Naj takoj na začetku izpostavim, da so ljudje, katerim danes pravimo judje, potomci ljudi, katere Kur’an na določenih mestih označuje tudi kot Benu-Israil, ki so bili dobršen del svoje zgodovine predani Bogu (ar. muslimin) in monoteisti (ar. muwehidin). Treba je priznati, da so imeli judje katastrofalno težko zgodovino preganjanja. Zatem je potrebno razumeti, kakšne posledice je ta zgodovina imela za njihovo kolektivno psiho. Judje se ne šalijo, ko pravijo, da se počutijo ranljive, niti se ne šalijo, ko pravijo, da se počutijo ogrožene. Seveda so sionisti te občutke izkoristili v svojo korist, vendar dejstvo obstaja, da so ti občutki pri judih še kako resnični – in ne brez razloga - predvsem kar se tiče njihovega bivanja v Evropi.
Po vsem navedenem moramo tudi priznati,
da izvor tega zgodovinskega preganjanja ni prirojena zloba judov ali kakšna podobna
evropska srednjeveška propaganda. To bi bilo zgodovinsko netočno. Izvor
zgodovinskega preganjanja judov je bil monoteizem (ar. tewhid); politeisti
(ar. mušrikin) so jih preganjali, ker so bili judje monoteisti, zlasti
ko govorimo o obdobju starega veka.
Kasnejše deviacije judov v razumevanju monoteizma so se večinoma pojavile zaradi prilagajanja večini, ki je prakticirala politeizem (ar. širk), saj so se tako izognili preganjanju. Sčasoma so se judje delno asimilirali s politeisti okrog njih in postali psihološko kolonizirani.
Vzemimo za primer dogodek v Egiptu, kjer
so živeli več generacij in bili manjšina ter drugo ali tretje razredni prebivalci.
Ko sta se nek jud in Kopt sporekla, se je Poslanec Mojzes postavil v bran judu.
Prvo kor prvo, Kopt je imel popolno
zakonsko pravico, da juda trpinči po mili volji. Ko je Mojzes pri obrambi juda
nenamerno ubil Kopta, ni imel nikakršne zaščite zakona, saj je bil izmed Benu-Israil,
čeprav je bil vzgojen v faraonovi palači in bil tako rečeno posvojeni princ.
Naslednji dan se je isti jud prerekal z nekim
drugim Koptom.
Ko je bil (Mojzes) v
mestu, se je bal in pričakoval je težave (zaradi nenamernega uboja). In
tisti, ki ga je prejšnji dan prosil za pomoč, ga je vnovič poprosil. Mojzes mu
je dejal: “Ti si človek, ki je v očitni zablodi.” Ko pa je hotel zgrabiti
njunega sovražnika, mu je ta rekel: “O, Mojzes! Bi me rad ubil, kakor si nekoga
ubil že včeraj? Ti bi rad bil nasilnež na Zemlji in nočeš biti eden tistih, ki
popravljajo stanje.” (Kur'an; 28:18-19)
Tokrat ga je Mojzes ostro ukoril, da
dela nered, ker se pogosto tepe: “Ti si človek, ki je v očitni zablodi.” Zatem
je želel prijeti Kopta, da bi ju pomiril, pa mu je ta rekel: “O, Mojzes! Bi
me rad ubil, kakor si nekoga ubil že včeraj? Ti bi rad bil nasilnež na Zemlji
in nočeš biti eden tistih, ki popravljajo stanje.”
Nekateri tolmači Kur'ana pravijo, da je
te besede izrekel jud, ki je bil priča včerajšnjemu dogodku. Ko je videl, da se
Mojzes približuje, se je zbal, da gre proti njemu, saj ga je predtem ukoril z
besedami: “Ti si človek, ki je v očitni zablodi,” zato je iz strahu
razkril, kaj se je zgodilo prejšnji dan. Kopt je odšel k faraonu in povedal,
kaj se je zgodilo.
Čeprav je Mojzes prejšnji dan tega
človeka rešil, ga je bil ta pripravljen že naslednji dan izdati. To nam prikazuje
razvoj določenih lastnosti pri ljudeh, ki živijo v ponižanju in tiraniji. Ko so
ljudje in družba dolgotrajno zatirani, postanejo šibki, individualistični in
sebični. Vsi se bojijo in vsak gleda le nase. Če bi jih skrbelo za družbo, se
zatiranje ne bi nadaljevalo, temveč bi ga ustavili. Nočejo medsebojno sodelovati,
vsi so sebični in gledajo le na svojo korist. Ta jud je primer ljudi, ki so psihološko
kolonizirani in ponižani s strani tiranske vladavine.
Zaradi takšnih pritiskov oseba popusti
tudi v veri in prepričanju, nakar se pojavijo deviacije – to je bil primer z Benu-Israil
in enak je primer z nekaterimi današnjimi muslimani na Zahodu, ki bi se voljno
upognili ter priklonili vsem in vsemu, samo da ne bi bili videti nenavadni,
drugačni ali čudni.
S tem so se judje soočali večji del
svoje zgodovine. Seveda jih lahko krivimo za deviacije v veri, vendar se moramo
zavedati, da imajo te deviacije kontekst in da Kur’an njihovih primerov ne
navaja zaradi njih samih, temveč zaradi nas, da bi se na njihovih napakah učili.
Če pozorno beremo kur’anske pripovedi in jih povežemo z njihovo zgodovino,
opazimo, da bolj kot so popustili v veri, lažje so se asimilirali s politeisti,
s katerimi so imeli posledično malenkost manj problemov. Vendar so se istočasno
oddaljili od poti monoteizma in posledično imeli več problemov z Bogom,
politeisti pa jih kljub poskusu asimilacije nikoli niso sprejeli za svoje.
Zgoraj naveden dogodek z Mojzesom je le
eden od mnogih kur'anskih primerov o Benu-Israil, s katerimi se muslimani danes
zlahka poistovetimo.
Moramo se zavedati, da pripovedi v
Kur'anu niso le zgodbe o starodavnih ljudstvih. Kur'an te situacije iz
zgodovine navaja, ker so za muslimane uporabne in aktualne v vsaki generaciji. Allah
v Kur'anu nobene pripovedi ali dogodka ni navedel samo zato, ker bi bila za nas
zanimiva informacija ali zabavno dejstvo brez uporabne vrednosti. Prav
nasprotno v vsaki kur'anski pripovedi lahko najdemo rešitev za določen trenutni
problem ali prepoznamo situacije, ki se v vsaki generaciji vedno znova vračajo
med ljudi.
Pri interpretaciji zgodovine judov moramo biti pravični in si jo vzeti za poduk. Kot rečeno Kur’an njihove zgodovine ne omenja brez razloga, temveč nam daje lekcijo in nas opozarja. Pogosta omemba judov ni iz razloga, da bi s prstom kazali nanje, temveč da razmislimo o njihovih napakah, nato pa se zazremo vase in preverimo, ali so te napake prisotne tudi pri nas samih.
Komentarji
Objavite komentar