MUSLIMANSKO-KRŠČANSKI ODNOSI

Če je zgodovina pomembna, potem je še pomembnejše, da jo razumemo na pravilen način. Velikokrat opazimo, da je zgodovina odnosov med muslimani in kristjani zelo poenostavljena – zato zgodovino teh odnosov razumemo na povsem zgrešen način.

Splošna zgodba muslimansko-krščanskih odnosov je zgodba neusmiljenih vojaških spopadov. Ti odnosi so se začeli v sedmem stoletju z islamskimi osvajanji po Muhammedovi smrti in z osvojitvijo Konstantinopla leta 1453 ter razpadom Bizantinskega cesarstva; za razburljivost je vmes dodanih še nekaj križarskih pohodov, nato še turški vpadi v Evropo in dvakratno obleganje Dunaja.

Ta zgodba na nikakršen način ni netočna. Problem je le, ker je pomanjkljiva, saj je to le en zelo majhen del 1400 letne zgodovine.

Naj pojasnim.

Zgodnje krščanstvo je bilo primarno religija sredozemskega bazena, ki se je širila z Rimskim imperijem. Krščanski viri so se v zahodnem delu imperija pisali v latinščini, v vzhodnem delu pa v grščini. Vendar je velik del kristjanov živel v Levantu (ar. Šam), današnji Siriji, Libanonu, Palestini in Jordaniji, ter v Iraku, Iranu in vzhodni Turčiji, pisali pa so v jeziku aramejščine v dialektu sirščine. Zaradi teoloških razprav v petem stoletju, je večina zahodnih kristjanov te sirske kristjane imela za heretike, posledično pa so jih izbrisali iz zgodovine.

Zanimivo je, kako se zgodovina krščanstva spremeni, če nič več ne ignoriramo, da stoletja dolgo geografsko središče krščanstva ni bil niti Rim niti Konstantinopel, temveč Bagdad. Razkritje te izgubljene zgodovine krščanstva globoko vpliva na naše razumevanje zgodnjih muslimansko-krščanskih odnosov.

Naj pojasnim.

Poslanec Muhammed, sallallahu alejhi ve sellem, se je rodil leta 570 v Meki. Njegovo poslanstvo se je začelo leta 610, ko je prejel Božansko razodetje. Leta 622 je pred pregonom pobegnil v Medino. Tam je islamska skupnost zacvetela. Po osmih letih je zmagoslavno vstopil v Meko in jo osvojil brez boja. Umrl je leta 632. V času njegovih prvih naslednikov, pravičnih kalifov, se je Islamska država uspešno razširila. V le nekaj desetletjih so prevzeli celoten Perzijski imperij, 2/3 Bizantinskega cesarstva, celotno Severno Afriko in celotni Pirenejski polotok, zaustavljeni so bili šele v Franciji. Konflikt v vzhodnem Sredozemlju med Islamskim kalifatom in Bizantinskim cesarstvom se je nadaljeval še naslednjih osem stoletij, vse do leta 1453, ko so islamske sile zavzele Konstantinopel, današnji Istanbul.

Vendar je ta splošno sprejeta pripoved preveč poenostavljena, saj le peščica današnjih učenjakov lahko bere sirsko abecedo, za razliko od večine zgodnjih kristjanov, ki so živeli pod islamsko vladavino. Problem nastane, če se slepo držite grških in latinskih virov, saj tako svoje dojemanje zgodovine muslimansko-krščanskih odnosov gradite le na podlagi krščanskih reakcij, izključno na pisanjih kristjanov, ki so bili v vojni z muslimani. Na drugi strani pozabljamo, da je skoraj polovica srednjeveških kristjanov živela na Bližnjem vzhodu in imeli so povsem drugačne izkušnje z muslimani od večine grških in latinskih kristjanov.

Kako bi se ta zgodovina spremenila, če bi se namesto vračanja na pisanja kristjanov, ki so bili v vojni z muslimani, osredotočili na sirske kristjane, ki so imeli vsakodnevne interakcije z muslimani in posledično veliko bolj direktno znanje o islamu. Ti kristjani so imeli zelo pomembne položaje v administrativnih zadevah države, prisostvovali so dvoru kalifa v Bagdadu, sodelovali so z islamskimi učenjaki pri prevodih starogrškega znanja v arabščino, se kot vojaki borili v islamski vojski … Bližnjevzhodni kristjani so jedli z muslimani, trgovali z muslimani, poučevali muslimane in se učili od muslimanov, kristjanke so se celo poročale z muslimani.

Seveda to ne pomeni, da so bili zgodnji odnosi med muslimani in kristjani pod islamsko vladavino vedno harmonični; neverjetna raznolikost v zapisih sirskih kristjanov o muslimanih in islamu, vse od skrajno nastrojenih do iskreno prijateljskih, naredi vsakršno posploševanje nemogoče. Poleg tega ta pisanja zavračajo vsakršno enolično reakcijo krščanstva do islama.

Danes je Zahod naslikal le to enolično sliko neprestanega konflikta med muslimani in kristjani, ter uspešno utopil vse ostale glasove. Zato so ti predhodno izgubljeni viri tako dragoceni, saj nam omogočajo, da razširimo perspektivo o teh pogosto napačno razumljenih odnosih.

O muslimansko-krščanskih odnosih je podrobno pisal Michael Philip Penn:

Envisioning Islam: Syriac Christians and the Early MuslimWorld

When Christians First Met Muslims: A Sourcebook of theEarliest Syriac Writings on Islam