ZGODOVINA V SURAH EL-FIL, KUREJŠ IN EL-MESED

 

Mar nisi videl, kako je tvoj Gospodar opravil z družabniki slona? (1)

Mar ni naredil, da je se njihova spletka izjalovila (2)

in nadnje poslal jate ptic, (3)

ki so nanje metale glino v obliki kamenja? (4)

Potem jih je pustil kot razgrizeno rastlinje. (5)

V tej suri se govori o dogodku iz leta 571, ko je Ebreha ibn El-Ešrem v Meko popeljal vojsko s slonom, in sicer z namenom rušenja Kabe. Želel je, da bi Arabci romanje h Kabi zamenjali z romanjem k cerkvi Kulejs, katero je zgradil v Sani.

Ibn Ishak pravi: ''Guverner ali podkralj Ebreha El-Ešram je zgradil veliko in veličastno cerkev ter napisal negusu, kralju Abesinije: 'Zgradil sem cerkev, ki je brez primere; romanje v Meko nameravam zamenjati z romanjem v Abesinijo.' ''

Es-Suhejl pravi: ''Ebreha El-Ešram je podredil Jemence in jih prisilil, da zgradijo to zlo cerkev, ter jih nagnal v določene vrste ponižanja. Odsekal je roko tistemu, ki je zamudil na delo (in prišel) po sončnem vzhodu. Iz Belkisine palače je vzel veliko vrednih stvari, da bi jih dodal cerkvi. Vzel je marmor, dragulje in dragoceno okrasje. Še več, dvignil je zlate in srebrne križe, spovednice iz ebenovine in slonovine, ter povečal in razširil njeno konstrukcijo.'' 

Ibn Ishak pravi: ''Ko so Arabci slišali za pismo, ki ga je Ebreha poslal negusu (v Abesinijo), se je nek človek iz Kenana razbesnel. Odšel je do cerkve in uriniral po njenih stenah. Nihče ga ni opazil, zato se je varno vrnil domov. Vest je prišla do Ebreha, ki je povprašal po storilcu. Odgovorjeno mu je bilo: 'To je naredil eden od tistih Arabcev, ki romajo h Kabi v Meko, ker je slišal za vašo namero, da boste romanje od njihovega svetega hrama preusmerili k vaši cerkvi. Razbesnel se je in prišel urinirati vanjo.' Ko je Ebreha to slišal, se je hudo razjezil in se zaobljubil, da bo uničil Kabo. Zatem je ukazal Abesincem (kristjanom), naj se pripravijo na vojno. Vodil je velik pohod na Meko, v svoji vojski pa je imel tudi slona ali več slonov. Arabci so slišali za te novice in bili so prestrašeni, vendar so se odločili, da se bodo borili, ko je bila potrjena vest, da namerava uničiti sveti hram. Eden od prvakov in vladarjev Jemna z imenom Zu Nefer je krenil s svojimi ljudmi in s tistimi, ki so se odzvali na borbo proti Ebrehu. Dve strani sta se spopadli, Zu Nefer je bil poražen in odpeljan kot ujetnik. Zatem je bil pripeljan pred Ebreha, ki ga je želel ubiti, vendar mu je Zu Nefer rekel: 'O, kralj! Ne ubij me, lahko sem ti koristen.' Ebreha ga ni ubil, zadržal ga je v okovih kot ujetnika. Potem je Ebreha zopet krenil z namenom, zaradi katerega je krenil. Prišel je na ozemlje Has'ama, kjer se mu je zoperstavil Nufejl ibn Habib El-Has'ami, ki je vodil svoja dva plemena Šehran in Nahis, skupaj z drugimi sledilci izmed Arabcev. Nufejl je bil poražen in vzet kot ujetnik ter pripeljan pred Ebreha, ki ga je želel ubiti, vendar mu je Nufejl rekel. 'O, kralj! Ne ubij me, lahko te odpeljem na cilj, ki si ga želiš. Dajem ti zaobljubo na zvestobo.' Ebreha ga je osvobodil in ga vzel za vodiča. Ko so šli mimo Taifa, je do njega prišel Mes'ud ibn Mu'tab ibn Malik ibn Ka'b ibn Amr ibn Sa'd ibn Avf ibn Sekif skupaj s svojimi sledilci in rekel: 'O, kralj! Mi smo tvoji sužnji, poslušamo in pokoravamo se! Med nami in vami ni nikakršne sovražnosti, naša hiša (El-Lat) ni tista, katero hočete; vi hočete samo hišo v Meki. Z vami pošiljamo nekoga, ki vas bo odpeljal k njej.' '' 

Ibn Ishak pravi: ''El-Lat je bila sveta hiša v Taifu, ki jim je predstavljala to, kar je ostalim Arabcem predstavljala Kaba. Poslali so človeka z imenom Ebu Regal, da Ebrehu pokaže pot do Meke. Krenili so, dokler niso prišli v mesto Mugammes, kjer je Ebu Regal umrl.''

Ibn Ishak pravi: ''Ko je Ebreha prišel v Mugammes, je poslal človeka z imenom El-Esved ibn Maksud s predhodnico. El-Esved je zaplenil nekaj premoženja Arabcev, med drugim tudi dvesto kamel, ki so pripadale Abdul-Muttalibu, Poslančevemu dedu, ki je bil poglavar med velikaši. Zato so se (plemena) Kurejš, Kinane in Huzejl odločili, da se bodo borili proti Ebrehu, a ko so spoznali, da tega niso zmožni, so misel opustili. Ebreha je zatem v Meko poslal Hanata El-Himjerija z ukazom, naj poišče poglavarja ljudi in naj mu reče: 'Jaz (kralj) se nisem prišel borit proti vam, prišel sem uničiti sveti hram. Če nam ne boste stopili na pot, ne bomo škodovali nikomur od vas.' Ebreha je svojemu glasniku dodal: 'In če ne pokaže želje po borbi, ga pripelji k meni.' Ko je Hanata vstopil v Meko, je povprašal po njenem poglavarju in vladarju. Rečeno mu je bilo: 'To je Abdul-Muttalib ibn Hašim.' Srečal se je z njim in mu prenesel sporočilo, Abdul-Muttalib pa je rekel: 'Prisežem pri Allahu! Nimamo se namena boriti. Za to nimamo možnosti. To je sveti hram Allaha in Njegovega halila (prijatelja) Abrahama. Samo On ga lahko zaščiti, če tako hoče.' Ko je Hanata to slišal, mu je rekel: 'Pridi z mano, da se srečaš z njim (Ebrehom); on mi je tako ukazal.' Abdul-Muttalib je v družbi nekaj sinov krenil z njim in prišli so do tabora. Vprašal je za Zu Nefera, ki je bil njegov prijatelj, vstopil k njemu, kjer je bil zaprt, in rekel: 'O, Zu Nefer! Mar ne moreš ničesar storiti v teh težavah?' Zu Nefer je rekel: 'Kaj lahko naredi ujetnik, ki čaka, da smrt pride zjutraj ali zvečer? Vse, kar lahko naredim, je, da pošljem (sporočilo) človeku, ki skrbi za slona, Enisu, ki je moj prijatelj: da te priporočim, rečem dobro besedo o tebi, se pri njem zastavim zate in prosim za dovoljenje, da se srečaš z Ebrehom.' Abdul-Muttalib je rekel: 'To mi zadostuje.' Zu Nefer je sporočil Enisu: 'Zares je Abdul-Muttalib poglavar Kurejšev, velikodušen je do ljudi in živali, a kralj (Ebreha) je zaplenil dvesto njegovih kamel, zato prosi za dovoljenje, da se sreča z Ebrehom in naredi, kar je koristno zanj.' Enis je rekel: 'Zagotovo bom to naredil.' Enis ga je predstavil Ebrehu in rekel: 'O, kralj! Tukaj je poglavar Kurejšev, ki želi tvojo avdienco, zato vas prosim, da mu daste dovoljenje.' Ebreha je pristal. Abdul-Muttalib je bil zelo opazen in velik, zato mu je Ebreha izkazal veliko spoštovanje, saj je bil impresioniran nad njim, ko ga je zagledal. Ni dovolil, da sedi nizko pred njim, hkrati pa ni želel dopustiti, da bi Abesinci (čudno) gledali, če bi mu dopustil, da sedi z njim na njegovem sedišču (divanu). Zato je sestopil in se usedel na dragoceno blazino poleg njega. Nato je svojemu tolmaču rekel: 'Vprašaj ga, kaj želi!' Kakorkoli je bilo, Ebreha je bil presenečen, ko je od Abdul-Muttaliba preko svojega tolmača slišal, da je vse, kar želi, nadomestilo za dvesto kamel, medtem ko ga ni zaprosil, naj pusti Kabo. Ko je Ebreha izrazil začudenje, mu je Abdul-Muttalib odgovoril: 'Jaz sem gospodar kamel, ta hram pa ima svojega Gospodarja, ki ga bo branil.' Ebreha je rekel: 'Od mene ga ne bo mogel ubraniti.' Abdul-Muttalib je rekel: 'Bomo videli.' Na koncu mu je Ebreha vrnil kamele.'' 

Ibn Ishak pravi: ''Zatem je Abdul-Muttalib pustil obroč na vratih Kabe in s svojimi prijatelji odšel v planine, kjer so poiskali zatočišče in čakali, kaj se bo zgodilo. Zjutraj se je Ebreha pripravil na vstop v Meko in pripravil svojega slona ter vojsko. Slonu je bilo ime Mahmud. Ko ga usmeril proti Meki, se mu je približal Nufejl ibn Habib in mu prišepnil na uho: 'Poklekni Mahmud in se varno vrni domov, ti si v Allahovem svetem mestu.' Spustil je uhelj in slon je pokleknil.'' 

Es-Suhejl pravi: ''To pomeni, da je slon padel na tla, saj sloni ne klečijo, čeprav se govori, da nekateri sloni lahko pokleknejo. Allah najbolje ve.'' 

Ibn Ishak nadaljuje: ''Nufejl ibn Habib je odšel in se vzpenjal na planino, dokler ni bil oddaljen in varen. Abesinci so tepli slona in ga silili na noge, vendar ni hotel. Udarjali so ga po glavi z orožjem podobnim sekiri, vendar ni želel (kreniti). Z vso silo so se trudili, da bi ga nagnali in bi vstal, vendar niso uspeli. Obrnili so mu obraz proti Jemnu, nakar je vstal in začel teči. Usmerili so ga proti Levantu in proti vzhodu, nakar je vstal in začel teči. Ponovno so ga usmerili proti Meki, vendar ni želel. Potem je Allah z morja nadnje poslal ptice podobne jastrebom. Vsaka ptica je nosila tri kamne: enega v kljunu in dva v nogah. Kamni so bili kot grah in leča. Nihče izmed Abesincev ni bil zadet s kamnom, a da ni bil ubit. Vendar ptice niso zadele vseh; ostali so bežali in iskali pot, po kateri so prišli, ter iskali Nufejla ibn Habiba, da bi jih odpeljal nazaj v Jemen.''  

Ibn Ebi Hatim pravi: ''Poleg tega je Vzvišeni Allah poslal močan veter, ki je ponesel kamne in dodal k njihovi hitrosti ter moči. Rezultat je bil, da je bila večina sovražnikov ubitih.'' 

Ibn Ishak pravi: ''Abesinci so bežali, medtem ko jih je smrt preganjala na vsakem koraku. Ebreho je prav tako zadel kamen. Nosili so ga, vendar je njegovo telo začelo razpadati, ko so prišli v Sano. Malo za tem je njegovo srce počilo in tako je umrl.'' 

Po smrti Ebrehe in njegovih dveh sinov, ki sta ga nasledila, se je abesinska nadoblast v Jemnu končala, zgrajena cerkev je bila zapuščena. 

Ibn Ishak pravi: ''Jakub ibn Utbe mi je povedal, da sta se tega leta na Arabskem polotoku prvič pojavili kolera in ošpice ter grenko rastlinje, kot je kolocint in afriška redkvica.''

Ibn Ishak pravi: ''Ko je Vzvišeni Allah poslal Svojega poslanca Muhammeda ﷺ, je Kurejše spomnil na Njegovo milost in naklonjenost, katero jim je Allah podaril s porazom Abesincev in zmago nad njimi.''

V istem letu, ko se je zgodil ta dogodek, se je rodil Muhammed ﷺ. Le peščica učenjakov pravi, da se je to zgodilo dve leti pred njegovim rojstvom.

S tem velikim dogodkom je Allah želel narediti svoj sveti hram zmagovit in ljudem podariti čast, dostojanstvo, očiščenje in spoštovanje preko Svojega poslanca Muhammeda ﷺ in razodetja, ki ga je z njim dostavil. Eden od glavnih stebrov razodetja je molitev, ki se opravlja prav v smeri Kabe.

Kar je Allah naredil z družabniki slona, nikakor ni bilo zaradi samih Kurejšev in njihove religije, saj so bili kristjani, katere so predstavljali Abesinci, v verskem smislu bližji Kabi in bližje Abrahamovi religiji od politeističnih Kurejšev. Zmaga podarjena svetemu hramu je bila priprava za prihod Poslanca Muhammeda ﷺ, ne zaščita religije Kurejšev.

Ta dogodek nam kaže v kolikšni meri so Arabci spoštovali Kabo in jo smatrali za sveto. Razlog za tako pomembno mesto v njihovi religiji je, ker so vedeli, da jo je zgradil Poslanec Abraham, sami sebe pa so smatrali, da so v Abrahamovi religiji, čeprav so bili dejansko daleč od nje.

V tem dogodku vidimo tudi zavist kristjanov do Arabcev. Prav iz tega razloga je Ebreha zgradil cerkev Kulejs, saj je s tem želel odvrniti Arabce od Kabe. Čeprav je uporabljal metode ustrahovanja, so Arabci to zavrnili. Er-Razi je v komentarju verza: ''Mar ni naredil, da je se njihova spletka izjalovila,'' rekel: ''Vedi, da spletka pomeni prikrito želeti nekomu škodo. Če nekdo vpraša: 'Zakaj je Allah v tem verzu omenil besedo spletka, če pa je bila Ebrehova namera očitna, saj je odkrito razglasil, da želi porušiti Kabo?' je odgovor: To je res, vendar so bili občutki, ki jih je skrival v svojih prsih, veliko hujši od tega, kar je kazal odkrito, saj je v sebi skrival zavist do Arabcev, zato je želel njim in njihovi zemlji odvzeti ugled, ki so ga imeli zaradi Kabe.''

V tej pripovedi vidimo tudi, kako pomembno je žrtvovanje za obrambo svetinj. Ebrehovi vojski sta se kljub njegovi premoči zoperstavila tako Zu Nefer kot Nufejl. Žrtvovanje v obrambi svetinj je prirojeno sami človeški naravi.

V vseh vojnah in konfliktih obstajajo izdajalci, ki po zaključku vedno postanejo prezirani s strani množic. Grob Ebu Regala je med Arabci postal simbol za izdajo.

Bistvo borbe med Allahom in Njegovimi sovražniki je jasno izpostavljeno v besedah Abdul-Muttaliba: ''Jaz sem gospodar kamel, ta hram pa ima svojega Gospodarja, ki ga bo branil.'' Ne glede na to kolikšna je moč sovražnika in njegove vojske se niti za trenutek ne bodo mogli zoperstaviti Allahovi moči, ko se On tako odloči.

Ta dogodek je eden od jasnih znakov poslanstva. Poslanec Muhammed ﷺ je bil v času tega dogodka zarodek v trebuhu svoje matere, ki je živela v Meki. Če bi družabniki slona v tej bitki zmagali, bi bili Kurejši odpeljani v suženjstvo, zato jih je Allah uničil in rešil Svojega poslanca ﷺ, da se ne bi rodil v suženjstvo.

Ko se je med Arabci razširila novica, kaj je Allah naredil z Ebreho in njegovo vojsko, je med njimi narasel ugled Kurejšev. Na ta način so postali vodje in poglavarji Arabcev, zato so po sprejemu islama Kurejšev, hitro sledila tudi ostala arabska plemena. Enako so bila arabska plemena dokaj skeptična do islama, dokler ga v popolnosti ni sprejelo pleme Kurejš.

Allah je obvaroval Kabo, da ne bi bilo ozemlje Njegovega poslanca ﷺ zavojevano ali okupirano od zunanjega sovražnika. Čeprav je bila v Kabi in okoli nje razširjena idolatrija, je med Arabci kljub temu gospodarila svoboda misli, v kateri je lažje vzniknila osvobajajoča in progresivna islamska aqida, saj so bili na ta način zaščiteni od osvajalcev in tlačenja tiranov ter tujih kraljev.

Danes, inspirirani s tem dokazom poslanstva, čutimo pomirjenost v pogledu divjih in zvitih križarsko-sionističnih napadov in stremljenj, s katerimi želijo vladati tem ozemljem. Allah bo to področje zaščitil pred vsakim poskusom mnogobožcev, da ga osvojijo, kakor je to storil takrat.

Brez dvoma bo ob opisu tega dogodka marsikateri empirist, materialist ali ateist skeptično privzdignil obrvi, saj ne zmore razumeti, da slika tega dogodka govori o Allahovi moči. Z vidika verjetnosti nam dogodek prikazuje Allahovo moč in načrt. Allahovi zakoni, katere ljudje običajno poznamo, kot recimo določeni fizikalni zakoni, so enaki Allahovim zakonom, s katerimi On Vzvišeni uniči določen narod. 

Allahovi zakoni niso samo tisti, katere ljudje poznamo in so nam običajni. Ljudje od Allahovih zakonov poznamo le majhen del, katerega nam je On razkril in smo ga zmožni razumeti. Vendar so tudi neobičajni pojavi – katere ljudje poimenujemo z besedo čudež – del Allahovih zakonov, četudi so neobičajni v odnosu na omejeno znanje človeka. Zato nam ob takšnih neobičajnih pojavih ni potrebno kolebati in jih interpretirati na nek specifičen način, če je predaja oz. poročilo dogodka verodostojno.

V samem bistvu so čudežne narave tudi nekateri povsem običajni pojavi, ki so ljudem dobro znani. Rojstvo otroka in sončni zahod sta dokaj čudežna pojava, čeprav se dogajata vsakodnevno. Rojstvo otroka je čudež, čeprav se na zemlji dogaja v prav vsakem trenutku – kdor tega ne verjame, naj bo rojstvu otroka priča, ali naj poizkusi roditi, če si upa. Podaritev pooblastila pticam, da v kljun in noge primejo kamenje okuženo z virusom kolere in ošpic, nato pa ga spustijo v točno določenem trenutku in okužijo točno določeno vojsko, je del Allahove odredbe, ki nam prikazuje absolutno moč in natančen načrt.

***

Zaradi običaja Kurejšev, (1)

njihovega običaja potovati pozimi in poleti, (2)

naj častijo Gospodarja te Hiše, (3)

Tistega, ki jih hrani lačne in daje varnost pred strahom. (4)

Zaradi običaja Kurejšev, njihovega običaja potovati pozimi in poleti. Pleme Kurejš je imelo običaj, da pozimi pošiljajo trgovske karavane v Jemen, poleti pa v Levant. Njihove karavane so bile vedno varne iz enostavnega razloga, ker so vsi vedeli, da pripadajo plemenu Kurejš iz Meke.

Mar ne vidijo, da smo naredili tako, da je hram varen, medtem ko se ljudi okrog njih (izven Meke) pleni in napada? (Kur’an; 29:67)

Zatem jih opozarja in jim svetuje, naj častijo Gospodarja te Hiše, tj. naj ne častijo izmišljenih lažnih božanstev in naj se z monoteizmom predajo izključno Allahu.

Zapovedano mi je, da častim Gospodarja tega mesta, ki ga je On naredil svetega, Njemu pa pripada prav vse. In zapovedano mi je, da naj bom eden od muslimin (tj. eden od tistih, ki so Mu predani). (Kur'an; 27:91)

Tistega, ki jih hrani lačne in daje varnost pred strahom. Allah vsem ljudem daje oskrbo in vse ljudi varuje pred nevarnostjo. Vendar je poudarek na Kurejših iz razloga, ker so imeli dobro razvite trgovinske poti in stike, ter bili zato bogatejši in bolj varni od ostalih arabskih plemen. Allah jih poziva, naj Mu bodo hvaležni in naj častijo izključno Njega, saj jim bo tako podaril še več, vendar jim v nasprotnem primeru lahko vse to nemudoma vzame.

Allah za primer navaja mesto, ki je bilo varno in spokojno, vanj je prihajala obilna oskrba z vseh strani, vendar so (prebivalci) zanikali Allahove blagre, pa jim je Allah dal, da so okusili hudo lakoto in strah za to, kar so bili počeli. K njim je že prišel poslanec izmed njih, a so ga imeli za lažnivca, zato so jih doletele muke, saj so bili krivičneži. (Kur'an; 16:112-113)

Allah je sprejel prošnjo Svojega prijatelja Abrahama, ki se je po izgradnji Kabe obrnil Nanj.

In ko je Abraham dejal: ''Gospodar moj, naredi to mesto varno, oskrbi njegove prebivalce s plodovi.'' (Kur’an; 2:126)

Tako je Allah naredil Meko varno in svobodno pred nasiljem tiranov in kraljev. Kdor je v Meki poiskal zatočišče, je bil varen, čeprav so bili ljudje v strahu pred nasiljem vse okrog Meke. Tako je bilo tudi, ko so ljudje skrenili v politeizem in častili stvari ter ljudi poleg Njega.

Ko je Ebreha s slonom in vojsko krenil proti Meki, da bi porušil Kabo, tega ni mogel izvršiti, kar je opisano v suri El-Fil. Dogodek s slonom je pustil močan vtis na Arabce celotnega polotoka in povečal ugled plemena Kurejš. Zaradi tega ugleda so lahko varno potovali in bili povsod sprejeti s posebnimi častmi. 

Čeprav je bila varnostna situacija na Arabskem polotoku nestabilna, saj je bilo na skoraj vsakem koraku možno postaviti zasedo in opleniti karavano, je v Meki vladala varnost in mir. Pleme Kurejš si je s tem pridobilo očiten privilegij, kar jim je odprlo vrata k obilni oskrbi. Na omenjeni dve trgovski poti so bili navajeni do te mere, da sta postali njihov običaj. To je blagor, na katerega jih opominja Allah, kakor jih je opozoril na milost v predhodni suri El-Fil. 

Na te blagre jih Allah opozarja, da bi se morebiti začeli sramovati čaščenja lažnih božanstev poleg Njega in opustili politeizem. Glede na njihovo nerodovitno in pusto zemljo bi morali biti lačni, vendar jim je Allah podaril drugačno in večjo oskrbo ter njihovemu mestu zagotovil varnost, čeprav je vse okoli njih obstajala relativno visoka stopnja razbojništva, zlasti v nenaseljenih predelih. Vse to bi moralo v srcih izzvati sram ob čaščenju lažnih božanstev namesto čaščenja Allaha.

Kurejši so se dobro zavedali vrednosti Kabe in vpliva njene svetosti na njihova življenja ter ekonomijo. V težkih in kritičnih trenutkih so se zatekali le h Gospodarju tega mesta in Kabe. Kot rečeno se je Abdul-Muttalib zoperstavil vojski iz Jemna z Gospodarjem Kabe, ne s svojo vojsko, niti ne z Latom ali Uzzatom. Ni rekel: ''Kipi bodo zaščitili Kabo,'' temveč je rekel: ''Jaz sem gospodar kamel, ta hram pa ima svojega Gospodarja, ki ga bo branil.''

Možno je, da je sura El-Kurejš nadaljevanje predhodne sure El-Fil z vidika tematike in toka zgodovine. Čeprav je samostojna sura, katero od sure El-Fil deli razodetje devetih sur, zaporedje v mushafu sovpada z njunima podobnima in dopolnjujočima temama.

 ***

Naj propadeta Ebu Lehebovi roki in propadel je. (1)

Ne bo mu koristilo njegovo bogastvo, niti pridobljeni (sinovi). (2)

Gorel bo v vzplamtelem Ognju. (3)

In njegova žena, nosačka drv – (4)

na njenem vratu vrv palminih vlaken. (5)

Ibn Abbas je rekel: ''Nekoč se je Poslanec ﷺ povzpel na Safo in rekel: 'Gorje nam!' Kurejši so se zbrali in vprašali: 'Kaj ti je?' pa jim je odvrnil: 'Ali bi mi verjeli, če bi vam rekel, da vas bo zjutraj ali zvečer napadel sovražnik?' Rekli so: 'Seveda.' 'Opozarjam vas na hudo kazen, ki vam sledi.' Na te Poslančeve besede je Ebu Leheb rekel: 'Naj ti propadejo roke! Ali si nas zaradi tega zbral?!' S povodom tega primera je Vzvišeni razodel: 'Naj propadeta Ebu Lehebovi roki in propadel je. Ne bo mu koristilo njegovo bogastvo, niti pridobljeni (sinovi). Gorel bo v vzplamtelem Ognju. In njegova žena, nosačka drv – na njenem vratu vrv palminih vlaken.' '' (zabeležila Buhari in Muslim) 

Ebu Leheb je bil eden od Poslančevih stricev. Njegovo ime je bilo Abdul-Uzza ibn Abdul-Muttalib, po sinu pa je imel vzdevek Ebu Utba. Z vzdevkom Ebu Leheb so ga klicali zaradi ognjene barve obraza. Neprestano je žalil in se norčeval iz Allahovega poslanca ﷺ. Poniževal ga je in podcenjeval njegov poziv. Kadarkoli je Poslanec ﷺ pozival: ''O, ljudje! Recite: ni božanstva vrednega čaščenja, razen Allah. Tako boste uspeli,'' in so se ljudje zbrali okrog njega, je Ebu Leheb govoril: ''Laže! Zapustil je svojo religijo.'' Sledil mu je in ni mu pustil, da kamorkoli mirno odide.

Ibn Ishak je od Husejna ibn Abdullaha ibn Ubejdullaha ibn Abbasa prenesel, da je Rebi'ja ibn Ubbada slišal reči: ''Kot mladenič sem bil s svojim očetom in gledal Allahovega poslanca ﷺ, kako sledi plemenom. Izza njega je bil škilav človek, svetlega obraza in bujnih las. Allahov poslanec ﷺ je stopil pred pleme in rekel: 'O, sinovi tega in tega! Jaz sem Allahov poslanec, ki vam je poslan. Zapovedujem vam, da častite Allaha in Mu ničesar ne pridružujete, ter me branite, dokler ne izvršim tega, s čim me je Allah poslal!' Ko je zaključil svoj govor, je ta izza njega rekel: 'O, sinovi tega in tega! Hoče, da se odrečete Latu, Uzzatu in vašim zaveznikom džinom iz Benu Malika ibn Ahmasa, ter sprejmete novotarijo in zablodo, ki jo je prinesel. Ne poslušajte ga in ne sledite mu!' Vprašal sem očeta: 'Kdo je to?' Odgovoril je, da je to njegov stric Ebu Leheb.'' Hadis v tej obliki prenašata Imam Ahmed in Et-Taberani.

Ko so se pripadniki klana Hašim pod vodstvom starejšega Poslančevega strica Ebu Taliba strinjali, da bodo branili Poslanca Muhammeda ﷺ, četudi niso bili v njegovi religiji, kar pomeni, da so bili motivirani predvsem z zvestobo plemenu, je Ebu Leheb zapustil svoje brate in se pridružil drugim klanom plemena Kurejš. Ebu Leheb je bil tudi na seznamu oseb, ki so spisali peticijo za bojkot in poskus izstradanja klana Hašim, da bi jim pod pritiskom predali Poslanca Muhammeda ﷺ.  

Ebu Leheb je dve Poslančevi hčeri, Rukajjo in Umm Kulsum, zaročil s svojima dvema sinovoma že pred poslanstvom, vendar je po poslanstvu obe zaroki preklical, da bi tako povečal breme Poslancu Muhammedu ﷺ.

In propadel je. Končano je, saj se je njegov propad že zgodil. Tebab pomni propad in izgubo. Prvi tebbet (naj propade), pomeni poziv na prekletstvo, medtem ko je drugi tebb (propadel je) potrditev in uresničitev tega propada. V le enem ajetu se izreka prošnja, ki se nemudoma uresničuje – borba se je zaključila in zavesa se je spustila.

Ebu Leheb je pogosto govoril: ''Če so njegove besede resnične, se bom na Sodnem dnevu z imetjem in otroki odkupil od kazni.'' Zato je Allah razodel: Ne bo mu koristilo njegovo bogastvo, niti pridobljeni (sinovi). Njegovo bogastvo in gonja za materializmom mu ne bo na nikakršen način koristila, kajti gorel bo v vzplamtelem Ognju. To je ogenj z iskrami in plameni, ki žarijo, vžigajo in cvrejo vse pred seboj. Beseda leheb (plamen) se omenja kot slika in personifikacija ognja.

Ebu Leheb in njegova žena Umm Džemil sta vodila hudo borbo proti Poslancu Muhammedu ﷺ in ovirala njegov poziv v monoteizem. Umm Džemil je bila ena od uglednih žensk plemena Kurejš. Njeno ime je bilo Erva bint Harb ibn Umejje, bila je Ebu Sufjanova sestra. Ebu Lehebova hiša je bila blizu Poslančeve hiše, zato je bilo vznemirjanje še hujše. Umm Džemil je nosila veje s trnjem in jih postavljala na Poslančevo pot, zato ima ajet: ''In njegova žena, nosačka drv,'' lahko dobeseden pomen, lahko pa ima prenesen pomen za njene žalitve, spletke in klevete. Svojega moža je bodrila in mu pomagala v neveri, trmi in kljubovanju, zato bo z možem delila tudi kazen in muke v peklenskem ognju – na njenem vratu vrv palminih vlaken.

Se'id ibn El-Musejjib je rekel, da je imela dragoceno ogrlico in govorila: ''Prodala jo bom za borbo z Muhammedom (ﷺ)!'' zato ji bo Allah v Ognju to ogrlico zamenjal z gorečo vrvjo iz palminih vlaken. Nekateri učenjaki pravijo, da se s tem misli na ognjeno vrv okrog vratu, ki jo bo žgala od vrha do dna, neprestano in vedno znova.

V tej suri se skriva tudi mu'džiza in neizpodbiten dokaz o resničnosti Muhammedovega poslanstva, saj je napovedal, da Ebu Leheb in njegova žena nikoli ne bosta sprejela islama, ne v srcu ne z besedami, ne javno ne tajno. Ebu Leheb bi samo sprejel islam in to bi bilo dovolj, da bi diskreditiral Poslanca Muhammeda ﷺ in njegov poziv.

Ta sura nam ponuja skladje v izrazu in prikazu. Tukaj je džehennem s vzplamtelimi ognjenimi zublji. V njem bo gorel Ebu Leheb. Njegova žena nosi drva in jih meče na pot Muhammedu ﷺ, da bi žalila in klevetala (v dejanskem ali prenesenem pomenu) – z lesom se zakuri in nalaga ogenj. Drva veže z vrvjo. Njena kazen v vzplamtelem ognju bo še hujša, saj bo z vrvjo privezana za vrat, da bi bila kazen v skladu z njenimi dejanji in namenom, ko je želela prodati svojo dragoceno ogrlico.

Hafiz Ebi Bekr El-Bezzar od Ibn Abbasa prenaša, da je rekel: ''Ko je bilo razodeto: 'Naj propadeta Ebu Lehebovi roki in propadel je,' je prišla Ebu Lehebova žena, Allahov poslanec ﷺ pa je sedel z Ebu Bekrom, ki mu je rekel: 'Kaj če bi se umaknil, da te z nečem ne poškoduje?' Allahov poslanec ﷺ je odgovoril: 'Med menoj in njo bo pot zaprta.' Približala se je, se ustavila pred Ebu Bekrom in rekla: 'Ebu Bekr! Tvoj prijatelj se nam posmehuje.' Ebu Bekr je odgovoril: 'Ne, prisežem pri Bogu te stavbe, ne izmišlja si poezije, niti je ne izreka z usti.' Rekla je: 'Ti (si znan, da) govoriš resnico.' Ko je odšla, je Ebu Bekr vprašal: 'Te ni videla?' Odgovoril je: 'Ne, angel me je prekrival, dokler se ni oddaljila.' '' 

Skladje motivov, teme, sporočila in tudi same vsebine je na Umm Džemil pustilo zmoten vtis, da je Poslanec ﷺ o njej sestavil satirično pesem. Ko se je ta sura razširila po Meki, je na Umm Džemil vrgla slabo luč. Prikazuje sliko domišljave ženske, ki se zanaša na svoje plemenito poreklo in materialno bogastvo, nato pa se spusti na nivo patetičnega spletkarjenja in po ulicah Meke prenaša zvezane butare. Ta sura je imela pomembno politično sporočilo in je močno vplivala na razvoj dogodkov v življenju takratnih prebivalcev Meke.