Preskoči na glavno vsebino

LEKCIJE V NAPAKAH BENU-ISRAIL

Naj takoj na začetku izpostavim, da so ljudje, katerim danes pravimo judje, potomci ljudi, katere Kur’an na določenih mestih označuje tudi kot Benu-Israil, ki so bili dobršen del svoje zgodovine predani Bogu (ar. muslimin) in monoteisti (ar. muwehidin). Treba je priznati, da so imeli judje katastrofalno težko zgodovino preganjanja. Zatem je potrebno razumeti, kakšne posledice je ta zgodovina imela za njihovo kolektivno psiho. Judje se ne šalijo, ko pravijo, da se počutijo ranljive, niti se ne šalijo, ko pravijo, da se počutijo ogrožene. Seveda so sionisti te občutke izkoristili v svojo korist, vendar dejstvo obstaja, da so ti občutki pri judih še kako resnični – in ne brez razloga - predvsem kar se tiče njihovega bivanja v Evropi.

Po vsem navedenem moramo tudi priznati, da izvor tega zgodovinskega preganjanja ni prirojena zloba judov ali kakšna podobna evropska srednjeveška propaganda. To bi bilo zgodovinsko netočno. Izvor zgodovinskega preganjanja judov je bil monoteizem (ar. tewhid); politeisti (ar. mušrikin) so jih preganjali, ker so bili judje monoteisti, zlasti ko govorimo o obdobju starega veka.

Kasnejše deviacije judov v razumevanju monoteizma so se večinoma pojavile zaradi prilagajanja večini, ki je prakticirala politeizem (ar. širk), saj so se tako izognili preganjanju. Sčasoma so se judje delno asimilirali s politeisti okrog njih in postali psihološko kolonizirani.

Vzemimo za primer dogodek v Egiptu, kjer so živeli več generacij in bili manjšina ter drugo ali tretje razredni prebivalci. Ko sta se nek jud in Kopt sporekla, se je Poslanec Mojzes postavil v bran judu.

Prvo kor prvo, Kopt je imel popolno zakonsko pravico, da juda trpinči po mili volji. Ko je Mojzes pri obrambi juda nenamerno ubil Kopta, ni imel nikakršne zaščite zakona, saj je bil izmed Benu-Israil, čeprav je bil vzgojen v faraonovi palači in bil tako rečeno posvojeni princ.

Naslednji dan se je isti jud prerekal z nekim drugim Koptom.

Ko je bil (Mojzes) v mestu, se je bal in pričakoval je težave (zaradi nenamernega uboja). In tisti, ki ga je prejšnji dan prosil za pomoč, ga je vnovič poprosil. Mojzes mu je dejal: “Ti si človek, ki je v očitni zablodi.” Ko pa je hotel zgrabiti njunega sovražnika, mu je ta rekel: “O, Mojzes! Bi me rad ubil, kakor si nekoga ubil že včeraj? Ti bi rad bil nasilnež na Zemlji in nočeš biti eden tistih, ki popravljajo stanje.” (Kur'an; 28:18-19)

Tokrat ga je Mojzes ostro ukoril, da dela nered, ker se pogosto tepe: “Ti si človek, ki je v očitni zablodi.” Zatem je želel prijeti Kopta, da bi ju pomiril, pa mu je ta rekel: “O, Mojzes! Bi me rad ubil, kakor si nekoga ubil že včeraj? Ti bi rad bil nasilnež na Zemlji in nočeš biti eden tistih, ki popravljajo stanje.”

Nekateri tolmači Kur'ana pravijo, da je te besede izrekel jud, ki je bil priča včerajšnjemu dogodku. Ko je videl, da se Mojzes približuje, se je zbal, da gre proti njemu, saj ga je predtem ukoril z besedami: “Ti si človek, ki je v očitni zablodi,” zato je iz strahu razkril, kaj se je zgodilo prejšnji dan. Kopt je odšel k faraonu in povedal, kaj se je zgodilo.

Čeprav je Mojzes prejšnji dan tega človeka rešil, ga je bil ta pripravljen že naslednji dan izdati. To nam prikazuje razvoj določenih lastnosti pri ljudeh, ki živijo v ponižanju in tiraniji. Ko so ljudje in družba dolgotrajno zatirani, postanejo šibki, individualistični in sebični. Vsi se bojijo in vsak gleda le nase. Če bi jih skrbelo za družbo, se zatiranje ne bi nadaljevalo, temveč bi ga ustavili. Nočejo medsebojno sodelovati, vsi so sebični in gledajo le na svojo korist. Ta jud je primer ljudi, ki so psihološko kolonizirani in ponižani s strani tiranske vladavine.

Zaradi takšnih pritiskov oseba popusti tudi v veri in prepričanju, nakar se pojavijo deviacije – to je bil primer z Benu-Israil in enak je primer z nekaterimi današnjimi muslimani na Zahodu, ki bi se voljno upognili ter priklonili vsem in vsemu, samo da ne bi bili videti nenavadni, drugačni ali čudni.

S tem so se judje soočali večji del svoje zgodovine. Seveda jih lahko krivimo za deviacije v veri, vendar se moramo zavedati, da imajo te deviacije kontekst in da Kur’an njihovih primerov ne navaja zaradi njih samih, temveč zaradi nas, da bi se na njihovih napakah učili. Če pozorno beremo kur’anske pripovedi in jih povežemo z njihovo zgodovino, opazimo, da bolj kot so popustili v veri, lažje so se asimilirali s politeisti, s katerimi so imeli posledično malenkost manj problemov. Vendar so se istočasno oddaljili od poti monoteizma in posledično imeli več problemov z Bogom, politeisti pa jih kljub poskusu asimilacije nikoli niso sprejeli za svoje.

Zgoraj naveden dogodek z Mojzesom je le eden od mnogih kur'anskih primerov o Benu-Israil, s katerimi se muslimani danes zlahka poistovetimo.

Moramo se zavedati, da pripovedi v Kur'anu niso le zgodbe o starodavnih ljudstvih. Kur'an te situacije iz zgodovine navaja, ker so za muslimane uporabne in aktualne v vsaki generaciji. Allah v Kur'anu nobene pripovedi ali dogodka ni navedel samo zato, ker bi bila za nas zanimiva informacija ali zabavno dejstvo brez uporabne vrednosti. Prav nasprotno v vsaki kur'anski pripovedi lahko najdemo rešitev za določen trenutni problem ali prepoznamo situacije, ki se v vsaki generaciji vedno znova vračajo med ljudi.

Pri interpretaciji zgodovine judov moramo biti pravični in si jo vzeti za poduk. Kot rečeno Kur’an njihove zgodovine ne omenja brez razloga, temveč nam daje lekcijo in nas opozarja. Pogosta omemba judov ni iz razloga, da bi s prstom kazali nanje, temveč da razmislimo o njihovih napakah, nato pa se zazremo vase in preverimo, ali so te napake prisotne tudi pri nas samih.

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

MUDROSTI SA (NE)POZNATOG MJESTA

Nije vredan ljubavi niko osim Onaj koji je ljubav stvorio. Ne daj suzama da teku ni radi koga osim Njemu na sedždi iz straha do Njega i ljubavi do Njega. I sve što imaš danas je samo jedna hedija od Njega, a sve što ti uzme znaj nije bilo dobro za tebe. Sve je posuđeno od Njega na dan, godinu, pet, nešto ti pokloni dok si živ, a nešto vrati Sebi jer postaneš nezahvalan. *** Neče se Njegov rob odreč nečega radi Njegove Plemenitosti, a da mu to On neče zamjenut sa boljim. Sve ono sto te odvlači od robovanja Njemu jedinome Kralju nije vredno, odrekneš se tog nečeg, On Stvoritelj svega pošalje nešto bolje vrednije. *** Kada voliš, voli iskreno. Kada daješ, daji nesebično. Kada želiš, želi samo najbolje. Kada tražiš, pazi na čija vrata kucaš. Kada ideš, provjeri vrata da si dobro zakovao.

POGLAVJE O POSTU - KITAB ES-SIJAM (1. del)

Pregledali bomo poglavje o postu iz knjige Zad el-Mustaqni. Avtor je Šarafuddin Musa ibn Ahmed El-Hadžavi. Besedilo je sestavljeno na podlagi izpiskov iz serije predavanj šejha Ahmeda Musa Jibrila pod naslovom The Comprehensive Fiqh of Fasting . Preučevanje klasičnih del uleme, ki so nas prehiteli v veri, je jedro našega razumevanja vere, saj se na ta način seznanimo s strukturiranim študijem v klasičnem stilu. KAJ JE FIQH? Fiqh je v bistvu islamska pravna praksa, fiqh jezikovno pomeni razumevanje nečesa ali znanje o nečem. Šeriatski pomen fiqha je izpeljava verskih predpisov, ki se vežejo na dejanja tistih, ki so jim določena dejanja predpisana v smislu, kaj je za nekoga haram, halal, mustehab, mekruh itn. Najplemenitejše znanje je zagotovo znanje o aqidi in tevhidu, kajti v tem znanju leži razlika med večnim ognjem in večnim rajem. To je veliki fiqh, nekateri učenjaki ga imenujejo el-fiqh el-ekber. Za aqido in tevhidom je po pomembnosti el-fiqh el-asghar, ki se nanaša na hara...

POGLAVJE O POSTU - KITAB ES-SIJAM (2. del)

Avtor je začel z besedami: يَجِبُ صَوْمُ رَمَضَانَ بِرُؤْيَةِ هِلَالِهِ Post v ramadanu postane obvezen, ko je viden hilal (naraščajoči lunin srp). To je izjava. Avtor je želel opozoriti na dvoje. Najprej je želel poudariti, da je ramadan obvezen (vadžibun). Nato pa tudi izpostavil, da se post začne z videnjem naraščajočega luninega srpa. Čeprav so vsi vadžibi obvezni, so nekateri na različnih ravneh. Nekateri vadžibi so na ravni rukn, nekateri pa na nižji ravni, običajno so to vadžibi, o katerih se ulema razhaja, ali pa se ne štejejo za rukn, kajti če pri nekem dejanju čaščenja izpustite rukn, bo celotno čaščenje zavrnjeno. To je hujše kot izpustiti običajen vadžib, čeprav sta oba obvezna. Torej, če ulema reče, da je nekaj rukn v veri ali rukn v čaščenju, boste v tem zelo težko našli razhajanje med učenjaki. Na primer sedžda je rukn v molitvi, brez katere molitev ni sprejeta. Recitiranje sure El-Fatiha v molitvi je vadžib, vendar so se učenjaki razšli glede vprašanja, ali je...