DAREŽLJIVOST
Kar se tiče njegove darežljivosti, se prenaša, da ni odbil
niti ene zahteve, ki se je od njega iskala. Seveda je to težko nam, vendar
njemu ni bilo. Možno in normalno je bilo, da je vsak lahko odšel k Allahovemu
Poslancu sallallahu alejhi ve sellem in poiskal pomoč, saj je bil
dostopen, skromen in uvideven do vsakogar - do beduinov, judov, ostarelih
žensk, mladih žensk, siromakov, bogatih, otrok, odraslih. Če je nekdo želel
nekaj vprašati o islamu, morda iskal nasvet, ali pa iskal nekaj od materialnih
dobrin, vsakomur so bila vrata odprta. Okrog njega ni bilo dvorjanov ali garde niti
telesnih stražarjev.
Nekoč je nosil obleko z luknjami, pa mu je eden od ashabov
za darilo dal prelepo ogrinjalo. Allahov Poslanec sallallahu alejhi ve
sellem je odšel domov, se preoblekel in odšel ven. Drug ashab ga je
zagledal in vprašal, če bi mu ga podaril. Ogrinjalo mu je bilo tako všeč, da je
prosil Allahovega Poslanca sallallahu alejhi ve sellem, če mu ga podari.
Allahov Poslanec sallallahu alejhi ve sellem se je slekel, mu ga dal in
odšel domov, da obleče tisto staro ogrinjalo z luknjami. Ko so drugi ashabi
to videli, so rekli: ‘’Kako si drzneš?! Kako si to lahko naredil, a vedel si,
da te ne bo zavrnil?!’’ Ashabi so ukorili tega svojega prijatelja, ashaba,
ki je sedaj imel to ogrinjalo. In rekli so mu pomembne besede.
‘’Vedel si, da te ne bo zavrnil.’’ Iz teh besed nam vse
postane jasno. Bilo je normalno in znano daleč naokoli, lahko bi rekli celo nepisano
pravilo, da Allahov Poslanec sallallahu alejhi ve sellem ni zavračal
nikogar. Kar se od njega išče, on to daje.
Ta ashab je odgovoril, da ogrinjala ni vzel z namenom,
da bi ga nosil in se šopiril z njim, temveč z namenom da bi bil to njegov kefin
(mrtvaški prt); da bo ob smrti zavit vanj in z njim pokopan. Pojasnil je svojo
namero, ki ni bila tako sebična in negativna, kot je sprva izgledalo.
NEUSTRAŠNOST
Enes ibn Malik je rekel, da so neke noči v Medini ljudje slišali
močan oglušujoč krik, zvok ali glas, in niso vedeli, za kaj gre. Pazljivo so
izstopili iz svojih hiš, morda pomislili, da je napadel sovražnik, ali neka
divja zver. Niso vedeli, kaj se dogaja. Vendar so takoj zatem zagledali
Allahovega Poslanca sallallahu alejhi ve sellem, kako se je iz smeri
tega zvoka vračal na Ebu Talhinem neosedlanem konju s sabljo okrog ramena.
Takoj, ko je zaslišal zvok, je stekel iz hiše, zajahal konja, si okrog ramena opasal
sabljo in v galopu krenil v smeri tega zvoka. Oni so pazljivo izstopali, on pa
se je že vračal in govoril ljudem, da je vse v redu, naj jih ne skrbi in naj se
ne bojijo. V predaji ni pojasnila, kaj je bilo in kaj se je slišalo, niti tega
ni pojasnil Allahov Poslanec sallallahu alejhi ve sellem, ker tega morda
tudi sam ni ugotovil. Bistvo je, da se je vrnil s pomirjujočimi vestmi med
zmedene ljudi.
To nam priča o veliki neustrašnosti Allahovega Poslanca sallallahu
alejhi ve sellem. Takoj se je vrgel v morebitno nevarnost, ko je slišal
nekaj, kar bi lahko škodovalo njegovemu ummetu.
ZADRŽANOST
V številnih hadisih se omenja njegova umirjenost in
dostojanstvenost, tudi ko so ga nasprotniki poskušali ponižati ali užaliti.
V neki situaciji je prišla skupina judov in začeli so mu
govoriti, es-samu alejkum namesto es-selamu alejkum. ''Sam''
pomeni smrt ali strup, rekli so mu torej ''smrt tebi ali strup tebi''. On je le
hladno odgovoril ve alejkum (tudi vam). Aiša se je tako razjezila, da je
izza zavese zakričala: ''Allah naj vas prekolne oziroma Allah naj vas pobije!
Kako si drznete to govoriti Allahovemu poslancu?'' On je rekel: ‘’O, Aiša,
pomiri se. Mar ne veš, da je vse, kar je blago, najboljše. Mar ne veš, da je
vse, v čem je blagost, prelepo. In vse, v čem je grobost, grdo.’’ Imel je
potrpljenje celo pri takšnih žalitvah. Seveda je ostal dosleden, dostojanstven,
ponosen in miren; ni se ponižal, bil je moder in zadržan. Vedel je, da je on
Allahov poslanec, oni pa sinovi svinj in opic, vendar jim je odvrnil na moder
način in dal lekcijo tako njim kot tudi nam, in sicer kako ostati iznad
situacije in kako se ne spustiti na nivo prostakov.
HRABROST
Ali ibn Ebi Talib je rekel: ''Kadarkoli bi boj v bitki postal
težak, bi se skrivali za Allahovim Poslancem in se zbirali okrog njega.'' In te
besede prihajajo od Alija ibn Ebi Taliba, človeka, ki je bil tudi sam eden od
največjih vitezov in eden od najboljših borcev tega ummeta.
BLAGOST
Enes je rekel, da ga je Allahov Poslanec sallallahu alejhi
ve sellem še kot dečka poslal, naj opravi neko opravilo. Ne omenja se
kakšno opravilo, morda da nekomu nekaj odnese, ali da nekaj prinese ... Enes
pravi, da je na poti zagledal otroke, ki so se igrali, pa se je začel igrati z
njimi. Povsem je pozabil na opravek, s katerim ga je zadolžil Allahov Poslanec sallallahu
alejhi ve sellem. Čez nekaj časa ga je Allahov Poslanec sallallahu
alejhi ve sellem odšel iskat, saj se Enes ni vrnil. Tako ga je našel z
otroki na ulici.
Enes je povedal, da je začutil, kako ga je nekdo s hrbta prijel
za glavo ali ušesa. Ko se je Enes obrnil, je zagledal Allahovega Poslanca sallallahu
alejhi ve sellem, ki se mu je nasmihal in se začel igrati z njim. Torej, ne
le da ga ni kaznoval, nadrl ali ukoril, temveč se je z njim na kratko poigral.
Sama igra je bila zadosti, kajti Enes je sam dojel, da je
storil napako. Ko je zagledal Allahovega Poslanca sallallahu alejhi ve
sellem, se je sam spomnil, da je bil poslan z nalogo in da tega ni opravil.
Vendar mu Allahov Poslanec sallallahu alejhi ve sellem ni rekel ničesar
v smislu: ‘’Kje si ti? Zakaj nisi prišel?’’
SKROMNOST
Ni mu bilo izpod časti, da jaha osla. Seveda je imel kamelo,
vendar je pogosto jahal tudi osla, kar nekateri morda smatrajo kot nekaj
neuglednega.
Obstaja situacija, ki je zares čudovit primer. Ko so
muslimani odhajali v bitko na Bedru - bilo jih je 315, kamel pa 75 - so bili nekateri peš, bilo je tudi par konjev.
V glavnem so na eno kamelo prišli trije ali štirje borci. Družabnika Allahovega
Poslanca sallallahu alejhi ve sellem na tej poti v bitko sta bila Ali
ibn Ebi Talib in Ebu Lubabe.
Seveda bi se vsak od nas in tudi vsak od ashabov
odrekel kameli; ne bi niti pomislil, da bi on jahal, Allahov Poslanec sallallahu
alejhi ve sellem pa poleg hodil. Tako je seveda čutil tudi Ali, a da ga
ne bi užalil, je to želel nekako splesti v zgodbo o starosti in mladosti, saj
se je zavedal skromnosti Allahovega Poslanca sallallahu alejhi ve sellem.
Rekel je: ‘’O, Allahov Poslanec, midva sva mladeniča,’’ v smislu midva bova
hodila, saj sva mlada, ti pa jahaj na kameli. Allahov Poslanec sallallahu
alejhi ve sellem bi to lahko sprejel in nihče mu ne bi ničesar očital, saj
je bil poveljnik vojske. In to ni bil nek prestol, temveč običajna kamela,
grobo in neudobno prevozno sredstvo, a vsekakor boljše kot hoja po razgretem
pesku.
Seveda ni sprejel predloga, da bi onadva hodila, on pa jahal.
A ni ga le zavrnil in tako ostal nedorečen, temveč je odvrnil z nasmehom:
‘’Niti sta vidva kaj močnejša od mene, niti sem jaz v kaj manjši potrebi po
nagradi.’’ To je pomenilo, da sta res mlajša, vendar je bil on še vedno na
vrhuncu moči. In želel je, da si razdelijo nagrado od Allaha za hojo na Njegovi
poti.
Delili so si kamelo, delili so si spokoj jahanja in delili so
si nagrado za hojo na Allahovi poti.
Allahov Poslanec sallallahu alejhi ve sellem je bil
vodja, verski vodja in politični vodja, a si je kljub temu delil kamelo z dvema svojima ashaboma.
In kam je hodil? Ali je hodil na mesto kronanja oziroma inavguracije, kakor
temu pravijo v današnjem času, ko na rdeči preprogi ''okronajo'' predsednika?
Ne. Odhajal je v borbo, kjer se je s prsmi v prsa boril s sovražnikom, kakor
vsak drug vojak.
Komentarji
Objavite komentar