Spoznajte Islam

Omar ibn El-Khattab je rekel: ''Vseeno mi je, v kakšnem stanju se bom prebudil. Ali bo to v stanju, ki ga imam rad, ali v stanju, ki ga preziram. Razlog temu je, ker ne vem, kaj je dobro zame – ali je to v tem, kar imam rad, ali v tem, kar preziram.'' (Ez-Zuhd, str. 108., Ebu Davud) Kako prečudovite, modre in poučne besede! Vsi imamo potrebo, da sami sebe naučimo delovanja po teh besedah in vzgojimo srce, da čuti v skladu z njimi. Koliko stvari se nam vsakodnevno zgodi, tako na nivoju posameznika kot na nivoju družbe, na osnovi katerih vidimo le nekaj slabega, medtem ko so v bistvu dobre za nas. O tem najdemo potrditev v Allahovem govoru: Morda sovražite nekaj, kar je dobro za vas in ljubite nekaj, kar je slabo za vas. In Allah ve, medtem ko vi ne veste. (Kur'an; 2:216) Morda nečesa ne marate, Allah pa v tem daje veliko dobrega. (Kur'an; 4:19) Ko se pomnožijo stvari, ki jih ljudje vidijo kot težave in neprijetnosti, pa tako grenijo njihova življenja, t...

  DAREŽLJIVOST Kar se tiče njegove darežljivosti, se prenaša, da ni odbil niti ene zahteve, ki se je od njega iskala. Seveda je to težko nam, vendar njemu ni bilo. Možno in normalno je bilo, da je vsak lahko odšel k Allahovemu Poslancu sallallahu alejhi ve sellem in poiskal pomoč, saj je bil dostopen, skromen in uvideven do vsakogar - do beduinov, judov, ostarelih žensk, mladih žensk, siromakov, bogatih, otrok, odraslih. Če je nekdo želel nekaj vprašati o islamu, morda iskal nasvet, ali pa iskal nekaj od materialnih dobrin, vsakomur so bila vrata odprta. Okrog njega ni bilo dvorjanov ali garde niti telesnih stražarjev. Nekoč je nosil obleko z luknjami, pa mu je eden od ashabov za darilo dal prelepo ogrinjalo. Allahov Poslanec sallallahu alejhi ve sellem je odšel domov, se preoblekel in odšel ven. Drug ashab ga je zagledal in vprašal, če bi mu ga podaril. Ogrinjalo mu je bilo tako všeč, da je prosil Allahovega Poslanca sallallahu alejhi ve sellem , če mu ga podari. Allahov P...

Odpadništvo od islama v kufr (nevero), se včasih zgodi z zapuščanjem islama in sprejetjem neke druge religije kufra, včasih pa na način, da oseba zagreši eno od negacij islama (navakidul-islam), medtem ko še naprej prakticira islamske obrede – pa ga ljudje še naprej smatrajo za muslimana, čeprav ni od njih. To je zelo resna zadeva, ki se mora dobro preučiti, saj le na ta način zmoremo razlikovati med hakk vel-batil (resnico in zablodo), huda vel-dalal (usmeritvijo in stranpotjo). In prav to je nejasno velikemu številu ljudi, razlog pa je džehl (neznanje) v pogledu stvari, ki rušijo islam osebe in tudi zaradi nepoznavanja riddeta (odpadništva). Človek misli, da je musliman, če opravlja nekatere islamske obrede, pa četudi nato zagreši nekaj od mukeffirat (besede in dejanja, ki peljejo osebo iz vere) – in to mišljenje je fasid (nepravilno). Razlog za to je nepoznavanje resničnega islama in njegovega nasprotja. To je dejansko stanje in stvarnost, v kateri danes živi veliko število ljud...

Če je zgodovina pomembna, potem je še pomembnejše, da jo razumemo na pravilen način. Velikokrat opazimo, da je zgodovina odnosov med muslimani in kristjani zelo poenostavljena – zato zgodovino teh odnosov razumemo na povsem zgrešen način. Splošna zgodba muslimansko-krščanskih odnosov je zgodba neusmiljenih vojaških spopadov. Ti odnosi so se začeli v sedmem stoletju z islamskimi osvajanji po Muhammedovi smrti in z osvojitvijo Konstantinopla leta 1453 ter razpadom Bizantinskega cesarstva; za razburljivost je vmes dodanih še nekaj križarskih pohodov, nato še turški vpadi v Evropo in dvakratno obleganje Dunaja. Ta zgodba na nikakršen način ni netočna. Problem je le, ker je pomanjkljiva, saj je to le en zelo majhen del 1400 letne zgodovine. Naj pojasnim. Zgodnje krščanstvo je bilo primarno religija sredozemskega bazena, ki se je širila z Rimskim imperijem. Krščanski viri so se v zahodnem delu imperija pisali v latinščini, v vzhodnem delu pa v grščini. Vendar je velik del kristjanov ...