Pred prihodom islama je bil svet v stanju zatiranja in nepravičnosti. Predislamska Arabija je bila grozno mesto za življenje, saj so bili Arabci ljudje brez vsakršnih ustaljenih moralnih vrednot. Družbena ureditev Arabcev je bila suženjelastniška. Sužnje, ki so predstavljali najbolj obupano klaso arabske družbe, so prodajali in kupovali kot živali. Nepismenost je bila med Arabci običajna, kakor tudi alkoholizem in prešuštvo. Tisti z močjo in denarjem so revne izkoriščali z zaračunavanjem 100% obresti na posojilo. Arabija je bila družba z dominacijo moških. Moški se je lahko poročil z neomejenim številom žensk, ki v stvarnosti niso imele nobenega pravnega položaja, na primer niso imele nobene pravice do lastnine in imele so skoraj nične dedne pravice. Detomor dojenčic je bil splošno prakticiran, saj so svoje hčerke žive zakopavali. Sedaj lahko sami presodite, zakaj je bilo to obdobje arabske zgodovine pred zoro islama znano kot obdobje nevednosti.
Ali si lahko zamislite, da dobite nalogo reformirati takšno družbo? Razmislite, kako dolgo bi oseba potrebovala, da bi pozdravila te družbene bolezni? Eno generacijo? Morda nekoliko generacij? Morda bi to nalogo celo ocenili kot neizvedljivo. Z namenom, da dobite idejo o obsegu izziva, poglejmo poskus v nedavni zahodni zgodovini, da se izkorenini le ena od teh družbenih bolezni, alkoholizem. V 20-ih letih 20. stoletja so Združene države sprejele zakon, ki je zajel celotno državo, s katerim so iz moralnih in zdravstvenih razlogov prepovedali prodajo, proizvodnjo, uvoz in transport alkoholnih pijač. To je splošno znano kot prohibicija in čeprav je na začetku prohibicije uživanje alkohola upadlo, je kasneje naraslo in vodilo v druge probleme, kot sta korupcija in organiziran kriminal. Zakon je bil leta 1933 ukinjen. Neuspeh ene od najmočnejših vlad na svetu, da se učinkovito loti ene same družbene bolezni, bi nas moral spodbuditi k razmišljanju o Kur'anu. Kur'an je v eni sami generaciji, v le triindvajsetih letih, uspel popolnoma reformirati ne le alkoholizem, temveč vse družbene bolezni arabske družbe! To je bila revolucija, kakršni svet nikoli ni bil priča.
Sedaj boste morda pomislili, da so bile te družbene bolezni v Arabiji rezultat plemenske narave družbe in krutega puščavskega okolja, v katerem so Arabci prebivali. Vendar je dejstvo, da so bile tudi takratne svetovne velesile, kakršni sta bila Bizantinski in Perzijski imperij, v stanju zatiranja in nepravičnosti. Papež Gregor I. (tudi Gregor Veliki; 540-604), voditelj katoliške cerkve in sodobnik Poslanca Muhammeda, sallallahu alejhi ve sellem je rekel:
Sprašujem se, kaj je sedaj tukaj na svetu od radosti? Povsod opažamo konflikt; polja so razseljena, zemlja se je vrnila v puščobo ... Kljub temu udarci Božanske pravice nimajo konca, ker med udarci tisti krivi za zla dejanja niso kaznovani.
Gregor se je skliceval na zatiranje in tiranijo, s katero se je soočal pod rokami germanskih Langobardov in objokoval ubogo stanje svojega sveta, mesta Rim. Papež v svoji žalosti ni bil sam, saj je skoraj vsaka družba na svetu prestajala neko zatiranje in nepravičnost. Sirski ortodoksni kristjani so bili priče težkemu preganjanju zaradi njihovih razlik z vladajočo Bizantinsko cerkvijo. Tudi Egipčanska koptska cerkev je bila preganjana s strani Bizantincev, v Španiji pa so bili judje na robu iztrebljanja pod rokami katoliške cerkve.
Na tem odru je bil razodet Kur'an, ki je transformiral ne le Arabijo, temveč tudi ostali svet. Eden od razlogov za razodetje Kur'ana je bil pripeljati človeštvo iz tega stanja zatiranja in nepravičnosti. Kur'an je to razglasil jasno in glasno:
(To je) Knjiga, ki smo ti jo razodeli, da človeštvo popelješ iz tem na svetlobo z dovoljenjem njihovega Gospodarja, na pot Vsemogočnega, Hvaljenega. (Kur'an, 14:1)
Mir in pravica nista bila prinesena le Arabcem, plodove tega blagoslova od Boga je požel celoten svet. Kakor bomo videli sta mir in pravica, ki sta izhajala iz islamskega sistema, proizvedla nekatere najbolj civilizirane družbe v zgodovini človeštva.
KAKO JE ISLAM SVETU PRINESEL PRAVICO?
Kako je islam skupaj z zgodnjimi muslimani poskrbel za reformacijo družbe? To je pričanje Dža'farja ibn Ebi Taliba, ki je bil družabnik Poslanca Muhammeda sallallahu alejhi ve sellem. Tukaj je abesinskega kralja obvestil o stanju njegovega ljudstva in o pozitivni spremembi, katero jim je prinesel islam:
O, kralj! Bili smo necivilizirano ljudstvo, častili smo idole, jedli trupla, delali ogabnosti, trgali naravne vezi, slabo ravnali z gosti, naši močni pa so žrli naše šibke. Takšni smo bili, dokler nam Bog ni poslal poslanca, katerega rodovnik, resničnost, resnicoljubnost in dobrotljivost poznamo. Pozval nas je, da priznamo edinstvenost Boga ter Ga častimo, in se odpovemo kamenju ter podobam, katere so predtem častili naši očetje. Ukazal nam je, naj govorimo resnico, spoštujemo naše dogovore in pazimo na vezi sorodstva ter prijazno gostoljubnost; in naj se odpovemo zločinom ter prelivanju krvi. Prepovedal nam je delanje ogabnosti, laganje, žretje lastnine sirot in obrekovanje čistih žensk. Ukazal nam je, naj častimo samo Boga in Mu ničesar ne pridružujemo. In dal nam je ukaze o molitvi, miloščini in postenju. Sprejeli smo njegovo resnico, verovali vanj in mu sledili v tem, kar nam je prinesel od Boga. In častili smo Boga brez pridruževanja česarkoli Njemu.
Ljudje v Arabiji so bili transformirani v le nekaj desetletjih in postali so baklonosci nove svetovne civilizacije, ki je za vedno spremenila tok človeštva. Poslanec Muhammed sallallahu alejhi ve sellem in njegovi sledilci izpod tiranije niso osvobodili le svojega ljudstva; svobodo so prinesli tudi sosednjemu svetu. Kur'an določa, da morajo muslimani za vsako ceno pomagati zatiranemu, ne glede kdo in kje so:
In zakaj se ne bi borili na Allahovi poti in za zatirane moške, ženske in otroke, ki prosijo: "Gospodar naš, odpelji nas stran od tega mesta, čigar prebivalci so nasilneži, in daj nam s tvoje strani zaščitnika, in daj nam s tvoje strani nekoga, ki nam bo pomagal!" (Kur'an 4:75)
Tako so imeli muslimani nalogo, da pomagajo zatiranim ljudem na svetu. Zgodovina priča o dejstvu, da so zgodnji muslimani izpod vladavine tiranije rešili prebivalce Sirije, Egipta in Španije.
SIRIJA REŠENA PRED BIZANTINSKIM IMPERIJEM
Po smrti Poslanca Muhammeda sallallahu alejhi ve sellem v času vladavine drugega kalifa, Omarja ibn El-Khattaba, so muslimanske vojske začele z osvobajanjem prebivalcev Sirije izpod Bizantincev (Rimljanov). Kristjani v Siriji so bili razdeljeni na številne različne sekte, kakor so monofiziti, jakobiti in nestorijanci, skoraj vse med njimi pa so bile soočene s hudim preganjanjem s strani vladajoče bizantinske cerkve. Dionizij Telmaharensis, jakobitski patriarh med leti 818 in 845 je v svojem poročilu izjavil, da je bizantinski cesar Heraklij poslal vojsko, ki bi iz Sirije pregnala muslimane in ponovno zavzela to ozemlje. Muslimanske sile so se odločile umakniti iz sirskih mest, da bi se z Bizantinci spopadli v bitki na odprtem polju. Med umikom so se muslimani iz pravičnosti odločili, da bodo vrnili denar, ki so ga kot tribut vzeli od sirskih kristjanov.
Ebu Ubejde, ki ga je Omar postavil za poveljnika Arabcev, je Habibu ibn Meslemi ukazal, naj kristjanom v Emesi vrne tribut, ki ga je zahteval od njih, ob sporočilu: "Oboji smo zavezani z našimi medsebojnimi prisegami. Sedaj odhajamo v boj z Rimljani. Če se vrnemo, je ta tribut naš; če pa smo poraženi in se ne vrnemo, smo odvezani od naših priseg."
To je bila demonstracija poštenosti in pravičnosti brez primere. Nemuslimani islamski državi plačajo davek, da je pod vladavino muslimanov zaščiteno njihovo življenje, religija in lastnina. V tem primeru so se muslimani zavedali, da zaradi neizbežnega napada Heraklija kristjanov v Siriji niso zmožni zaščititi in zato ne bi bilo pošteno obdržati denarja, če niso mogli zaščititi množic. Oseba mora tudi upoštevati, da se je to dogajalo v Siriji sedmega stoletja, ko je bilo plenjenje, ropanje in nepravičnost običajen pojav in muslimani so Sirce šokirali s svojim usmiljenim vedenjem. Še ena točka, ki jo je vredno omeniti je, da je ta dogodek prenesen iz krščanskega vira iz 9. stoletja, kar priča o tem, da muslimani niso zlorabljali oblasti in niso izdali zaupanja, ki so jim ga dali kristjani. Zakaj so muslimani kristjanom vrnili tako veliko vsoto denarja? Zakaj niso obdržali tega bogastva, ko so ga najbolj potrebovali, saj so bili soočeni z veliko večjo vojsko od njihove? Odgovor na vsa ta osupljiva vprašanja je, da so muslimani ubogali Boga in sledili Njegovim odredbam v Kur'anu:
Allah vam zapoveduje, da daste emanete tistim, ki jim ti emaneti pripadajo, in ko sodite ljudem, razsojate pravično. Allah vam s tem nadvse čudovito svetuje in Allah zares vse sliši in ima pri vsem vpogled. (Kur'an; 4:58)
Kristjani v Siriji so imeli rajši vladavino muslimanov kot tiranskih Bizantincev, saj so muslimani prinesli pravico in dobro upravljanje. Še več, ko so muslimani porazili bizantinsko vojsko in se vrnili v Sirijo, so bili pozdravljeni kot heroji. Dionizij potrjuje prav to:
Tako so Arabci zapustili Damask in ob reki Jermuk postavili tabor. Medtem ko so Rimljani korakali proti arabskemu taboru, je na njihovi poti vsako mesto in naselje, ki se je predalo Arabcem, nanje kričalo grožnje. Kar se tiče zločinov, ki so jih Rimljani zagrešili na svojem pohodu, ti so neopisljivi in njihove nespodobnosti si sploh ne moremo zamisliti ... Arabci so se ob svoji veliki zmagi v Damask vrnili navdušeni; in Damaščani so jih pozdravili pred mestom ter jim radostno izrekli dobrodošlico, in vsi dogovori ter jamstva so bila obnovljena.
Oseba si težko zamisli, da premagani radostno izraža dobrodošlico zmagovalcu. Kljub temu se je to nekoč zgodilo v Siriji.
EGIPT REŠEN PRED BIZANTINSKIM PREGANJANJEM
Tako kot v Siriji so tudi v Egiptu vladali Bizantinci. Vladajoča bizantinska cerkev je absolutno nasprotovala obstoju različnih mnenj v doktrini. Egipčani so bili večinoma jakobitski kristjani in se niso strinjali z bizantinsko verzijo krščanstva. Rezultat tega nestrinjanja je bilo hudo preganjanje s strani vladajoče elite. Eminenten britanski orientalist in zgodovinar Thomas Arnold je situacijo povzel na naslednji način:
Z jakobiti, ki so sestavljali večino krščanske populacije, so dvorni privrženci ortodoksije ravnali zelo grobo in bili so podvrženi poniževanju, katerega njihovi otroci niso pozabili niti do današnjega dne. Nekateri so bili mučeni in nato vrženi v morje; številni so svojemu patriarhu sledili v izgnanstvo, da so lahko pobegnili svojim nadlegovalcem, medtem ko je veliko število prikrivalo svoja resnična mnenja pod lažnim sprejetjem (veroizpovedi) Kalcedonskega koncila.
Ko so muslimani pod vodstvom Amra ibn El-Asa, družabnika Poslanca Muhammeda sallallahu alejhi ve sellem, prišli v Egipt, so bili pozdravljeni kot osvoboditelji in egipčanski koptski kristjani so celo podprli njihovo intervencijo. Koptski škof Janez iz Nikiu (John of Nikiu) je trdil, da je bil eden od razlogov za uspeh muslimanov v Egiptu prav sovraštvo množic do Bizantincev in da Egipčani niso edinole zavrnili borbe proti muslimanom, pravzaprav so podprli osvojitev.
Ko so muslimani videli šibkost Rimljanov in sovražnost ljudi do cesarja Heraklija – zaradi preganjanja, ki je zajelo celotno ozemlje Egipta, glede ortodoksnega verovanja ob hujskanju Cyrusa, kalcedonskega patriarha (631/2-41) – so v boju postali drznejši in močnejši ... In ljudje so začeli pomagati muslimanom.
Potrebno je upoštevati dejstvo, da sodobni krščanski viri pričajo o tem, da so egipčanski koptski kristjani pravzaprav podprli muslimane proti bizantinskim kristjanom. Če bi bizantinski kristjani z množicami ravnali pravično, ali se ne bi koptsko prebivalstvo Egipta borilo proti muslimanom skupaj z Bizantinci? Toleranten odnos muslimanov in barbarstvo Bizantincev je pospešilo nenaden padec Bizantincev v zemlji faraonov.
Če je bilo zatiranje in nepravičnost, kakršno so izvajali Bizantinci, norma za vladajoče sile, zakaj potem muslimani niso ravnali na enak način? Kakor pri vseh ostalih življenjskih zadevah so muslimani zavezani obnašati se na način, ki je predpisan v Kur'anu in vojna ni nobena izjema. Če se muslimani znajdejo v vojni, morajo biti pravični in prepovedano jim je odhajati v skrajnost, četudi so soočeni z brezobzirnim sovražnikom.
Na primer, muslimani ne smejo škoditi nedolžnim moškim, ženskam in otrokom. To lahko vidimo iz navodil, katere je dal muslimanski vojski njihov voditelj Ebu Bekr, prvi naslednik Poslanca Muhammeda sallallahu alejhi ve sellem:
Sporočam vam deset stvari: Ne pobijajte žensk ali otrok ali ostarelih, slabotnih oseb. Ne sekajte plodonosnih dreves. Ne uničujte naseljenih krajev. Ne koljite ovac ali kamel, razen za hrano. Ne sežigajte čebel, niti jih ne razganjajte. Ne kradite iz vojnega plena in ne bodite strahopetni.
Kur'an muslimanom daje navodila tudi glede tistih nemuslimanov, ki se ne borijo proti njim:
Allah vam ne prepoveduje, da ravnate ljubeznivo in pravično s tistimi, ki se ne borijo proti vam zaradi vere in vas ne izganjajo iz vaših domov. Resnično Allah ljubi pravične. (Kur'an; 60:8)
Muslimanom se ni treba bojevati proti nikomur, ki si želi mir in sožitje, v odsotnosti verske sovražnosti in preganjanja pa jim je ukazano, naj bodo ljubeznivi do vseh. Alfred J. Butler, čigar delo o arabskem osvajanju Egipta je vse do danes ugledna referenca, je proučeval relevantna poročila in naredil številne temeljite izjave glede tolerance in zaščite krščanskega prebivalstva v Egiptu s strani islamskega vodstva:
Po vsem tem, kar so Kopti pretrpeli pod Rimljani in patriarhom Cyrusom, ne bi bilo nenavadno, če bi se melkitom (Rimljanom) želeli maščevati. Vendar je bila vsaka takšna namera, če bi se je morebiti nadejali, strogo zatrta s strani Amra (muslimanskega osvajalca Egipta), čigar vladavina je bila modro tolerantna, hkrati pa popolnoma nepristranska do dveh oblik religije. Številna dejstva bi se lahko citirala kot dokaz za to trditev ... Dve obliki krščanstva si moramo predstavljati kot unešeni z roko v roki pod enakovredno zaščito osvajalcev.
Točno to se je zgodilo tudi v Siriji, kakor smo videli v prejšnjem poglavju. Sirci so imeli rajši vladavino muslimanov, tako kot tudi Egipčani. Pravičnost islama je ugajala obema populacijama. Še več, Kopti niso le pozdravili muslimanov, temveč so s pridruževanjem vrstam osvajalcev celo pospešili osvojitev.
ŠPANIJA OSVOBOJENA IZPOD TIRANIJE
Muslimani so se v Španiji izkrcali leta 711 in številni viri pričajo, da jim je prebivalstvo izreklo dobrodošlico, saj je njihov sloves tja prišel pred njimi. Tudi tukaj je bil razlog hudo preganjanje, s katerim so se soočale določene skupnosti. Pod vladavino katoliške cerkve je bila hudo zatirana zlasti judovska skupnost. Katoliška hierarhija v Španiji je zasedala na številnih koncilih, da bi rešila politične in religijske spore, na teh koncilih pa so bili izdani strogi edikti proti judom v Španiji. Ena od klavzul v besedilu zapisnika razprave četrtega toledskega koncila (633) določa:
Določamo, da morajo biti sinovi in hčerke judov ločeni od druženja s svojimi starši, da ne bi postali še bolj zapleteni v njihovo deviacijo, in zaupani bodisi samostanom bodisi kristjanom, bogaboječim moškim in ženskam, da bi se učili njihovega načina življenja spoštovanja vere in izobrazili o boljših stvareh, napredku njihove morale, kakor tudi njihove vere.
Torej otroci judov so morali biti nasilno spreobrnjeni v katolicizem. Judje niso bili edini, ki so se soočali s tiranijo, vendar so bili lahke tarče zaradi tega, ker so bili manjšina in ker so živeli na način, ki je bil drugačen od tistega krščanskih preganjalcev. Zato so bili judje ob prihodu muslimanov prvi ljudje, ki so jih pozdravili kot rešitelje. Zion Zohar, judovsko-ameriški zgodovinar potrjuje spoštovanje, ki so ga judje čutili ob prihodu muslimanov:
Ko so muslimani leta 711 iz Severne Afrike prečkali Gibraltarsko ožino in vdrli na Iberski polotok, so jih judje pozdravili kot osvoboditelje izpod krščanskega preganjanja.
To je bil začetek zlatega obdobja vsaj kar se tiče judov. Vedenje muslimanov v Španiji ni bilo nič drugačno od njihovega obnašanja v Siriji in Egiptu. Spodbujali so svobodo veroizpovedi za vse ljudi, ne glede na njihove razlike. To je bila zlata priložnost za jude, da zacvetijo in napredujejo. Pred prihodom muslimanov judje niso mogli niti pomisliti, da bi imeli svobodo veroizpovedi, saj so bili pred izumrtjem pod rokami katoliške cerkve. Zion Zohar je na naslednji način povzel koristi, ki so jih judje dobili od muslimanske zaščite:
V tem obdobju islamske vladavine je slavno zlato obdobje španskega judovstva (približno 900-1200) proizvedlo velike duhe, rojeni so bili: državnik in diplomat Hasdai ibn Shaprut, vezir in vojaški poveljnik Samuel HaNagid (tudi Samuel ibn Naghrillah), poeta in filozofa Solomon ibn Gabirol in Judah Halevi, ter vrh vseh njih, Moshe ben Maimon, med Španci znan tudi kot Maimonides.
Heinrich Graetz, judovski zgodovinar iz 19. stoletja je o islamski vladavini izrazil podobne občutke:
V teh ugodnih okoliščinah so španski judje prišli pod vladavino mohamedancev (muslimanov), katerih zaveznike so smatrali sami sebe, enako kot njihovi soverniki v Babiloniji in Perziji. Z njimi se je ravnalo ljubeznivo, pridobili so svobodo veroizpovedi, za katero so bili dolgo časa prikrajšani, dovoljeno jim je bilo izvajati sodno oblast nad svojimi soverniki, dolžni pa so bili le, kakor tudi osvojeni kristjani, plačati davek.
Tako se je islamska vladavina izkazala za eno od najboljših stvari v zgodovini judovstva. Španski judje so dosegli tako visoko stopnjo učenosti in napredka, da se zanje sedaj lahko trdi, da so bili voditelji svetovnega judovstva. Judje so bili z muslimansko osvojitvijo Španije rešeni gotovega izumrtja. Še več, prvič so tri abrahamske religije lahko soobstajale ena ob drugi v miru in harmoniji. Maria Rosa Menocal, ena od avtoritet za srednjeveško evropsko literaturo je izdala knjigo, da bi se poklonila mirnemu soobstoju med tremi abrahamskimi religijami v srednjeveški Španiji in jo naslovila Ornament of the world (Okras sveta). Španija je zares postala okras sveta, vendar je bil ta okras na žalost uničen z odhodom muslimanov, kakor je španski zgodovinar Ulick Burke z grenkobo priznal:
Institucije, ki so cvetele pod muslimani, so umrle, ko so muslimani odšli; in po štirih stoletjih svetlobe in učenja je Andaluzija pod krščansko vladavino nazadovala v stanje neznanja in barbarstva, skoraj, če ne v celoti, enakega tistemu v severnih provincah polotoka.
To je doseglo vrhunec z izgonom judov iz Španije leta 1492, ko sta skupna katoliška monarha Španije Izabela I. Kastiljska in Ferdinand II. Aragonski izdala edikt, s katerim sta ukazala izgon judov s tega področja. Od 13. do 16. stoletja so številne evropske države jude s svojega ozemlja izgnale ob najmanj petnajstih situacijah.
Iz zgoraj navedenih dokazov je povsem jasno, da se je z muslimansko osvojitvijo Španije začelo eno od najsvetlejših obdobij v zgodovini človeštva. Pred prihodom muslimanov je v Španiji vladala tema zatiranja in nepravičnosti, nato pa je milost islama osvobodila judovsko populacijo. To obnašanje muslimanov ni bilo slučajno; prejšnja primera Sirije in Egipta služita kot demonstracija doslednosti njihovega vedenja na različnih ozemljih ob različnem času. Zakoni Kur'ana so milost od Boga za človeštvo, tako za muslimane kot za nemuslimane, ko so vzpostavljeni, kakor jih je predvidel Bog in v skladu z učenji Poslanca Muhammeda sallallahu alejhi ve sellem:
In nismo te poslali (o, Muhammed), razen kot milost vsem svetom. (Kur'an; 21:107)
POSLEDICE PRAVICE, TOLERANCE IN MIRNEGA SOOBSTOJA
Večina zahodne filozofije in znanosti ima svoje temelje v miselnosti in učenjih antičnih grških filozofov. V 6. stoletju pr. Kr. so se antični Grki oddaljili od mitološkega poskusa razumevanja sveta in vpeljali poskus temelječ na razumu in dokazu (čemur danes pravimo racionalno razmišljanje). To so v veliki meri določili trije veliki misleci: Sokrat, Platon in Aristotel. Platon je okoli leta 387 pr. Kr. v Atenah ustanovil Akademijo, prvo institucijo visoke izobrazbe v zahodnem svetu, ki je pomagala položiti temelje zahodni filozofiji in znanosti. Akademija je skoraj 1000 let vzdržala kot svetilnik visoke izobrazbe, dokler je leta 529 bizantinski cesar Justinijan ni zaprl, da bi katoliška cerkev zadušila herezijo poganske miselnosti. Antični grški letopisec John Malalas je zapisal:
Med konzulstvom Deciusa (529) je cesar izdal odlok in ga poslal v Atene, s katerim je ukazal, da nihče ne bi smel poučevati filozofije, niti interpretirati zakonov.
Po zaprtju grških filozofskih šol je Evropa vstopila v tisočletno obdobje intelektualnega spanca. Tako so se nad racionalnim razmišljanjem ugasnile luči in Evropa je vstopila v mračni srednji vek. Evropska kreativna energija in izumiteljstvo sta se pojavila veliko pozneje, šele ob zori znanstvene revolucije v 16. in 17. stoletju. Dober primer, ki je karakterističen za to ero, je primer astronoma Galileija. Leta 1610 je izdal knjigo, ki je promovirala heliocentrizem, idejo, da zemlja in planeti krožijo okrog relativno nepremičnega sonca v središču solarnega sistema. Danes je znanost potrdila, da je ta model vesolja pravilen, vendar je bil v tistem času v nasprotju s prevladujočim cerkvenim verovanjem, da je v središču vesolja zemlja in da vsa nebeška telesa krožijo okrog nje, kar je znano kot geocentrizem, pogled, katerega je imela Cerkev zaradi dobesedne interpretacije Biblije. Galileijeva odkritja so se srečala z nasprotovanjem znotraj Cerkve in leta 1616 je heliocentrizem uradno razglasila za herezijo. Knjige o heliocentrizmu so bile prepovedane in Galileiju je bilo ukazano, da ne sme imeti, poučevati ali braniti idej o heliocentrizmu. Kasneje je Cerkev nanj vrgla "velik dvom za herezijo" in ga za nedoločen čas obsodila na zapor. Galileijo je do svoje smrti leta 1642 ostal v hišnem priporu.
Ta intelektualni spanec Evrope je bil v popolnem nasprotju z islamskim svetom. Prihod Kur'ana v 7. stoletju ni transformiral le Arabije, temveč tudi ozemlja pod oblastjo muslimanov. Mir in občutek varnosti, ki ga je prinesla islamska vladavina, je posledično proizvedla eno od najuspešnejših civilizacij v svetovni zgodovini. Medtem ko je bila Evropa v mračnem srednjem veku, so muslimani proizvedli nekatere najbolj znane učenjake in dela. Zgodovinar znanosti Victor Robinson se je o kontrastu med srednjeveško Evropo in islamsko Španijo izrazil zelo jasno:
Evropa je bila po sončnem zahodu zatemnjena, Cordoba je sijala ob uličnih svetilkah; Evropa je bila umazana; Cordoba je zgradila tisoč kopališč; Evropa je bila prekrita s paraziti, Cordoba je dnevno menjavala spodnje perilo; Evropa je ležala v blatu, ulice Cordobe so bile tlakovane; evropske palače so imele na stropu luknje za dim, cordobske arabeske so bile odlične; evropsko plemstvo se ni znalo podpisati; cordobski otroci so hodili v šolo; evropski menihi niso znali prebrati krsta; cordobski učitelji so ustvarili knjižnico aleksandrijskih dimenzij.
Nekateri primeri napredka muslimanov v znanosti so matematik Al-Hvarizmi, ki je odigral pomembno vlogo v razvoju algebre. Prav tako je prišel s konceptom algoritmov in zato dobil ime stari oče računalniške znanosti. Zdravnik Az-Zahravi je smatran za največjega kirurga in številni so ga opisali kot očeta moderne kirurgije. Naredil je začetna odkritja v kirurških postopkih in instrumentih, na primer material, ki ga je uporabljal za notranje šivanje, se uporablja še dandanes. Astronom Al-Sufi je opravil najzgodnejše zabeleženo opazovanje Andromedine galaksije. To je prva galaksija poleg Rimske ceste, ki je bila opazovana z zemlje. Filozof Ibn Sina je smatran za enega največjih mislecev in učenjakov v zgodovini. Naredil je prve opise bakterij in virusnih organizmov. Prav tako je odkril nalezljivo naravo infekcijskih bolezni in predstavil koncept karantene, da bi omejil širitev bolezni. V medicini je bil tako vpliven, da so mu dodelili naziv oče moderne medicine.
Morda boste presenečeni, da so številne znanstvene besede in termini, ki jih uporabljamo danes, vzete iz arabskega jezika; to je zapuščina odkritij muslimanskih znanstvenikov. Na primer, beseda algebra prihaja iz arabske besede al-džebr, ki je vzeta iz naslova ene od knjig muslimanskega matematika Al-Hvarizmija. Beseda algoritem je vzeta iz samega imena Al-Hvarizmija. Beseda alkimija skoraj nespremenjena prihaja iz arabske besede al-kimja. Eden od največjih prispevkov arabskih učenjakov je bil njihov razvoj znanosti astronomije. Če pogledate na sodobno karto zvezd, boste našli na stotine zvezd, katerih imena izhajajo iz arabščine: Altair, Aldebran, Betelgeuse, Vega, Rigel in Algol, če jih naštejemo le nekaj. Na koncu, arabskim matematikom dolgujemo decimalni številčni sistem, ki ga uporabljamo za štetje. Pravzaprav današnjo najsplošnejšo simbolno predstavitev številk na svetu (1, 2, 3 itn.) sestavljajo arabske številke.
Morda se lahko čudite, kaj je pri tem Kur'anu, da je muslimane navdihnil, naj iz globin neznanja predislamskega obdobja odidejo v vodenje sveta v znanosti? Številni od teh znanstvenikov so bili izjemni islamski teologi in prav Kur'an je njihovo pozornost pritegnil v raziskovanje naravnega sveta ter jim pokazal pot v znanje in razsvetljenstvo.
Beri v imenu tvojega Gospodarja, ki ustvarja, ustvarja ljudi iz strdka! Beri! Zares je tvoj Gospodar Najplemenitejši, poučil je s peresom, poučil je človeka, česar ni vedel. (Kur'an; 96:1-5)
Ti verzi so prvi odlomek razodet Poslancu Muhammedu sallallahu alejhi ve sellem. Zanimivo je, da je bilo od vseh stvari, s katerimi bi Bog lahko začel Svoje razodetje, izbrano dejanje branja in učenja. Opazite, da je bila prva razodeta beseda ukaz branja. Tako Kur'an namenja veliko pomembnost znanju in izobrazbi.
In Allah vas je pripeljal iz trebuhov vaših mater, da ne veste ničesar. In vam dal sluh, vid ter srce, da bi se zahvaljevali. (Kur'an; 16:78)
Bog je ustvaril človeka in ga oskrbel s sredstvi za pridobivanje znanja, zlasti vidom, sluhom in modrostjo. Tako nas Kur'an opominja, da bi morali biti Bogu hvaležni za ta sredstva, s katerimi pridobivamo znanje:
Ali so enaki tisti, ki vedo in tisti, ki ne vedo? Pozorni bodo samo tisti z razumevanjem. (Kur'an; 39:9)
Tukaj Kur'an poudarja ugleden status tistega, ki ima znanje; superiorni so nad tistimi, ki znanja nimajo, saj ima izobražen boljše razumevanje. To muslimane spodbuja v iskanje znanja.
Mar oni ne bi pogledali kamel, kako so ustvarjene, in neba, kako je dvignjeno, in gorá, kako so postavljene, in Zemljo, kako je razgrnjena? (Kur'an; 88:17-20)
Kur'an našo pozornost na številne naravne pojave usmeri tako, da nas spodbuja, naj opazujemo svet okrog nas.
Resnično! V stvarstvu nebes in Zemlje in v menjavi noči in dneva so znamenja za ljudi, ki razumejo. Tisti, ki se spominjajo Allaha stojè, sedè ali (ležè) na bokih in razmišljajo o stvarstvu nebes in Zemlje. (Kur'an; 3:190-191)
Seveda to opazovanje sveta okrog nas ne bi smelo biti brezciljno, temveč bi morali o tem, kar vidimo, tudi razmišljati in razglabljati.
Če dvomite v to, kar razodevamo Našemu sužnju (Muhammedu), pa pridite s suro (poglavjem) primerljivo tej in prikličite vaše priče - razen Allaha, - če ste iskreni. (Kur'an; 2:23)
Koncept postavljanja idej na preizkus se spodbuja s Kur'anom. Prav tako uporabo prič za potrditev zaključkov. Mora biti poudarjeno, da nobeno drugo versko besedilo bralca ne izziva na takšen način; uporaba preizkusov verodostojnosti je edinstvena Kur'anu.
Povzemimo te koncepte, katere predlaga Kur'an glede znanja: uporaba naših čutil za opazovanje sveta okrog nas, razmišljanje in razglabljanje o opazovanem, preizkušanje idej in zagotavljanje prič za potrditev naših zaključkov. Če se vam ti koncepti zdijo znani, imate prav, saj so podobni modernim znanstvenim metodam. Danes študenti znanosti razumejo, da mora biti vse dokazano. Ne morete narediti trditve o znanstveni teoriji na podlagi domnev brez eksperimentiranja. Znanstvena metoda je proces, s katero se izpelje znanost, vključuje pa opazovanje določenega naravnega pojava, narediti hipotezo na podlagi opazovanja in nato postavljanje hipoteze na preizkus z izvajanjem eksperimentov, s katerimi določimo, če je originalna hipoteza pravilna. Če se hipoteza izkaže za pravilno, potem postane teorija (dokazana hipoteza), če pa ni pravilna, potem se opravijo nadaljnja opazovanja, originalna hipoteza bo dopolnjena in celoten proces se bo ponovil. Na primer, v šoli nas učijo zabavno anekdoto, da je jabolko padlo na glavo znanstvenika Isaaca Newtona, ko je sedel pod drevesom. Na podlagi tega opazovanja je prišel s hipotezo, da mora obstajati neka sila ali privlačnost, zaradi katere je jabolko padlo na tla. Preizkusil je svojo hipotezo in tako je bil oblikovan zakon težnosti (tudi splošni gravitacijski zakon).
Seveda sploh ni pomembno, če je jabolko zares padlo na glavo Isaaca Newtona. Pomembna je znanstvena metoda, ki mu je omogočila potrditev njegovih idej o tem, kako deluje težnost. Takoj lahko ocenite, da je eksperimentalen pristop k znanosti morda ena od največjih idej, ki si jih je človeštvo kdajkoli izmislilo; to je temelj znanstvenega napredka in brez nje ne bi mogli oblikovati zakonov fizike, kakršen je zakon težnosti. Takšne teorije so človeštvu omogočile, da je ustvaril avto, računalnik in potoval v vesolje.
Morda se sprašujete, kdo si je izmislil to pomembno idejo? Pred islamom so v Evropi prevladovale filozofije znanosti antičnih Grkov. Grki so verjeli, da bi moralo znanje zrasti iz dedukcije, kar pomeni zanašanje edinole na razum brez upoštevanja dokazov. Razvoj znanstvenega procesa, ki je podoben moderni metodi, je razvil muslimanski učenjak Ibn Al-Haitam. Njega se smatra za očeta znanstvene metode in bil je prvi znanstvenik v zgodovini, ki je vztrajal, da mora biti vse dokazano preko indukcije, ki za izpraševanje prej obstoječih teorij uporablja opazovanje in eksperiment. Njegov proces je vključeval naslednje stopnje:
- Opazovanje naravnega sveta.
- Navedba določenega problema.
- Oblikovanje grobe (ohlapne) hipoteze.
- Preizkus hipoteze z eksperimentom.
- Analiza rezultatov.
- Interpretacija podatkov in zaključek.
- Objava odkritij.
Ibn Al-Haitam je sprva študiral teologijo, Kur'an, in izjavil je, da ga je za študij znanosti navdihnil Kur'an:
Odločil sem se odkriti, kaj nas približuje Bogu, s čim je najbolj zadovoljen in zaradi česa smo podrejeni Njegovi neizbežni volji.
Z uporabo svoje revolucionarne znanstvene metode je Ibn Al-Haitam naredil skoke in postavil meje na področju optike. V svoji knjigi, Knjiga o optiki, je prvi ovrgel idejo antičnih Grkov, da svetloba prihaja iz očesa, se odbija od predmetov in se vrne v oko. Raziskoval je delovanje očesa in zaradi seciranja je lahko pojasnil, da svetloba vstopi v oko, se osredotoči in projicira na zadajšnji segment očesa.
Prevod Knjige o optiki je pustil močan vtis na Evropo. Iz njega so kasnejši evropski učenjaki lahko razumeli način delovanja svetlobe in razvili naprave, kot so očala, povečevalno steklo, teleskop in kamera. Brez Ibn Al-Haitamove znanstvene metode bi morda še vedno živeli v času, ko so bili temelji znanosti špekulacije, vraževerje in nedokazani miti. Ne bi pretiravali, če bi rekli, da znanost, kakršno poznamo danes, brez njegovih idej ne bi obstajala.
KORENINE EVROPSKEGA RAZSVELJENSTVA IN RENESANSE
V 13. stoletju so v Evropi začela kliti semena muslimanskega znanja. Evropa se je prebudila iz mračnega srednjega veka in vstopila v novo obdobje razsvetljenstva in renesanse. Prevodi arabskih znanstvenih del so se opravljali skoraj tristo let, od 10. do 13. stoletja, in se postopoma razširili po Evropi. Profesor George Saliba je o tej temi napisal knjigo in rekel:
Komajda obstaja knjiga o islamski civilizaciji ali o splošni zgodovini znanosti, ki se vsaj ne pretvarja priznati pomembnosti islamske znanstvene tradicije in vloge, ki jo je ta tradicija odigrala pri razvoju človeške civilizacije na splošno.
Profesor Thomas Arnold je bil mnenja, da ima evropska renesansa izvor v islamski Španiji:
Muslimanska Španija je napisala eno od najsvetlejših strani v zgodovini srednjeveške Evrope. Njen vpliv je šel preko Provanse v ostale evropske države, kar je prineslo rojstvo nove poezije in nove kulture, in iz nje so krščanski učenjaki prejeli, kar so imeli od grške filozofije in znanosti, to pa je stimuliralo njihovo miselno aktivnost vse do časa renesanse.
Klasična grška dela, o katerih govori zgornji citat, so bila za Evropo v mračnem srednjem veku izgubljena. Muslimanski učenjaki so ta dela rešili tako, da so jih prevedli ter ohranili v arabskem jeziku in posledično so našla svojo pot nazaj v Evropo, ko so bila iz arabščine prevedena v latinščino. Še več, muslimani jih niso le ohranili, s podrobnim proučevanjem teh grških del so jih dopolnili, opravili eksperimente, napisali komentarje in v obliki svojih lastnih del popravili teorije, kjer je bilo to potrebno. Nekaj teh primerov: Al-Birunijeva kritika in izboljšanje Aristotelove filozofije v delu z naslovom Vprašanja in odgovori; Al-Hvarizmijevo izboljšanje Ptolomejeve geografije v delu Obraz zemlje; Ibn Al-Haitamovo izboljšanje in ovržba Galenove optike, kar je temeljilo na praktičnih eksperimentih; Al-Khazinijevo delo o merskih enotah za težo in gostoto je prekosilo njegove grške predhodnike.
Pravzaprav je Evropa od muslimanov vzela veliko več, kot ta članek lahko pove. Nekaj teh primerov: mlini na veter, milo, parfum, sladkor, irigacija, začimbe, univerze, ulične svetilke, papirna industrija, množična pismenost, svoboda misli, arhitektura, poezija, higiena, knjižnice in keramika. Nove arabske številke (1, 2, 3 ...) so revolucionirale zlasti matematiko srednjeveške Evrope in posledično imele trajen efekt na arhitekturo. S pomočjo arhitekturnih tehnik islamske Španije so bile v srednjeveški Evropi zgrajene katedrale, gradovi, palače, vrtovi in številne druge zgradbe.
Na koncu opravimo miselni eksperiment. Če Kur'an nikoli ne bi bil razodet, kakšno bi bilo verjetno stanje današnjega sveta? Razmislimo o tem korak za korakom. Iz Kur'ana je izšla pravica islamskega prava; iz te pravice sta prišla mir in soobstoj; z mirnim soobstojem je prišla svobodna intelektualna aktivnost na muslimanskem ozemlju in iz te svobode izobraženosti je izšlo znanje, ki je Evropo pripeljalo iz mračnega srednjega veka in vodilo v renesanso. Ali torej ni logičen zaključek, da je moderni svet z vso to napredno tehnologijo interneta in mobilnikov direktna posledica razodetja Kur'ana?
Komentarji
Objavite komentar