosti. Islam je osvojil Balkan, pa so nekateri od najboljših državnikov Osmanske države prišli z Balkana. Ko se prvosvetizem širi po svetu in ko osvoji neko območje; ko svoboda in enakopravnost prvosvetizma prideta na neko območje teh revnih držav Tretjega sveta, nikjer ne vidimo razcveta, prav nasprotno postanejo še bol nerazvite.

Druga: muslimani nikoli niso prisiljevali ljudi v islam, zato tudi imamo koncept ehlul-zimma, ljudje pod zaščito, in zato še danes v t. i. muslimanskih državah živi ogromno kristjanov ter judov (ne le v Palestini), saj njihovi predniki nikoli niso bili prisiljeni v spreobrnitev. Iz istega razloga so judje v preteklosti bežali v islamske države pred pregoni kristjanov, saj so vedeli, da bodo imeli med muslimani versko svobodo. Judje in kristjani so imeli celo svoja paralelna sodišča za zadeve zasebne narave. Morda so prav v krščanstvu današnji prvosvetisti dobili idejo, saj enako kot kristjani v preteklosti, ne tolerirajo druge religije. Ko prvosvetizem osvoji neko območje, se morajo vsi prebivalci pokoriti njihovim vrednotam, če ne te prisilijo v spreobrnitev.

Vendar niti to ni moja poanta na tem mestu. Poanta je, da ofenzivni džihad ni nič drugačen od tega, kar se danes smatra za standardno prakso. Razlika je le, da se druga religija ofenzivno širi.

Seveda pričakujem tudi ugovor pacifista, ki bo morda rekel, da ne verjame v širitev vrednot s silo in da ne verjame v Ženevsko konvencijo, ZN in podobno. V redu. Ali takšen morda pravi, če obstaja država ali manjšina v neki državi, kjer se izvaja genocid, masaker ali nekaj podobnega, kjer so ljudje zatirani, da ne bi smelo biti intervencije? Če obstaja država, ki sistematično zlorablja ženske in otroke ali neko raso in etnično manjšino, ali takšen meni, da se tega režima ne bi smelo napasti, ga odstraniti in zaustaviti to zatiranje? Če je to njegovo stališče, potem je to stališče zelo iracionalno in precej nemoralno. Če nekdo verjame v dobroto in pravico, potem neizbežno verjame, da se ta dobrota in pravica mora širiti, ker če želi dobroto in pravico samo zase, ali je to potem sploh dobrota in pravica?!

Seveda potem pridemo do vprašanja, kaj sploh je dobrota in kaj sploh je pravica, in do debate in pogovora o tem lahko pride, vendar oseba ne more nasprotovati ideji o širitvi dobrote in pravice.

V vsej tej temi ne moremo mimo ene zadeve. Muslimani že desetletja govorimo, da terorizem nima nič skupnega z islamom in na tej osnovi smo bili mnogokrat obtoženi, da smo neiskreni, kar se tiče izvornih islamskih naukov. Nekateri nevedni nemuslimani bodo rekli, da je terorizem del islama, le da je politično nekorektno to izreči naglas, ker je muslimane preveč sram, da bi  to priznali. Seveda to ni res, hkrati pa je potrebno priznati, da nekateri muslimani res dajejo tak vtis, ko se obnašajo zelo apologetično in v nekaterih primerih so res zelo neiskreni, ko govorijo stvari kot na primer: ''Ne! Islam pomeni mir! Islam je mir!'' Takšni odzivi le ojačajo vtis, da muslimani skrivajo resnično naravo svoje religije in niso iskreni glede islamskih naukov in doktrin, kakršna je džihad.

Kaj je torej resnica? Kaj je pravilen odgovor?

Najprej moramo odgovoriti na to lažno trditev, da islam pomeni mir. To nikakor ni res. Islam je religija, ki zadeva politiko in vladanje, kar pomeni, da ima islam pravila in zakone, ki zajemajo več kot le osebno verovanje. Islam predpisuje specifično obliko vladanja oziroma politični sistem, ki se imenuje khilafa (kalifat), ki izvaja el-šaria el-islamijja (islamsko zakonodajo).

Že samo dejstvo, da islam zajema vladanje, to ipso facto pomeni, da v islamu do neke mere obstaja nasilje. Vsaka vlada uporablja nasilje: vsaka vlada predpisuje zakone, nato pa uporablja policijo oziroma izvršno oblast, ki vsiljuje zakone. To je narava vladanja. Profesor prava na univerzi Yale, Stephen L. Carter je rekel: ''Vsak zakon je nasilen. Poskušamo ne razmišljati o tem, vendar bi morali … Že preprosta kršitev pogodbe zahteva sodno poravnavo, in če kršitelj ne plača škode, bo šerif zasegel njegovo hišo in premoženje. In če se (fizično) upira nasilni prodaji njegove hiše in premoženja, ga bo šerif morda primoran ustreliti.''

Morda se tega ne zavedate in morda o tem ne razmišljate, vendar je dejstvo, ko dobite globo za napačno parkiranje, vam vlada grozi z nasiljem. Če ne plačate te globe, vam vlada lahko odredi dodatne globe, dodatne obresti in če še vedno ne plačate, vam vlada lahko začne zasegati premoženje, da tako odplačate dolg. Vlada bo dobesedno poslala policijo, ki vam bo zasegla določen del premoženja, če pa se boste policiji upirali, bodo uporabili silo. To je nasilje. Vsak zakon, po katerem se morate kot državljan sekularne države ravnati, je podprt z implicitno grožnjo državnega nasilja. Seveda to ne pomeni, da so zakoni slabi per se. Zakone potrebujemo za ohranjanje urejene družbe, vendar moramo priznati, da izvajanje zakonov zahteva nasilje.

Ker islam vključuje politični sistem in ker ima svoje zakone, to avtomatično pomeni uporabo sile. Vendar je to primer vsake vlade na svetu. Poleg izvrševanja in vsiljevanja zakonov dobesedno vsaka vlada podpira še eno vrsto nasilja, in sicer vojno. Vlade in režimi so vpleteni v vojne, ne le ko se je potrebno braniti v primeru napada druge vlade ali režima, temveč tudi za povečanje koristi svojih ljudi proti drugim ljudem, predvsem z namenom povečanja moči in resursov. To je univerzalno in vsaka vlada to počne, tudi moderne ''razsvetljene'' sekularne družbe, in sicer preko t. i. prvosvetizma.

V islamu ni nič drugače. V islamu imamo defenzivno vojno ali defenzivni džihad, imamo pa tudi ofenzivni džihad, v katerem muslimani osvojijo ozemlja, ne le zaradi lažjega širjenja islama, temveč tudi za povečanje moči in resursov, in s tem olajšajo življenje muslimanov v materialnem smislu. Seveda bodo neki t. i. liberalni ''muslimani'' rekli, da je džihad samo defenziven – ali pa še to ne, kajti islam naj bi pomenil mir – vendar je to le neiskrena apologetika ali pa nepoznavanje islamskih naukov. Nikjer v Kur'anu in Sunnetu niti v govorih klasičnih islamskih učenjakov ni navedeno, da je džihad le defenzivne narave. O tem priča tudi zgodovina. Islam se je preko džihada v prvih desetletjih razširil preko Perzije vse do današnje Indije na vzhod in preko Egipta ter Levanta vse do Iberskega polotoka na zahod. Ali si takšni upajo trditi, da imajo boljše in pravilnejše razumevanje islama od Poslančevih družabnikov in njihovih učencev?

S tem predznanjem poskušajmo razumeti koncept džihada v islamu. Džihad ima specifične cilje, eden od teh ciljev je zaščita islama in muslimanov, drug cilj je širitev k novim ljudem in na nova ozemlja, hkrati pa povečevanje materialnih koristi muslimanskega ummeta (globalne skupnosti). Termin džihad se nanaša tako na defenzivo kot na ofenzivo, vsi ti navedeni cilji pa morajo biti upoštevani. Poslanec Muhamemd ﷺ je v svojem življenju vodil defenzivne vojne kot sta bitki na Uhudu in bitka na Hendeku ter ofenzivne vojne kot je osvojitev Meke. Zatem so Poslančevi družabniki vodili ofenzivne vojne proti Perzijskemu in Bizantinskemu imperiju.

Imperiji vodijo ofenzivne vojne za osvojitev novih ozemelj in islam v tem ni nič drugačen. Islamske vojne za osvojitev novih ozemelj so bile podobne vojnam Grškega imperija pod Aleksandrom, Rimskega imperija, Bizantinskega imperija, Kitajskega imperija, Britanskega imperija, Francoskega imperija, Ruskega imperija, današnjega Ameriškega imperija in vseh ostalih imperijev.

Ali islam uči, da morajo biti muslimani v konstantnih vojnah  z vsemi? Ne. Muslimani imajo po potrebi lahko mirovne sporazume z drugimi državami. Odločitev o ofenzivnem džihadu pade na ramena kalifa in njegovih svetovalcev (šura). Islamsko pravo (fiqh) polaga splošne principe o dopustnosti ofenzivnega džihada. Upoštevati je potrebno verjetne posledice vojaških napadov. Kalif in šura morata pretehtati korist in škodo. Če je morebitna korist večja od morebitne škode, potem je dopustno izvršiti ofenzivni džihad. Če so morebitne koristi manjše od morebitne škode, se je potrebno takšnega napada vzdržati. Seveda so nekatere škodljive posledice neizbežne, vendar če so koristi neke osvojitve večje, potem je tak napad dovoljen. To tehtanje in proučevanje koristi ter škode se imenuje el-muvazana bejnel-masalih vel-mafasid. Kalif mora pretehtati ali bo ofenzivni džihad prinesel koristi muslimanskemu ummetu. Ali bo ofenzivni džihad pomagal zaščititi življenja in premoženja muslimanov? Ali bo zaščitil islam in njegovo širitev? Ali bodo posledice morebiti nasprotne? Kalif ima izbiro, da zadrži ali preloži ofenzivni džihad, če bodo rezultati škodljivi za muslimane. Klasični učenjak in pravnik Ibn Rušd je povzel in rekel: ''Ali je (muslimanom) dovoljeno imeti mirovni sporazum (z nemuslimani)? Nekateri učenjaki to dovoljujejo brez predpogojev, če vladar v tem vidi koristne posledice za muslimane. Drugi učenjaki smatrajo, da je dovoljeno le takrat, ko so muslimani soočeni s težkimi problemi kot je (recimo) državljanska vojna.'' (Bidajat El-Mudžtahid, Kitab El-Džihad)

Vidimo, da vsi učenjaki dovoljujejo mirovne sporazume z nemuslimani, le da imajo različna mnenja glede pogojev takšnega sporazuma. Še en klasični učenjak in pravnik Ibn Kudama pravi: ''(Džihad) je nujen enkrat na leto, razen če obstaja izgovor – na primer, če so muslimani šibki v pogledu števila in opreme, ali če čakajo na okrepitve, ki bi jim pomagale, ali če je pot (do sovražnika) blokirana z neko oviro, ali če primanjkuje krme in vode za živali, ali če je znano, da ima sovražnik dobro mnenje o islamu in obstaja upanje, da bodo sprejeli islam, če bo vojna preložena; ali neke druge podobne stvari, ko obstajajo koristne posledice za preložitev bojevanja. (V teh primerih) je dovoljeno preložiti bojevanje in skleniti mirovni sporazum, kajti Poslanec ﷺ je sklenil desetletni mirovni sporazum s Kurejši in se ni boril proti njim, dokler niso prekršili sporazuma. Prav tako je preložil boj proti drugim arabskim plemenom, čeprav ni imel nikakršnega mirovnega sporazuma z njimi.'' (El-Mugni, Kitab El-Džihad)

Predstavljajte si, da vojaški napad vodi v poraz, pobijanje muslimanov in razselitev muslimanov ter uničenje lastnine muslimanov. Ali da nek vojaški napad povzroči sovraštvo do muslimanov v državi, ki je bila pred tem naklonjena islamu. Če vojaški napad povzroči le to ogromno škodo in negativne posledice, se ga mora zadržati. Ti principi so močno poudarjeni v naukih zgodnjih muslimanov (selefu-salih). Največji dokaz temu je osvojitev Meke. Poslanec Muhammed ﷺ ni želel napasti Meke, dokler število muslimanov ni bilo tako veliko, da so Meko osvojili praktično brez boja in brez prelivanja krvi.

Nekateri nevedneži danes obtožujejo Poslanca Muhammeda ﷺ, da je bil vojskovodja in da je prelival kri ter podobne neumnosti. Ti takšni, ki to govorijo, njihova zgodovina je polna bitk z deset in sto tisočimi mrtvih, v bistvu pa je še danes tako, ko okupirajo neko državo z resursi, katere potrebujejo.

Poslanec Muhammed ﷺ je imel v vsem svojem  življenju 63 bitk, v to so vštete gazva, tj. bitke katerim je poveljeval, in sarija, tj. bitke, v katere je poslal nekoga namesto sebe. V vseh teh bitkah je bilo ubitih 265 muslimanov in 1022 nemuslimanov. V teh 63-ih bitkah je skupno umrlo 1287 ljudi. Postavite to nasproti nekega svojega zgodovinskega kralja ali priljubljenega generala in nato prinesite objektivno oceno.

Vsak musliman, ki napove ofenzivni džihad nepremišljeno, ni deloval pravilno in nikakor ne more upravičiti svojega napada z islamskimi nauki in s primerom Poslanca Muhammeda ﷺ.

Islamska pravna doktrina džihada se razlikuje od nekaterih osnovnih islamskih doktrin kot recimo molitev (salah). Musliman enostavno klanja petkrat na dan in ne gleda, kakšne bodo posledice. Ko pa pride do vojne, so posledice lahko katastrofalne in lahko zajame večje število ljudi, zato je potrebno pretehtati posledice. Tega so se prve generacije dobro zavedale. Še več, ker je džihad odvisen od posledic, mora biti vključena politična avtoriteta. Oseba ne more sama razglasiti ofenzivnega džihada brez politične avtoritete, ki je ključna za podrobno načrtovanje in izvršitev. Če želiš izvršiti uspešen napad, potrebuješ denar, ki ga dobiš z davki (zekat in džizija). Poleg tega potrebuješ obveščevalne podatke o gibanju, položajih in moči sovražnika. Moraš imeti razvito diplomacijo in morda skleniti mirovno pogodbo ali premirje z neko državo, da se ti ne odpre druga fronta, ko napadeš enega sovražnika. Kalif in njegovi vojaški svetovalci morajo upoštevati vse te podatke, potem se odločiti, kje napasti, koliko vojakov bo potrebnih, koliko opreme in kakšna oprema, kakšne taktične zamisli bodo uporabili, morajo zagotoviti logistično podporo. Šele nato se odločijo, ali je sploh možno izvršiti ofenzivni džihad.

Vse to je bila metodologija Poslanca Muhammeda ﷺ in kasneje njegovih kalifov Ebu Bekra, Omarja ibn El-Khattaba, Usmana ibn Affana in Alija ibn Ebi Taliba ter njihovih poveljnikov na bojišču Khalida ibn El-Velida, Ebu Ebejde ibn El-Džerraha in Amra ibn El-Asa.

Tako nam postane jasno, da je ofenzivni džihad povsem isti princip kot vsaka druga ofenzivna vojna. Pomembno je še poudariti, da oseba kot posameznik ne more sam razglasiti ofenzivnega džihada, saj bi to vodilo v katastrofalne posledice. Ta oseba morda nima sredstev za zmago, morda napade zaveznike kalifata, morda se ne zaveda, da je sovražnik, ki ga napade, naklonjen islamu, morda napade sovražnika, katerega niti kalifat trenutno ne more poraziti, kar bi vodilo v katastrofo za muslimane, saj bi kalifat obvezno moral vstopiti v defenzivni džihad za obvarovanje življenj muslimanov. Morda lahko celo pride do državljanske vojne (fitne). Škodljive posledice so lahko številne.

Vse napisano temelji na knjigah islamskega prava zgodnjih klasičnih učenjakov. Sedaj smo prišli še do vprašanja: Ali musliman, ki živi v neki nemuslimanski državi (darul-kufr) lahko napove džihad proti tej državi? To si lahko preberete na povezavi Aqd El-Aman.

Če smo povsem transparentni z zgodovino in iskreni glede stvarnosti sveta bomo ugotovili, da občasno imperiji avtorizirajo nekatere posameznike, naj napadajo trgovske poti sovražnika, kot recimo korzarji (gusarji), ali vohune, ki zbirajo obveščevalne podatke; vendar so bile in so še danes te dejavnosti dovoljene in nadzorovane s strani državne avtoritete kot del splošnega konflikta z drugo državo. Tega ne počnejo neki običajni naključni ljudje po svoji lastni volji.

Sedaj moramo izpostaviti še situacijo, ko neka neislamska država napade in zasede del ali celotno islamsko državo, ali je muslimanu dovoljeno, da se brani v primeru, ko je osrednja islamska vlada ali avtoriteta razbita? Tudi v tem primeru je potrebno preučiti posledice in racionalno organizirati odpor, kar postane fard-ajn (dolžnost vsakega posameznika).

Šeriatski termin za defenzivni džihad je džihad ed-daf'a. Za defenzivni džihad ne potrebuješ dovoljenja od kalifa ali legitimnega vladarja, še manj pa od kakšnega od današnjih arabskih tagutov (tiranov).

Dovoljeno se je boriti tistim, ki so napadeni po krivici. In Allah jim je zagotovo zmožen nakloniti zmago. (Kur'an; 22:39)

Ta verz je v kontekstu samoobrambe. Če Allah da dovoljenje za defenzivni džihd, potem ne potrebuješ dovoljenja od nikogar drugega.

Zmaga v defenzivnem džihadu ne pripade tistemu, ki je številčnejši in bolje oborožen. Zmaga ni v rokah Rusije in Kitajske. Zmaga ni v rokah ZDA ali EU. Zmaga prihaja od Allaha. Če ti Allah podari zmago, te nihče ne more poraziti. Če ti Allah odvzame zmago, ti nihče ne more pomagati. Ko je defenzivni džihad pod čisto zastavo tevhida (monoteizma) in je cilj zaščititi življenja muslimanov, potem številke in oborožitev ne igra vloge. Vendar je kljub temu odpor potrebno organizirati racionalno, ne pa brezglavo trošiti resurse in žrtvovati muslimane.

Mi smo pošiljali poslance k njihovim ljudstvom že pred teboj; prinesli so jim jasne dokaze. Nato smo se maščevali tistim, ki so bili zločinci. Pravica vernikov do Nas je, da jim zagotovimo zmago. (Kur'an; 30:47)

In Allah tega ni storil zaradi drugega, kot da bi vas osrečil in tako pomiril vaša srca. In ni zmage, razen od Allaha, Nepremagljivega, Najmodrejšega. (Kur'an; 3:126)

O, vi, ki verujete! Če pomagate Allahu (tj. Njegovi veri), vam bo On pomagal in vam učvrstil korake. (Kur'an; 47:7)

V skoraj vseh obrambnih bitkah v času Poslanca Muhammeda ﷺ so bili muslimani v manjšem številu in slabše oboroženi od sovražnika. Pot do zmage je zelo enostavna. Zmaga gre k tistemu, ki je atqa (tistemu, ki je bolj bogaboječ). Če nihče ni atqa, potem gre k tistemu, ki je aqwaa (tistemu, ki je močnejši). To je situacija, ko je le moč proti moči. Abdul-Hamid Kišk je znal reči: ''Danes (muslimani) nismo ne atqa ne aqwaa.''

Gospodar ashabov in pravičnih za njimi, ki so dominirali svetu s svojo pravičnostjo, je tudi naš Gospodar. Njihov Gospodar je naš Gospodar. Kur'an je Kuran in Sunnet je Sunnet. Kaj danes počnemo drugače, da ne moremo preprečiti nobenega masakra nad muslimani in ne moremo odbiti nobenega vojaškega napada sovražnika?

Naj vas nihče ne zavede, da so t. i. muslimanska ozemlja šibka in revna sama po sebi. Prav nasprotno, močna so in bogata, ampak so njihovi voditelji zasužnjili sebe in predali sredstva sovražniku. Vendar to ne spremeni dejstva, da je defenzivni džihad ne samo dovoljen, temveč je obvezen in je dolžnost muslimana, ki je napaden. Prve generacije so govorile, ko si napaden, ne gledaš številk sovražnika.

V bitki na Hendeku je sovražnik številčno močno prekašal Poslanca Muhammeda ﷺ skupaj z ashabi, vendar jim je bilo obvezno, da se borijo in branijo. Veter, katerega je Allah poslal nad zaveznike (ahzab) v tej bitki na Hendeku je isti veter, katerega je poslal nad narod Ad, da je pomagal Poslancu Hudu ﷺ tisočletja pred tem, in to je isti veter, katerega Allah lahko pošlje nad neke današnje napadalce muslimanov.

O, vi, ki verujete! Spomnite se Allahovega blagra nad vami, ko so do vas prišle vojske, pa smo nadnje poslali močan veter in vojske, ki jih niste videli. In Allah vidi vse, kar počnete. (Kur'an; 33:9)

Zakaj danes Allah ne da okoliščin, ki bi muslimanom pomagale do zmage ali vsaj do ubranitve pred napadom? Zato ker kot ummet nismo na monoteizmu (tevhidu), ki mora biti čist. Verovanje v demokracijo je kontradiktorno monoteizmu. Ali mislite, da so Khalid ibn El-Velid, Ebu Ubejde ibn El-Džerrah, Dirar ibn El-Azvar in ostali Poslančevi družabniki, radijallahu anhum edžmain, napojili tla Levanta, Mezopotamije, Perzije in Egipta s svojim znojem in krvjo, da bi se sedaj toliko stoletij kasneje neki arabski taguti igrali božanstvo s prinašanjem zakonov na osnovi svojih strasti?

Sedaj končno lahko pridemo do prvotnega vprašanja: Ali je džihad terorizem?

Seveda ste odgovor dobili v toku celotnega besedila. Če imate stališče, da džihad pomeni terorizem, potem boste morali vsako vojno in vsako vojaško operacijo katerekoli države ali entitete označiti za terorizem.

Beseda terorizem je v današnji stvarnosti zelo nejasen in splošen termin, ki se pogosto uporablja nedosledno v politične namene; iz nekih ''nejasnih'' razlogov terorizem ni, ko ameriška vlada bombardira vas v Iraku ali ameriški dron pobije udeležence poroke v Afganistanu. Če damo vse te nedoslednosti na stran, se terorizem običajno razume kot politično nasilje, ki ga izvede pod-državna skupina običajno proti civilistom.

Zaradi neznanja in anti-islamske propagande številni ljudje izenačujejo džihad s terorizmom. Nekatere osebe, ki so vpletene v to anti-islamsko propagando, pogosto citirajo kur'anski verz: ''In ubijte jih, kjerkoli jih najdete,'' (Kur'an; 2:191) čeprav to pomeni odločnost na bojem polju, kakor je pojasnil Ibn Kesir v svojem Tefsirju, in podobne druge kur'anske verze. Islamofobi to razumejo – in morda bi si prav oni želeli, da bi to res imelo tak pomen – da bi vsak običajen musliman moral ubiti nemuslimana, kjerkoli bi ga našel. Trdijo, da vsak musliman lahko napade in ubije nemuslimana z namenom golega ubijanja. To je popolnoma napačno razumevanje islamskega besedila, jemanje pomenov iz konteksta, napačna metodologija tefsirja (tolmačenja) in nepoznavanje asbabul-nuzul (razlogi in povodi razodetja). V današnjem času na Zahodu res vsak, ki je prebral eno knjigo o islamu dvomljive avtentičnosti ali pogledal nek propagandni film o islamu, misli, da je islamski učenjak in kompetenten za razlago islamskih tekstov in islamskih predpisov.

Džihad je ena stvar in terorizem je neka popolnoma druga stvar. Režimi, ki so sovražno nastrojeni do islama, kot je ZDA, Britanija, EU in Indija, ter njihova medijska mašinerija želijo zmesti ljudi glede te teme in do neke mere jim je tudi uspelo. Ti režimi želijo izenačiti džihad z terorizmom in na žalost so se nekateri muslimani odzvali tako, da so zavrgli koncept džihada, ali s ponujanjem napačnih in nepravilnih izjav, da je džihad vedno le defenziven, ali da je džihad le spiritualni boj proti našim slabim lastnostim.

To izkrivljeno mnenje so zasnovali na naslednjem tekstu: Poslanec Muhammed ﷺ se je vrnil iz bitke in domnevno rekel: ''Vrnili smo se iz manjšega džihada k večjemu džihadu.'' To naj bi pomenilo, da so se vrnili iz manjše borbe, fizične borbe, lažje borbe proti sovražniku na bojišču, k težji borbi, spiritualni borbi proti svojim slabim lastnostim in pomanjkljivostim. To izjavo je prenesel El-Bejheki in dodal da je daif (slaba avtentičnost oziroma neavtentičnost). Ibn Tejmijje je rekel: ''Nima nikakršne osnove (la asle lehu),'' in dodal: ''Ni bila prenesena od ljudi znanja,'' Es-Sujjuti je rekel podobno: ''Tega ne moremo pripisati Poslancu ﷺ.'' Še več, izjava je kategorično klasificirana kot munker, kar pomeni da ni niti na stopnji slabega (daif) hadisa.

Zelo nevarno je pripisati izmišljeno izjavo Poslancu ﷺ, to vsi vemo. Vendar je tukaj še bolj nevarno, ker je ta izjava pogosto citirana na zavajajoč način. Kaj želim reči s tem? Promotorji evropskega ''islama'' takšne in podobne izjave uporabljajo za popolno ukinitev bojevitega duha muslimanov. Na ta način želijo spremeniti pomen džihada ali zmanjšati njegov pomen.

Šeriatski pomen dobimo iz Kur'ana in Sunneta, to sta prva dva vira zakonodaje v islamu. Svetohlinci, dvoličneži, lažnivci in tisti z bolnimi srci vam bodo rekli, da džihad pomeni le eno stvar, in sicer džihad en-nefs, spiritualna borba proti svojim slabim lastnostim in slabim strastem ter poželenjem, in proti prišepetavanju na zlo s strani šejtana izmed ljudi in džinnov. To je boj proti svojim grehom, trud za čiščenje duše in srca. Seveda ta oblika džihada nikakor ne sme biti zanemarjena. Vsi še predobro vemo, kako težko se je odpovedati kakšni svoji škodljivi strasti ali nemoralnemu poželenju, ali kako težko je razviti jekleno disciplino za ibadet (dosledno čaščenje) ali recimo za vsakodnevno fizično vadbo in kaj podobnega. Brez vsakršnega dvoma je to en od pomenov džihada v islamu, vendar ni edini pomen, kar je bralcu sedaj moralo postati jasno.

Džihad ima torej več šeriatskih pomenov. Ofenzivni džihad ali džihad et-talab, defenzivni džihad ali džihad ed-daf'a in tretja oblika džihada proti samemu sebi oziroma borba proti sebi za izboljšanje sebe, džihad en-nefs.

Ko vidimo nek kur'anski verz, kako lahko vemo, o katerem džihadu govori? Običajno je kontekst zelo jasen in tako nam je takoj jasno, za katero obliko džihada gre. Če je džihad omenjen v splošnem in generalnem smislu, potem pomeni fizično borbo. To je bilo razumevanje prvih generacij (selefu-salih).

Džihad nikoli ne more biti odvzet od islama, čeprav bi si nekateri svetohlinci, dvoličneži in bojazljivci to želeli. Če dobro pomislite, zahodni in arabski režimi želijo muslimane brez islama. Kaj hočem povedati s tem? To pomeni, da bi radi ljudi, ki bi se imeli za muslimane, ki bi zase rekli, da so muslimani, vendar ne bi prakticirali ničesar od islama. Želijo islam brez krempljev in brez zob. Muslimani prvih generacij so govorili, da je džihad šesti osrednji steber islama, kot bi bil islam je velik šotor s petimi stebri, džihad pa osrednji podporni steber. Če ni osrednjega stebra, šotor pade. Prav takšen islam si želijo: na tleh, da lahko hodijo po njem, masakrirajo muslimane in pričakujejo, da muslimani masakre sprejemamo z nasmehom na ustih. In ko bombardirajo muslimane, če jih kri naših otrok po nesreči malo poškropi, potem se moramo vsi muslimani opravičiti.

Na koncu naj omenim še nekaj. Musliman ne sme biti selektiven glede tega, o čem bo govoril in o čem ne bo govoril. Če je neka situacija popularna in mu govor o njej ne bo prinesel nikakršnih težav, bo spregovoril. Če si bo morda nakopal težave, bo odšel v ozadje in molčal, ali kar je še hujše – nasprotoval. Musliman ne sme biti selektiven glede tega, o kateri situaciji dviguje zavest. Krik na pomoč muslimanov v Gazi je isti krik kot krik muslimanke z otroki v kurdskem taborišču v Siriji in Iraku. To je isti krik kot krik lačne matere s podhranjenim otrokom v Jemnu. Musliman ne sme biti selektiven, ko gre za masakre in nepravičnost nad muslimani, kjerkoli že so, še več, v samem bistvu musliman ne sme biti tiho niti, ko se krivica izvaja nad nemuslimani, kaj šele če se izvaja nad brati muslimani. Dvoličnost je jokati zaradi matere v Gazi, ki gleda trpljenje svojega poškodovanega otroka, ne pa jokati ali se celo veseliti zaradi trpljenja matere in njenega otroka, ki je bila bombardirana ob podpori 86-ih držav v Baguzu.

In ko je Allah vzel zavezo od tistih, katerim je bila dana Knjiga: “Pojasnjujte jo ljudem in je ne tajite,” so jo vrgli za svoje hrbte in z njo kupili majhno vrednost. Kako je samo bedno to, kar kupujejo! (Kur'an; 3:187)