Sakaratul-mewt je agonija smrti. Sakra je omotica, agonija in omamljenost, katero povzroči bolečina. Oseba v stanju sakra doživlja obdobja omotičenosti. To se dogaja v času smrti.
In agonija smrti bo resnično nastopila –
to je tisto, od česar si bežal! (Kur’an; 50:19)
Hasan El-Basri je rekel: ‘’Nikoli nisem
videl nečesa, kar je gotovo in brez vsakršnega dvoma, vendar ljudje to smatrajo
za nekaj dvomljivega in negotovega, kot je smrt.’’
Vsi, muslimani in nemuslimani, zagotovo
vemo, da bo smrt prišla. Ali ste kdaj srečali nekoga, ki ne verjame v smrt?
Kljub temu je naš pogled na smrt, kot bi bila nekaj dvomljivega. Poglejte, kako
načrtujemo in si pripravljamo rizk (oskrbo), ki je dvomljiv. Nikoli ne
vemo, koliko oskrbe bomo dobili jutri ali naslednji mesec, vendar načrtovanju
kljub temu namenimo veliko časa. Smrt, ki je absolutna gotovost – vsak od nas
se zaveda, da bo umrl – v kolikšni meri se pripravljamo nanjo? Zares je neverjetno,
da se ljudje skorajda nikakor ne pripravijo za smrt.
Tudi ko se ljudje pripravljajo na smrt,
je to običajno v vidikih, ki se tičejo dunje (materialističnega sveta),
ne onostranstva. Pustijo denar za pogreb, kupijo zemljo na pokopališču, pustijo
denar za ceremonijo pogreba, cvetje, osmrtnice in spomenik, vendar se niti malo
ne pripravijo na dogodke, ki jih čakajo na drugi strani smrti.
Obstajajo tri koristi spominjanja na
smrt:
(1) Hitenje s kesanjem. Če pogosto
razmišljaš o smrti, boš razmišljal o onostranstvu in se hitro pokesal za grehe,
ki si jih storil na tem svetu.
(2) Zadovoljstvo z minimalnim. Karkoli
ti je Allah podaril, s tem boš zadovoljen, saj se zavedaš, da je dunja
le začasno bivališče; ne pripadaš temu svetu, ta svet ni tvoj dom, zato se ne
obremenjuješ z njim in mu ne daješ veliko pozornosti.
(3) Z materialisti ne boš tekmoval za
dobrine tega sveta, ne boš se pridružil podganji dirki, kateri se je pridružila
večina. Zaradi tega boš imel spokojno srce, saj so ljudje nervozni in pod
stresom prav zaradi gonje za materialističnimi dobrinami. Ta svet je majhen,
naše želje so velike, zato si želimo vedno več in več.
Smrt je manjši sodni dan, el-qijama
es-sugra.
Buhari je zabeležil, da so beduini
prišli k Allahovemu poslancu ﷺ in ga povprašali za sa’a (Uro,
Sodni dan). Vprašali so: ‘’Kdaj bo Ura?’’ Allahov poslanec ﷺ je pogledal
najmlajšega, pokazal nanj in rekel: ‘’Ko bo on dosegel starost, se bo vaš
sodni dan že začel.’’
To pomeni, da je smrt začetek posameznikovega sodnega dne. Ko oseba umre, se njegova dejanja končajo in nima več drugih priložnosti. Šteje se ga, da je odšel na onostranstvo.
Komentarji
Objavite komentar