NAPOLEON V EGIPTU

Morda se nek musliman sedaj sprašuje: Kaj ima islam z Napoleonom? Zakaj sploh brati ali proučevati tega kafirja in taguta? Kakšna korist je v tem? Ena od koristi je, da znaš prepoznati današnje evropske napoleone, ki rovarijo po Bližnjem vzhodu in njihov način propagande. Pogosto pravimo, da se zgodovina ponavlja. Zgodovina ti nudi določene vzorce dogodkov iz preteklosti, katere lahko prepoznaš v sedanjosti in se pripraviš na prihodnost. Današnjih opozorilnih znakov ne zmore prepoznati nekdo, ki ne pozna zgodovine, saj teh znakov ne prepozna v preteklosti.

Maj 1798 – Masivna francoska invazijska sila odpluje v Sredozemsko morje. 55.000 mož na približno 300-ih ladjah, katere spremlja 13 bojnih (linijskih) ladij. Na krovu največje, L'Orient s 120-imi topovi, pluje general Napoleon Bonaparte.

''Trinajst bojnih ladij, skupaj 1026 topov, 42 fregat, sledijo še brigantine, eskortne ladje, tovorne ladje, feluke, tartane s topovi, mnoge manjše ladje. Vsega skupaj je 55 vojnih ladij in (ko se pridružijo druge večje ladje flote iz različnih pristanišč) 280 trgovskih ladij.'' (Guido Gerosa, Napoleon)

Ekspedicijsko silo vodi na vzhod v Egipt, najbogatejšo provinco Osmanskega imperija. Evropejcem Egipt predstavlja starodavno deželo skrivnosti in tihega občudovanja.

''Mnogo dokazov imamo, da je vojake z Napoleonom vred pred odhodom iz francoske domovine močno prevzel Orient, ki je tako vplival na zahodno Evropo v drugi polovici osemnajstega stoletja. Ni bilo govora o revni ali nerazviti družbi: Egipt je bil sredi stoletja bogata in umetniško prepoznavna dežela, del takratnega turškega imperija, ki je intenzivno trgovala z Evropo, zlasti s Francijo. Dežela je bila znamenita po finih rezbarijah iz lesa in visoki kulturi umetne obrti. Obiskovalci so se od tam v Evropo vračali z zgodbami o razkošnih palačah in živahnih tržnicah, predvsem v mestih, kot so bila Kairo, Rashid (Rosetta) in Aleksandrija. Kairo je bil prava južnjaška prestolnica, veliko trgovsko mesto s trgovinskimi stiki po vsem Sredozemlju.'' (Alan Forrest, Napoleon)

Po šestih letih vojne v Evropi je Francoski imperij soočen le še z enim sovražnikom, Britanijo. Z osvojitvijo Egipta bi Francija zadala močan udarec Britancem, saj bi omejila ali celo prekinila povezavo z Indijo, kar bi Britance močno oslabilo, saj te dobičkonosne trgovske poti poganjajo britanske vojaške ambicije. Poleg tega bi ta osvojitev razširila francosko revolucionarno misijo na prebivalce Egipta. Podobno v svoji knjigi z naslovom Napoleon pojasnjuje tudi Alan Forrest: ''Napoleon (je) predlagal napad na Levant, ki bi prizadel britansko poveljstvo za vzhodno Sredozemlje in ogrozil britansko trgovino z Azijo. V tem trenutku še ni namignil, katera je zanj najboljša možnost, a v mnoge glave je zasejal misel, da bi bil en način, kako ustaviti pretok bogastva v Veliko Britanijo, prekiniti njeno povezavo s kolonijami, zlasti z najbogatejšo med njimi, Indijo. Napad na Egipt bi lahko uničil britansko moč na indijski podcelini, poleg tega pa bi Franciji omogočil sladko maščevanje za ponavljajoče se kolonialne poraze, ki jih je v preteklem stoletju pretrpela od Angležev.'' (Alan Forrest, Napoleon)

Napoleon je bil tudi osebno navdušen nad ekspedicijo, ki jo je večinoma organiziral sam. Poleg navedenih političnih razlogov jo vidi kot priložnost za novo slavo in odhod po stopinjah svojih dveh herojev Julija Cezarja in Aleksandra Makedonskega. Enako kot Aleksander je tudi Napoleon sanjal o Indiji. V tem smislu je svojemu prijatelju Bourriennu rekel: ''Evropa je leglo krtov. Vse se zreducira na nič ... Moramo na Vzhod. Vse velike slave prihajajo od tod.'' Seveda je imel Napoleon kot skoraj vsi evropski voditelji in aristokrati takratnega časa močan kompleks večvrednosti, kar izhaja predvsem iz nepoznavanja ostalega sveta.

''Napoleon je Francijo nedvomno zapustil z romantično predstavo o deželi, s katero se bo srečal, in z imperialno vizijo velike civilizacije, ki jo bo osvojil. Njegovo prebiranje zgodovine mu je koristilo: poznal je starodavne civilizacije Egipta in Perzije in tudi velike klasične grške in rimske avtorje. Tako se je zavedal, kako velik korak ga čaka s poskusom, da bi priključil starodavno državo vzhajajoči zvezdi revolucionarne Francije. Bonaparte v oceni svoje nadarjenosti in ambicij ni bil skromen. V pismih se je primerjal z Aleksandrom Velikim, saj je predvidel novo, moderno civilizacijo namesto dekadentne in zastarele družbe. Očitno ga je popolnoma prevzelo prepričanje, da je zahodna Evropa vzhajajoči imperij, ki se sooča z zadnjimi koruptnimi ostanki nekdanjih civilizacij.'' (Alan Forrest, Napoleon)

A že takoj na začetku ekspedicije se sanjarjenje in romanticizem umakne realizmu. Sredozemsko morje je bilo za Francoze nevarno. Medtem ko so bile francoske vojske nepremagljive na kopnem, je Britanija s svojo mornarico dominirala morju. Admiral Horatio Nelson s svojimi 14-imi linijskimi ladjami preži na Francoze v Sredozemlju. Nelson je vedel, da je ogromna francoska flota izplula iz Toulona, vendar ni poznal njene destinacije. Francozi ob italijanski obali neopazno odplujejo južno.

9. junija se zasidrajo na Malti. Otoku je vladal Malteški viteški red, znan tudi kot red sv. Janeza Krstnika, njegovi člani pa so bili znani kot ivanovci ali hospitalci. Francozi se odločijo, da otok hočejo za pomorsko bazo, ki bi bila trn v peti Britancem. Po le dveh dneh vitezi otok predajo. Po šestih dneh Napoleon odpluje naprej v Egipt, na Malti pa pusti generala Vauboisa s 5.000 možmi.

A kje je britanska mornarica?

V maju so Nelsonovo floto razpršile nevihte. Sedaj jo je ponovno združil, pravilno ocenil Napoleonovo destinacijo ter pohitel za njim, da ga prestreže. Če bi ga ujel, bi britanska mornarska spretnost in superiorno topništvo definitivno razbilo Napoleonovo floto. Vendar so imeli Francozi srečo. Ponoči 22. junija je Nelson plul le nekaj kilometrov mimo Francozov, vendar se zaradi goste megle in mraka nobena stran ni zavedala prisotnosti druge. Britanci odplujejo naprej proti Aleksandriji, kjer seveda ne najdejo Francozov. Razburjeni Nelson čaka 24 ur, nato odpluje na sever, da bi nadaljeval z iskanjem. Le nekaj ur kasneje prve Napoleonove ladje priplujejo v Aleksandrijo.

Napoleon se zavedajoč prisotnosti britanskih ladij želi čim hitreje izkrcati. 5.000 vojakov se izkrca ponoči, preostanek francoske vojske pa zjutraj in vdre v Aleksandrijo. ''Vsaka hiša v Aleksandriji se je spremenila v citadelo, je napisal Bonaparte Direktoriju. Toda na koncu je bila okupacija izvršena. Francozi so pobili neskončno število moških, žensk, mladih, tudi tistih, ki so se zatekli v mošeje.’’ (Guido Gerosa, Napoleon)

Napoleon je v Egipt pripeljal 38.000 vojakov vključno z 2.200 častniki, večinoma veterane iz vojne za Italijo. Petim pehotnim divizijam poveljujejo generali Bon, Desaix, Kleber, Menou in Reynier. Konjeniški diviziji poveljuje Thomas-Alexandre Dumas, prvi temnopolti francoski general. Poleg njih so v vojski tudi mladi poveljniki brigad, generali Lannes, Murat in Marmont. Vojsko spremlja tudi 167 znanstvenikov, akademikov, arheologov in umetnikov s skupnim imenom Les Savants.

Napoleon takoj po zavzetju Aleksandrije začne s propagando: '' 'Kadi, šejk, imam, ciorbabi in veljaki, povejte ljudstvu, da smo pravi prijatelji muslimanov. Da so tudi Francozí pravi muslimani.' Na otoku sv. Helena je Napoleon priznal, da je bil ta razglas, ki je vabil k bratstvu, del največjega šarlatanstva.'' (Guido Gerosa, Napoleon)

Egipt je nominalno provinca Osmanskega imperija, vendar je oblast trdno v rokah mamelukov, zlasti dveh: Murada Bega in Ibrahima Bega. Mameluki so bili odlični konjeniki in neustrašni borci, vendar z zastarelo vojaško taktiko. Murad Beg in Ibrahim Beg ostale mamluške poveljnike zbereta v Al-Azharju v Kairu, kjer se dogovorijo, da bodo skupaj uničili zavojevalce.

Napoleon je menil, da mora udariti hitro. Manj kot dan po izkrcanju odkoraka proti Kairu. Vendar je slabo ocenil neznosnost vročine in pustost zemlje. Čeprav jim zmanjka vode, še naprej forsira marš. Več kot sto Francozov umre zaradi dehidracije. Beduini krožijo okrog Francozov; ko nekdo zaostane, ga ujamejo, oropajo in ubijejo. Vojska po štirih dneh pride v Damanhur, kjer se spočijejo in okrepčajo.

Takoj dobijo novico, da se jim od jugovzhoda približuje številčna sila pod poveljstvom Murada Bega. Francozi jim odidejo naproti. Srečajo se pri Šubra Khit ob bregu Nila. Ko so Francozi zagledali 4.000 mameluških konjenikov, so občudovali njihova barvita oblačila, okrašena z nakitom in bili so prevzeti nad njihovimi umetelno izdelanimi pištolami ter sabljami. A ko postavimo to bravuro in pogum na stran, mameluki nimajo niti discipline niti taktičnega znanja, da bi se lahko zoperstavili izurjeni moderni vojski, kakor je dejal Napoleon: ‘’Če bi bili podrejeni evropski disciplini, bi sestavljali najboljšo konjenico na svetu.’’ (Guido Gerosa, Napoleon) Ko Napoleon svoje čete organizira v velike kvadrate, mameluška konjenica lahko le impotentno kroži okrog njih, saj ne morejo razbiti zidu francoskih bajonetov. Veliko jih je tudi ustreljenih. Po dveh urah mameluki prekličejo napad in se umaknejo.

Imeli so približno 1000 izgub, Francozi le 20. Zmaga je Napoleonovim možem po trpljenju v puščavi močno dvignila moralo. Mameluki se umaknejo južneje v Embabo, majhno mesto ob bregu Nila.

21. julija se Napoleonove sile približajo Embabi. 25.000 mož organiziranih v pet velikih divizijskih kvadratov s konjenico in prtljago v sredini ter topom v vsakem kotu. Murad Beg je drzno prestopil breg, Ibrahim Beg ostal na nasprotnem. Skupaj sta imela več tisoč mož, vendar se viri močno razlikujejo. Elitna mameluška konjenica je postavljena med majhno vasico Biktil in utrjeno mesto Embaba.

Napoleonov načrt je enostaven. Prebiti sovražnikov center in potisniti njihov desni bok ob reko. Ob 15.30 Desaix in Reynier začneta napredovati. A ko se premikata po razgibanem terenu, njuna formacija za trenutek razpade. Murad Beg opazi priložnost in konjenici ukaže napad. Desaix in Reynier še pravočasno reagirata in zapreta linije. Francozi zadržijo ogenj do zadnjega trenutka in sprožijo uničujoč salvo. Mameluki so nemočni, saj Francozi nanje streljajo salvo za salvo. Mameluki se umaknejo in pregrupirajo, vendar vsak napad prinese isti rezultat.

Napoleon ukaže premik še dveh divizijskih kvadratov. Mameluki tudi tokrat napadejo in ponovno se valovi konjenikov razbijejo ob francoskih mušketah ter bajonetih. Po zlomu konjenice, divizija Bon vdre v Embabo. Sledi pokol. Kdor ni ubit, zbeži v Nil, kjer se jih utopi na stotine. Murad Beg zbeži v Gizo, nato se umakne v južni Egipt. Ibrahim Beg na drugem bregu Nila opazuje katastrofo, nato se s svojimi možmi umakne v Kairo.

To je bila uničujoča enostranska zmaga, ki je trajala le dve uri. Izgube mamelukov so bile med 2.500 in 5.000, francoske okrog 300. Napoleon se je odločil – seveda v skladu s svojim smislom za propagando – da bo ta bitka znana kot Bitka pri piramidah, ki so bile komajda vidne z bojnega polja. 24. julija je Napoleon vkorakal v Kairo, ki je bil s 600.000 prebivalci srce Egipta. Mameluki so se razpršili in zbežali. Napoleonove sanje o osvojitvi Vzhoda so pripravljene na uresničitev.

Samo osem dni kasneje se te sanje razblinijo.

Nelson ni obupal nad iskanjem francoske flote. 1. avgusta jo odkrije v zalivu Abukir. S 14-imi linijskimi ladjami proti 13-imi se takoj odloči za napad. Britanci prepričljivo zmagajo. Poveljniška ladja L'Orient je uničena z masivno eksplozijo. Britanci uničijo in zajamejo 11 francoskih linijskih ladij in okrog 3.000 ujetnikov. Brez flote Napoleon obtiči v Egiptu. Še več, večino premoženja armade se je potopilo z L'Orientom.

Vendar Napoleona ne prevzame obup, kriza ga celo poživi. Njegove možnosti so sedaj enostavne. Vojska se mora zanesti sama nase ali propasti.

General Desaix je poslan na jug v lov za Muradom Begom, Napoleon pa se posveti administraciji Egipta in seveda nadaljuje s propagando začeto v Aleksandriji: ''Novačil je ukrotljive šejke in uleme, ki bi s svojim prestižem lahko koristili francoski oblasti. Med Divanom v Kairu, ki ga je sam ustanovil in ki so ga sestavljali veliki šejki, katerih bradate in hudomušne obraze je moč opazovati v muzeju Malmaisona, je Napoleon dejal: 'Obvestite ljudstvo, da smo pravi prijatelji muslimanov! Slava sultanu! Slava francoski armadi, prekletstvo mamelukom, sreča egipčanskemu ljudstvu! Vsi tisti, ki jim vladam, so moji otroci.' '' (Guido Gerosa, Napoleon)

Zanima se tudi za islam in financira gradnjo številnih mošej. Kasneje se pojavijo celo govorice, da je sprejel islam, vendar je vse to le njegova taktika, da si pridobi simpatije lokalnega prebivalstva. ''Mogoče pa je tudi, da je on sam predlagal ulemom možnost, da bi on in celotna njegova vojska sprejeli islam. Šlo je za pomembno obljubo. Toda na otoku sv. Helena je pojasnil zvestemu Gourgaudu: 'Na tem svetu se je treba pretvarjati, da si prijazen, dati veliko obljub in ne držati nobene.' '' (Guido Gerosa, Napoleon)

V tej situaciji spoznamo še eno zanimivo stvarnost. Morda nekdo misli, da so pokvarjeni t. i. islamski učenjaki le sodoben pojav. Vendar ni tako. Tudi v Napoleonovem času so bili brez pomisleka in brez sramu pripravljeni žrtvovati islamske predpise za prilizovanje tiranom. ''Napoleon je ulemom dejal, da njegovi Francozi niso pripravljeni na obrezovanje in da si želijo še naprej piti vino in alkohol, kar islam prepoveduje. Ulemi so odgovorili, da je obrezovanje način izpopolnitve, ki pa ni obvezen. Poleg tega bi Francozi, ki bi se spreobrnili v muslimane, lahko še naprej brez težav pili vino, vendar bi v opravičilo morali izvesti darovanja.'' (Guido Gerosa, Napoleon)

Napoleon je bil in ostal povsem tipičen evro-centričen domišljavec, ki misli, da ostali svet komaj čaka, da ga okupira in si ga podredi vase zagledani Evropejec.

''Pozneje je o egiptovskem pohodu govoril kot o vojni v imenu civilizacije in v pismih iz tistega časa ni skrival želje, da bi ga arabski svet dojel kot odrešitelja slavne civilizacije. V pismu, ki ga je iz Kaira avgusta leta 1798 poslal sirskemu upravitelju Ahmedu Džezarju, je v odlomku, v katerem opozarja na rahločutnost revolucije, razložil, da v Egipt ni prišel napadat ljudi ali njihove vere … Ko je pristal v Egiptu, je pristavil: 'Pomiril sem ljudi in zagotovil zaščito muftijem, imamom in mošejam. Romarji v Meko nikoli niso bili sprejeti topleje in bolj prijateljsko in praznovanje v čast preroku ni bilo nikoli tako sijajno.' Sklep je bil nameren in jasen: tu je zahodni voditelj, ki ni prišel s prepričanjem, da je po naravi večvreden, ampak kot mož, ki je preučeval Koran in bo islamsko vero obravnaval kot enako krščanstvu in ki mu bo vsak lahko zaupal, da bo spoštoval kulturne zaklade starodavnega Egipta. Šlo je za sestavino intenzivne propagandne ofenzive, ki pa Egipčanov ni premotila za dolgo.'' (Alan Forrest, Napoleon)

Napoleonov propagandni trud za pridobitev naklonjenosti lokalnega prebivalstva torej ni bil uspešen. Večina Egipčanov v Francozih vidi le tuje zavojevalce in okupatorje. Situacija je tik pod vreliščem. Manjši upori izbruhnejo povsod po delti, katere Francozi brutalno zatrejo. Nato v septembru sultan Selim III. iz Istanbula razglasi džihad proti Francozom. Sedaj bo situacija v Egiptu eksplodirala.

V Kairu 21. oktobra pride do upora. ''Egipčansko ljudstvo je imelo dovolj Francozov, ki so ukazali, naj ženske hodijo po ulicah brez rut in mnogo drugega, kar je bilo v nasprotju z mentaliteto muslimanov. Ob jutranji molitvi so se muezini kakor navadno odpravili v svoje minarete, toda namesto da bi klicali vernike k molitvi, so jih pozvali v džihad. Takoj so se oblikovale oborožene skupine. Berači, delavci, janičarji so vstali. V zraku je bilo čutiti veter maščevanja. Tedaj je Bonaparte ukazal bombardiranje mošeje Al-Azhar, osrčje upora. Pobesnel je. Delegaciji, ki so mu jo poslali uporniki, da bi se pogajali o podreditvi, je odgovoril: 'Napočila je ura maščevanja. Vi ste stvar začeli, jaz jo bom končal.' '' (Guido Gerosa, Napoleon)

Vojaški guverner Kaira general Dupuy je pozvan, naj umiri nemire. Pade v zasedo, v kateri je ubit. Kmalu zatem je celo mesto na nogah. Francozi se borijo z neusmiljeno brutalnostjo in zatrejo upor. Okrog 300 francoskih vojakov je ubitih skupaj s nekaj tisočimi Egipčani. Napoleon ''velikodušno'' oprosti kolovodjem upora, Berthieru pa naroči, naj bo vsak upornik, pri katerem najdejo orožje, obglavljen in vržen v Nil. Francozi so krvavo zatrli upor in ponovno prevzeli nadzor nad Kairom, vendar je postalo jasno, da si Napoleon nikoli ne bo pridobil egipčanskih src.

''Sledili so grozni povračilni ukrepi. Toda nazadnje se je Napoleon odločil, da se bo usmilil nekaterih vodij upora. Dal pa je obglaviti šest učenjakov od enajstih … 'Vsako noč,' je napisal vojskovodja generalu Reynierju, 'odsekamo okoli trideset glav, mnoge izmed njih pripadajo vodjem upora. To bo zanje dobra lekcija.' In 21. decembra je razglasil: 'Šerifi, ulemi, pridigarji v mošejah, povejte ljudstvu, da tisti, ki se bodo z lahkoto usmerili proti nam, ne bodo dočakali odrešenja ne na tem ne na onem svetu.' '' (Guido Gerosa, Napoleon)

Očitno si je Napoleon domišljal, da govori tudi v imenu Boga – nič drugače kot današnji taguti, katere branijo nekateri današnji šerifi, ulemi in pridigarji.

Naslednjih nekaj mesecev Francozi životarijo v Kairu. S Francijo obstaja le omejena komunikacija, može teži domotožje, začne pa tudi primanjkovati hrane, streliva in vina. Poleg tega izbruhne črna kuga, kar še dodatno izmuči vojake in zdesetka njihove vrste.

Edino dogajanje je na jugu, kjer general Desaix s 2.800 možmi lovi Murada Bega globoko v zgornji Egipt. Na tem epskem lovu se prvič v dolgi in uspešni karieri izkaže nek točno določeni, takrat še brigadir, Louis-Nicolas Davout. 22. januarja 1799 Murad Beg doživi hud in odločujoč poraz v Bitki pri Samhudu.

Vendar takšne vojaške zmage niti malo ne izboljšajo videza Napoleonove ekspedicije. Še naprej ostajajo 2500 km stran od Francije, brez možnosti okrepitev in brez možnosti vrnitve. Napoleon svoje upanje za kratko položi v diplomacijo. Francoski zunanji minister, pretkani in prebrisani Talleyrand, Napoleonu zagotovi, da bo osebno odpotoval v Istanbul in zgladil odnose s sultanom. Vendar Talleyrand nikoli ne zapusti Pariza. Sultan ostaja besen na Napoleona – ne bo nikakršnih pogajanj in nikakršnega kompromisa, dokler Francozi ne zapustijo Egipta. V vse kotičke imperija so bili poslani ukazi, naj se zberejo čete, ki bodo pregnale francoskega napadalca.

Napoleonov položaj je iz dneva v dan bolj obupan: njegove sile so odrezane, oslabljene zaradi bolezni, obtičali so med sovražno nastrojenim prebivalstvom. Odzval se bo na način, ki mu je samoumeven enako, kot bi bil samoumeven njegovemu heroju Aleksandru Makedonskemu.

Napadel bo.

Februar 1799 – Dve veliki vojski Osmanskega imperija sta bili formirani za napad na Napoleona, ki pa ni le nedejavno opazoval. Odločil se je, da bo udaril preden bo sovražnik popolnoma pripravljen. Sile zbrane v Siriji so predstavljale resnejšo grožnjo, zato bodo njegova prva tarča.

10. februarja Napoleon s 13.000 možmi krene v Sinajsko puščavo, preko katere želi priti v Palestino. Vzame lahko le toliko mož, saj morajo ostali kot okupacijske sile ostati v Egiptu, da ne bi prišlo do novih nemirov ali uporov. Kljub temu je to zelo organizirana, visoko motivirana in izkušena vojaška sila. Napoleon jih razdeli v štiri pehotne divizije in eno brigado konjenice pod poveljnikom Muratom.

Ključnega pomena za Napoleonove taktične zamisli, predvsem za učinek presenečenja, je hitrost marša oziroma forsiran marš. Vendar tudi tokrat ne gre vse po načrtu. Francozi so slabo pripravljeni na težke pogoje Sinajske puščave. Nato pri El-Arišu nepričakovano naletijo na garnizijo 3.000-ih turških vojakov. Obleganje Napoleona zadrži za enajst dni, poleg tega izgubi 400 mož – oboje si v trenutni situaciji zelo težko privošči. Garnizija se preda, a le pod velikodušnimi pogoji: razoroženi so, vendar po prisegi, da se eno leto ne bodo borili proti Francozom, izpuščeni. Vojska nadaljuje pot v Palestino, njena rodovitna prst in sadovnjaki so olajšanje po negostoljubnem Sinaju.

24. februarja Francozi okupirajo Gazo, kjer z navdušenjem najdejo velike zaloge hrane in streliva, ki so ga za seboj pustili turški vojaki. Napoleonov naslednji cilj je Jaffa, pristaniško mesto, ki ga brani 5.000 turških vojakov.

Napoleonovi poljski topovi obstreljujejo obzidje, dokler se del ne poruši. Nato v mesto pošlje odposlanca, ki zahteva predajo, vendar mu Turki odsekajo glavo, ki jo postavijo na vrh obzidja. Pobesneli francoski vojaki planejo v odprtino obzidja in preplavijo branilce. Zatem se razpršijo po mestu in odidejo na 24-urni morilski pohod. Pokol zajema vse, tudi otroke in ženske. Grozovitost pokola opiše Guido Gerosa: ''Tako so napoleonske čete vstopile v Jaffo in s streli bajonetov postrelili tri tisoč mož garnizije, ki so prosili za možnost predaje in rešitev življenja. Ubili so može, ženske in otroke. Pobili so cele družine. Ogabno klanje … Ko je pozneje komentiral tisti masaker, je Napoleon dejal samo: 'Vsi so bili ubiti. Oropano mesto je okusilo vse grozote napadenega mesta.' Gibanje prebivalcev sredi takšne gomile trupel je bilo nemogoče.''

Naslednji dan se red ponovno vzpostavi. Vendar je sledilo še več grozot.

Napoleon ima sedaj v ujetništvu 3.000 turških vojakov, katerim je bilo obljubljeno življenje. A Napoleon ima že brez njih kronično pomanjkanje zalog. Po posvetu z generali Napoleon izda ukaz za usmrtitev ujetnikov. Tri dni so Francozi vodili ujetnike na plažo in jih pobijali. Nekateri so bili ustreljeni, nekateri enostavno pognani v morje. Po treh dneh dobijo ukaz, naj varčujejo s strelivom in uporabljajo bajonete. Ta zločin bo Napoleon upravičeval od tistega dne naprej vse do svoje smrti. ''Kaj mi je storiti? Mar imam zaloge, da jih hranim, ali ladje, da jih transportiram v Egipt? Kaj za vraga naj storim z njimi?!'' se je v pismu zaupal Bourriennu. Ta pokol je sovražnika dodatno spodbudil k borbi. Nekaj dni za tem francoski tabor napade črna kuga.

Napoleon 14. marca krene proti svojemu glavnemu cilju – Akra. Starodavno pristaniško mesto, znano po pomembni vlogi med križarskimi pohodi, je sedaj sedež lokalnega Osmanskega guvernerja Ahmeda Paše El-Džezzarja, ki je ignoriral večkratne Napoleonove pozive k predaji.

Ko Napoleon prispe na vzpetino Carmel, 15 km južno od Akre, zagleda dve britanski linijski ladji, ki zajameta njegov priobalni konvoj s težkimi topovi potrebnimi za obleganje. Ta izguba je resen udarec za upanje na hitro končanje obleganja in zavzetje mesta.

18. marca Francozi prispejo pred obzidje Akre in se vkopljejo. Brez težkih topov obzidje predstavlja velik izziv. Akra ima 250 topov, s treh strani je obdana z morjem, na eni pa z obzidjem debelim 2,5 m. Britanci nadzirajo morje, kar omogoča enostavno oskrbovanje mesta. Poleg tega se je izkrcala enota britanskih marincev in posadka ladijskega topništva – ter seveda Napoleonovi zajeti topovi – kar še dodatno okrepi obrambo.

Deset dni po prihodu se francosko obstreljevanje začne. Naredijo manjšo razpoko v obzidju, nato pa sledi proti-obstreljevanje: 40 francoskih topničarjev je ubitih, le trije topovi niso poškodovani. Napoleon pošlje pehoto z lestvami. Skrit jarek razbije formacijo napadalcev, medtem ko jih branilci zasujejo z ognjem iz mušket in nanje mečejo skale ter kamenje. Francozi se umaknejo. Nato sledi turški protinapad, vendar utrpijo hude izgube, zato se umaknejo. Napredek obleganja zastane. Napoleon bo počakal na težke topove, ki prihajajo iz Aleksandrije.

Nato zaskrbljujoča novica zmoti njegov načrt. Na severu je bila opažena turška vojska 35.000-ih mož. Napoleon lahko pogreši le 4.000 mož. Razmerje je navidezno noro, vendar Napoleon zaupa urjenju in izkušnjam svojih mož, zlasti v kvaliteto in pogum častnikov. Poleg tega so bile turške sile na hitro zmetane skupaj, sestavljene pa so večinoma iz neizurjenih rekrutov in kmetov. Ker Napoleon ni bil seznanjen s premiki sovražnika, teh 4.000 mož razdeli na tri dele. 8. aprila blizu Nazareta Junot odkrije in razbije sovražnikovo konjenico. Tri dni kasneje Kleber porazi 5.000 Turkov pri Cani, medtem ko Murat preseneti sovražnika pri Galilejskem jezeru.

15. aprila general Kleber prejme novico, da je glavnina turških sil z juga obkrožila Galilejsko jezero in se utaborila pri Hamure, 10 km od vzpetine Tabor. Iskoč slavo se Kleber odloči, da bo sovražnika presenetil ob zori, vendar le s svojo divizijo. Kleber je slabo ocenil dolžino marša. Ko prispe na cilj, se je sonce že dvignilo, tako da s 1.500-imi možmi ostane izpostavljen vročini sonca, obkrožen s sovražnikom 30.000-ih. Kleber organizira dva defenzivna kvadrata in se sovražniku upira 10 ur. Vendar jim zmanjkuje streliva in obupno potrebujejo okrepitve. Napoleon k njemu hiti s 2.500-imi možmi. Prispe še pravočasno in od zadaj napade turško vojsko, kar je popolno presenečenje za neizkušene turške rekrute. Zajame jih panika, zato začnejo bežati na vse strani. Napadu se priključi tudi Kleber. Turška vojska razpade.

Ob izgubi le 300-ih mož je Napoleon uničil turško vojsko in prevzel nadzor nad Palestino. Sedaj mora padec Akre zagotovo slediti.

Vendar je za Francoze situacija pri Akri vsak dan hujša. Brez nadzora na morju ne morejo preprečiti oskrbovanja mesta, medtem ko so njihove zaloge streliva tako majhne, da morajo možje iskati uporabljene topovske krogle in z njimi ponovno obstreljujejo mesto. Nato v francoskem taboru zopet izbruhne kuga s približno 20-imi novimi obolelimi na dan.

A takrat se nepričakovano ponudi priložnost za osvojitev mesta.

Francozi uspejo razstreliti mino izpod enega od stolpov, kar povzroči resno škodo in odprtino v obzidju. Napoleon ukaže takojšen napad. Na stotine grenadirjev napade, vendar jih zopet zaustavi hudo obstreljevanje, zato se umaknejo.

Napoleonu se izteka čas. Ne bo več dolgo, da bo turška vojska, ki je zbrana na Rodesu, odplula proti Egiptu, sam pa bi moral sredi poletja ob smrtonosni vročini prečkati Sinaj.

7. maja končno prispe težko topništvo. Brez izgubljanja časa začnejo obstreljevati obzidje, ki se poruši na večih mestih. Francozi napadejo na večih oseh, na nekaterih mestih prodrejo v mesto, vendar jih protinapad izkušenih turških sil in visoko izurjenih britanskih marincev potisne nazaj. General Lannes je ranjen v vrat in mora biti odvlečen z bojišča. 10. maja Napoleon Kleberju ukaže, naj s svojimi grenadirji še zadnjič poskuša prodreti v mesto. General Bon, ki je v tej bitki ubit, s svojimi silami napreduje kot podpora. Kljub vsemu temu francoskemu herojstvu in pogumu je ognjena moč, izkušnje in izurjenost sovražnika za Francoze prevelika ovira. Napoleon mora priznati, da so njegovi možje storili vse, kar so lahko. Poskus zavzetja Akre je spodletel. ''Pri Akri sem zgrešil svojo usodo,'' je zapisal v pismu bratu Lucienu.

Akra je bil Napoleonov prvi večji vojaški poraz. V štirih mesecih je izgubil 4.500 mož, kar je tretjina vseh, ki so odkorakali v Palestino. ''Obleganje je trajalo 62 dni. Francozi so napadli štiridesetkrat, šestindvajset izpadov je poskusila garnizija. Štiri tisoč vojakov in štirje dobri generali njegove čudovite armade so bili smrtne žrtve, ki jih je Bonaparte v Akri žrtvoval za lastno ambicioznost. Toda med obleganjem je izgubil še več. Do konca svojih dni je govoril, da če ne bi prišlo do polomije v Akri, bi lahko uresničil svoje sanje o velikem vzhodnem cesarstvu. Bil bi Aleksander Veliki sodobnega časa. 20. maja je končno začel z umikom, najbolj poraznim Napoleonovim umikom pred Rusijo.'' (Guido Gerosa, Napoleon)

Vendar je Napoleon dosegel enega od pomembnih ciljev: nevtraliziral je grožnjo iz Sirije.

Vojska torej začne 600 km dolgo vrnitev v Kairo. Vročina je neznosna, primanjkuje vode in morala je povsem na dnu. Seveda kakor vsaka evropska kolonialna in imperialistična vojska po zmagi postane barbarsko naduta in po porazu živalsko divjaška, ki se znaša nad nedolžnimi, s francosko ni bilo nič drugače: ''Umik izpred Akre je bil umik potolčene vojske: zaostale vojake so posekali turški bojevniki, mnogi možje pa so, oslabeli zaradi kuge in omotični zaradi drugih bolezni, obležali ob poti. Umirajoči vojaki so prosili za opij, ki bi jim skrajšal trpljenje, drugi pa so obupani zaradi vsega, kar so pretrpeli, pred častniki naredili samomor. V Jaffi so 1200 najhujših bolnikov spravili na ladje, ki naj bi jih odpeljale v bolnišnico v Damietti. Tisti, ki so se še lahko premikali, so morali korakati naprej z razbitimi in demoraliziranimi ostanki armade; razdejali so obrambo vsakega mesta, do katerega so prišli, in jemali talce med lokalnim prebivalstvom.'' (Alan Forrest, Napoleon)

14. junija vojska pride v Kairo. Njihovo vrnitev pričakajo čestitke o zmagi. Napoleon je odločen, da bo pohod prikazan kot uspeh, tako v Egiptu kot v Franciji.

''Ko so končno prišli do Kaira, so bili umazani, izčrpani in pogosto na smrt oslabljeni zaradi kuge. Veseli so bili le zato, ker je bil pekel za njimi in sta jih zdaj čakali hrana in čista uniforma. Videti je bilo torej, da se je pohod končal kot popolna katastrofa in Bonaparte je ukazal, naj nekatere zapiske o njem sežgejo … Napoleonovi vojaki so morali biti precej zmedeni, ko so slišali, da so dosegli sijajno zmago in 'da je sovražna vojska, ki je korakala, da bi zavzela Egipt, uničena,' ali pa, da so se umaknili izpred utrjenega mesta Akra, 'ker zaradi njega ni več vredno izgubljati časa'. Vse to seveda ni bilo res, toda Napoleon se je že bil naučil temeljnega propagandnega pravila: nikoli ne smeš imeti občutka, da te resnica omejuje.'' (Alan Forrest, Napoleon)

Možje so imeli za počitek na voljo le nekaj tednov, 15. julija se je namreč začelo dolgo pričakovano turško izkrcanje pri Abukiru.

Napoleon ne izgublja časa, sovražnika mora napasti takoj, preden prodre v Nilovo delto. Z večino garnizije v Kairu in Muratovo konjenico ter Kleberjevo divizijo – skupaj 10.000 mož – odhiti proti Abukiru. Izkušeni turški poveljnik Said Mustafa Paša ima na voljo 9.000 mož. Turki so naredili dve defenzivni liniji, ki bosta branili utrdbo Abukir. Njegov načrt je prisiliti Francoze v napad na njegove dobro utrjene položaje. Napoleon je ob tej novici navdušen – sovražnik nima kam zbežati.

Ob zori 25. julija napade na celotni fronti. Prva defenzivna linija sploh ni bila dokončana, zato Francozi v le nekaj minutah zlahka pregazijo turške položaje. Murat z delom svoje konjenice preko centra objame turški desni bok, kar prepreči umik. Stisnjene ob morje Turke zajame panika, zato zbežijo v valove, da bi se rešili na ladje zasidrane nedaleč od obale. Tisoči utonejo.

Nato proti drugi defenzivni liniji divizija Destaing napreduje po levi, Lannes preko centra in Muratova konjenica po desni.

Druga turška linija, ki je podprta s številnimi redutami, odbije začetni francoski napad. A ko se Francozi taktično umikajo, preveč navdušeni Turki zapustijo obrambne položaje in jim sledijo. Murat izkoristi priložnost in s konjenico prebije linijo. Organizirana obramba razpade. Murat pritisne na poveljniški tabor in s konico svojega meča zajame Mustafa Pašo. Ob 13.00 turška vojska preneha obstajati. Ostalo je le še 5.000 vojakov v utrdbi Abukir, ki se 2. avgusta predajo. Francozi imajo skupno 820 žrtev, Turki 6.500.

Zmaga pri Abukiru je bila za Napoleona zelo pomembna, saj mu je po porazu pri Akri močno popravila okrnjen ugled. Vendar Napoleona dosežejo novice o dogodkih v Evropi in za Francijo te novice niso dobre. Oblikovana je bila druga koalicija z Britanijo, Rusijo in Avstrijo. Njihove vojske so zmagale v seriji bitk proti Francozom in obrnile skoraj vse Napoleonove pridobitve v Italiji, sedaj pa je bila ogrožena celo sama Francija.

To ni čas, da najboljši francoski general tiči daleč od doma brez vpliva na dogodke. La Patrie je v nevarnosti. Napoleonov naslednji korak je jasen. 23. avgusta zvečer se s spremstvom, ki vključuje Berthiera, Marmonta, Lannesa in Murata, tajno vkrca na fregato Muiron blizu Aleksandrije ter odpluje proti Franciji. Vojski pusti kratek nagovor: ''Bonaparte, vrhovni poveljnik Armade: novice iz Evrope so me prepričale v odhod v Francijo. Poveljstvo Armade prepuščam generalu Kleberju. Armada bo kmalu prejela novice o meni. Ne morem reči ničesar več. Težko zapuščam vojake, na katere sem zelo navezan. Toda to je le začasno in general, ki jim ga puščam, ima zaupanje vlade in moje zaupanje.''

General Kleber nad nenadnim ''napredovanjem'' ni navdušen: ''Zapustil nas je z ritjo polno sranja. Ko se vrnemo v Evropo, jo bomo obrisali z njegovim obrazom.'' A Kleber se nikoli ni vrnil v Evropo. Leto zatem ga do smrti zabode mudžahid in študent Al-Azharja, Sulejman El-Halebi.

Ostanki francoske vojske v Egiptu se leta 1801 po porazu v Bitki pri Aleksandriji predajo Britancem. Kasneje so vrnjeni v domovino kot izpolnitev enega od pogojev mirovne pogodbe.

Napoleonova ekspedicija v Egipt je bila za Francijo polomija. Cilji, ki so bili vedno oportunistični in dokaj nejasni ter ohlapni, so postali neizvedljivi po razbitju francoske flote pri Abukiru. In kakor je v večini primerov evropske zgodovine: za vsakim osupljivim dosežkom ali romantično legendo leži brutalnost in trpljenje. Ta ekspedicija je imela tudi daljnosežne posledice, saj zgodovinarji argumentirajo, da je bil Napoleon ''začetnik kolonialne uprave. Nekateri francoski zgodovinarji so v prvi polovici dvajsetega stoletja šli celo dlje in so v kolonizaciji Egipta videli začetke francoskega imperija 19. stoletja in uvod v kolonizacijo Alžirije leta 1828.'' (Alan Forrest, Napoleon)

Podobno oceno je podal tudi Guido Gerosa: ''Sedaj pregled: operacija v Egiptu je prinesla grozovitosti, uničenje, krutost in pokole. Toda kakšen je bil njen rezultat? Vsekakor je Napoleonu (ne glede na vse) odprla pot še večjega vzpona. Toda Francija je bila zaradi nje oškodovana. Ne le, da si ni odprla poti proti Indiji, izgubila je tudi svojo nadvlado na Bližnjem in Srednjem vzhodu, kjer jo je nasledila Anglija … Kakor se je zgodilo tudi v evropskih državah, je bilo Napoleonov vpliv moč čutiti predvsem zato, ker je oblikoval kulturno hegemonijo … Vsekakor je bil Napoleonov podvig 'veličasten' poskus kolonizacije, inteligentna manifestacija imperializma, šlo je za velik kolonializem … Za Francijo je Napoleonov Egipt postal skoraj tisto, kar je trideset let pozneje postala Alžirija.''

V samem bistvu Napoleon ni bil nič drugačen od preteklih in kasnejših evropskih kolonizatorjev, niti od današnjih neo-kolonizatorjev. Razlika je le v tem, da je domišljavi Napoleon svoje šovinistične misli skoraj vedno iskreno in neposredno izrazil, če ne drugače v pismih znancem in ostalih korespondencah, medtem ko jih večina današnjih neo-kolonizatorjev prikriva ali oblači v hinavsko leporečenje. Ob koncu življenja je na sv. Heleni zapisal: ''Videl sem način za uresničitev vseh svojih sanj. Ustanovil bi novo religijo. Videl sem se korakati v Azijo na slonu s turbanom na glavi. In v moji roki nov Koran, ki bi ga sestavil za svoje potrebe.''