Preskoči na glavno vsebino

MUSLIMANSKO-KRŠČANSKI ODNOSI

Če je zgodovina pomembna, potem je še pomembnejše, da jo razumemo na pravilen način. Velikokrat opazimo, da je zgodovina odnosov med muslimani in kristjani zelo poenostavljena – zato zgodovino teh odnosov razumemo na povsem zgrešen način.

Splošna zgodba muslimansko-krščanskih odnosov je zgodba neusmiljenih vojaških spopadov. Ti odnosi so se začeli v sedmem stoletju z islamskimi osvajanji po Muhammedovi smrti in z osvojitvijo Konstantinopla leta 1453 ter razpadom Bizantinskega cesarstva; za razburljivost je vmes dodanih še nekaj križarskih pohodov, nato še turški vpadi v Evropo in dvakratno obleganje Dunaja.

Ta zgodba na nikakršen način ni netočna. Problem je le, ker je pomanjkljiva, saj je to le en zelo majhen del 1400 letne zgodovine.

Naj pojasnim.

Zgodnje krščanstvo je bilo primarno religija sredozemskega bazena, ki se je širila z Rimskim imperijem. Krščanski viri so se v zahodnem delu imperija pisali v latinščini, v vzhodnem delu pa v grščini. Vendar je velik del kristjanov živel v Levantu (ar. Šam), današnji Siriji, Libanonu, Palestini in Jordaniji, ter v Iraku, Iranu in vzhodni Turčiji, pisali pa so v jeziku aramejščine v dialektu sirščine. Zaradi teoloških razprav v petem stoletju, je večina zahodnih kristjanov te sirske kristjane imela za heretike, posledično pa so jih izbrisali iz zgodovine.


Zanimivo je, kako se zgodovina krščanstva spremeni, če nič več ne ignoriramo, da stoletja dolgo geografsko središče krščanstva ni bil niti Rim niti Konstantinopel, temveč Bagdad. Razkritje te izgubljene zgodovine krščanstva globoko vpliva na naše razumevanje zgodnjih muslimansko-krščanskih odnosov.

Naj pojasnim.

Poslanec Muhammed, sallallahu alejhi ve sellem, se je rodil leta 570 v Meki. Njegovo poslanstvo se je začelo leta 610, ko je prejel Božansko razodetje. Leta 622 je pred pregonom pobegnil v Medino. Tam je islamska skupnost zacvetela. Po osmih letih je zmagoslavno vstopil v Meko in jo osvojil brez boja. Umrl je leta 632. V času njegovih prvih naslednikov, pravičnih kalifov, se je Islamska država uspešno razširila. V le nekaj desetletjih so prevzeli celoten Perzijski imperij, 2/3 Bizantinskega cesarstva, celotno Severno Afriko in celotni Pirenejski polotok, zaustavljeni so bili šele v Franciji. Konflikt v vzhodnem Sredozemlju med Islamskim kalifatom in Bizantinskim cesarstvom se je nadaljeval še naslednjih osem stoletij, vse do leta 1453, ko so islamske sile zavzele Konstantinopel, današnji Istanbul.

Vendar je ta splošno sprejeta pripoved preveč poenostavljena, saj le peščica današnjih učenjakov lahko bere sirsko abecedo, za razliko od večine zgodnjih kristjanov, ki so živeli pod islamsko vladavino. Problem nastane, če se slepo držite grških in latinskih virov, saj tako svoje dojemanje zgodovine muslimansko-krščanskih odnosov gradite le na podlagi krščanskih reakcij, izključno na pisanjih kristjanov, ki so bili v vojni z muslimani. Na drugi strani pozabljamo, da je skoraj polovica srednjeveških kristjanov živela na Bližnjem vzhodu in imeli so povsem drugačne izkušnje z muslimani od večine grških in latinskih kristjanov.

Kako bi se ta zgodovina spremenila, če bi se namesto vračanja na pisanja kristjanov, ki so bili v vojni z muslimani, osredotočili na sirske kristjane, ki so imeli vsakodnevne interakcije z muslimani in posledično veliko bolj direktno znanje o islamu. Ti kristjani so imeli zelo pomembne položaje v administrativnih zadevah države, prisostvovali so dvoru kalifa v Bagdadu, sodelovali so z islamskimi učenjaki pri prevodih starogrškega znanja v arabščino, se kot vojaki borili v islamski vojski … Bližnjevzhodni kristjani so jedli z muslimani, trgovali z muslimani, poučevali muslimane in se učili od muslimanov, kristjanke so se celo poročale z muslimani.

Seveda to ne pomeni, da so bili zgodnji odnosi med muslimani in kristjani pod islamsko vladavino vedno harmonični; neverjetna raznolikost v zapisih sirskih kristjanov o muslimanih in islamu, vse od skrajno nastrojenih do iskreno prijateljskih, naredi vsakršno posploševanje nemogoče. Poleg tega ta pisanja zavračajo vsakršno enolično reakcijo krščanstva do islama.

Danes je Zahod naslikal le to enolično sliko neprestanega konflikta med muslimani in kristjani, ter uspešno utopil vse ostale glasove. Zato so ti predhodno izgubljeni viri tako dragoceni, saj nam omogočajo, da razširimo perspektivo o teh pogosto napačno razumljenih odnosih.

O muslimansko-krščanskih odnosih je podrobno pisal Michael Philip Penn:

Envisioning Islam: Syriac Christians and the Early MuslimWorld

When Christians First Met Muslims: A Sourcebook of theEarliest Syriac Writings on Islam

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

VSAKA PTICA LETI K SVOJI JATI

V današnjem času na internetu lahko zasledimo poplavo nekih t. i. podkasterjev ali svetovalcev, ki zase pravijo, da sledijo gibanju rdeče tabletke ( red pill movement ), kot so recimo Andrew Tate, Fresh & Fit, Mahdi Tijani, do neke mere tudi Jordan Peterson in podobni. Treba je poudariti, da so te njihove filozofije in pogledi na odnose med moškimi in ženskami le reakcija na feminizem, a če smo iskreni je tudi evropski feminizem reakcija na endemične predsodke do žensk v t. i. zahodni civilizaciji. Teorija rdeče tabletke na Zahodu ni nič novega, saj imajo dolgo zgodovino povezano s podcenjevanjem žensk s strani krščanstva, tj. s cerkvenimi pravili in dogmami. Teorija rdeče tabletke je v samem bistvu le ponovno rojstvo teh prezirajočih pogledov na ženske, ki so na Zahodu vedno obstajali. Razlika je le, da imajo danes oporno točko v nekih kvazi-znanstvenih ugotovitvah namesto v bibličnih besedilih, kot je bil to primer v preteklosti. V preteklosti so dokazovali z Evo in njenim domn...

RAZMIŠLJANJE O POGLAVJU EL-ASR

V tem kratkem poglavju, ki ga sestavljajo trije verzi, je predočen popoln program za človeško življenje s stališča islama. V njem je izkazana rdeča nit islamskega pojmovanja vere. V toku časa, v vseh stoletjih obstoja človeka je le ena civilizacija vzpostavila program koristen vsem skupinam ljudi. To poglavje predstavlja pot odrešitve, vse ostalo je propad in izguba. Imam Eš-Šafi'i je rekel: ''Če bi Allah razodel le to poglavje, bi zadostovalo.'' Pri času, resnično je človek na izgubi, razen tisti, ki verujejo in delajo dobro, ter si priporočajo resnico in si priporočajo potrpežljivost. (Kur'an; 103:1-3) Et-Taberani je z verodostojno/ sahih verigo prenašalcev zabeležil, da se dva moža izmed ashabov ne bi sestala, a da si pred razhodom ne bi recitirala tega poglavja. Zakaj? Kaj je v tem poglavju posebnega? Če bi gledali po čim večji nagradi in čim večjem blagoslovu, potem bi najbrž recitirali poglavje El-Fatiha ali El-Ikhlas, katerih nagrada za samo recitaci...

POGLAVJE O POSTU - KITAB ES-SIJAM (1. del)

Pregledali bomo poglavje o postu iz knjige Zad el-Mustaqni. Avtor je Šarafuddin Musa ibn Ahmed El-Hadžavi. Besedilo je sestavljeno na podlagi izpiskov iz serije predavanj šejha Ahmeda Musa Jibrila pod naslovom The Comprehensive Fiqh of Fasting . Preučevanje klasičnih del uleme, ki so nas prehiteli v veri, je jedro našega razumevanja vere, saj se na ta način seznanimo s strukturiranim študijem v klasičnem stilu. KAJ JE FIQH? Fiqh je v bistvu islamska pravna praksa, fiqh jezikovno pomeni razumevanje nečesa ali znanje o nečem. Šeriatski pomen fiqha je izpeljava verskih predpisov, ki se vežejo na dejanja tistih, ki so jim določena dejanja predpisana v smislu, kaj je za nekoga haram, halal, mustehab, mekruh itn. Najplemenitejše znanje je zagotovo znanje o aqidi in tevhidu, kajti v tem znanju leži razlika med večnim ognjem in večnim rajem. To je veliki fiqh, nekateri učenjaki ga imenujejo el-fiqh el-ekber. Za aqido in tevhidom je po pomembnosti el-fiqh el-asghar, ki se nanaša na hara...