VZPOSTAVITEV ISLAMSKEGA ZAKONA

Pogosto se postavlja vprašanje: Ali je res, da je cilj muslimanov vzpostavitev islamskega zakona na celi Zemlji in da je muslimanom za to dovoljeno uporabiti silo?

Res je, da je cilj muslimanov vzpostavitev islamskega zakona na celotni Zemlji.

Kdor nima rad islamskega zakona, ni musliman.

Kdor ne bi rad videl, da ta zakon zavlada celemu svetu, ni musliman.

Kdor daje prednost kateremukoli zakonu nad Allahovim zakonom, ni musliman.

Omenjene kategorije ljudi torej ne le da nimajo pravilnega stališča, temveč delajo dejanje, ki osebo odpelje iz islama, tj. dejanje odpadništva. Islamski zakon je Allahov zakon, ki ga najdemo v Kur'anu in hadisih, ki pojasnjujejo Kur'an. Kako se potem lahko zgodi, da musliman ne bi imel rad islamskega zakona?!

Iz tega razloga se musliman trudi v skladu s svojimi možnostmi, da islamski zakon zavlada na svetu. Koraki in metode na tej poti so da'va (misijonarstvo ali propagiranje), pozivanje nevernikov (nemuslimanov) v islam, poučevanje in ozaveščanje muslimanov, zapovedovanje dobrega in odvračanje od zla ter vsekakor tudi džihad (oborožena borba na Allahovi poti).

Torej, musliman mora imeti rad islamski zakon, delati mora vse v svojih zmožnostih, da se vzpostavi, na tej poti pa je dovoljeno uporabiti tudi silo, če je ta potrebna.

Zavedam se, da oseba, ki je skeptična do borbe in morda boječa ali pacifistična, tega ne razume zlahka, kaj šele da bi to sprejela kot nekaj realnega in potrebnega. Prav tako se zavedam, da številni ''pomagači'' in ''vabilci'' v islam napačno razumejo ta princip, ali pa ga razumejo, vendar se ga bojijo izpostaviti, ker se bojijo oblasti, ali ker se prilizujejo nemuslimanom in jih s tem zavajajo, tako pa lažejo na nauke islama in na njegovo zgodovino.

Slišali boste številne t. i. islamske učenjake, ki kakor papagaji ponavljajo, da je islam vera miru in da se islam nikoli ni širil s silo (borbo, vojno). To ni res.

Prva stvar, s katero manipulirajo, je torej trditev: Islam je vera miru.

Islam je res vera miru, vendar se ta princip mora pojasniti. Islam je vera miru in harmonije odnosov med Stvarnikom in Njegovimi stvaritvami, vendar v tem ni pravega miru, razen pod okriljem islamskega zakona. Ni miru med Stvarnikom in stvaritvami, dokler stvaritve dajejo prednost človeško narejenemu zakonu mimo zakona Stvarnika.

Edinole za tem vidikom miru (tj. miru med Stvarnikom in stvaritvami) je islam vera miru, ker poziva v mir in zagovarja mir, vendar mir, ki ni ponižanje za muslimane, mir, ki ni tlačenje vernikov in rušenje njihovih svetinj, mir, ki ne vsebuje prepovedi govora o Allahovi veri…

Islam je vera miru, ki ima cilj vzpostavitev islamskega zakona, vera miru, ki po tej vzpostavitvi nikomur ne vsiljuje sprejetja islama, vera miru, ki dovoljuje, da ehlul-kitab (pripadniki judovske in krščanske veroizpovedi) v islamski državi svobodno in neovirano izpovedujejo svojo vero in izvajajo svoje obrede, vera miru, ki nima za cilj pobijanja ljudi, temveč vzpostavitev pravičnosti med ljudmi.

Druga stvar, s katero manipulirajo, je izjava: Islam se ni širil s sabljo.

To pogosto podkrepijo z dejstvom, da Indonezija (danes najštevilčnejša država z muslimanskim prebivalstvom), ni bila osvojena z borbo, temveč so vanjo prihajali trgovci, pa so ljudje videli njihovo resnicoljubnost in pravičnost, ter tako prejeli islam. Ta trditev je pravilna.

Vendar se je na ostalih področjih islam širil s sabljo (silo in borbo). Indonezija je le redek primer ozemlja, ki je postalo muslimansko brez napada in osvajanja, medtem ko so skoraj vse ostale države in regije napadene in zavojevane. Na primer, islam na Balkan ni prišel tako, da se je na Kosovskem polju organiziralo islamsko predavanje, nato pa so srbski knezi navdušeno predali oblast iz svojih rok v roke Turkov. Prav nasprotno. Turki so napadli krščansko vojsko in odvila se je bitka, razplet katere je vse do dandanes nejasen. Vendar je posledica vsekakor jasna, saj se je po tej bitki jugovzhodna Evropa odprla za islam.

Res je, da je bila v zgodovini namera številnih teh vojsk le osvojiti ozemlje ali pridobiti bogastvo, vendar to ni pravilno islamsko učenje. Pravilno islamsko učenje je, da je dovoljeno širiti islamsko ozemlje zaradi širjenja vladavine Allahovega zakona. Zato muslimanska vojska ne sme napadati s ciljem plenitve in ropanja, zasužnjevanja in izkoriščanja ljudi, temveč je primarni cilj širitev islama, brez nasilnega spreobračanja ljudi v islam.

O pravičnosti Allahovega zakona in njegovi superiornosti nad človeško narejenimi zakoni in sistemi se lahko argumentirano govori dneve in dneve.

Cilj džihada v tem kontekstu je torej odstranitev človeško narejenih zakonov, laičnih ustav in zakonodaj, zrušitev nasilnih in tiranskih režimov, z namenom, da na Allahovi zemlji zavlada pravični Allahov zakon; in Allahova zemlja ni le ozemlje Arabcev, Turkov ali Indonezijcev.

Ko zavlada Allahov zakon, recimo v Sloveniji, večina prebivalcev lahko ostane kristjanov, nihče jih ne bo silil, da proti svoji volji sprejmejo islam. Ključnega pomena je, da bo zavladal Allahov zakon, da se bo propagiral, reklamiral in da se bo objavljala samo resnica in samo stvari, ki so koristne ljudem, da se bo prepovedalo vse, kar je destruktivno za družbo in grešno za posameznika, da bo človeštvo zaživelo v prej omenjenem miru in harmoniji s Stvarnikom.