MODROST IN ODLOČNOST

Deček vzgojen v domu, v katerem je oče izdeloval kipe, ki so jih ljudje častili poleg Allaha. Odrasel je v okolju, v katerem so ljudje neprestano delali širk Allahu. Deček, ki se je sam zoperstavil mnogobožcem.

In tako smo Abrahamu pokazali kraljestvo nebes in zemlje, da bi bil izmed trdno prepričanih. Ko ga je prekrila noč, je videl zvezdo. Rekel je: "To je moj gospodar," ko pa je zašla, je rekel: "Ne maram tistih, ki zaidejo." In ko je videl vzhajajoči mesec, je dejal: "To je moj gospodar," ko pa je zašel, je rekel: "Če me moj Gospodar ne bo usmeril, bom zagotovo med zablojenimi ljudmi." Ko je videl vzhajajoče sonce, je rekel: "To je moj gospodar, ta je večji," ko pa je zašlo, je rekel: "O, moj narod! Resnično se odrekam vsemu, kar vi malikujete." Resnično sem svoj obraz kot pravoveren usmeril k Tistemu, ki je iz nič ustvaril nebesa in zemljo, in nisem od malikovalcev." (Kur'an; 6:75-79)

Mladenič, ki je čvrsto vstal proti širku, nam pojasnjuje, kako mnogobožca pripeljati do spoznanja o patetičnosti širka. Abraham je idealen da'i; pri pozivu ima modrost, poleg tega se tudi lepo obnaša.

O, moj oče! Strah me je, da se te bo dotaknila kazen Najbolj milostnega in da boš postal hudičev družabnik v Peklu. (Kur'an; 19:45)

Nagovarja svojega očeta, ki ljudem izdeluje kipe, katere častijo poleg Allaha, vendar se kljub temu obnaša spoštljivo.

Ko je svojemu očetu dejal: ''O, moj oče! Zakaj častiš tisto, kar ne sliši in ne vidi in kar ti ne more nikakor koristiti? O, moj oče! Resnično je k meni prišlo znanje, ki ni prišlo k tebi, zato sledi mene in usmeril te bom na Pravo pot.'' (Kur'an; 19:42-43)

In ko je Abraham rekel svojemu očetu Azerju: ''Mar si vzel kipe za bogove? Vidim da ste ti in tvoj narod v jasni zablodi.'' (Kur'an; 6:74)

Ko je oče ostro zavrnil poziv in postal agresiven ter aroganten, mu je Abraham odvrnil:

"Mir naj je s teboj," je odvrnil Abraham. "Zaprosil bom svojega Gospodarja, naj ti odpusti, saj je meni zelo naklonjen.'' (Kur'an; 19:47)

Poglejte to lepo obnašanje in modrost. A ko so zadeve prešle na višjo stopnjo, ko so mušrikin dali v višjo prestavo in so zadeve postale resne, je tudi on postal resen ter rekel:

Zares se odrekamo vas in tistega, kar častite poleg Allaha. Neverniki smo v vas in očitno bo med nami in vami sovražnost in sovraštvo za vedno, dokler ne boste verovali v Allaha Edinega. (Kur'an; 60:4)

Jasno je izrazil bera od njih in rekel: Kafarna bikum – neverniki smo v vas, odrekamo se vas, zavračamo vas. Bolj kot so bili oni odločni v svojem mnogoboštvu, bolj je bil on odločen v svojem monoteizmu.

Prisežem pri Allahu, zagotovo bom skoval zaroto proti vašim kipom, potem ko boste odšli proč. (Kur'an; 21:57)

Razbil je vse kipe, a pustil največjega, da bi ga kasneje lahko ''obtožil''.

Ali si ti to storil z našimi bogovi, o, Abraham? (Kur'an; 21:62)

Čeprav so kipi postali prah in črepinje, so jih še vedno imeli za božanstva. Abraham jim je le umirjeno in modro odgovoril:

Ne, pač pa je to storil največji med kipi. Vprašajte jih, če so zmožni govoriti. (Kur'an; 21:63)

Ko fitra zaide iz hanifijje v njeno nasprotje, potem argumenti mnogobožcev nimajo nikakršnega smisla. Prah in črepinje imajo za svoje božanstvo.

Sodili so mu kot odraslemu možu, čeprav je bil mlad najstnik. Ni se ustrašil, skril ali spremenil svojih naukov, temveč je rekel:

Mar namesto Allaha častite tisto, kar vam v ničemer ne more ne koristiti ne škodovati?! Fuj vas bodi in fuj bodi tisto, kar častite namesto Allaha. Mar ne dojemate? (Kur'an; 21:66-67)

To jih je močno razjezilo, zato so rekli:

Sežgite ga in pomagajte svojim bogovom, če že boste kaj storili. (Kur'an; 21:68)

Abraham se ni ustrašil, mirno je odvrnil:

Zadostuje nam Allah in On je čudovit Zaščitnik.

Allah pa je rekel:

O, ogenj! Bodi hlad in rešitev za Abrahama. (Kur'an; 21:69)

To je naš Abraham, Halil, ummet sam po sebi, človek, čigar veri moramo slediti (milletu-ibrahim), oseba, ki ji je moral slediti tudi Poslanec Muhammed ﷺ.

Abraham, univerzalni obnovitelj monoteizma na zemlji. Abraham to ni postal preko razkošja in udobja, temveč preko truda in preizkušenj, preko el-wela wel-bera, preko odločnosti in vztrajnosti, preko poziva in prepričanja, preko imana in tevhida.

Sedaj se pripravite in čvrsto primite, kajti preživeli bomo dan z Omarjem ibn El-Khattabom. V enem dnevu po sprejetju islama je ta velikan naredil več kot ti in jaz ter celotna najina generacija.

Takoj, ko je sprejel islam, je rekel: ''O, Allahov poslanec, ali ne sledimo resnici, bodisi če živimo, bodisi če umremo?!'' Allahov poslanec ﷺ je odvrnil: ''Da, prisežem pri Tistemu, v Čigar roki je moja duša, sledite resnici, bodisi če živite, bodisi če umrete.'' Rekel je: ''Zakaj bi se skrivali? Prisežem pri Tistemu, ki te je poslal z resnico, moral bi oditi (in pozivati javno).''

Celemu svetu so želeli povedati za islam. Pred tem muslimani niso imeli poleg sebe Omarja, zato bi imeli pri javnem pozivu hude težave.

''Allahov poslanec ﷺ je odšel in vodil dve koloni, z Omarjem na čelu ene in Hamzo na čelu druge; dvigovali so prah, dokler niso prišli h Kabi. Kurejši so pogledali Omarja ter Hamzo in bili so v stiski kot še nikoli prej.'' (Hilja al-Awlija, 1/40, Sifat as-Safwah, 1/103-104)

To je bil prvi javni poziv v islam. Vendar Omar še zdaleč ni zaključil.

Naslednji dogodek prenaša Omar ibn El-Khattab sam: ''Včasih nisem prenesel pogleda na muslimana. Odšel sem k stricu po materi Ebu Džehlu – ki je imel plemenit status – in potrkal na vrata. Rekel je: 'Kdo je?' Rekel sem: 'Ibn El-Khattab.' Prišel je ven, jaz pa sem rekel: 'Ali si slišal, da sem spremenil vero?' Rekel je: 'Mar si res?' Rekel sem: 'Da.' Rekel je: 'Ne počni tega.' Rekel sem: 'Sem.' Rekel je: 'Ne počni tega,' se vrnil noter, mi zaloputnil vrata pred nosom in me pustil tam. Rekel sem: 'Vseeno mi je.' ''

Če bi bil to kdo drug in ne Omar, bi bil v resnih težavah. Najbrž bi ga pretepli ali mučili.

''Potem sem odšel k naslednjemu plemiču izmed Kurejšev in potrkal na vrata. Rekel je: 'Kdo je?' Rekel sem: 'Ibn El-Khattab.' Prišel je ven, jaz pa sem rekel: 'Ali si slišal, da sem spremenil vero?' Rekel je: 'Mar si res?' Rekel sem: 'Da.' Rekel je: 'Ne počni tega,' se vrnil noter in mi zaloputnil vrata pred nosom. Rekel sem: 'Vseeno mi je.' ''

Nato se je Omarju ponudila rešitev, ki mu je olajšala širitev novice.

''Človek mi je rekel: 'Ali želiš, da ljudje izvedo za tvoje sprejetje islama?' Rekel sem: 'Da.' Rekel je: 'Ko se ljudje zberejo pri hidžru (poleg Kabe), odidi k temu človeku, Džamilu ibn Muammarju El-Džumahiju, se usedi poleg njega in reci: 'Ali veš, da sem spremenil vero?' Tako sem naredil, on pa je vstal in kričal na ves glas: 'Ibn El-Khattab je spremenil vero.' Ljudje so me naskočili in me tepli, jaz pa sem jih tepel nazaj.'' (Šerh El-Mawahib 1/320; Et-Tantawijat str. 19)

To je bil Omarjev prvi dan v islamu. Iskrenost, odločnost in pogum. Še več, Omar je v islamu živel približno 30 let. Islam je sprejel pri starosti okoli 30-ih let, umrl je pri 63-ih. Podobno je bilo z Muazom ibn Džebelom, Džafarjem ibn Ebi Talibom, Musabom ibn Umejrom, ki so v islamu živeli še manj časa in tudi umrli prej, a poglejte koliko truda so vložili. Medtem ko danes ogromna večina muslimanov živi v islamu 60, 70 ali 80 let od rojstva do smrti, nekaj dni po pogrebu pa se nas nihče več ne spominja, razen morda otroci.

Razlog je nepoznavanje življenja teh velikanov, teh islamskih herojev – ne zgledujemo se po njih. Danes si muslimani za vzor jemljejo večinoma zahodnjaške nizkotne razvratneže.

Omar bi bil v času teh šestdesetih let življenja najbrž znan le med Arabci, ki so živeli okrog njega, a poglejte kaj je Allah naredil z njegovim življenjem po sprejetju islama. Njegovo ime v tem življenju je povzdignil do te mere, da ga pozna cel svet, in kar je še pomembnejše, njegovo ime je povzdignil tudi na onostranstvu.