RAZMIŠLJANJE O SURI EL-KAFIRUN

Reci: ''O, vi, neverniki! (1)

Jaz ne častim, kar vi častite. (2)

In vi niste častilci (tega), kar jaz častim. (3)

In jaz nisem častilec (tega), kar vi častite. (4)

In vi niste častilci (tega), kar jaz častim. (5)

Vam vaša religija in meni moja religija.'' (6)

***

Povod za razodetje te sure je skupina Kurejšev, ki so poklicali Muhammeda ﷺ in mu rekli: ''Sledi naši veri in mi bomo sledili tvoji. Eno leto bomo častili tvojega Boga, potem pa boš ti eno leto častil naša božanstva. Če bomo spoznali, da je tvoj poziv boljši od tega, čemur sledimo, bomo sprejeli tvojo religijo. Če je od tvojega poziva boljše to, na čem smo mi, potem se podredi naši religiji.'' Poslanec ﷺ je na to rekel: ''Naj me Allah obvaruje, da bi Mu pripisal družabnika.'' S tem povodom je Allah razodel to suro. Zjutraj je Poslanec ﷺ odšel h Kabi, kjer je bila skupina Kurejšev, in jim vse do poslednjega ajeta recitiral suro El-Kafirun, kar jih je užalostilo in izgubili so upanje. (Ibn Džerir, 30/214)

Allahov poslanec ﷺ je o vrednosti te sure rekel: ''(Sura) Reci: 'O, vi, neverniki!' je vredna kot četrtina (recitacije) Kur’ana.'' (zabeležil Et-Tirmizi) 

Allahov poslanec ﷺ je rekel: ''Ko se uležeš v posteljo, recitiraj: 'Reci: - O, vi, neverniki!' saj se s to suro odrečeš širku (mnogoboštvu).'' (zabeležil Et-Taberani) 

Arabci v času Poslanca Muhammeda ﷺ niso zanikali Allahovega obstoja, njihova napaka je bila, ker niso poznali Njegovih lastnosti in Njegovih pravic. Pridruževali so Mu druga božanstva, ki so simbolizirala prednike, angele ali dobre ljudi iz preteklosti, nato pa jih častili z namenom domnevnega približevanja Allahu. 

Častimo jih samo zato, da bi nas še bolj približali Allahu. (Kur’an; 39:3) 

Kur'an nam govori, da so priznavali Allahovo stvarstvo celotnega vesolja, kakor je med drugim navedeno v suri El-Ankebut. 

In če jih vprašaš: ''Kdo je ustvaril nebesa in zemljo in podredil sonce in mesec (da vam koristijo)?'' bodo zagotovo rekli: ''Allah.'' Zakaj se potem obračajo proč (od monoteizma)? (Kur'an; 29:61) 

Verjeli so, da sledijo Abrahamovi religiji in ker je Poslanec Muhammed ﷺ govoril, da je njegova religija pravzaprav izvorna Abrahamova religija in v skladu z njo, so si mislili v smislu: ''Tudi mi sledimo Abrahamovi religiji, zatorej ni potrebe po zapuščanju naše religije.'' Istočasno so s Poslancem Muhammedom ﷺ poskušali najti kompromis in mu ponudili, naj se preda njihovim božanstvom v zameno za njihovo predanost Allahu, ter naj ne izpostavlja njihovega prakticiranja širka – v zameno bi izpolnili z njegove strani postavljene pogoje. 

Verjetno jih je v to spodbudilo zmotno mišljenje, da je razlika med njimi in verniki majhna, ter da lahko dosežejo kompromis, kot bi zemljo razdelili na dva dela in se tako srečali na pol poti. Zaradi odstranitve te domneve in odločne ločitve ene pokornosti od druge, ene zakonodaje od druge, enega razumevanja od drugega, ene poti od druge poti, je bila razodeta ta sura – z odločnim ponavljanjem, s katerim so se zaključila vsakršna pogajanja in vsakršno barantanje – da se izpostavi ločitev med monoteizmom in politeizmom. 

Reci. To je Allahova zapoved, ki jasno izpostavi, da je definicija imana in ubudijjeta izključno Allahova stvar. Poslanec Muhammed ﷺ s tem nima nič, saj sporočilo le prenaša. Allah zapoveduje in Njegove zapovedi se ne more preklicati ne spremeniti. Allah je Vladar, ki presoja, Njegove sodbe nihče ne more izničiti. 

Reci: ''O, vi, neverniki!'' Poimenuje jih glede na njihovo osnovo in temeljno lastnost; niso verniki in nimajo vere, temveč so neverniki, ki živijo v kufru (neveri). Iz tega razloga med teboj in njimi ni možen kompromis. 

Jaz ne častim, kar vi častite. Moje čaščenje Allaha ni kakor vaše čaščenje družabnikov, katere častite poleg Allaha. Moje Božanstvo ni v ničemer podobno vašim božanstvom. 

In vi niste častilci (tega), kar jaz častim. Vaše čaščenje ni moje čaščenje, vaša božanstva niso v ničemer podobna mojemu Božanstvu. 

In jaz nisem častilec (tega), kar vi častite. To je ponovitev z namenom okrepitve pomena v jezikoslovni obliki, ki prikazuje stalnost in trajnost. 

In vi niste častilci (tega), kar jaz častim. Tudi ta ajet je ponovitev in hkratna okrepitev drugega stavka, kar ne pušča nikakršnega dvoma in nejasnosti. Po tej ponovitvi ni niti malo prostora za kompromis ali pogajanja. Zatem sledi povzetek te ločitve in razdvojitve, po kateri ne more biti niti združevanja niti mešanja. 

Vam vaša religija in meni moja religija. To pomeni: jaz sem tukaj, vi ste tam. Ni grajenja mostov, ni zbliževanja religij. To je totalna ločitev in precizna razdvojitev. 

Ta ločitev je nujna, da postanejo jasne razlike, ob katerih bi bilo absurdno iskati kompromise, ali se srečevati na pol poti, saj je obstoječa razlika v osnovi verovanja, temeljih zakonodaje in sami naravi poti – monoteizem je ena pot, politeizem je druga pot, nikakor se ne moreta srečati niti dopolniti. Monoteizem usmerja k Edinemu Allahu brez družabnikov, ki je predpisal zakonodajo, iz katere človek črpa svoje verovanje, vrednote, merila, obnašanje, moralnost in celotno razumevanje sveta ter življenja. Celotno življenje monoteista počiva na tej osnovi, nepomešano s politeizmom v katerikoli izmed njegovih številnih prikritih ali vidnih oblik. 

Kufr je kufr, islam je islam. Razlika med njima je ogromna. Prava pot je zapustitev džahilijjeta v popolnosti in nato sprejetje islama v popolnosti. To je odrekanje od kufra v celoti in sprejetje islama v celoti. Prvi korak na pravi poti je ločevanje in popolna izolacija od džahilijjeta oziroma kufra z vidika razumevanja, zakonodaje in posameznikovih dejanj. Ta izolacija ne dovoljuje srečavanja na pol poti. To je ločitev, ki obstaja, dokler pripadniki kufra ne sprejmejo islama. To je tudi pomen besed la ilaha illallah, tj. nihče nima pravice biti čaščen, razen Allah. 

Vendar mnogobožci ne častijo izključno Allaha, temveč druga božanstva poleg Njega. Njihovega čaščenja Allah ni predpisal niti dovolil, zato je bilo Poslancu Muhammedu ﷺ zapovedano, naj reče: Vam vaša religija in meni moja religija. V tem smislu Allah na drugem mestu pravi: 

In če ti bodo očitali, da lažeš, reci: ''Meni pripadajo moja dejanja, vam pa pripadajo vaša. Vi ste nedolžni glede tega, kar storim jaz in jaz sem nedolžen glede tega, kar storite vi.'' (Kur'an; 10:41) 

Ibn Kesir v svojem Tefsirju pri tolmačenju sure El-Kafirun prenaša besede Eš-Šafija, ki je glede na ta ajet zaključil, da so vse vrste kufra pravzaprav ena (ne)vera in da so vse vere oziroma religije – razen islam – neresnica ter ena in ista stvar. 

Sporočilo poslednjega ajeta v suri El-Kafirun mora biti temeljni kamen vsakega muslimana. Mnogobožci imajo svojo religijo, muslimani imamo svojo. Mnogobožci imajo svojo pot, mi imamo svojo pot. Musliman ne more iti vštric z njimi, niti se jim ne more prilagoditi. Naloga muslimana je, da mnogobožcem pokaže svojo pot brez laskanja, brez odstopanja in brez popuščanja. Ključno sporočilo te sure je torej popolno odrekanje in totalna ločitev: Vam vaša religija in meni moja religija. 

Brez ločitve in odrekanja kufru bo ostala nejasnost, laskanje in nered, kajti poziv v islam ne temelji na teh šibkih in bolehnih osnovah, temveč na odločnosti, odkritosti, hrabrosti in jasnosti. Zato nikakor ne more biti polovičarskih rešitev, srečevanja na pol poti in kompromisov. Poziv v islam mora biti enak pozivu, s kakršnim je prišel Poslanec Muhammed ﷺ: Vam vaša religija in meni moja religija. To je čisti monoteizem, ki svojo zakonodajo in razumevanje, verovanje in vrednote, prejema izključno od Allaha, wahdehu la šerike leh.