Elif, Lam, Mim. To je Knjiga, o kateri ni nobenega dvoma; usmeritev
bogaboječim, ki verujejo v nevidno, vestno vzpostavljajo molitev in dajejo (potrebnim) od tega, s čimer jih oskrbujemo. In tistim, ki verujejo v
to, kar ti je bilo razodeto in kar je bilo razodeto pred teboj in ki so
prepričani o drugem svetu. Ti so usmerjeni s strani svojega Gospodarja in ti so
deležni uspeha.
(Kur'an; 2:1-5)
Elif, Lam, Mim. (1)
Glede pomena in smisla teh črk nekateri
učenjaki navajajo, da je njihov cilj opozorilo mnogobožcem, da bi poslušali
Allahov govor. Vendar je to zelo slabo mišljenje, saj ti črkovni začetki niso
prisotni v vseh surah, poleg tega pa je bila sura El-Beqara
razodeta v Medini, kjer ni bilo tipičnih mnogobožcev oziroma idolatrije.
Obstaja mišljenje, da ti ajat namigujejo na neprimerljivost Kur’ana, tj.
ljudje so nemočni napisati nekaj podobnega Kur’anu. To smatra večina islamskih
učenjakov.
Mufessirji se razhajajo
pri tolmačenju teh črk na začetku določenih sur. Skupina učenjakov
pravi, da so te črke Allahova skrivnost, vsaka razodeta Knjiga pa je imela
svojo skrivnost. Tolmačenje teh pomenov pozna edinole Allah. Iz tega razloga se
ne bomo spuščali v tolmačenje, temveč bomo vanje verjeli, kakor so bili
razodeti. El-Qurtubi prenaša, da je Abdullah Ibn Mes’ud rekel: ‘’Črk, ki se
nahajajo na začetku posameznih sur, ni potrebno tolmačiti.’’
Ti začetki sur opozarjajo, da je
Kur’an sestavljen iz črk, katere so uporabljali Arabci pri medsebojni
komunikaciji in poeziji. Kljub temu da uporabljajo povsem iste črke, niso bili
in še danes niso zmožni oblikovati nekaj podobnega Kur’anu, čeprav jih sam
Kur'an izziva, naj to storijo, če dvomijo v resničnost razodetja.
Zemlja je sestavljena iz znanih atomov
ter molekul. Ko človek vzame te atome in molekule ter iz njih poskuša nekaj
narediti, potem je njegova končna meja zidak, posoda, čaša ali sodoben aparat.
Ne glede na to, kako natančen in čudovit izdelek naredi človek, nikoli ne bo
dosegel Allahovega stvarjenja, ki je iz teh istih atomov in molekul ustvaril
živo bitje – Allah je torej ustvaril življenje, ki je vse do danes skrivnost,
katere človek nikakor ni zmožen spoznati.
Podobno je s Kur’anom, katerega črke in
besede najdemo v pogovorih in poeziji. Allah nam je iz istih črk in besed
razodel Furqan, ki ločuje resnico od neresnice. Razlika med Allahovim
razodetjem in človeškim izdelkom je kakor razlika med živim in mrtvim; kakor je
tudi razlika med osebo, ki sledi Kur'anu, in osebo, ki sledi nečemu drugemu,
kot razlika med človekom polnim življenja in truplom.
To je Knjiga, o
kateri ni nobenega dvoma; usmeritev bogaboječim. (2)
Osnovni pomen besede el-kitab je
zbrati, saj vsaka knjiga v sebi zbere črke in besede.
Obstajajo mufessirji, ki trdijo,
da se ta ajet nanaša na Tevrat in Indžil, kar je po mnenju Ibn Kesirja
dokaj svobodno tolmačenje oziroma neutemeljena interpretacija. Pravilno mnenje
je, da se beseda el-kitab na tem mestu nanaša na Kur’an.
Beseda er-rejb ima v tem ajetu
tri pomene: dvom, prevara, potreba. Kur’an je Allahova knjiga in glede tega ni
nikakršnega dvoma, niti možnosti prevare, da bi šlo za laž. To pomeni, da je Kur'an
čista resnica razodeta s strani Allaha – ta Knjiga je Allahov govor, ki ni
ustvarjen, temveč je Njegova lastnost, ki obstaja od vekomaj. V resničnost
Kur’ana ni dvoma, četudi neverniki dvomijo vanj.
Komu torej ta knjiga predstavlja
usmeritev? Komu predstavlja svetlobo? Komu predstavlja dokaz, ki pojasnjuje in
svetuje? Kur’an je usmeritev bogaboječim, saj bogaboječnost v srcu pripravi
človeka, naj to Knjigo uporabi. Bogaboječnost odpira vrata k človekovemu srcu
in ga pripravi, naj sprejme in spozna Kur'an. Kdor v Kur’anu želi najti
usmeritev, mora k njemu pristopiti z zdravim in iskrenim srcem, pristopiti mora
s skrušenim srcem, ki se boji padca v zablodo. Takrat Kur’an srcu odpre svoje skrivnosti,
mu ponudi svetlobo ter potrebno usmeritev in ga pripravi na polno vdanost
Stvarniku.
Beseda el-huda ima v arabskem
jeziku pomen usmeritve in pojasnitve. Ta Knjiga odkriva pravo pot tistim, ki jo
želijo spoznati. Zagotavlja jim vse potrebne usmeritve ter pojasnitve.
Obstajata dve vrsti usmeritve:
usmeritev, ki se realizira kot rezultat pojasnitve z besedami in dejanji, kar
so zmožni storiti poslanci in njihovi sledilci. Allah potrjuje, da ljudje lahko
usmerijo na pravo pot, kličejo nanjo in opozarjajo druge ljudi.
Vsak narod pa ima svojega vodiča. (Kur'an; 13:7)
In resnično ti kažeš pravo pot. (Kur'an; 42:52)
Vendar edino Allah lahko naredi, da
oseba začne slediti pravi poti, ko On Vzvišeni navdihne posameznikovo srce.
Svojemu poslancu ﷺ je Allah rekel:
Ti ne moreš usmeriti na pravo pot tistega,
ki ga imaš rad, temveč Allah usmeri na pravo pot, kogar On hoče. In On najbolje
ve za tiste, ki so usmerjeni na pravo pot. (Kur'an; 28:56)
In Allah poziva v Dom miru in vodi na pravo pot, kogar hoče. (Kur'an; 10:25)
Beseda et-taqwa pomeni vsakršno
dobro in vse, kar je Allah zapovedal ljudem v vseh generacijah.
Allah na tem mestu pravi, da je Kur’an usmeritev bogaboječim, čeprav je
pravzaprav usmeritev za vse. To je iz razloga, da bogaboječim nameni poseben
status. Drug razlog je, da bogaboječi dejansko sledijo tej usmeritvi, medtem ko
ji ostali ne sledijo.
Omar ibn El-Khattab je v neki situaciji
vprašal Ubejja ibn Kaba, kaj je to bogaboječnost, pa mu je odgovoril: ‘’Ali si
kdaj hodil po terenu zaraščenem s trnatim rastlinjem?’’ Omar je odvrnil: ''Sem.''
Ubejj ga je vprašal: ‘’In kako si ravnal?’’ Omar je odgovoril: ‘’Pazljiv sem
bil in skrbel sem, da me ne zbode.’’ Ubejj je rekel: ''To je primer
bogaboječnosti.''
Usmeritev je svetloba za bogaboječe
vernike, ki se pazijo širka, tj. častijo izključno Allaha in se Mu
pokoravajo, ter se bojijo Njegove kazni in upajo na Njegovo milost, kar je povsem
v skladu s sledečim ajetom, ki vsebuje naslednje lastnosti bogaboječih
vernikov.
… ki verujejo v
nevidno, vestno vzpostavljajo molitev in dajejo (potrebnim) od tega, s čimer jih oskrbujemo. (3)
Osnovni pomen besede ju'minun
(verujejo) je, da smatrajo resničnim. Beseda iman (verovanje) pomeni verjeti,
da je nekaj resnica.
Beseda el-gajb (nevidno) se
nanaša na vse, česar nismo zmožni videti z očmi. To zajema vse, o čem nas je
Allahov poslanec ﷺ obvestil, kakor so predznaki Sodnega dne, preizkušnje v
grobu, zbiranje ljudi na Sodnem dnevu, sirat, tehtanje dejanj, Raj,
Pekel …
V delu znanega hadisa je angel Gabrijel
vprašal Allahovega poslanca ﷺ: ‘’Povej mi, kaj je iman?’’
Allahov poslanec ﷺ mu je odgovoril: ‘’Iman je, da verjameš v Allaha,
Njegove angele, razodetja, poslance, Sodni dan in da se vse dogaja v skladu z
Allahovo odredbo.’’ Gabrijel je rekel: ‘’Povedal si resnico.’’
Iman predstavlja dejanje potrjevanja
resnice s prepričanjem, besedami in dejanji, povečuje se z dejanji pokornosti
in zmanjšuje z grehi. Iman povzroči strahospoštovanje do Allaha, zato
vernik ne bo počel česarkoli, ne bo govoril v nasprotju z Allahovimi zapovedmi
in ne bo sprejel kakršnegakoli prepričanja. Iman v nevidno je pravzaprav
verovanje v nekaj, česar ne moremo zaznati s čutili. Iman v nevidno je
prag, preko katerega oseba prestopi stopnjo živali, ki zaznava le s čutili, in
vstopi na stopnjo človeka, ki je sposoben globljega razumevanja in spoznanja.
Beseda es-salat jezikovno pomeni du’a,
prošnja, v šeriatskem smislu pa pomeni točno določeno obliko čaščenja, ki je
sestavljeno iz ruku' (priklona), sedžde (dotika tal s čelom), recitiranja
Kur’ana in skrušenega stanja pred Allahom ter sedenja. Opravlja se v točno
določenem času s točno določenimi pogoji in oblikami. To dejanje čaščenja je
druga islamska dolžnost.
Nekateri učenjaki smatrajo, da juqimune-salat,
vestno vzpostavljajo molitev, pomeni vztrajnost pri opravljanju molitve. Na ta
pomen usmerjajo Omarjeve besede: ‘’Kdor bo skrbel za molitev in bo pri tem
vztrajen, bo obvaroval vero, kdor zapostavi molitev, bo imel izničena
dejanja.’’
Učenjaki se razhajajo za katero vrsto
molitve gre v tem ajetu. Nekateri pravijo, da gre le za fard (obvezne)
dnevne molitve, drugi da gre tako za fard kot za nafile
(prostovoljne). Drugo mnenje je po El-Qurtubiju pravilnejše, saj je uporabljen izraz
splošen, bogaboječi pa opravljajo tako obvezne kot prostovoljne molitve.
Kdor molitev opravlja iskreno, se s tem
dvigne iznad služenja človeku ali nečemu drugemu in se obrne k absolutni moči,
ki nima omejitve – svoje čelo spusti samo zaradi in pred Stvarnika in ne zaradi niti ne pred šibkega in minljivega človeka.
Beseda er-rizq pomeni vse, kar
človek uporablja za zadovoljevanje svojih potreb, bodisi dovoljeno bodisi
prepovedano. Oskrbo daje samo Allah, dokaz za to so sledeče besede:
O, ljudje! Spomnite se Allahovega blagra
nad vami. Ali obstaja kakšen stvarnik razen Allaha, ki vas oskrbuje z neba in
Zemlje? Ni boga razen Njega. Zakaj zavračate opomin?! (Kur'an; 35:3)
Resnično Allah – On je Oskrbovalec,
Posedovalec moči, Mogočni. (Kur'an; 51:58)
In na Zemlji ni niti enega živega bitja,
ki od Allaha ne bi bilo deležno oskrbe. (Kur'an; 11:6)
Ti ajat potrjujejo dejstvo, da Allah
daje oskrbo, ljudje jo iščejo in zbirajo za svoje potrebe, dobijo pa jo v
količini, katero je Allah že določil. Kar je dovoljeno, imenujemo halal,
kar je prepovedano, imenujemo haram – vendar se oboje imenuje oskrba.
Osnoven pomen besede junfiqun,
dajejo, je ločevanje od imetja. Iz istega korena besede je tudi beseda munafiqun
(svetohlinec), saj se iman ločuje od njihovega srca.
Nekateri smatrajo, da ta ajet
govori o obvezni dajatvi, tj. zekat. Ker Allah to deljenje imetja omenja
nemudoma po molitvi, to pomeni, da gre za obvezno dajatev, vendar ostaja dejstvo,
da ni uporabljen izraz zekat, kar nakazuje, da ne gre za izključno zekat.
Kakor gre pri molitvi za splošen izraz, enako lahko smatramo, da gre tudi tukaj
za splošno razdeljevanje in ločevanje od imetja, tako obvezno kot prostovoljno.
V tem je pohvala vsem, ki od svoje oskrbe ločijo del in ga podelijo potrebnim.
Seveda bo oseba od Allaha dobila nagrado le v primeru, če je delila od imetja,
ki ga je pridobila na dovoljen način.
Takšna oseba priznava, da je bogastvo in
imetje Allahovo darilo. Posledica tega priznanja je iskrena dobrodelnost do
siromakov, solidarnost med družinskimi člani, zavest o pripadnosti človeštvu in
bratstvo med muslimani.
Posledica je tudi čiščenje duše od
škrtosti in skopuštva. Vse to vodi v sodelovanje in ne tekmovanje. Ta blagodat
nemočnim, siromašnim in ubogim podarja varnost. To dejanje čaščenja ima za
posledico, da tudi nesrečni dobijo občutek srečnega življenja med ljudmi, a ne
občutka življenja med kremplji in zobmi zveri.
In tistim, ki
verujejo v to, kar ti je bilo razodeto in kar je bilo razodeto pred teboj in ki
so prepričani o drugem svetu. (4)
Ta lastnost verovanja v vse razodete
knjige je dostojna muslimanskemu ummetu, naslednikom nebeško razodetih knjig
in naslednikom vseh poslancev od začetka človeštva.
In tistim, ki
verujejo v to, kar ti je bilo razodeto, tj. potrjujejo
resničnost Kur’ana, ki je bil razodet Poslancu Muhammedu ﷺ. In kar je bilo razodeto pred teboj, tj. potrjujejo
resničnost Tevrata, Indžila, Zeburja in ostalih razodetih knjig v originalnih
oblikah, ki so bile razodete poslancem pred Poslancem Muhammedom ﷺ.
In ki so
prepričani o drugem svetu. Čvrsto prepričanje je nasprotje dvomu in sumničenju,
tako da ni dovoljen niti najmanjši dvom v onostranstvo niti v oživljanje, Sodni
dan, Raj, Pekel, polaganje računov, mizan (tehtanje dobrih in slabih
dejanj) ... Ahiret je takšno ime dobil, ker prihaja kot drug svet izza tega
sveta.
Beseda jeqin v arabskem jeziku
pomeni znanje, v katerem ni mesta za dvome in sumničenje. To prepričanje veže dunjo
z ahiretom, veže začetek človeka z njegovim koncem, in veže človekova sedanja
dejanja s končno nagrado ali kaznijo.
Ti so usmerjeni s strani svojega Gospodarja in ti so deležni uspeha. (5)
Njihov uspeh je v tem, da bodo vstopili
v Raj in v njem večno ostali.
Beseda el-felah označuje dosego
nečesa, k čemu teži srce in predstavlja rešitev od vsega, kar predstavlja
strah. Vsi ljudje in džinni, ki verujejo s čvrstim potrjevanjem
resničnosti islama ter uresničijo navedene lastnosti, so usmerjeni s strani svojega Gospodarja, kar pomeni, da so na poti svetlobe in spoznanja
Allaha Vzvišenega.
Ti so
deležni uspeha, kar pomeni, da bodo uspeli v svojih dejanjih in z vero
v Allaha, Njegove knjige in poslance, ter si prislužili nagrado ter prebivanje
v Raju, ter se izognili kazni pripravljene za prebivalce Pekla.
To je končni uspeh in ne le navidezen minljiv uspeh na dunji. K temu vodi začrtana usmeritev, katero je Allah Vzvišeni določil preko Svojega poslanca ﷺ.
Komentarji
Objavite komentar