RAZMIŠLJANJE O SURI EL-MA'UN

 

Ali si videl tistega, ki zanika Sodbo? (1)

To je tisti, ki odbija siroto, (2)

in ne spodbuja, da se nahrani siromaka. (3)

Pa gorje molivcem, (4)

tistim, ki so do svojih molitev nemarni, (5)

tistim, ki se pretvarjajo; (6)

in odrekajo el-ma'un. (7)

Ta sura razpravlja o dejstvu, ki skoraj popolnoma spremeni prevladujoče razumevanje vere in nevere. Islam ni religija formalnih obredov. Osebi formalni obredi ne koristijo, če niso rezultat iskrene predanosti Allahu. In obratno, islam ni le prazno verovanje v srcu, če rezultat verovanja ni opravljanje dobrih dejanj, ki izboljšujejo življenje ostalim ljudem. 

Religija islam ni sestavljena iz medsebojno ločenih delov, od katerih človek opravlja, katere hoče, in zapušča, katere hoče. Islam je celota, v kateri se obredi čaščenja združujejo z osebnimi in družbenimi dolžnostmi, ki imajo za cilj izboljšanje življenja in solidarnost med ljudmi. V islamskih predpisih se manifestira neizmerna Allahova milost do ljudi. Človek s svojim jezikom zlahka reče, da je musliman, da sprejema religijo in njene sestavne dele. Pogosto klanja in opravlja ostale obrede čaščenja, vendar je bistvo religije daleč od njega, saj ima islam znamenja, ki kažejo na potrjevanje in sprejetje religije. Če teh znamenj ni, potem ni verovanja in ni resnične potrditve, ne glede kako glasno jezik izgovarja. 

Sura se začenja z vprašanjem: Ali si videl tistega, ki zanika Sodbo? Tistega, ki zanika onostranstvo, nagrado in kazen ter polaganje računa za svoja dejanja. Tistega, ki zanika religijo (din) in njena učenja. Kdor sliši to vprašanje, nemudoma pričakuje, kam ga usmerja signal in h komu ga usmerja. Kdo je ta, ki zavrača religijo? 

Sledi odgovor. 

To je tisti, ki odbija siroto, tj. jo zlorablja, zapostavlja in ji dela krivico. In ne spodbuja, da se nahrani siromaka, ki nima ničesar, nikakršnih sredstev za preživetje. 

Ta odgovor je morda presenečenje glede na tradicionalno razumevanje definicije besede religija. Vendar je prav to srž in bistvo islama. Kdor odbija siroto in siromaka, zanika religijo islam. Kajti če bi človek zares in iskreno verjel v to religijo, če bi se bistvo verovanja učvrstilo v srcu, ne bi odbijal sirote in siromaka. Bistvo sprejetja religije ni beseda na jeziku, temveč transformacija v srcu, ki človeka motivira za dobra dela, zlasti do najbolj nemočnih oseb v družbi. Allah od ljudi ne želi praznih besed, temveč želi dejanja, ki potrjujejo izrečene besede – v nasprotnem so te besede le prah brez teže in vrednosti. 

Pa gorje molivcem, tistim, ki so do svojih molitev nemarni. Od Sada ibn Ebi Vekkasa se prenaša, da je vprašal Allahovega poslanca ﷺ, kdo so ti, ki so do svojih molitev nemarni, pa je odgovoril: ''To so tisti, ki svojih molitev ne opravljajo pravočasno.'' 

… tistim, ki se pretvarjajo. Imam Ahmed od Abdullaha ibn Amra prenaša, da je Allahov poslanec ﷺ rekel: ''Kdor ljudem govori o svojih dejanjih (se hvali), tega Allah v očeh Svojih stvaritev zmanjšuje in prezira.''

To je grožnja tistim, ki svojih molitev ne opravljajo, kakor bi jih morali. Delajo gibe in izgovarjajo potrebno, vendar njihova srca niso prisotna. Klanjajo, da bi jih ljudje videli. Od osebe se zahteva iskrena molitev Allahu, ne samo formalno izvrševanje. Zato molitev ne pušča sledi na številne molivce. Ne delajo dobrih del (ali zelo redko), ne pomagajo ljudem in delajo številne grehe. 

Njihova molitev so le gibi, v katerih ni duše. V molitvi se niso posvetili niti predali Allahu, temveč jo opravljajo zaradi prikazovanja in pretvarjanja pred ljudmi. Molitev na njihovih srcih ni pustila sledi, zato je kot prah brez teže, pravzaprav je takšna molitev povod za kazen na onostranstvu. Enako je z vsemi ostalimi dejanji čaščenja, pri katerih se oseba pretvarja.

In odrekajo el-ma'un. Kakor svojega ibadeta Gospodarju ne opravljajo iskreno, tako se tudi do Njegovih stvaritev ne obnašajo, kakor bi se morali, in jim ne pomagajo niti v malenkostih. 

Nekateri učenjaki pravijo, da se pod besedo el-ma'un misli na zekat. To je bilo mnenje Alija ibn Ebi Taliba in Ibn Omarja. Hasan El-Basri je rekel: ''Ko klanja, se pretvarja, če mine čas molitve, ga to ne skrbi. Od imetja ne odvaja zekat.'' V drugi verziji: ''Od imetja ne odvaja sadake.'' Ibn Mes'ud je za besedo el-ma'un rekel: ''To je, kar si ljudje medsebojno posojajo, kakor je sekira, lonec, vedro in podobno.'' Od Ibn Abbasa se prenaša, da se pod tem misli na gospodinjske predmete in izogibanje pomaganju z imetjem ali na kakršenkoli drug način. 

V tem ajetu vidimo bistvo tega, kar Allah želi od ljudi, ko jim pošilja poslance, da bi jih naučili pravilnega verovanja. Allah od ljudi ne želi ničesar za Sebe – Allah je Bogat – temveč jim želi krepost, ki koristi ljudem samim; želi jim dobro, želi jim čistočo srca in želi jim srečno življenje. Želi jim dostojanstveno življenje, ki temelji na solidarnosti, velikodušnosti in medsebojnem pomaganju.