Rad bi omenil dva pojava, ki sta se v današnjem času razširila med nekaterimi ljudmi, na žalost tudi med muslimani, in sicer pojav metanja hrane v smeti in pojav prenajedanja.
Nikoli ne mečite hrane v smeti ali v straniščno školjko, saj
je to oblika nespoštovanja in podcenjevanja Allahovega blagoslova.
Nespoštovanje hrane na tak način pomeni biti nehvaležen za Allahov blagoslov.
In vemo, da Allah kaznuje tiste, ki zlorabljajo Njegove blagoslove. Allahov Poslanec
ﷺ je bil željan ohraniti vsak majhen delček hrane celo do te mere, da je po
obedovanju obliznil svoje tri prste. To izvemo iz dveh hadisov, ki ju bom vzel
za oporno točko.
Od Džabirja se prenaša, da je rekel: ''Allahov Poslanec ﷺ nam
je zapovedal, naj po končanem obedovanju obliznemo prste in krožnike ter rekel:
'Ne veste v katerem delu jedi je bereket (blagoslov).' ''
(zabeležil Muslim; hadis je sahih/verodostojen)
V drugi, a podobni predaji stoji: ''Zares je šejtan
vedno z vami, celo ko jeste. Ko nekomu od vas pade zalogaj, naj ga vzame,
odstrani, kar se je nanj zalepilo, zatem pa poje; in naj ga ne pusti šejtanu.
Ko zaključi obedovanje, naj si oblizne prste, saj ne ve, v kateri hrani mu je (podarjen)
blagoslov.'' (zabeležil Muslim; hadis je sahih/verodostojen)
Allahov Poslanec ﷺ je torej rekel, če osebi pade luqma,
kar je majhen grižljaj ali zalogaj, naj obriše, odstrani ali opere potencialno
umazanijo in ta zalogaj poje. V istem hadisu je rekel, naj oseba po obedovanju
obriše ali popevna krožnik ali posodo, saj ne vemo, v katerem delu hrane je bil
največji blagoslov. Enako naj stori s prsti, če je jedel hrano, ki se je z
rokami.
Sedaj si lahko postavimo par vprašanj.
Koliko hrane ostane na treh prstih? Nekaj maščobe in majhni
delčki. Kako velik je zalogaj, ki nam med obedovanjem ponesreči pade na tla?
Običajno je to majhen delček. Koliko hrane po obedovanju ostane na krožniku?
Toliko, da to lahko pomažemo z enim ali dvema koščkoma kruha. Allahov Poslanec ﷺ
nas je naučil, naj na takšen način spoštujemo blagoslov v hrani.
Spoštovanje hrane je oblika hvaležnosti Allahu. Hvaležnost ni le verbalna, ko po koncu obedovanja rečeš elhamdulillah. Ne gre le za bismillah na začetku obedovanja in elhamudlillah na koncu.
Oseba ne sme imeti navade, da kuha več, kot bo pojedel.
O, Adamovi sinovi! Lepo se oblecite, kjerkoli se klanjate z
obrazom do tal, jejte in pijte, vendar ne razsipajte. On zares ne mara razsipnežev. (Kur'an; 7:31)
Ko oseba kuha več, kot bo pojedla, to spada med uničevanje
premoženja. Ko po obedovanju ostane nekaj hrane – in ni nobenega razloga, da bi
se to dogajalo pogosto – jo lahko shrani v hladilnik in poje kasneje, ali to
hrano vzame v službo za malico, ali jo nekomu, ki je potreben hrane, podari kot
miloščino, ali jo podari sosedu kot darilo. Če se jo iz kakršnegakoli razloga
ne more uporabiti na takšen način, naj jo odnese v naravo, da imajo od nje
korist živali; nikakor naj hrane ne meče v smeti.
Nihče ni boljši od Allahovega Poslanca ﷺ, ki je bil kakor
vidimo zelo čvrst, kar se tiče te zadeve. Ko je nekoč na tleh našel en datelj,
je rekel: ''Če se ne bi bal, da je sadaqa (miloščina), bi ga
pojedel.'' Kot opombo naj pojasnim, da Allahov Poslanec ﷺ ni sprejemal
miloščine, sprejemal je le darila. To je bila praksa tudi vseh poslancev pred
njim.
Če se neka oseba morda sprašuje, zakaj živi od plače do plače
in nima nikakršnega blagoslova v premoženju, čeprav ima soliden nominalni
mesečni prihodek, istočasno pa vsakodnevno ali vsak drug dan v kontejner za
smeti nosi vrečko z ''biološkimi odpadki'', potem je morda razlog, da je Allah
odstranil blagoslov iz njegovega življenja.
In ko je vaš Gospodar zagotovo oznanil: ''Če boste hvaležni,
vam bom dal še več. Če pa boste nehvaležni, Moja kazen je zares huda.'' (Kur'an; 14:7)
To pomeni, da vam bodo odvzeti blagoslovi, ki so vam bili
predtem podarjeni, nato pa boste še kaznovani, naj nas Allah obvaruje.
Vse to je še toliko bolj pomembno in kritično, ker obstajajo
množice ljudi, ki bi želeli imeti te ostanke za potešitev lakote. Poglejte
ljudi prav sedaj v Gazi ali predtem v Afganistanu, Jemnu in še kje drugje. Pred
kratkim sem videl posnetek otrok v Gazi, kako med travo in zemljo pobirajo riževa
zrna, ki so ostala na tleh, ker so humanitarci ponesreči stresli eno vrečo;
delajo sudžuduš-šukr, tj. priklon Allahu s čelom na tleh, če dobijo
zalogaj ali dva. Medtem ko nekateri naredijo zalogaj ali dva okusnega sendviča,
nato pa ga vržejo v koš za smeti. Poglejte tiste, ki hodijo od smetnjaka do
smetnjaka in iščejo hrano. Zakaj mislite, da iščejo po smetnjakih? Zato ker
vedo, da so v smetnjakih tudi ostanki hrane. Ohranite blagoslove s hvaležnostjo
Allahu za blagoslove in jih spoštujte. Ne podcenjujte pomena metanja stran
koščkov kruha in zrn riža ali česarkoli drugega.
Ko je Allahov Poslanec ﷺ recitiral zadnji kur'anski verz sure
Et-Takasur: ''Zatem boste na ta Dan zagotovo vprašani o užitkih (na'im),''
je bil Ez-Zubejr začuden in presenečeno vprašal: ''O kakšnih užitkih bomo
vprašani, ko pa imamo le dve temni stvari?'' Z dvema temnima stvarema je mislil
na datlje in vodo. Allahov Poslanec ﷺ je rekel: ''Povprašani boste o tem.''
Če bo oseba povprašana za datlje, ki jih je jedel, in ne prav
čisto vodo, ki jo je pil, potem si predstavljajte tistega, ki je vsakodnevno
metal stran veliko bolj užitno in kvalitetnejšo hrano.
Druga stvar se tiče prenajedanja. Allahov Poslanec ﷺ je podal
zelo jasno rešitev za to vprašanje. V naslednjem hadisu je pojasnil princip,
katerega bi se morali vsi držati. Ta hadis ni toliko zdravilo kot je preventiva
za številne bolezni, tako fizične kot spiritualne. Allahov Poslanec ﷺ je rekel:
''Adamov sin (tj. človek) ni napolnil hujše posode od želodca. Zadostuje
mu nekaj zalogajev, da svoj hrbet drži pokonci. A če je neizbežno, potem naj bo
ena tretjina za hrano, ena tretjina za pijačo in ena tretjina za zrak.'' (zabeležil
Et-Tirmizi in rekel, da je hadis hasen-sahih, tj. na meji med verodostojnim
in dobrim; El-Albani je ta hadis v delu El-Irva' povzdignil in ga ocenil za
povsem sahih/verodostojnega)
Allahov Poslanec nas uči, da osebi zadostuje le količina
hrane, s katero bo preživel. Ibn Kajjim je rekel, da je to minumum, s katerim
oseba ohranja moč in ne bo oslabela. Če to ni možno, potem tretjina za hrano,
tretjina za vodo in tretjina za dihanje.
V času kalifov El-Ma'muna in El-Mutevekkila je v Bagdadu živel
znan krščanski zdravnik Ebu Zakarijja Jahja ibn Adi, ki je napisal številne
knjige o medicini. Ko je v knjigah Ebu Hajthama naletel na ta hadis, je rekel:
''Če bi ljudje prakticirali ta hadis, bi se bolnišnice in lekarne zaprle.''
Danes se življenja mnogih vrtijo okrog jedače in pijače;
prenajedajo se in nato postanejo nezadovoljni z najokusnejšimi obroki, ki si
jih človek lahko zamisli. Razlog za nezadovoljstvo je, ker so se navadili na
vse blagoslove, nato pa niso hvaležni zanje. Nekaterim je hrana postala edini razlog
za veselje in jezo. Če je hrana preslana ali premalo slana, lahko povzroči
ločitev med možem in ženo – in bilo bi smešno, če ne bi bilo tako resnično, a
hkrati patetično. Veliki ljudje, ljudje, ki živijo za razlog, ne polnijo
želodcev niti se ne prenajedajo. Lakota je lahko potešena z zelo enostavnim in
osnovnim obrokom. Ebu Hurejre prenaša, da je Allahov Poslanec ﷺ rekel: ''Hrana
za dva je lahko tudi za tri, a hrana za tri je lahko tudi za štiri.''
(zabeležil Muslim; hadis je sahih/verodostojen)
Ko beremo knjige preteklih učenjakov, smo lahko presenečeni,
kako resno so jemali to zadevo in kako strogi so bili v pogledu nje. Ibn
Redžeb, Ibn Kajjim, Ibn Ebi Dunja, El-Gazali, El-Kurtubi in mnogi drugi so
imeli o tej temi bodisi izjave bodisi celotna poglavja. Ibn Kajjim je o tem
pisal v Za'adul-Me'ad in tudi v Madžaris-Salikin. Smatral je, da je
prenajedanje razlog za pokvarjenost srca, zatemnitev svetlobe srca in zmanjšanje
pronicljivosti. Pretirano uživanje hrane oslabi fizično moč, zdravje in tudi
odločnost. Prenajedanje te ovira pri lahkotnem opravljanju ibadeta,
dejanj čaščenja, in te potiska v zadovoljevanje nizkih strasti ter poželenj. Prenajedanje
zmanjšuje inteligenco in povzroča pretirano spanje. Poleg tega je prenajedanje
glavni razlog za mnoge bolezni. Kdor posluša potrebo svojega telesa po hrani in
se ne prenajeda, bo bolje razumel stvari, se bolje učil, njegove misli pa bodo
čistejše in bistrejše.
Ibn Omar je nekoč rekel, da želodca ni napolnil odkar je
sprejel islam. Eš-Šafi'i je rekel podobno, in sicer da želodca ni napolnil šestnajst
let.
Nekdo bi lahko rekel, da se ashabi niso prenajedali,
ker niso imeli veliko na voljo, ker so bili relativno revni in podobno. Takšni
argumenti so pravzaprav proti ljudem, ki jih izjavljajo, kajti Allah je za
generacijo ashabov vzpostavil najboljše in najkoristnejše pogoje ter
okoliščine. Iz tega razloga je Ibn Omar ohranil to prakso tudi kasneje, ko se
je muslimanom odprl svet in so imeli na voljo številne stvari.
Nekateri ljudje imajo pretirano težo ali se prenajedajo zaradi
zdravstvenih težav, a kako je možno, da je zdrava oseba v dvajsetih in
tridesetih letih, torej na vrhuncu življenja, predebela in lena, nato pa se
pritožuje zaradi bolezni ali obolenj. Če pretiravaš v dovoljenem, potem to dovoljeno
zate lahko postane prestopanje meja dovoljenega, tj. eksces. Kur'an je glede
tega jasen:
Jejte in pijte, vendar ne razsipajte. On zares ne mara
razsipnežev.
(Kur'an; 7:31)
To velja za polnjenje želodca iz navade. Če ga oseba napolni izjemoma,
recimo na poroki ali kakšnem druženju, potem ni problema, saj se je Allahov
Poslanec ﷺ v neki situaciji nasmehnil in Ebu Hurejru podal pijačo. Ebu Hurejra
je rekel, da je pil. Ebu Hurejra, ki sam prenaša ta dogodek, je rekel, da je
pil, Allahov Poslanec ﷺ pa mu je neprestano govoril, naj pije, dokler mu ni
rekel: ''Prisežem pri Tistem, ki te je poslal z resnico, nimam več prostora (v
želodcu).'' To je dokaz za dovoljenost napolnitve želodca v posebnih
priložnostih, torej občasno in izjemoma.
V zaključku na kratko še štiri odločbe o tej temi.
El-Kurtubi je rekel, da glede prenajedanja med učenjaki
obstaja nestrinjanje oziroma nesoglasje, in sicer v pogledu, ali je haram,
strogo prepovedano, ali mekruh, nepriporočljivo oziroma blažje
prepovedano. Razlika med haramom in mekruhom je v tem primeru
odvisna od škodljivih posledic, ki jih ima redno prenajedanje za posameznika.
Drugo pravilo je popolno nasprotje, in sicer ko je uživanje
hrane fard, obveza. To je takrat, ko mora oseba pojesti minimum, da
ostane živa in ne umre od lakote ali žeje.
Tretje pravilo se tiče situacij, ko oseba dobi nagrado od
Allaha. Ko se oseba naje malce nad nivojem farda, da se okrepi in
pridobi energijo za opravljanje ibadeta ali za delo, da lahko poskrbi za
družino.
Četrto pravilo se tiče dovoljenih situacij, in sicer ko se oseba naje do polnega želodca. Pri teh situacijah oseba nima ne greha ne nagrade. Razlika med prvim in četrtim je: četrta pomeni le napolnitev, medtem ko gre pri prvem oseba preko tega, gre torej za prenajedanje.
Komentarji
Objavite komentar