INTELEKT ATEISTOV

Ko je neka oseba ateist, ne vem zakaj bi mi morala to povedati, saj ne vidim potrebe, da izpostavlja nevero v nekaj, če za to nima razloga. To ni enako, kot če si musliman, jud, vegan ali vegetarijanec in te zaradi tega kristjan ne more povabiti na piknik, ker ne ješ svinjskega mesa. Če je oseba ateist, to sploh ne pride v nikakršno računico, razen če je – naj se poigram z besedami – ''evangeličanski'' ateist, kar pomeni, da ljudi hoče prepričati, naj ne verujejo v Boga.

Če je oseba agnostik, potem imam do te osebe določeno mero spoštovanja; nekako bi se lahko reklo, da išče resnico, sprašuje se, kaj je bolj znanstveno in bolj logično od dveh možnosti. Agnostik bo rekel nekaj v tem smislu: ''Ne vem, nisem prepričan. Menim, da obstoj Boga ni bil čvrsto dokazan, zato v bistvu nimam stališča glede Boga. Enostavno ne vem.'' To je bolj racionalno razmišljanje kot stališče ateista. Ko nekdo reče, da je ateist, mi takoj pove, da je neracionalna oseba in da ima plitek intelekt. Ateisti so najbolj ozkogledi in plitki ljudje, veliko bolj kot religijski ljudje in tudi veliko bolj kot agnostiki.

Če pozivaš proti religiji ali proti verovanju v obstoj Boga, potem pomanjkanje vere v Boga spreminjaš v verovanje v neobstoj Boga. Razpravljaš o tem, prerekaš se z ljudmi, iščeš vsako priložnost za kritiziranje in podcenjevanje religije in njenih vrednot, vse to mi pove eno enostavno stvar: Ne gre za to, da ne veruješ v Boga, temveč ti sam želiš biti bog. Odstraniti želiš religijo in jo zamenjati s svojim lastnim moralnim kodeksom. Želiš zamenjati, čemur so ljudje sledili od samega začetka odkar imamo kognitivne sposobnosti. Sedaj želiš to razpustiti in zamenjati z nečem, česar si se ti spomnil?! Zato pravim, da ne gre toliko za nevero v Boga, temveč za željo po zamenjavi Boga s samim sabo.

Vedno pravijo, da si lahko moralna oseba, četudi ne veruješ v Boga in da si lahko moralen brez religije. Prvo kot prvo: To je nedokazana hipoteza, dokazi, ki jih imamo pa temu nasprotujejo. Poglejte najbolj znane ateiste današnjice: Sam Harris, Richard Dawkins, Lawrence Krauss, Steven Pinker. Vsi našteti trdijo, da za moralnost ne potrebujemo religije, vendar so bili trije od njih vpleteni v afero Epstein. Kje je torej ta velika moralnost?! In takšni si predstavljajo, da bi lahko izdelali vzorec in kodeks morale za človeštvo. Še več, Lawrence Krauss se niti ne želi distancirati od Epsteina in meni, da je bil s tem poznanstvom povzdignjen. To je eden od dokazov za moralnost, ki jo lahko izvlečemo iz ateizma. Seveda s tem ne pravim, da nek ateist ne more biti dobra in prijazna oseba. Govorim o propagandistih ateizma, ljudeh, ki govorijo proti religiji in želijo zamenjati moralnost s svojo nemoralnostjo.

Večina teh ljudi, kot je recimo Sam Harris, zase pravijo, da so zelo inteligentni, zato seveda tudi njihovi slepi sledilci mislijo, da so inteligentni. ''Ima diplomo, zatorej je inteligenten.'' No, to mi samo pove, kakšen bedak si ti sam. Tudi v svoji biografiji se opisuje kot avtor in podkaster, ne kot znanstvenik. Plačal si je diplomo in jo dobil, da pridobi kredibilnost pri ozkogledih in plitkih ljudeh, ki ne znajo razmišljati s svojo glavo. Sam Harris meni, da poslanci in verski učenjaki v preteklosti niso razumeli ljudi, moralnosti in človeške narave ter karakterja, ker niso vedeli, od kod pridejo bakterije. To je tako plitek argument, da nanj sploh ni možno odgovoriti. Ali Sam Harris res misli, da je njegova ''inteligenca'' kos verskim učenjakom v preteklosti, muslimanom in nemuslimanom. Ali Sam Harris res misli, da bi bil kos Maimonidu, judovskemu učenjaku? Ali misli, da bi bil kos Tomažu Akvinskemu, krščanskemu učenjaku? Mar misli, da bi bil kos Ibn Tejmijji, Ebu Hanifu in Ibn Hazmu El-Andalusiju? Za te učenjake je v smislu globine in širine njihovega razumevanja sveta ter ljudi njegovo razmišljanje na stopnji predšolskega otroka, in tega se zaveda vsak, ki je kdaj prebral kakšno njihovo knjigo, potem pa poslušal debato ali ''predavanje'' teh novih ateistov.

Potem pa ti intelektualni otroci mislijo, da lahko pridejo z moralnim kodeksom, ki bi bil dober za ljudi do konca časa. Menijo, da so tako sposobni, da lahko vodijo ljudi po pravi poti. Ko se jih povpraša po tem, pa Sam Harris pride na dan s naslednjim ''briljantnim'' odgovorom: ''Mora služiti blaginji večine ljudi in odstraniti čimveč trpljenja.'' Hvala, genij. Te besede so zelo koristne in zelo natančne, nikakor jih ni možno interpretirati po svoje in v svojo korist … Te besede so nekoristne in neuporabne. Potem pa misli, da se lahko kosa z največjimi umi človeštva, muslimani in nemuslimani, ki so se ukvarjali z moralnimi vprašanji.

Smešno in absurdno.

Ali ko se Richard Dawkins norčuje iz dogodka el-isra wel-miradž, nočnega potovanja Poslanca Muhammeda ﷺ na nebo.

Dawkins zase pravi, da je empirist, kar pomeni, da se ukvarja le s tem, čemur pravimo površinsko znanje. To je znanje, ki je dostopno petim čutom. Vsemu izven tega ali globje od tega empiristi ne zaupajo. Pri tem ne gre toliko, da ne zaupajo temu, kar je izven ali globje, temveč ne zaupajo svojemu razumevanju tega, kar je izven ali globje. Takšen je podoben nekomu na obali morja, ki si ne zaupa, če bo znal plavat, zato ostane na obali. Ne zmore razumeti, da različne oblike stvarnosti lahko obstajajo izven dosega petih čutov, čeprav vsi večinoma vsakodnevno živimo v skladu s sposobnostjo razumevanja stvarnosti izven tega, kar lahko vidimo, se dotaknemo, slišimo, okusimo in zavohamo. Večini ljudi ni težko sprejeti, da različne stvarnosti lahko obstajajo in da se lahko zgodijo stvari, ki kljubujejo empirični razlagi, saj smo to že večkrat izkusili in to doživljamo skoraj vsakodnevno. Tega nam ni težko sprejeti, saj je večina ljudi z leti napredovala preko prvobitne stopnje pristopa k znanju, spoznanju in razumevanju. Zavedamo se, da se stvari lahko zgodijo, čeprav jih ne znamo razložiti. Zavedamo se tudi, da to ne pomeni, da te stvari nimajo razlage, temveč se zavedamo, da nam razlago preprečujejo naše omejitve. Čeprav neko stvar ali pojav poskušamo pojasniti znotraj naših omejitev, bodo te razlage vedno neadekvatne.

Kar se tiče dogodka el-isra wel-miradž, to je bil dogodek, ki je kljuboval normalni razlagi in Poslanec Muhammed ﷺ se je tega dobro zavedal. Zavedal se je, ko bo to izkustvo prenesel nekomu, da bo videti, kot bi se mu zmešalo. In če bi bilo v njegovem karakterju, da zamolči ali prikriva stvari, bi morda to storil. Vendar to ni bil njegov karakter. Prva oseba, ki se mu je približala po tem izkustvu, je bil prav Ebu Džehl, njegov največji nasprotnik, torej zadnja oseba, katero bi si Poslanec Muhammed ﷺ želel srečati v tem trenutku. Ebu Džehl ga je vprašal, kaj je novega. Prenesel mu je to izkustvo, ki se ga zlahka zavrne. Poslanec Muhammed ﷺ ga je prenesel in pojasnil po svojih najboljših močeh – in samo Allah ve, kaj natančno se je zgodilo in On lahko stori karkoli hoče, kar se seveda veže za Njegove popolne in absolutne lastnosti. Poanta je, da je tudi v tistem času Poslanec Muhammed ﷺ vedel, da je to izkustvo nenavadno. Zato Dawkins ni niti malo poseben v svojem zanikanju in posmehovanju. V Dawkinsu vidim enako norčevanje in enako nizko stopnjo razumevanja kot v Ebu Džehlu. Richard Dawkins ima enak proces razmišljanja kot ozkogled arabski mnogobožec iz sedmega stoletja. Tako kot je takrat mislil Ebu Džehl, enako misli tudi Richard Dawkins, in sicer da bo samo izkustvo el-isra wel-miradž zadostovalo, da se ljudje odvrnejo od islama. In kakor se je motil Ebu Džehl, enako se moti tudi Dawkins, kajti ljudje, kakršna sta ta dva, ne razumejo, da odrasli in zreli ljudje zmorejo razumeti in verjeti v stvari na načine, ki so bolj sofisticirani od razumevanja dojenčka, ki misli, da je njegova mati izginila, ko zapusti sobo. To je v samem bistvu empirizem. Ne zmore dojeti, da je njegova mati lahko nekje, kamor on sam ne vidi. Vendar odrasli vemo, da lahko obstajajo stvarnosti, katerih ne moremo videti, in da obstajajo stvarnosti, ki so izven dosega naših petih čutov.

Eden od razlogov, zakaj ljudje oklevajo glede znanja in izkustva, ki se nanašajo pojave, katere je empirično težko ali nemogoče razložiti, je, ker te odpelje na področje potencialnega okultizma, kjer lahko srečaš šarlatane, goljufe in prevarante. A bodimo iskreni. Znanost ima prav toliko lažnivcev, prevarantov in fantastičnih trditev. Po mnenju nekaterih znanstvenikov bi se moral svet že končati zaradi podnebnih sprememb. Eden od teh znanstvenikov – z mentaliteto ne verjamem ničemur, česar ne morem videti, okusiti, slišati, zavohati, se dotakniti, čeprav se dolga leta niti ni dotikal ničesar – je trdil, seveda ko ni letel v Epsteinovem privatnem letalu, da obstaja nešteto število vesolj z neštetim številom tebe, ki živijo nešteto paralelnih tvojih življenj. Ali pa določen kanadski klinični psiholog, ki v svoji knjigi trdi, da si ti takšen, kakršen si, in da je družba takšna, kakršna je, ker se jastogi obnašajo tako, kot se obnašajo.

Razlog je omejenost njihovega razumevanja in ker si domišljajo, da omejenost njihovega razumevanja lahko diktira dejansko stvarnost. Nesmiselno je debatirati z nekom, kakršen je Dawkins, kot je bilo nesmiselno debatirati z Ebu Džehlom. Enako nesmiselno je debatirati z Dawkinsom, kot je nesmiselno dojenčku razložiti, da njegova mati ni izginila, ker je zapustila njegovo sobico. Enako nesmiselno kot nekomu razložiti, kako je plavati v morju, če noče zapustiti obale.

In menim, da so takšni ljudje zelo nevarni, saj te želijo prepričati, da je pametno in inteligentno ne zaupati, kar čuti tvoja duša. Nevarno je, ker želijo, da ne zaupaš nečemu, kar čutiš v vsaki celici svojega telesa. Odtujiti te želijo od globljega razumevanja in globljih človeških občutkov. To pomeni, da te želijo razorožiti in ločiti od sposobnosti razumevanja stvarnosti na globlji ravni od površinske ravni. Pomislite, tam se dogajajo laži, tam se dogaja prevara. Večina nas je že velikokrat vnaprej vedela, ko se nam je nekdo zlagal, čeprav nismo imeli empiričnih dokazov za to laž.

Seveda ima empirizem svoje mesto, vendar nikakor ni zadovoljiv način za razumevanje vseh stvarnosti. Morate se zavedati, da ateistom ne boste mogli pojasniti teh stvari po njihovem vzorcu empirizma in procesu razmišljanja, saj je njihovo razumevanje ljudi zelo površinsko, kakor tudi njihovo razumevanje sveta in stvarnosti. To bi bilo tako, kot bi želeli cel ocean stlačiti v steklenico. Nikoli vam ne bo uspelo, kajti ateisti so večinoma troli, ki vedno znova poudarjajo svoj intelekt, in sicer iz naslednjega razloga: ker sami vedo, da njihove besede niso niti malo inteligentne, morajo vedno znova izpostavljati svojo inteligenco.

Lahko rečemo, da je definicija besede zaman, ko religijska oseba, zlasti musliman, zlorabi in izgubi minuto svojega časa za šarado debate ali razprave z ateistom. Poskušaš ga prepričati o očitnem, čeprav je njihova celotna identiteta zgrajena okrog zanikanja očitnega, saj mislijo, da jih to dela pametne. To vidimo vsakič, ko religijska oseba ali musliman pride na debato z nekom, ki je profesionalni ali karierni ateist, čigar služba je, da se nikakor ne sme pustiti prepričati.

Že če vzamemo princip occam's razor, katerega imajo ateisti seveda radi, vendar le takrat, ko jim to ustreza, je Bog najenostavnejša in najbolj logična razlaga za obstoj vesolja. Zato mora ateist pojasniti, zakaj ta očitna, jasna in logična razlaga ni resnična, kajti ateist ni kot agnostik, ki pravi, da ne ve; agnostik ne trdi. Ateist trdi, da Bog ne obstaja, zato mora on prinesti dokaz za svojo trditev. Ateist mora prepričati mene, zakaj mora biti neka druga zapletena in fantastična razlaga za obstoj vesolja. Ko je oseba nepotrebno in absurdno konfliktna, to ni znak intelekta, temveč je znak, da ta oseba izkorišča svoj intelekt, da bi bila absurdna, čeprav za to ni nikakršne potrebe. To so ateisti. Če si dovolj trapast, da z ateistom odideš na debato, ki bo potekala pod njegovimi pogoji, je enako kot bi se strinjal igrati nogomet v močvirju, ker ti je rekel, da je to močvirje nogometno igrišče in da bosta igrala po pravilih.