Preskoči na glavno vsebino

SUPERIORNOST ISLAMSKIH VREDNOT

Ko rečeš, da je islam večvreden ali superioren, so užaljeni zlasti tisti zahodnjaki, ki ne zmorejo razumeti nobene besede, če ni uporabljena na način, kakor jo uporabljajo sami, saj si pod besedo večvrednost ali superiornost običajno predstavljajo sovraštvo in nestrpnost do ostalih na osnovi rasnih in narodnostnih predsodkih. Takšne ideologije promovirajo superiornost ali večvrednost ene skupine nad drugo skupino na osnovi nespremenljivih karakteristikah, kot so na primer rasa, etnična pripadnost ali narodnost. 

Vendar je mentaliteta islamske superiornosti fundamentalno drugačna, saj že po sami naravi vključuje in ne izključuje; korenine ima v večvrednosti vrednot in moralnih načel, ne v površinskih in trivialnih lastnostih. Mentaliteta islamske večvrednosti ni v ničemer podobna rasnemu ali nacionalnemu suprematu, saj sta ti dve obliki strogo izključujoči: če nisi rojen v točno določeno raso ali narod, si manjvreden ali inferioren. S tem med Adamovimi otroki ustvarjajo nesmiselne prepreke, delitve in sovraštvo. 

Prav nasprotno je islam univerzalna religija. Ni pomembno kje si se rodil ali kakšna je barva tvoje kože. Islam sprejema vse, ki so pripravljeni živeti po islamskih naukih. Allah pravi: 

O, ljudje! Resnično Smo vas ustvarili iz moškega in ženske ter vas naredili, da ste narodi in plemena, da bi se spoznali. Pri Allahu je med vami najplemenitejši tisti, ki je najbolj bogaboječ. Allah je zares Vseveden in Poznavalec vsega. (Kur'an; 49:13) 

Preberite še enkrat: Pri Allahu je med vami najplemenitejši tisti, ki je najbolj bogaboječ. Ne najbolj bogat, ne najbolj svetle polti, ne rojen v neko znano družino, ne oseba s točno določenim državljanstvom, temveč najbolj bogaboječ. 

Mentaliteta islamske superiornosti pomeni večvrednost moralnega obnašanja; gre za pravičnost, sočutje, dostojanstvo človeka. Ne povzdiguje ljudi, ampak povzdiguje principe. Ljudje niso sami po sebi večvredni, temveč je večvredno njihovo obnašanje v mejah islamskih naukov. Te meje vodijo v pravičnejšo in bolj harmonično družbo. Če družba kot celota ne razume, da je pravičnost superiorna krivici, sočutje superiorno neusmiljenosti, človeško dostojanstvo superiorno preziru človeškega življenja, potem ta družba nikoli ne bo vzpostavila harmonije. Točno vemo, kako je videti družba, ki ne verjame v superiornost morale nad nemoralo, saj takšna t. i. civilizacija zadnjih dvesto do tristo let svetu prinaša le nered. 

To moralno superiornost je poudaril tudi Poslanec Muhammed  na vsem dobro znani poslednji pridigi na Arafatu, ko je med drugim rekel: ''O, ljudje! Imate samo enega Gospodarja in enega prednika. Vsi ste od Adama, Adam pa je od zemlje. Najboljši pri Allahu je najbolj bogaboječ. Nikakršne prednosti nima Arabec pred nearabcem, razen v bogaboječnosti.'' 

Pojasnil je, da resnično merilo posameznikove vrednosti leži v karakterju in obnašanju, ne v rodovniku ali etnični pripadnosti. Mentaliteta islamske superiornosti prinaša univerzalno vabilo celotnemu človeštvu; ne gre za izključevanje ali marginalizacijo ostalih, saj vsem ponuja roko in človeštvo vabi k pridružitvi globalnemu ummetu, tj. skupnosti vernikov, ki živijo po etičnih in moralnih principih islama.

Globalna islamska skupnost je raznolika kulturna tapiserija, ki vključuje ljudi vseh ras in narodov. Mentaliteta islamske superiornosti je zavrnitev vseh izkrivljenih zahodnih ideologij supremata, naj gre za beli supremat, ali supremat o večvrednosti liberalnih vrednot, ki ni nič drugega kot verovanje v večvrednost nemorale nad moralo oziroma verovanje v moralni relativizem. Seveda na Zahodu vse lepo oblečejo v plašč sofisticiranosti, a budno oko zlahka opazi, da so temelji zasnovani na barbarstvu in hedonizmu. Seveda se tega zavedajo tudi sami, zato morajo te temelje neprestano prekrivati z lepo zvenečimi besedami, definicijami in razlagami. 

Nujno moram preventivno odgovoriti na običajno trditev zahodnjakov, ko kljubujejo mentaliteti islamske superiornosti. S prstom pokažejo na revščino in probleme, ki pestijo t. i. muslimanski svet. A bodimo povsem jasni, s tem argumentom pravzaprav dokazujejo zgoraj navedeno, saj izpostavljajo kaos in probleme, ki so v samem bistvu posledica njihove t. i. civilizacije. Njihove vrednote so jih vodile v kolonizacijo in podjarmljenje muslimanskih ter drugih svetovnih regij. 

Zgodovina je jasna …

The Plumb-pudding in danger, 1805. Karikatura Jamesa Gillraya. Na nasprotnih straneh jedilne mize sedita britanski premier William Pitt in francoski cesar Napoleon, ki režeta kose od velikega sferičnega pudinga, ki predstavlja zemljevid sveta. 

Številne muslimanske regije so bile cvetoča središča znanja, kulture in blaginje. Naše družbe so bili primeri pravice in sočutja, nato pa je prišel kolonialen juriš zahodnih sil lačnih naravnih bogastev in dominacije. Napadli so naše regije, podredili naše ljudi in odstranili naše institucije; pokradli naše bogastvo, zasužnjili naše voditelje in vzpostavili svojo korupcijo. Postavili so umetne meje in vzpostavili ekonomske sisteme, ki so bili oblikovani za našo odvisnost od njih. Izčrpali so naše vire in nas kot pijone izkoristili za svoje geopolitične cilje. Sedaj si drznejo kazati na naše težave in trud, ter reči: Poglejte, islam ne deluje. Vendar se muslimani še predobro zavedamo, da revščina in problemi v naših regijah niso produkt islamskih vrednot, temveč neposredna posledica zahodnih vrednot in njihovega imperializma. Prav ta kaos, na katerega kažejo, priča o destruktivnosti njihovih lastnih vrednot. 

Islam nas ni nikoli razočaral. Do te točke nas je pripeljalo vmešavanje in dominacija Zahoda. Naše regije so opustošene zaradi zahodnih vrednot kolonizacije, plenjenja, posiljevanja in zasužnjevanja, ne zaradi islamskih vrednot. Zaradi islama se bomo kvečjemu postavili na noge: prejeli smo udarec, vendar nismo nokavtirani. Islam je danes močnejši kot pred petdesetimi leti in tudi v državah kolonizatorjev se širi hitreje kot kadarkoli. 

Muslimani! Naj vas nihče na Zahodu ne prepriča v zlagane travme in domneven poraz. Če boš vztrajal, da so muslimanske regije uničene, potem zmotno priznavaš, da je bil Zahod dovolj močan in nas je uničil, kar je popolnoma nerealna ocena stvarnosti. Tega niso nikoli dosegli in tega ne bodo dosegli nikoli. Muslimani smo opravljali molitev in se postili pred tisoč leti, pred petsto leti, pred stoletjem, pred petdesetimi leti, v devetdesetih, to počnemo sedaj in to bomo vedno počeli. Niti približno nas niso zlomili. Z njihovimi vpadi se soočamo od Tebuka in Jermuka naprej, od križarskih pohodov preko kolonizacije do globalizacije – vse, kar so uspeli storiti s svojimi vojaškimi in korporativnimi armadami, je majhno umazano začasno preoblikovanje. Vendar islam ni padel in mi nismo padli. Zanimivo, da tega ne more reči nobeno drugo kolonizirano ljudstvo ali regija. Kolonizacija je vsa ostala ljudstva, ali iztrebila ali nasilno asimilirala, ter spremenila njihove vrednote in identiteto. 

Islam celotno človeštvo uči, kaj je pravičnost in dostojanstvo, promovira uravnotežen in etičen način življenja. Ko smo lahko živeli po teh principih brez zunanjega vmešavanja, so naše družbe cvetele. Ko so nam tuje sile poskušale vsiliti svoje vrednote, so ustvarile pogoje za revščino in neslogo. Vendar naše vrednote ostajajo nedotaknjene, elhamdulillah, sedaj pa korak za korakom čistimo nered, ki ga je povzročil Zahod, muslimanske regije pa se postavljajo na noge. 

Zahodnjaki radi govorijo o človekovih pravicah, medtem ko jim z dlani kaplja kri naših nedolžnih. Ko pravijo, poglejte revščino in probleme v muslimanskih državah, v tem ne vidim diskreditacije superiornih islamskih vrednot, temveč razkritje uničujočih posledic njihovih inferiornih vrednot in dejanj. 

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

MUDROSTI SA (NE)POZNATOG MJESTA

Nije vredan ljubavi niko osim Onaj koji je ljubav stvorio. Ne daj suzama da teku ni radi koga osim Njemu na sedždi iz straha do Njega i ljubavi do Njega. I sve što imaš danas je samo jedna hedija od Njega, a sve što ti uzme znaj nije bilo dobro za tebe. Sve je posuđeno od Njega na dan, godinu, pet, nešto ti pokloni dok si živ, a nešto vrati Sebi jer postaneš nezahvalan. *** Neče se Njegov rob odreč nečega radi Njegove Plemenitosti, a da mu to On neče zamjenut sa boljim. Sve ono sto te odvlači od robovanja Njemu jedinome Kralju nije vredno, odrekneš se tog nečeg, On Stvoritelj svega pošalje nešto bolje vrednije. *** Kada voliš, voli iskreno. Kada daješ, daji nesebično. Kada želiš, želi samo najbolje. Kada tražiš, pazi na čija vrata kucaš. Kada ideš, provjeri vrata da si dobro zakovao.

POGLAVJE O POSTU - KITAB ES-SIJAM (1. del)

Pregledali bomo poglavje o postu iz knjige Zad el-Mustaqni. Avtor je Šarafuddin Musa ibn Ahmed El-Hadžavi. Besedilo je sestavljeno na podlagi izpiskov iz serije predavanj šejha Ahmeda Musa Jibrila pod naslovom The Comprehensive Fiqh of Fasting . Preučevanje klasičnih del uleme, ki so nas prehiteli v veri, je jedro našega razumevanja vere, saj se na ta način seznanimo s strukturiranim študijem v klasičnem stilu. KAJ JE FIQH? Fiqh je v bistvu islamska pravna praksa, fiqh jezikovno pomeni razumevanje nečesa ali znanje o nečem. Šeriatski pomen fiqha je izpeljava verskih predpisov, ki se vežejo na dejanja tistih, ki so jim določena dejanja predpisana v smislu, kaj je za nekoga haram, halal, mustehab, mekruh itn. Najplemenitejše znanje je zagotovo znanje o aqidi in tevhidu, kajti v tem znanju leži razlika med večnim ognjem in večnim rajem. To je veliki fiqh, nekateri učenjaki ga imenujejo el-fiqh el-ekber. Za aqido in tevhidom je po pomembnosti el-fiqh el-asghar, ki se nanaša na hara...

POGLAVJE O POSTU - KITAB ES-SIJAM (2. del)

Avtor je začel z besedami: يَجِبُ صَوْمُ رَمَضَانَ بِرُؤْيَةِ هِلَالِهِ Post v ramadanu postane obvezen, ko je viden hilal (naraščajoči lunin srp). To je izjava. Avtor je želel opozoriti na dvoje. Najprej je želel poudariti, da je ramadan obvezen (vadžibun). Nato pa tudi izpostavil, da se post začne z videnjem naraščajočega luninega srpa. Čeprav so vsi vadžibi obvezni, so nekateri na različnih ravneh. Nekateri vadžibi so na ravni rukn, nekateri pa na nižji ravni, običajno so to vadžibi, o katerih se ulema razhaja, ali pa se ne štejejo za rukn, kajti če pri nekem dejanju čaščenja izpustite rukn, bo celotno čaščenje zavrnjeno. To je hujše kot izpustiti običajen vadžib, čeprav sta oba obvezna. Torej, če ulema reče, da je nekaj rukn v veri ali rukn v čaščenju, boste v tem zelo težko našli razhajanje med učenjaki. Na primer sedžda je rukn v molitvi, brez katere molitev ni sprejeta. Recitiranje sure El-Fatiha v molitvi je vadžib, vendar so se učenjaki razšli glede vprašanja, ali je...