Preskoči na glavno vsebino

CILJ OPRAVIČUJE SREDSTVA?

Vsi vemo, da Zahod daje veliko mero pomembnosti in vrednosti nasilju, to smatrajo kot nekakšno vrlino. To je enostavno njihova karakteristika in tako je bilo skozi celotno zgodovino. Morda to izvira iz njihovih ubogih in težkih pogojev bivanja iz časa, ko se je njihova t. i. civilizacija pojavila. Evropa je hladna, negostoljubna, podnebje je nepredvidljivo, regija nima obilo naravnih bogastev, bilo je malo rodovitne in kvalitetne prsti za poljedelstvo itn. Evropejci so se vedno morali boriti za preživetje. Sodoben stereotip zahodnjaka kot mehkega in razvajenega je nov pojav, saj takšni niso bili nikoli v zgodovini. Materialni resursi so bili zelo pomembni in če so z določenim sredstvom lahko povečali ali pridobili materialno bogastvo, je to sredstvo po definiciji postalo dobro in občudovanja vredno. 

Evropejci v svojih različnih poganskih verovanjih in religijah niso imeli usmeritve, s katero bi si lahko pomagali pri soočenju z relativnim pomanjkanjem in prikrajšanostjo. Zato dajejo prednost uspešni pridobitvi materialnega bogastva, ki je zanje najvišje dobro. Ni jim pomembno, če je pridobitev teh sredstev dosežena z nasiljem in krivico, niti če je dosežena z goljufijo, krajo ali prevaro. Če nasilje in pretkanost deluje, potem ju je smiselno uporabiti. Če nasilje in pretkanost uspe, potem zanje to pomeni, da sta miroljubnost in iskrenost nepraktični vrlini. Tako nepraktična vrlina po njihovem mnenju pomeni slabost. Z drugimi besedami, če ti prepreči pridobitev materialnega bogastva, potem je kategorično napačno. To seveda velja za vse resnične civilizacijske vrednote, naj bo to miroljubnost, resnicoljubnost, pravičnost, zadrževanje, sočutje, žrtvovanje, čast ali karkoli. Nobena od teh vrednot si v njihovih očeh ne zasluži spoštovanja, zlasti če odvrača od osvajanja in plenjenja.

Ta drža je bila še dodatno zakoreninjena z dejstvom, da jim je v praksi omogočala dejansko zavojevanje, osvojitev in plenjenje superiornih kultur in civilizacij, ki so se držale teh t. i. nepraktičnih vrlin. Stališče in sporočilo je: ''Če bi bili boljši od nas, ne bi imeli vaših stvari, oziroma vam jih ne bi mogli vzeti. Če bi bila vaša civilizacija boljša, vas ne bi mogli osvojiti. Vaša civilizacija je nerazvita, ker smo vas uspeli osvojiti. In ker smo vas uspeli osvojiti, smo boljši. Vendar brez panike, sedaj vas bomo civilizirali.'' Njihova retorika še bolj pa njihova dejanja jasno kažejo, da čutijo prezir do vseh vrlin, moralnih vrednot in principov, ki ovirajo pridobivanje materialnega bogastva.

Materialno bogastvo danes lahko prevedete tudi v produktivnost. Karkoli ovira produktivnost je omalovaževano ali odkrito prezirano, četudi je to vest, zaupanje, zdravje in celo starševstvo. Želijo te indoktrinirati, da je vsak drug prednostni sistem arhaičen, zastarel in nazadnjaški, ki je nekompatibilen s t. i. sodobnostjo. Zato njihovo modernost ali sodobnost lahko prevedemo kot gonjo za materializmom, ki moralne vrednote in principe smatra za dekoracijo, katera se ne sme mešati v produktivnost.

Celotna njihova t. i. civilizacija se je razvila in bila gnana z obsesijo materializma, kar se je razvilo v posvečevanje vsakogar, ki je uspešno pridobil obilje materialnih dobrin in sredstev. Tisti, ki so si nakopičili največ bogastva, ti so smatrani za najbolj občudovanja vredne, najbolj spoštovane, najpomembnejše, celo najbolj častne in najmodrejše ljudi v družbi. Zato je celoten sistem oblikovan na način, da služi takšnim ljudem in jih idealizira, poveličuje in se jim priklanja. Tako je vse od časa evropskih warlordov in fevdalcev ter vse do današnjih lastnikov kapitala in politikov.

Bogastvo je temelj avtoritete, tako razmišljajo in s tem ne govorim nič novega, vsem nam je to popolnoma jasno. Zato nam ne bi smelo biti čudno, da vsak evropski politik ne bo izbiral sredstev za prihod na oblast, še manj pa jih bo izbiral na oblasti, da poveša svoje osebno blagostanje.

Večino ljudi so tudi uspešno indoktrinirali, da se z moralnimi vrednotami in principi lahko baranta in se jih zavrže, če ovirajo prihod do cilja, saj je konec koncev edina pomembna stvar materialen uspeh. A dejansko je to v samem bistvu mentaliteta roparja ali plenilca. Če roparju prostovoljno predaš, kar si želi, ti najbrž ne bo škodoval. Če se mu upiraš, bo uporabil silo. Povsem enostavno: cilj opravičuje sredstva.

Zato moramo biti muslimani izjemno previdni in pozorni. Kajti, če zavržemo vse superiorne lastnosti in karakteristike naše civilizacije, potem bomo postali zares inferiorni, saj se bomo priključili igri, katero zahod obvlada in v kateri blesti, tj. igro neusmiljenega nasilja in materializma. To je podobno kot bi se športnik neke discipline priključil tekmovanju v nekem drugem športu; kot bi šel golfist ali šahist v ring z boksarjem. Izid bi bil znan vnaprej, in sicer zaradi nekompatibilnosti pridobljenih spretnosti. Če se bodo ljudje globalnega Juga ter Vzhoda, ki imajo bolj prefinjene, bolj zrele in bolj razvite kulture ter civilizacije, še naprej strinjali igrati barbarsko igro Zahoda, se v bodo v prihodnosti težko znebili okov na rokah. A počasi se ring že spreminja v šahovnico, le da so evropski politiki zelo počasni pri dojemanju tega.

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

MUDROSTI SA (NE)POZNATOG MJESTA

Nije vredan ljubavi niko osim Onaj koji je ljubav stvorio. Ne daj suzama da teku ni radi koga osim Njemu na sedždi iz straha do Njega i ljubavi do Njega. I sve što imaš danas je samo jedna hedija od Njega, a sve što ti uzme znaj nije bilo dobro za tebe. Sve je posuđeno od Njega na dan, godinu, pet, nešto ti pokloni dok si živ, a nešto vrati Sebi jer postaneš nezahvalan. *** Neče se Njegov rob odreč nečega radi Njegove Plemenitosti, a da mu to On neče zamjenut sa boljim. Sve ono sto te odvlači od robovanja Njemu jedinome Kralju nije vredno, odrekneš se tog nečeg, On Stvoritelj svega pošalje nešto bolje vrednije. *** Kada voliš, voli iskreno. Kada daješ, daji nesebično. Kada želiš, želi samo najbolje. Kada tražiš, pazi na čija vrata kucaš. Kada ideš, provjeri vrata da si dobro zakovao.

POGLAVJE O POSTU - KITAB ES-SIJAM (1. del)

Pregledali bomo poglavje o postu iz knjige Zad el-Mustaqni. Avtor je Šarafuddin Musa ibn Ahmed El-Hadžavi. Besedilo je sestavljeno na podlagi izpiskov iz serije predavanj šejha Ahmeda Musa Jibrila pod naslovom The Comprehensive Fiqh of Fasting . Preučevanje klasičnih del uleme, ki so nas prehiteli v veri, je jedro našega razumevanja vere, saj se na ta način seznanimo s strukturiranim študijem v klasičnem stilu. KAJ JE FIQH? Fiqh je v bistvu islamska pravna praksa, fiqh jezikovno pomeni razumevanje nečesa ali znanje o nečem. Šeriatski pomen fiqha je izpeljava verskih predpisov, ki se vežejo na dejanja tistih, ki so jim določena dejanja predpisana v smislu, kaj je za nekoga haram, halal, mustehab, mekruh itn. Najplemenitejše znanje je zagotovo znanje o aqidi in tevhidu, kajti v tem znanju leži razlika med večnim ognjem in večnim rajem. To je veliki fiqh, nekateri učenjaki ga imenujejo el-fiqh el-ekber. Za aqido in tevhidom je po pomembnosti el-fiqh el-asghar, ki se nanaša na hara...

POGLAVJE O POSTU - KITAB ES-SIJAM (2. del)

Avtor je začel z besedami: يَجِبُ صَوْمُ رَمَضَانَ بِرُؤْيَةِ هِلَالِهِ Post v ramadanu postane obvezen, ko je viden hilal (naraščajoči lunin srp). To je izjava. Avtor je želel opozoriti na dvoje. Najprej je želel poudariti, da je ramadan obvezen (vadžibun). Nato pa tudi izpostavil, da se post začne z videnjem naraščajočega luninega srpa. Čeprav so vsi vadžibi obvezni, so nekateri na različnih ravneh. Nekateri vadžibi so na ravni rukn, nekateri pa na nižji ravni, običajno so to vadžibi, o katerih se ulema razhaja, ali pa se ne štejejo za rukn, kajti če pri nekem dejanju čaščenja izpustite rukn, bo celotno čaščenje zavrnjeno. To je hujše kot izpustiti običajen vadžib, čeprav sta oba obvezna. Torej, če ulema reče, da je nekaj rukn v veri ali rukn v čaščenju, boste v tem zelo težko našli razhajanje med učenjaki. Na primer sedžda je rukn v molitvi, brez katere molitev ni sprejeta. Recitiranje sure El-Fatiha v molitvi je vadžib, vendar so se učenjaki razšli glede vprašanja, ali je...