POMAGATI DRUGIM

Ko je Poslanec Mojzes zapustil Egipt, je Allah njegovo stanje opisal kot stanje prestrašenega in previdnega človeka, saj so ga želeli ubiti. 

Nemudoma je odšel iz mesta prestrašen in previden. Dejal je: “Gospodar moj! Reši me pred krivičnim ljudstvom.” (Kur'an; 28:21) 

Na potovanju je prišel v Medjen, kjer je pri vodnjaku našel može, ki so pojili svojo živino. Ob strani je videl dve ženski, ki sta želeli napojiti svojo živino, vendar se nista mogli prerivati z možmi. 

Rekel je: “Kaj je z vama?” Rekli sta: “Ne bova napojili živine, dokler se pastirji ne umaknejo; najin oče pa je že star.” (Kur'an; 28:23) 

Mojzes jima je pomagal v trenutku, ko je bil tudi sam najbolj potreben pomoči. Kljub temu od njiju ni pričakoval ničesar, ni čakal na zahvalo, ni želel pohvale, ni ju zaprosil, naj zanj usmerita du'a Allahu, ni ju prosil za delo, ni zahteval protiusluge, ni zaprosil za prenočitev. Celotno nagrado je želel od Allaha. 

Napojil jima je živino, nato pa se je vrnil v senco in dejal: “Gospodar moj! Resnično sem potreben česarkoli, kar mi boš poslal od dobrega.” (Kur'an; 28:24) 

Allah je obljubil, če boš pomagal drugim, potem bo On Vzvišeni pomagal tebi – in Allah vedno izpolni Svojo obljubo. Potem ko je bil Mojzes preganjan in prestrašen, se je njegovo življenje povsem zasukalo. Ko je oče teh dveh žensk izvedel, kaj se je zgodilo pri napajališču, je dal Mojzesa poklicati k sebi in mu med drugim rekel: 

Ne boj se. Rešil si se krivičnega ljudstva. (Kur'an; 28:26) 

Sedaj je bil Mojzes varen: imel je streho nad glavo, imel je službo, se poročil in imel družino, kasneje je dobil še razodetje od Allaha. 

Vemo, kaj so bratje storili Poslancu Jožefu, ko je bil majhen. Situacija se je obrnila. Ko mu je Allah podaril svobodo in visok politični položaj, so bratje padli v težave in odšli k Jožefu po pomoč. 

Ko so vstopili k njemu, so rekli: “O, mogočni upravnik! Nas in naših družin se je dotaknila stiska in prišli smo s slabim plačilom. Daj nam polno mero in bodi radodaren do nas. Resnično Allah nagrajuje tiste, ki dajejo miloščino.” (Kur'an; 12:88) 

Čeprav takrat še niso vedeli, da je ta upravnik njihov brat Jožef – to jim je razkril kasneje – jim ni rekel: ''Poberite se! Spomnite se, kaj ste mi storili. Spomnite se, da ste me kot dečka vrgli v vodnjak.'' Prav nasprotno, odpustil jim je in pomagal. 

Rekel je: “Ne bom vas grajal danes. Naj vam Allah odpusti, saj On je Najbolj usmiljen od vseh usmiljenih. (Kur'an; 12:92) 

Druga stvar se tiče, ko nekateri nočejo pomagati drugim, ker imajo slabe pretekle izkušnje. Dandanes se zgodi dokaj pogosto, da nekomu pomagaš, potem pa se v prihodnosti obrne proti tebi. Naj ti to ne preprečuje pomaganja drugim in nikoli ne obžaluj, ker si pomagal, tudi če se ljudje obrnejo proti tebi. Ne smeš reči: ''Pomagal sem ljudem, potem pa so me izdali, zato ne bom več pomagal nikomur. Pomagal sem ljudem, potem pa so me začeli opravljati, zato ne bom več nudil pomoči.'' 

Ebu Bekr Es-Siddiq je finančno podpiral svoje sorodnike med revnimi muhadžirin, med katerimi je bil tudi Mistah ibn Uthatha. Ko se je zgodil incident ifk, je Mistah na nedostojen način govoril o Aiši bint Ebu Bekr, Poslančevi ﷺ ženi, torej hčerki človeka, ki ga je finančno podpiral. Ebu Bekr se je nanj razjezil in ustavil finančno pomoč, nato pa je Allah razodel verz: 

In naj ne prisegajo krepostni in premožni med vami, da ne bodo več delili (miloščine) sorodnikom, siromakom in tistim, ki so se izselili na Allahovi poti. Naj oprostijo in naj spregledajo. Mar vam ne bi bilo ljubo, da vam Allah odpusti? Allah pa je Odpuščajoč in Usmiljen. (Kur'an; 24:22)

Ebu Bekr mu je nemudoma ponovno začel pomagati.

Če pomagaš iskreno v imenu Allaha, za Njegovo zadovoljstvo in za nagrado od Njega Vzvišenega, potem te ne bi smelo motiti, če te ogovarjajo, te izdajo ali se obrnejo proti tebi, saj jim ne pomagaš zaradi njihovega zadovoljstva.

Še več, če želiš imeti umirjeno življenje, pomagaj bratu muslimanu kadarkoli lahko in kakorkoli lahko. Oseba naj ne gleda v materialna povračila ali nagrade, ko pomaga drugim. Ničesar ne pričakuj v zameno, bodisi v besedah bodisi v dejanjih. Nočeš zahvale in nočeš stvari. Od druge osebe ne pričakuj niti džazakAllahu khajr niti kakšne druge du'a. Dejanje opravi iskreno za Allahovo zadovoljstvo, saj boš tako nagrado za storjeno dejanje požel edinole od Njega Vzvišenega.

Allah daje pomoč in podporo, ljudje smo le sredstvo, katerega Allah izbere, zato se moraš ti zahvaliti Allahu, ker te je počastil in izbral za priložnost, da nekomu pomagaš. Ko nekomu pomagaš vrniti dolg, ko podariš miloščino, ko rešiš nek zakonski nesporazum med možem in ženo, ko pobotaš skregana brata, ko odstraniš strah, stres ali zaskrbljenost, ki teži nekoga, ko nekoga podpreš, da ostane čvrst na poti tevhida. Ko delaš neke od teh ali podobne stvari iskreno za Allahovo zadovoljstvo, ne bi smel čutiti, da ti je nekdo dolžan uslugo in v zameno ne bi smel pričakovati ničesar, niti du'a.

Ibn Tejmijje je bil mnenja, če si nekomu pomagal in mu nato rekel, naj Allahu usmeri du'a zate, si del svoje nagrade že dobil. Allah o tem govori v suri El-Insan.

In za Njegovo ljubezen s hrano hranijo siromake, sirote in ujetnike (ter rečejo): ''Hranimo vas le za Allahovo obličje. Od vas ne želimo ne nagrade ne zahvale. (Kur'an; 76:8-9)

Ko pomagaš nekemu muslimanu, ali mu narediš nekaj dobrega, bo po vsej verjetnosti Allahu sam od sebe usmeril du'a zate. Zato v tem primeru odvrni s podobno du'a Allahu, da se ti ne bo zmanjšala nagrada za storjeno dobro delo. Recimo, če reče: ''BarakAllahu fik,'' potem odvrneš: ''We fika barakAllah.'' Vrni z isto du'a, da bo tvoja nagrada za dobro delo povsem od Allaha. Seveda nagrada za dobro delo ni povsem izničena, tega ne trdi niti Ibn Tejmijje, temveč pojasnjuje, da boš izključen iz posebne pohvale in statusa, ki je omenjen v zgornjem verzu.

Ibn Omar je prenesel, da je Allahov poslanec ﷺ rekel: ''Musliman je brat muslimanu, niti mu ne škoduje, niti ga ne izda. Če nekdo bratu izpolni potrebo, temu bo Allah izpolnil potrebo. Če nekdo muslimanu olajša stisko, temu bo Allah olajšal stisko na Dnevu vstajenja. Če nekdo pokrije (grehe) muslimana, temu bo Allah pokril (grehe) na Dnevu vstajenja.'' (zabeležila El-Buhari in Muslim)

To je Allahova obljuba. Tisti, ki ti obljublja, da ti bo olajšal stisko in izpolnil potrebe, ni človek z omejenimi sposobnostmi in sredstvi. To ti obljublja Allah, El-Muqtedir, ki ima absolutno moč, En-Nafi', ki daje korist in dobroto, Malik-ul-Mulk, Vladar absolutne vladavine v vesolju in na zemlji. To ti obljublja Zul-Dželali wel-Ikram, Lastnik veličastnosti in plemenitosti.

Če prijatelj potrebuje nasvet, si vzemi nekaj časa, ga poslušaj in mu poskušaj svetovati – tudi to spada pod pomen hadisa – zatem pa opazuj, kako bo Allah tebi rešil neke življenjske probleme. Če si zmožen dvigniti zavest o muslimanskih zapornikih, to spada pod pomaganje bratu muslimanu. Kontakti z zaporniki v njihovem temnem obdobju, to je nudenje pomoči.

In to je tudi eden od razlogov, da je džihad eden od največjih ibadat, dejanj čaščenja. Med številnimi plemenitimi cilji džihada je pomaganja drugim. Odstranitev tiranije je eden od ciljev džihada. Zaščita življenj in ohranitev individualnih pravic spada med cilje džihada. S pravilnim razumevanjem in izvajanjem džihada ter pravilno aqido ter ustreznim ahlakom bi sovražnik čutil takšno strahospoštovanje, da ne bi niti pomislil na pokole in masakre nad muslimani. Sovražnik si ne bi upal niti stegniti roke nad enega muslimanskega otroka, kaj šele da bi metal bombe na njihove glave. Države bi bile zravnane, če bi si kafir drznil dotakniti ene muslimanke – in to se je dejansko zgodilo v preteklosti.

In zakaj se ne bi borili na Allahovi poti in za zatirane moške, ženske in otroke, ki prosijo: “Gospodar naš, odpelji nas stran od tega mesta, čigar prebivalci so nasilneži, in daj nam s tvoje strani zaščitnika, in daj nam s tvoje strani nekoga, ki nam bo pomagal!” (Kur'an; 4:75) 

Cilj džihada ni povzročanje kaosa in brezvladja, cilj je vzpostavitev vladavine Allahovovega zakona ter zaščita in varovanje muslimanov, in to je razlog za njegov visok status v islamu.