RAZMIŠLJANJE O SURI EL-FATIHA

Sura (poglavje) El-Fatiha je bila razodeta v Meki.

Pomen in tema kompletnega Kur'ana je vsebovan v El-Fatihi, prvem poglavju mushafa (knjižna oblika Kur'ana), ki je omenjeno tudi v besedah Vzvišnega:

In zagotovo smo ti dali sedem verzov, ki se ponavljajo (na vsakem rekatu – enoti molitve) in veličastni Kur’an. (Kur'an; 15:87)

To poglavje vsebuje celoto islamskega verovanja in celoto islamskega koncepta, zatem celoto občutkov in usmeritve, kar govori o modrosti njene izbire za recitacijo na vsakem rekatu molitve, in tudi o modrosti, da bo vsaka molitev nepravilna in nepopolna, če se v njej ne recitira to poglavje.

Od najboljših stvari, ki odpirajo vrata k razumevanju El-Fatihe je hadis v Muslimovem Sahihu, katerega prenaša Ebu Hurejre, da je Allahov Poslanec ﷺ rekel: ''Allah Vzvišeni je rekel: 'Molitev (salah, namaz) sem med Sebe in Mojega sužnja razdelil na dva dela, a Mojemu sužnju pripada, kar bo iskal.' Ko suženj reče: 'Vsa hvala Allahu, Gospodarju vseh svetov,' Allah reče: 'Moj suženj me je pohvalil.' Ko reče: 'Vladarju Sodnega dne,' Allah reče: 'Moj suženj me poveličuje.' Ko reče: 'Samo Tebe častimo in samo od Tebe pomoč iščemo,' Allah reče: 'To je med menoj in Mojim sužnjem, a Mojemu sužnju pripada, kar išče.' Ko reče: 'Vodi nas na pravo pot, pot tistih, katere si blagoslovil, in ne tistih, ki so zaslužili srd, niti tistih, ki so zablodili,' Allah reče: 'To je za Mojega sužnja in njemu pripada, kar išče.' ''

To častno poglavje je sestavljeno iz sedmih verzov, ki vsebujejo zahvalo Allahu Vzvišenemu, poveličevanje in hvaljenje Allaha, navajanjem Njegovih lepih imen in popolnih lastnosti, spominjanje na vrnitev k Sodnem dnevu, spodbuda ljudem, naj Ga prosijo in častijo, ograditev od lastne sile in moči ter posledično ograditev od pretirane samozavesti ali ošabnosti, iskreno predanost služenju Allahu (ibadet) s čistim monoteizmom (tevhid), čistočo od vseh oblik mnogoboštva (širka) oziroma prepričanja, da je nekdo enak ali podoben Njemu Vzvišenemu. Zatem sledi prošnja za usmeritev na pravo pot oziroma v pravo vero in stabilnost ter vztrajnost (istikama) na tej poti, da bi oseba uspešno prišla do Sodnega dne, preko katerega pot vodi v rajske vrtove v družbo poslancev, glasnikov vere, pravičnih in dobrih ljudi ter šehidov.

Zaradi dejstva, da je poglavje El-Fatiha srž Allahove knjige, smo mu dolžni nameniti posebno pozornost, predtem pa seveda tudi istiazi in bismili.

ISTlAZA

Allah nam je ukazal, naj pred recitiranjem Kur'ana zrecitiramo istiazo, tj. poiščemo zaščito in zatočišče pri Njem pred prekletim šejtanom. Allah pravi:

Ko boš hotel recitirati Kuran, zaprosi Allaha za zaščito pred prekletim šejtanom. (Kur'an;16:98)

Euzu billahi mine-š-šejtani-r-radžim. Zatekam se k Allahu pred prekletim šejtanom.

To pomeni, da se sklanjam k Allahu, da se z Njim ščitim in iščem varnost pri Njem pred zlom tega nasprotnika in sovražnika, da mi ne bi škodoval v moji veri in mojem materialnem blagostanju, ali da me ne odvrne od izvrševanja zapovedi, ali da me ne spodbudi k opravljanju prepovedanega, saj šejtan vernika najbolj napada, ko le-ta želi narediti nekaj dobrega, kot je molitev, miloščina, recitacija Kur'ana in ostalo. Vernik nima drugega načina, da odžene šejtana, razen z iskanjem zatočišča pri Allahu; šejtan vidi človeka, vendar človek ne vidi njega, zato človek išče zaščito od Tistega, ki vidi šejtana, vendar šejtan Njega ne vidi, kar je v skladu z Allahovimi besedami:

Resnično vas on in njegov rod vidi, medtem ko vi ne vidite njih. (Kur'an; 7:27)

Kakšna je korist od recitiranja istiaze pred recitiranjem Kur'ana? Odgovor je lahko večplasten. Naj navedem dva razloga.

Prvi: recitiranje istiaze pred recitiranjem Kur'ana je Allahova zapoved, vsak musliman pa je dolžan izvrševati Allahove zapovedi in se izogibati Njegovim prepovedim.

Drugi: z recitiranjem istiaze pred recitiranjem Kur'ana se od Allaha išče zaščita pred šejtanovim prišepetavanjem in odvračanjem pozornosti od pomenov kur'anskih verzov ter njihovega napačnega razumevanja.

V arabskem jeziku istiaza pomeni iskanje zatočišča pri nekom od vsega, kar je škodljivo in sovražno človeku. Beseda šejtan je izvedena iz glagola šetane, ki pomeni biti oddaljen od vsakršne dobrote. Šejtan je s tem nazivom poimenovan zaradi njegove oddaljenosti od resnice in zaradi njegovega odpadništva. S tem terminom se naziva tudi vsak džinn, človek ali žival, ki izstopi iz okvirjev normalnega vedenja in od katerega ne moremo pričakovati nikakršnega dobrega.

Z besedo er-radžim, preklet, se cilja na nekoga, ki je oddaljen od vsakršne dobrote in je ponižan.

BISMILA

Bismillahi-r-rahmani-r-rahim. V imenu Allaha, Najbolj Milostnega, Najbolj Usmiljenega.

Začetek v teh besedah zajema monoteizem, kar predstavlja prvo celoto islamskega koncepta verovanja, drugi del v pomenu milosti definira stvarnost odnosa med Allahom in človekom.

Kar se tiče bismile, njen pomen je: z Allahovim imenom vstopam v to stvar ali dejanje, kot je recimo molitev, recitacija Kur'ana, miloščina in ostalo. Svojega stanja ne morem spremeniti niti nimam moči, da karkoli naredim, zato to stvar delam z Allahovo pomočjo in iščem blagoslov z Njegovim imenom.

Dobesedni prevod besede bismillah je: v imenu Allaha. Vendar te besede pomenijo veliko več, in sicer: s pomočjo tega, kar je On določil in ustvaril, si prizadevam doseči to, s čim bo On zadovoljen. Nekateri učenjaki pravijo, da beseda bismillah pomeni iskati Allahovo pomoč, da podari uspeh in blagoslov v tem, kar oseba počne.

Učenjaki se malenkost razhajajo, ali imata besedi Er-Rahman in Er-Rahim isti pomen ali ne. Nekateri smatrajo, da imata ti dve Allahovi imeni isti pomen, le da je Er-Rahman ime, ki pripada izključno Allahu in da se ta vrsta milosti nanaša na vse stvaritve, medtem ko je Er-Rahim splošno ime, ki se nanaša le na eno skupino Allahovih sužnjev.

Er-Rahman je ime, ki se nanaša na to, da je Allah milosten do celotnega stvarstva, medtem ko se ime Er-Rahim nanaša samo na vernike, kakor Vzvišeni pravi:

In On je do vernikov rahima (usmiljen). (Kur'an; 33:43)

Er-Rahman je milosten do vseh stvaritev, ko jim recimo podarja čutila in podarja vse blagre, s katerimi razpolagajo, medtem ko je Er-Rahim usmiljen do vernikov, saj jih je poleg tega usmeril na pravo pot.

Ibn Abbas je rekel, da ti dve imeni opisujeta Allahovo milost, a eno od teh dveh imen ima močnejši pomen.

Er-Rahim je Tisti, s pomočjo Čigar usmiljenja so verniki uspeli najti pot do svojega Gospodarja.

Vsa hvala Allahu, Gospodarju vseh svetov. Najbolj Milostnemu, Najbolj Usmiljenemu. Vladarju Sodnega dne. Samo Tebe častimo in samo od Tebe pomoč iščemo. Vodi nas na pravo pot, pot tistih, katere si blagoslovil, in ne tistih, ki so zaslužili srd, niti tistih, ki so zablodili. (Kur'an; 1-7)

***

Elhamdulillahi rabil-alemin. Vsa hvala Allahu, Gospodarju vseh svetov.

Vsa hvala Allahu predpostavlja iskreno hvaležnost Allahu na blagrih, ki jih je podaril Svojim sužnjem ne glede na njihove zasluge.

Vsi muslimani verjamejo, da se je treba Allahu zahvaljevati za vse blagre, eden od največjih Njegovih blagrov pa je iman – moč osebnega verovanja, ki je rezultat Njegove volje in stvarjenja, saj se besede vseh svetov nanašajo na vse, kar obstaja mimo ali poleg Allaha.

V arabskem jeziku beseda el-hamd izraža popolno hvaležnost, uporaba predpone el pa ima cilj zajeti vse vrste hvale, pohvale, hvaležnosti in zadovoljstva. To vrsto hvaležnosti si zasluži edinole Allah in nihče drug nima pravice do tega, saj ima edinole On popolna imena in lastnosti.

Beseda el-hamd ima močnejši in splošnejši pomen od besede eš-šukr, ki prav tako pomeni zahvalo. Beseda eš-šukr izraža hvaležnost na le enem blagru, medtem ko el-hamd zajema vse blagre.

Beseda el-hamd se uporablja, ko želimo nekoga pohvaliti in se mu zahvaliti preden nam je storil neko dobrodelnost, medtem ko se beseda eš-šukr uporablja, ko se želimo nekomu zahvaliti za neko dobrodelnost. Na tej osnovi učenjaki pravijo, da ima beseda el-hamd splošnejši pomen, saj vsebuje zahvalo, pohvalo in omembo po dobrem. Ta beseda lahko pomeni tudi zadovoljstvo z nečem.

Besede rabil-alemin, Gospodarju vseh svetov, pomenijo: Kdor nekaj poseduje se smatra kot gospodar tega. Tako beseda Er-Rabb, Gospodar, pomeni Posedovalec. V delu Es-Sihah je zapisano: ''Er-Rabb je eno od Allahovih imen, ki pripadajo edinole Njemu, če se uporablja s predpono.'' V dobi predislamskega džahilijjeta, tj. obdobje poganske nevednosti, so Arabci s tem imenom imenovali kralje.

El-Kurtubi je v svojem delu Et-Tezkirtt pojasnil, da beseda rabb v jezikoslovnem smislu označuje nekoga, ki popravlja, nekoga ki upravlja, nekoga, ki ščiti in vzdržuje.

Beseda Er-Rabb v odnosu do ljudi namiguje na blagost in sočutje do njih in njihovo odvisnost od Njega v vsaki situaciji.

Besedo el-alemin, svetovi, so klasični učenjaki razumeli na različne načine. Katada je rekel, da se ta beseda nanaša na vse, kar obstaja mimo Allaha. El-Ferra in Ebu Ubejda sta rekla, da se ta beseda nanaša na vse, ki imajo razum, to pa so štirje svetovi: svet ljudi, svet džinnov, svet angelov in svet šejtanov. Za živali se ne more reči, da so svet zase, saj niso odlikovane z razumom. Podobno mišljenje zastopa tudi Ebu Amr ibn Ala, ki je rekel, da se ta beseda nanaša na vse, ki imajo dušo. Od Ibn Abbasa se prenaša, da se ta beseda nanaša na vse, ki imajo dušo in hodijo po zemlji.

Smatram, da je prvo mnenje najpravilnejše, saj zajema celotno stvarstvo, vse galaksije, vse planete in morebitno ali potencialno življenje na njih. Dokaz za to so besede Vzvišenega:

Faraon je rekel: “Kaj je to: Gospodar vseh svetov?” Dejal je (Mojzes): “Gospodar nebes in zemlje ter vsega, kar je vmes, če želite biti prepričani.” (Kur'an; 26:23-24)

Zatem ko je zase rekel, da je Gospodar vseh svetov, kar povzroči občutek strahospoštovanja, Allah takoj zatem zase pravi, da je:

Er-rahmani-r-rahim. Najbolj Milostnemu, Najbolj Usmiljenemu.

To v verniku vzbudi upanje na Njegovo milost. To nakazuje, da mora biti vernik neprestano med strahom pred kaznijo in upanjem na milost, saj ga to spodbuja, da opravlja dobra zapovedana dejanja in se izogiba slabim prepovedanim dejanjem. Allah je rekel:

Obvesti Moje vdane sužnje, da sem Jaz resnično Najbolj odpuščajoči, Najbolj usmiljeni ter da je Moja kazen – boleča kazen. (Kur'an; 15:49-50)

Na drugem mestu je rekel:

Tistega, ki odpušča grehe, sprejema kesanje in strogo kaznuje, Lastnika obilja in dobrega. Ni drugega boga razen Njega, k Njemu se vse povrne. (Kur'an; 40:3)

Ebu Hurejre prenaša, da je Allahov poslanec ﷺ rekel: ''Ko bi vernik vedel, kakšno kazen je Allah pripravil na onostranstvu, nikoli ne bi imel upanja, da bo vstopil v Raj. A ko bi nevernik vedel, kolikšna je Allahova milost, nikoli ne bi izgubil upanja, da bo vstopil v Raj.'' (zabeležili Buhari, Muslim in Imam Ahmed; hadis je sahih/verodostojen)

Pri tem verzu se ne bom predolgo zadrževal, saj je pojasnjen zgoraj pri bismili.

Maliki jevmi-d-din. Vladarju Sodnega dne.

Vladar pomeni najvišjo stopnjo upravljanja in odločanja, medtem ko Sodni dan pomeni dan nagrade ali kazni na onostranstvu.

Tako je Allah na začetku tega poglavja, ki je začetek mushafa, omenil uluhijjet, rububijjet in hakimijjet, tj. božanstvenost, gospodarstvo in zakonodajo, kakor jih je omenil tudi v zadnjem poglavju mushafa: ''Reci: 'Zatekam se h Gospodarju ljudi, Vladarju ljudi, Bogu ljudi.' '' (Kur'an; 114:1-3)

Te tri kategorije monoteizma je naš Gospodar omenil na začetku mushafa in tudi na koncu mushafa, torej prvo, kar prebereš in zadnje, kar prebereš. Primerno bi bilo, da se oseba, ki sama sebi pogosto svetuje in želi dobro samemu sebi, poglobi v to temo, saj Tisti, ki vse ve in je o vsem obveščen, mushafa ni strukturiral na ta način zaradi zabavne informacije v smislu časopisne rubrike: Ali ste vedeli? temveč zaradi resne potrebe ljudi po poznavanju te teme.

Allahovo ime El-Malik, Vladar, ima močan pomen, zlasti v kombinaciji z Njegovim imenom El-Hakam (Sodnik, Zakonodajalec) saj je Allah Tisti, ki predpisuje zakone poleg tega pa vlada vsem t. i. naravnim zakonitostim v celotnem vesolju.

Nikomur ni dovoljeno poimenovati sebe s tem imenom niti nihče nima pravice nekoga prisiliti, naj ga kliče s tem imenom. Ebu Hurejre je prenesel, da je Allahov poslanec ﷺ rekel: ''Allah bo na Sodnem dnevu zvil nebesa in zatem rekel: 'Jaz sem resnični Vladar! Kje so vladarji zemlje?!' '' (zabeležila Buhari in Muslim; hadis je sahih/verodostojen)

Lahko se vprašamo: Zakaj Allah izpostavlja Sodni dan in Sebe naziva Vladar Sodnega dne, če pa je že sedaj Vladar vsega, kar obstaja?

Na tem svetu, v tem materialnem življenju, so obstajali tisti, ki so se Mu poskušali zoperstaviti, na primer faraon, Nirmud in vsi ostali vladarji, ki ne vladajo z Njegovim zakonom. Vendar na Sodnem dnevu nihče ne bo mogel oporekati Njegovi oblasti in moči, takrat bodo vsi ponižno stali pred Njim.

Na Dan, ko bodo prišli na plan, ne bo pred Allahom skrita prav nobena stvar o njih. Komu danes pripada oblast?! Allahu, Edinemu, Kateremu je vse podrejeno in pokorjeno! (Kur'an, 40:16)

Zato Allah sebe imenuje Vladar Sodnega dne, saj bo bil na ta dan edinole On Vladar in Sodnik in edinole On bo nagrajeval in kaznoval.

Beseda el-jevm, dan, označuje čas od zore do sončnega zahoda, v tem verzu pa ta beseda označuje obdobje od nastopa Sodnega dne do vstopa ljudi v Raj ali Pekel. V arabskem jeziku se ta beseda lahko nanaša tudi na del dneva ali celo na daljše časovno obdobje.

Ta verz nas tudi opozarja, da na ta dan nihče ne bo imel oblasti, niti ne bo ničesar posedoval, da bi recimo rekel: ''To je moje,'' kajti takrat nihče ne bo imel oblasti niti imetja. Sodni dan označuje dan obračuna za ustvarjena bitja, ko bodo odgovarjala za svoje postopke.  Za dobro z dobrim, za slabo s slabim. 

Nikakor. Čudijo se, ker je k njim prišel svarilec izmed njih, pa neverniki pravijo: ''To je čudna stvar. Ko umremo in postanemo prah. To je daljna vrnitev.'' (Kur'an; 50:2-3)

Verovanje v Sodni dan je od temeljev islamskega verovanja, eden od šestih osnovnih stebrov imana, osebnega verovanja. Verovanje v Sodni dan ima velik pomen za stališča ljudi in njihovo opredelitev do onostranstva, življenja, ki prihaja po smrti. Namen je, da jih želje, hrepenenja in potrebe na tem svetu ne bi despotsko zasužnjile, temveč da ljudje zagospodarijo nad temi željami, hrepenenji in potrebami; da ih nemarnost ne bi tiransko podredila in da za svoj trud ne iščejo nagrade v tem kratkem, minljivem in omejenem življenju, temveč da vse delajo zaradi Allaha in nagrade na Dnevu, ko bo Vladar nagrajeval in kaznoval.

Človeško življenje ne bo usmerjeno k vzvišenem programu, dokler ne uresniči tega načela o konceptu človeka in dokler srca ljudi ne bodo sprejela, da nagrada človeka na zemlji ni njegov poslednji delež. Nikakor niso enaki tisti, ki iskreno verjamejo v onostranstvo in tisti, ki ga zanikajo. Razlika med njimi je v občutkih, moralnosti, obnašanju in delovanju. To sta dva različna svetova, dve človeški naravi, ki se medsebojno razlikujeta v samih temeljih.

Ijjake na'budu we ijjake nesta'in. Samo Tebe častimo in samo od Tebe pomoč iščemo.

Prvi trije verzi El-Fatihe so govorili o zahvali Allahu in o lastnostih Njegovega vzvišenega Bitja, medtem ko ta verz govori o stanju, v katerem bi morali biti ljudje.

To načelo napoveduje rojstvo polne kompletne človeške osvoboditve – osvoboditve od suženjstva iluzijam, osvoboditev od suženjstva političnim sistemom, osvoboditev od suženjstva nagonom, poželenjem in strastem. Ko Allah v zavesti človeka postane edini, ki ima pravico biti čaščen in edini, od kogar se išče pomoč, takrat se bo človeška zavest osvobodila podrejenosti političnim sistemom, različnim osebnostim, kakor se bo tudi osvobodila ponižanja pred raznimi miti, fikcijami in bajkami.

Zaimek ijjake, samo Tebe, predstavlja osebek, ki je prišel pred glagolom, da bi se jasno določila namera subjekta in da bi bil izraz jasen.

Samo Tebe častimo pomeni, da ne častimo nikogar poleg Tebe, ne upamo na nikogar drugega samo v Tebe, kar predstavlja vrhunec pokornosti. Beseda ibadet, ki se prevaja kot čaščenje, je v arabskem jeziku ozko vezana za ponižnost, podložnost, pokornost in sledenje. Tudi beseda abd, suženj, je izpeljana iz besede ibadet.

Pomen na'budu je pokoravamo se Ti, ali služimo Ti, kajti osnovni pomen besede ibadet je tudi ponižnost in pokornost. Izgovorjava teh besed označuje potrditev osebe, da za svojega Gospodarja sprejema samo Allaha in da samo Njega časti, saj nemuslimani častijo kipe, ideologije, druge ljudi, nekateri pa celo samega sebe, ter se pokoravajo političnim sistemom in človeško izmišljenim zakonom.

Drugi del verza se glasi: ve ijjake nesta'in, in samo od Tebe pomoč iščemo, tj. za pomoč, podporo in uspeh samo Tebe prosimo.

Prvi del verza predstavlja odmik od vseh oblik mnogoboštva (širka), drug del verza pa predstavlja odmik od vsake druge moči, sile in predanosti.

V tem verzu je še eno pomembno dejstvo, ki se ga zlahka lahko spregleda, čeprav je zelo pomenljiv. Govor v tem verzu prehaja iz tretje osebe v drugo osebo z zaimkom Tebe, kar je popolnoma v skladu s kontekstom besedila. Torej, ko se suženj zahvali Allahu, pohvali Njega in Njegovo veličino, se zatem ogradi od čaščenja česarkoli in kogarkoli drugega oziroma se ogradi od iskanja pomoči od česarkoli in kogarkoli poleg Allaha. To naredi tako, da se približa Allahu Vzvišenemu, stopi pred Njega in Ga direktno nagovori z zaimkom v drugi osebi, tj. Tebe.

Ta verz v kratkih vrsticah pomeni: samo Tebi izkazujemo monoteizem (tevhid), samo Tebe se bojimo in samo v Tebe polagamo upanje; samo od Tebe iščemo pomoč v pogledu pokornosti Tebi in tudi v pogledu vseh ostalih stvari in situacij, pri katerih potrebujemo pomoč.  

Ihdine siratal-mustekim. Vodi nas na Pravo pot.

Potem ko je izrečena pohvala Tistemu, od Kogar iščemo pomoč, sledi molitev oziroma prošnja v skladu z besedami Vzvišenega v zgoraj citiranem hadisu: ''Razdelil sem molitev (salah, namaz) med Sebe in Mojega sužnja na dva dela, a Mojem sužnju pripada, kar bo iskal.''

Ta verz vsebuje dua', prošnjo in željo človeka, da ga njegov Gospodar usmeri na pravo pot. Vodi nas na Pravo pot pomeni: Navdihni nas, da hodimo po tej poti na pravilen in ne zbegan način, podari nam usmeritev, ki nas bo pripeljala v Tvojo bližino in milost.

To je jasna prošnja, ki je del, katerega dobi suženj od Allaha, če Ga iskreno prosi. Ta prošnja pomeni skrušenost in vztrajnost pri iskanju, naj ga On oskrbi s to veliko in pomembno stvarjo, od katere ne na dunji (materialnem svetu) ne na ahiretu (onostranstvu) ne bo dobil koristnejše.

Če vzamemo, da nekateri strokovnjaki za arabski jezik pravijo, da beseda el-huda, usmeritev, pomeni težnjo, bi ta verz lahko pomenil: naredi, da naša srca težijo k resnici. Muhammed ibn Hanefi je rekel, da ta verz pomeni: usmeri nas v vero, ki je edina priznana ali sprejeta pri Tebi.

Allah pravi:

In to je zagotovo Moja prava pot, zato ji sledite. (Kur'an; 6:153)

Usmeritev zahteva znanje in dobra dejanja, ki se izvajajo vztrajno, ter stabilnost pri tem, dokler se oseba ne sreča z Allahom.

Spoznanje in vztrajnost na pravi poti sta plod Allahove usmeritve in milosti do osebe. Usmeritev na pravi poti je garancija sreče tako na tem kot na bodočem svetu.

Beseda es-sirat pomeni pot, es-siratal musteqim predstavlja pravo, ravno pot, na kateri ni zavojev ali ovinkov. Ta pot je predstavljena v religiji, katero je Allah razodel Svojemu poslancu Muhammedu ﷺ, to pa je:

Siratal-lezine en amte alejhim. Pot tistih, katere si blagoslovil.

To je pot, po kateri so hodili Poslanec Muhammed ﷺ in njegovi družabniki.

Smisel ponovitve besede es-sirat, pot, v tem verzu je, da se izpostavi želja osebe, ki usmerja prošnjo, da bi Allah usmeritev zanj naredil trajno, saj se lahko zgodi, da oseba nekaj časa hodi po pravi poti, potem pa skrene ali omaga. Tukaj se misli na neprestano, trajno in konstantno usmeritev na pravi poti, saj vsak človek celo življenje hodi po neki poti.

Nekateri učenjaki smatrajo, da se v tem verzu prosi Allaha za resnično znanje in razumevanje vere, saj le s poznavanjem poti, le s pravilnim branjem zemljevida, lahko v praksi hodimo po pravi poti.

Večina tolmačev Kur'ana smatra, da se v tem verzu misli na vse poslance, glasnike vere, učenjake, šehide in dobre ljudi. Kot dokaz navajajo sledeči verz:

Ti, ki se pokoravajo Allahu in Poslancu, bodo (v družbi) s tistimi, ki jih je Allah blagoslovil od poslancev, stanovitnih potrjevalcih resnice, šehidov in krepostnih. Kako čudovita družba bodo ti! (Kur'an; 4:69)

Gajril magdubi alejhim, ve le daalin. In ne tistih, ki so zaslužili srd, niti tistih, ki so zablodili.

Tisti, ki so zaslužili Allahov srd, so tisti, ki so spoznali resnico, vendar so se zatem oddaljili od nje in jo zavrnili. Tisti, ki so zablodili, so tisti, ki nikoli niti niso spoznali resnice.

Tisti, ki so zaslužili Allahov srd so tisti, katerih namera je bila že v začetku slaba. To so tisti, ki se zavedajo, da je to resnica, vendar jo kljub temu zanikajo. Tisti, ki so zablodili, ne najdejo prave poti, saj so izgubili znanje, ki jim je bilo dano, ali pa znanja nikoli niso niti iskali.

Tolmači Kur'ana izmed klasičnih učenjakov so pojasnili, da imajo Tisti, ki so zaslužili Allahov srd, karakteristike judov, saj judje poznajo resnico, vendar jo zanikajo, kakor Allah pravi:

Tisti, ki smo jim dali Knjigo, ga poznajo (Muhammeda ﷺ), kakor poznajo svoje sinove, vendar del njih krije resnico, ne glede na to, da jo pozna. (Kur'an; 2:146)

Ta verz lepo opiše to situacijo. Judje so poznali resnico in učeni rabini jo še danes poznajo, vendar so jo prikrili in spremenili versko knjigo, da bi zatem prišli kristjani, ki v tej spremenjeni knjigi ne morejo priti do resnice.

Seveda tisti, ki nimajo globine razumevanja vere, mislijo, da se ta verz nanaša le na jude in kristjane. Vedno, ko se v Kur'anu omenjajo judje in kristjani, moramo biti muslimani pozorni, saj nas Allah z navedbo njihovih primerov svari in nam svetuje, naj se učimo na njihovih napakah.

Tisti, ki so zaslužili Allahov srd so verski učenjaki, tudi pokvarjeni ''islamski'' verski učenjaki, ki prikrivajo resnico ali manipulirajo z množicami, in če smo še natančnejši, vsakdo, ki ne dela po tem, kar se je naučil. Tisti, ki so zablodili, so osebe, ki delajo brez znanja, vsakdo, ki opravlja določena dejanja, jih pripisuje veri, čeprav nima za to nobenega dokaza iz Kur'ana ali Sunneta. Zato je vsak mubtedi, verski inovator, zablodil, kar je povsem v skladu z besedami Allahovega poslanca ﷺ: ''Zares je najboljši govor Allahova knjiga, a najboljša usmeritev, usmeritev Muhammeda (ﷺ). Najhujše stvari so verske inovacije, vsaka verska inovacija je zabloda (dalale).'' (zabeležim Muslim, hadis je sahih/verodostojen)

Osnovni pomen besede el-gadab, srd, je strogost in jeza. Ko se za Allaha reče, da se je razsrdil ali razjezil na nekoga, to pomeni, da ga želi kaznovati zaradi enega ali več hudih velikih grehov in prestopkov. Beseda ed-dalal, zabloda, pomeni izgubo pravilne namere in skrenitev s poti resnice.