Orwellova pisanja so v zadnjih nekaj desetletjih postala zelo popularna in iz dobrega razloga. Družbena situacija na Zahodu postaja vse bolj podobna distopiji, ki jo je Orwell prikazal v romanu 1984: množičen nadzor, nenehna propaganda, neprestane vojne, manipulacija s pomeni besed, kult osebnosti oz. čaščenje političnih voditeljev itn. Iz tega razloga mnogi roman 1984 vidijo kot zelo daljnoviden. Medtem ko Zahod zaenkrat ostaja svobodnejši kot distopična družba v romanu 1984, je trenutni trend zelo zaskrbljujoč. V rokah politikov in birokratov se koncentrira čedalje večja moč, kar nikakor ni dobra novica za tiste, ki želijo živeti v svobodni družbi. Orwell je verjel, da je totalitarizem, ki ga je prikazal v romanu, velika verjetnost za zahodne družbe, pravzaprav je domneval, da je neizogiben.
A zakaj je bil Orwell glede Zahoda tako
pesimističen?
Osredotočil se bom na dva trenda, ki
povečujeta tveganje za totalitarno prihodnost: premik v kolektivizem in vzpon
hedonizma. Orwellove poglede nato lahko primerjamo s pogledi Aldusa Huxleya, še
enega avtorja distopične fikcije.
Kolektivizem je doktrina, ki je osrednjega pomena za številne ideologije, v katerih imajo cilji določenega kolektiva – države, naroda, družbenega razreda, etnične skupine ali družbe kot celote – prednost pred cilji posameznika. Socializem, komunizem, nacionalizem, fašizem so vse kolektivistične ideologije. Orwell je verjel, da je predpogoj za vzpon totalitarizma sprejetje kolektivistične mentalitete.
Vse totalitarne družbe 20. stoletja so
bile organizirane na osnovi kolektivistične ideologije: v Sovjetski zvezi in na
Kitajskem komunizem, v Nemčiji nacionalizem, v Italiji fašizem. Orwellov
pogled o povezanosti totalitarizma s kolektivizmom se na prvi pogled zdi
zagonetka, saj je bil sam odločen levičar, socialist in vnet kritik
kapitalizma. Zakaj bi nekdo, ki je naklonjen socializmu, torej kolektivistični
ideologiji, istočasno napisal distopični roman, ki kolektivistično družbo
prikaže na tako grozovit način?
Če želimo razumeti njegovo stališče, se
moramo zavedati, da Orwell kapitalizma ni smatral kot sistema, ki lahko
vzdržuje sam sebe. Kapitalizem je bil za Orwella tako neadekvaten sistem –
podobno kot za mnoge levičarje njegovega časa – da je pravzaprav na smrtni
postelji in ga bo kmalu zamenjala neka oblika kolektivizma. To je videl kot
neizogibno. Orwell se je spraševal, kakšna oblika kolektivizma bo zamenjala
kapitalizem. Menil je, da se bo kapitalizem umaknil oligarhiji (totalitarizmu).
Seveda je sam upal, da bo po smrti
kapitalizma nastopil demokratični socializem, kar bi pomenilo centralo plansko
ekonomijo, nacionalizacijo industrije in zmanjšanje premoženjskih razlik.
Demokratični socialisti so bili tudi vneti podporniki osebnih svoboščin, kot je
svoboda govora in svoboda zbiranja. Problem, s katerim so se soočali Orwell in
socialisti, je bilo pomanjkanje primerov, preteklih in sedanjih, uspešne
vzpostavitve demokratičnega socializma. Drug problem je, da so planske
ekonomije običajno prežete s korupcijo in slabim upravljanjem, zato mora režim
nasilno utišati kritike. Še več, vse države, ki so se obrnile h kolektivizmu, so
prevzele oligarhičen kolektivizem, ne demokratičnega socializma.
Oligarhičen kolektivizem je totalitaren
sistem, kjer elitna peščica pod plaščem kolektivistične ideologije centralizira
oblast s pomočjo sile ali manipulacije.
Orwella je skrbela možnost, da bo po
smrti kapitalizma Zahod podlegel oligarhičnemu kolektivizmu. Eden od glavnih
razlogov za ta strah je bil vzpon hedonizma, hedonistično prebivalstvo pa hitro
podleže neusmiljenosti totalitaristov.
Hedonizem je etično stališče, da je
glavni življenjski cilj maksimizacija užitka in minimizacija bolečine ter neudobja. V vse bolj urbanih in potrošniških družbah Zahoda si vse več ljudi
ureja življenje na hedonističen način. Hedonističen življenjski stil
ljudi naredi šibke, slabotne in nezmožne upreti se tistim, ki želijo vladati družbi. Vsaka
skupina, ki se preda hedonizmu, bo postala lahek plen fanatičnih ideologov, ki
so že po definiciji bolj požrtvovalni, odločni in predani.
Zahod je od Orwellove smrti leta 1950
vse bolj hedonističen in ljudje so indoktrinirani v sprejetje kolektivizma v
kakršnikoli obliki že, vendar to ni vodilo v utrditev oligarhičnega
kolektivizma. Ali pač?
Aldous Huxley, avtor drugega znanega
distopičnega romana z naslovom Krasni novi svet, je morda bolje razumel način,
kako bodo zahodne družbe postale zasužnjene. Enako kot Orwell je bil tudi
Huxley anti-hedonist, vendar sta se njuni averziji do hedonizma razlikovali.
Huxleyev največji strah je bil, da je
hedonizem lahko uporabljen kot učinkovito orožje za vzpostavitev tiranije, saj
se bodo ljudje prostovoljno odrekli svobodi, če bo njihov apetit po užitku in
potrošnji potešen. Če je družba strukturirana, da ljudje lahko namenijo čas
zadovoljevanju užitkov in z različnimi sredstvi zbežijo pred stvarnostjo, potem
je to veliko bolj učinkovit način za nadzor. Pod
takšnimi pogoji večina ne bo niti opazila verig suženjstva, kakor je Huxley
zapisal v Krasnem novem svetu:
V krasnem novem svetu so neprestane
distrakcije, najbolj fascinantnih narav, namerno uporabljene za odvračanje, da ljudje ne bi bili pozorni na realnost družbene in politične
situacije.
Lahko bi rekli, da se je Orwell bal
tistih, ki bodo prepovedali knjige. Huxley se je bal, da za prepoved knjig ne
bo razloga, saj jih nihče ne bo bral. Orwell se je bal, da bo oblast skrivala
resnico. Huxley se je bal, da bo resnica ljudem postala nepomembna. V 1984 so
ljudje kontrolirani s strahom pred bolečino. V Krasnem novem svetu so
kontrolirani z zadovoljevanjem užitkov.
Kaže, da se je Zahod znašel v situaciji,
ki jo je opisal Huxley. Živimo v družbi, ki se utaplja v distrakcijah. Večina
ljudi več časa bulji v ekran, kot se pogovarja z ljudmi, ki imajo obraz. Mnogi
z veseljem goltajo takšne ali drugačne tablete na recept, ali pa se z alkoholom
''zdravijo'' kar sami. Številni bežijo v izmišljen svet nanizank in filmov,
kjer živijo življenje sanjarjenja. Večina še vedno verjame, da je Zahod
svoboden, zato se za zasužnjenje družbe odkrita fizična prisila romana 1984 zaenkrat
zdi nepotrebna. Z neprestanimi distrakcijami in zadovoljevanjem raznolikih
užitkov ter poželenj so mnogi sprejeli omejevanje svobode in se voljno pokoravajo državi, ki
jim je omogočila hedonističen način življenja.
Svet je sedaj stabilen. Ljudje so srečni;
dobijo željeno in si nikoli ne želijo, česar ne morejo dobiti. (Aldous Huxley,
Krasni novi svet)
Preden Orwellovo bojazen popolnoma
zavržemo, moramo vedeti, da je bil Orwell seznanjen s Huxleyevim pogledom in ni
zanikal možnosti za pojavitev hedonistične družbe, temveč jo je videl kot le začasno stanje, kjer obstajajo idealni pogoji za vzpon bolj brutalnih režimov, ki
bodo prevzeli kontrolo in svojo voljo vsilili šibkemu in apatičnemu
hedonističnemu prebivalstvu.
Na odgovor, ali je imel Orwell prav,
bomo morali počakati, čeprav smo v prvi četrtini tega stoletja že večkrat jasno videli,
da v primeru družbene krize večina ljudi zlahka in voljno sprejme ukrepe, ki
omejujejo svobodo, katero so pripravljeni žrtvovati za varnost in nadaljnjo
zadovoljevanje užitkov. Prav tega postopnega prehoda v totalitarizem se je bal
Orwell.
Od rojstva totalitarizma na začetku 20. stoletja
je bilo o tej obliki vladanja napisanega veliko, vendar je pogosto spregledano,
da je totalitarizem veliko več kot le politični sistem, temveč je tudi fanatična
religija.
Totalitarizem je religija? Zmešalo se mu je, bo marsikdo pomislil, kajne? A pomislite, totalitarizem ima veliko enakih dogem kot evropska religija krščanstva.
Država je prevzela mesto Boga … Suženjstvo
državi je oblika čaščenja. (Carl Jung, The Undiscovered Self)
Totalitarna gibanja, ki so nastala po
prvi svetovni vojni, so v samem bistvu religiozna gibanja. Njihov cilj ni le
sprememba političnih in družbenih institucij, temveč tudi preoblikovanje narave
človeka in družbe. (Waldemar Gurian, The Totalitarian State)
Kot posledica (zatona krščanstva) so se projekcije večinoma oddaljile od božanskih figur in se naselile v sferi človeka … Sodoben ''razsvetljeni'' intelekt si ne more zamisliti ničesar večjega od tistih pločevinastih božanstev s totalitarnimi pretenzijami, ki sami sebe imenujejo država. (Carl Jung, Practice of Psychotherapy)
Prepričanje, da lahko centralizirana ''vsemogočna''
država radikalno spremeni družbo, je vedno padlo na plodna tla, vendar se to
prepričanje za večino ljudi ni nikoli uresničilo. Kljub temu množice vedno
podležejo vizijam, ki obljubljajo utopičen končni rezultat, zato vedno sprejmejo
metodologijo, da cilj upravičuje sredstva, kar pelje v množičen nadzor, cenzuro,
zatiranje manjšin, politične zapore in celo iztrebljanje določenih ''škodljivih''
skupin ljudi.
Totalitarna religija ljudi ločuje na
izbrane in grešnike. Izbrani naivno verjamejo v rajsko prihodnost na Zemlji,
država pa je vozilo za uresničitev tega cilja. To so pobožni, ki sledijo in se
pokoravajo ukazom države z nedvomljivo pokornostjo. Grešniki so neverniki in
heretiki, ki kot prepreka stojijo na poti do tega skupnega dobrega in
onemogočajo uresničitev te rajske prihodnosti.
Državljani morajo biti spreobrnjeni v
strogo pokornost avtoriteti. Zato totalitarizmu zgolj vidni prikaz pokornosti
ni dovolj, želijo nadzirati tudi najgloblje misli sledilcev. Za dosego te
spreobrnitve se uporabljajo številne metode: propaganda preko umetnosti,
literature, glasbe, filmov in praznikov, ter indoktrinacija mladih z obveznim
šolstvom in striktnim učnim načrtom odobrenim s strani države.
Naslednja metoda je strategija palice in
korenčka, grožnje in ljubezni. Državljanom se grozi z zaporom, odvzemom
premoženja, ukinitvijo privilegijev ali ugodnosti, vojnami, zunanjim
sovražnikom itn. Te metode večanja strahu so prepletene s prikazom ljubezni v
ceremonijah, proslavah, državnih praznikih, materialnih ugodnostih, s čimer
seveda pokažejo, da država skrbi za ljudi in jim želi blaginjo.
Totalitarizem je religija, ki nikoli ne
doseže obljubljenega. Na Zemlji naredi le nered, v katerem so številni
žrtvovani za to božanstvo imenovano država, nihče pa ni pripeljan v obljubljen krasni novi
svet. Več moči kot ima država, bolj pokvarjeni
postanejo njeni voditelji.
Totalitarizmu se je potrebno izogniti na
vsak način, vendar na žalost ta religija danes dobiva nov zagon. Politiki od ljudi
vse glasneje zahtevajo zvestobo in pokornost državi, seveda z razlogom za skupno
dobro. Če se pokornost ne zgodi prostovoljno, vse pogosteje uporablja silo ali določene
ukrepe, ki posameznika prisilijo v pokornost.
Vendar, ali opisano velja za sedanje evropske
modele demokracije?
Zapomni si, demokracija nikoli ne traja
dolgo. Hitro se iztroši in uniči samo sebe. Zaman bi bila trditev, da je
demokracija manj arogantna, manj ambiciozna ali manj pohlepna od aristokracije
ali monarhije. Dejstvo je, da to ni resnično in tako ni bilo nikoli v
zgodovini. (John Adams v pismu Johnu Taylorju, 1814)
V Evropi je stoletja veljalo, da je
herezija govoriti proti Cerkvi, danes je to mesto zavzela država. Danes je
demokracija smatrana za najvišjo obliko vladavine; če to zanikaš, je kakor bi zagrešil
blasfemijo – vsaj tako nas učijo. Kot so bile krščanske dogme oblikovane za
zaščito Cerkve, tako so danes demokratične dogme oblikovane za zaščito
institucije države. Iz tega razloga lahko upravičeno trdimo, da je demokracija
evropske družbe pripeljala v mehki državni totalitarizem.
Poglejmo teorijo: v demokraciji vlada večina.
Demokracija sta dva volka in ovca, ki
glasujejo, kaj bodo imeli za kosilo. (Benjamin Franklin)
Pet ljudi je v sobi. Ker trije zavzamejo
en pogled, dva pa drugačnega, ali imajo potem ti trije ljudje neko moralno
pravico, da svoj pogled vsilijo ostalima dvema? Kakšno magično moč imajo trije
ljudje, ker jih je eno število več od ostalih dveh, da nenadoma postanejo
lastniki misli in telesa ostalih dveh? Dokler sta bila dva na dva je vsak ostal
gospodar svojih misli in telesa; v trenutku, ko se je prvi strani ali drugi
pridružil še en človek, delujoč iz kdo ve kakšnih motivov, ena stran nemudoma
postane lastnik duše in telesa druge strani. Ali je kdaj obstajalo tako
ponižujoče in neubranljivo vraževerje? (Auberon Herbert, The Right and Wrong
of Compulsion by the State)
Iz tega razloga bi demokraciji lahko
rekli tudi diktatura večine.
Kar se dogaja v praksi niti ni smiselno preveč
omenjati, saj volja večine ne obvelja skoraj nikoli, temveč se uresničuje volja
politikov in birokratov, na katere vplivajo skupine različnih lobijev in
interesnih skupin. Tukaj je v demokraciji koncentrirana oblast, nikakor ne v
volji ljudi.
Nekdo lahko reče, da na volitvah lahko
zavrnemo pokvarjenega politika in mu odvzamemo oblast. A problem je, da
evropske demokracije redko proizvedejo iskrene in etične politike. Ko en
pokvarjen politik na volitvah izgubi oblast, ga zamenja drug pokvarjen politik,
ki služi drugi ali isti interesni skupini.
Potem je prisoten še problem
prepletenosti treh vej oblasti, saj določeni položaji niso predmet volitev ali
glasovanja, temveč so posamezniki na položaj postavljeni, kot recimo ustavni
sodniki.
Demokratičen proces glasovanja ni zmožen
preprečiti, da se na oblast povzpne najbolj pokvarjen ali najmanj sposoben
politik. Običajno je tako, da v politiko vstopijo prav najbolj neusmiljeni
posamezniki, za katere si najmanj želimo, da prevzamejo oblast, zato se na
volitvah ljudje v veliki večini primerov odločajo, koga ne želijo videti na
oblasti in ne koga želijo videti na oblasti. Večina ljudi glasuje proti
kandidatu in ne za kandidata. Za kandidata volijo iz razloga, da ne bi zmagal
njegov nasprotnik.
Zakaj je tako?
Narcisoidne in sociopatske lastnosti povečajo
posameznikove možnosti za zmago na volitvah, ali povišanje na položaj visokega
funkcionarja oz. birokrata.
Moč privlači patološke osebnosti. Ni moč
ta, ki pokvari, temveč privlači tiste, ki so se pripravljeni pokvariti. (Frank Herbert,
Chapterhouse: Dune)
Demokracija zagotavlja, da se bodo na
vrh državne vlade povzpeli samo nevarni ljudje. (Hans Hermann
Hoppe, From Aristocracy to Monarchy to Democracy)
Drug problem je zmotno mišljenje, da v
demokraciji ljudje vladajo sami sebi, zato politiki in birokrati za svoje
napake niso odgovorni, saj naj bi jih na oblast postavili ljudje sami. Tako
razlika med vladajočimi in vladanimi postane zamegljena, kar zmanjša in oslabi voljo ter možnost za kritiko države. Posledično to vodi v večjo moč države, kar ustvarja plodna tla za pojav mehkega
totalitarizma.
Seveda mnogi lahko trdijo, da zahodne totalitarne države niso kot totalitarne države v preteklosti, kot recimo Nemčija, Italija in Sovjetska zveza, kar zaenkrat nedvomno drži, vendar je stanje zaskrbljujoče, kajti razlika obstaja le v stopnji centralizacije in državnega nadzora, ne v samem modelu totalitarizma.
Komentarji
Objavite komentar