Allah s Svojo dobroto in milostjo usmerja ljudi, naj se k Njemu zatečejo od vseh slabih stvari in pojavov. Če se ljudje zatečejo k Njemu, jih bo On zagotovo zaščitil in obvaroval.
Buhari s svojim senedom od Aiše bint Ebu Bekr prenaša, da je
Poslanec Muhammed ﷺ vsak večer, ko se je ulegel v posteljo, dal dlani skupaj,
pihnil vanje in nad njima recitiral (sure) kul huvallahu ehad, kul euz'u birabbil-feleq
in kul euz'u birabbin-nas. Zatem je z dlanmi potrl svoje telo, začenši
od glave in obraza ter kolikor je dosegel telesa. To je storil trikrat. Tako
prenašajo avtorji Sunenov.
Povod za razodetje sure El-Ikhlas: Imam Ahmed od Ubbeja bin Ka'ba prenaša, da so mnogobožci rekli Poslancu Muhammedu ﷺ: ''Navedi nam rodoslovje svojega Gospodarja,'' zato je Allah razodel:
Reci: ''On je Allah, Eden. Allah je Es-Samed. Ne rojeva in ni
rojen in Njemu nihče ni enak.'' (Kur'an; 112:1-4)
Poslanec Muhammed ﷺ je o suri El-Ikhlas rekel: ''Prisežem pri Tistem, v
Čigar roki je moje življenje, enaka je tretjini
Kur'ana,'' zaradi velike vrednosti in pomena, katerega nosi.
Začetni poziv v vero je bil utrjevanje bistva monoteizma v
srcih. Vendar monoteizem ni le beseda, ki se izgovarja na jeziku, niti ni le
gola forma, ki se učvrsti v srcu, temveč je tudi vsak predpis in vsak podroben
zakon, ki je plod prepričanja v srcu in izgovorjave z jezikom.
Deviacije, ki so zadele kristjane in izkrivile njihovo
verovanje, dojemanje in razumevanje, so prvenstveno nastale kot rezultat
brisanja slike resničnega monoteizma. Šele zatem so temu izbrisu sledile ostale
deviacije.
Monoteizem v islamskem verovanju se odlikuje s tem, da
prodira v celotno življenje, ureja življenje že v njegovi osnovi in jemlje
monoteizem kot temelj za praktično življenje. To se zatem odraža tako pri
zakonodaji kot pri verovanju. Če manjkajo ti znaki, potem kompleten monoteizem
ne obstaja, kajti monoteizem resnično obstaja le takrat, ko so njegovi zakoni
vzpostavljeni v sferi praktičnega življenja.
Reci: ''On je Allah, Eden.'' To pomeni, da je On Eden in Edini,
ki nima Sebi podobnega, ki nima družabnika in pomočnika in kateremu nihče ni
podoben. S tem imenom se naziva samo On, kajti Allah je popoln v svojih
lastnostih in delovanju. Besede, da je Allah Eden, pomenijo, da je On Gospodar,
brez katerega se ne more živeti. Nato Allah to trditev še podkrepi v nadaljevanju.
Allah je Es-Samed. To je eno od Njegovih lepih imen, ki pomeni, da je zatočišče vsakomur; ko za nekaj prosiš, prosi Njega, ko nekaj potrebuješ, išči od Njega. Es-Samed pomeni Gospodar, h Kateremu vsi težijo in brez odobritve katerega se ne more rešiti nihče. On je Eden v Svoji božanstvenosti, vse ostalo pa je Njegov suženj in Njemu podrejeno. K Njemu se vse obrača v primeru potrebe in On ustreže tistim, ki ga prosijo. On s Svojimi odredbami odloča o vsaki stvari in nihče ne odloča skupaj z njim; ne potrebuje svetovalcev in ne potrebuje pomočnikov.
Eden je Tisti, kateremu nihče ni podoben, Es-Samed pa
je Tisti, h kateremu se vse stvaritve obračajo v svojih hotenjih in željah. Eden
pomeni negacijo podobnega in enakega, Es-Samed pa je potrditev popolnih
lastnosti.
Ne rojeva in ni rojen pomeni negacijo žene in družine. Allah je Večen. Prvi in Poslednji. Njegove lastnosti so absolutne in popolne v vseh
stanjih. Rojstvo pomeni izvor, kar pomeni predhoden neobstoj ali obstoj v
nepopolnosti, kar je za Allaha absurd. Poleg tega rojstvo zahteva par, kar bi
temeljilo na medsebojni podobnosti, to pa je ponovno absurd za Allaha, saj je
Allah Eden, kar zahteva negacijo obstoja starša, žene in otroka.
In Njemu nihče ni enak pomeni negacijo šuraka (družabnikov) Njemu, ki je edinstven v vseh Svojih lastnostih, zato je širk (mnogoboštvo oz. polizeizem) največji absurd, ki ga lahko pripišemo Allahu. Allahu ni nihče niti enak niti podoben, ne po obstoju ne po delovanju, ne po bistvu ne po lastnostih. S tem se potrjuje, da je On Eden, in še dodatno pojasnjuje, saj hkrati negira vsako dualistično verovanje, ki trdi, da je Allah božanstvo dobrega, poleg Njega pa naj bi obstajalo božanstvo zla, ki bi Njega oviralo pri delovanju. Najbolj znana dualistična religija je perzijski Zoroastrizem, ki vsebuje božanstvo svetlobe in božanstvo teme.
Reci: ''Zatekam se h Gospodarju svitanja, pred zlom tega, kar je ustvaril, in pred zlom mraka, ko se stemni, in pred zlom pihalcev v vozle in pred zlom zavistneža, ko zavida.'' (Kur'an; 113:1-5)
V suri El-Feleq in suri, ki ji sledi, so smernice vernikom,
naj se zatekajo k Allahu in iščejo zaščito pod Njegovim okriljem od vsega, kar
povzroča strah: vidnega in nevidnega, znanega in neznanega, kakor bi Allah
blago in ljubeznivo govoril ljudem: Pridite sem, vstopite pod zaščito, pridite
na to varno mesto, tukaj je varnost, mir, odrešitev in zaščita.
Reci: ''Zatekam se h Gospodarju svitanja.'' Eden od pomenov besede الْفَلَقِ (feleq) je svitanje, medtem ko je drug pomen: vse ustvarjeno, kar je
aluzija na vse, iz česar nastane življenje.
Beseda أَعُوذُ (euz'u), pomeni, da se zatekam,
da se sklanjam in iščem zaščito. Pomen te besede vključuje tistega, od kogar se išče zatočišče, in tudi tistega, ki išče zatočišče. Tisti,
od kogar se išče zatočišče, je Allah Eden, Gospodar svitanja. Zatočišče v tem
smislu se išče samo od Njega, saj je On na drugem mestu v Kur'anu rekel:
In bili so možje izmed ljudi, ki so iskali zatočišče pri
džinnih, kar jim je še povečalo objestnost. (Kur'an; 72:6)
Gospodar svitanja s svetlobo jamči varnost od vsega zla, tudi
nejasnega in skritega. On nudi pomoč proti zlu vseh stvaritev, ki želijo
škoditi drugim ljudem. Zato nadaljuje:
Pred zlom tega, kar je ustvaril, kar pomeni, da je v nekaterih
njegovih stvaritvah zlo. Stvaritve, ki prihajajo v kontakt z drugimi
stvaritvami, so v nekaterih primerih izvor zla, kakor so izvor dobrega v drugih
primerih. Na tem mestu se oseba zateka k Allahu pred njihovim zlom, da bi ostala
in se zadržala samo njihova dobrota. Allah je ustvaril vse stvaritve in On ima
možnost, da zadrži njihovo zlo in tako pride do izraza le njihova dobrota.
To zajema zlo tako tega sveta kot tudi onostranstva.
In pred zlom mraka, ko se stemni. Beseda غَاسِقٍ (gasiq) pomeni
noč ali mrak, وَقَبَ (weqab) pa je
vdolbina v tleh, iz katere teče in se preliva voda, na tem mestu pa pomeni, ko noč
zasede vsako mesto.
Pomen je: noč in vse, kar noč prinaša. Ko se noč razlije i
preplavi zemljo, takrat je noč strašna sama po sebi, saj s seboj nosi
asociacije na strah pred neznanim in skritim v temi: napadalna divja zver, vlamljajoč
lopov, tihi morilec, prodirajoči sovražnik, strupen plazilec, zatem zle misli,
skrbi in ideje, ki ponoči dobijo svojo moč in dušijo dobre ter pozitivne
občutke, šejtan, ki mu noč pomaga, da se osvobodi in lažje prišepetava,
strasti, ki se prebudijo v osami in mraku ter vse ostalo nam vidno in nevidno,
ki pride na plano, ko se stemni.
In pred zlom pihalcev v vozle. To so vrači, ki sijejo neprijetnosti
po poti varanja čutov in živcev preko vnašanja zlih misli v duše in občutke. Vrač
zveže in zaplete vozle od nitk ali robčkov, piha vanje in izgovarja besede, ki
so znane v sihru in magiji, dokler se želeni sihr ne uresniči. To
je zlo, pred katerim se zatekamo k Allahu.
In pred zlom zavistneža, ko zavida. Zavist je emocija do Allahovih
blagodati, s katerimi je zasul nekoga drugega, nato pa zavistna oseba želi, da
ta blagodat pri drugem človeku izgine. To je kršitev in nezadovoljstvo z
Allahovo odredbo, kajti zavistnež v samem bistvu ni zadovoljen, da je Allah
nekomu nekaj dal, česar ni dal njemu.
Zakaj se zavistnežu dodaja, ko zavida? Zato ker ta oseba uživa v
svoji zavisti in jo še povečuje, kar je odraz njene pokvarjenosti in
nerazumevanja monoteizma ter Allahove odredbe (kadra). Vendar, ko oseba
prepreči zavist in se bori proti zavisti, katero za trenutek začuti v sebi, in
se spomni, da so te blagodati pri drugemu človeku, ker mu jih je podaril Allah,
takoj preneha zavidati in ne spremeni obnašanja niti ne mišljenja o drugem
človeku. Negativne emocije so del nas in vedno se bomo morali boriti proti
njim, to pa je veliko lažje, če se bomo za pomoč v tej borbi zatekli k Allahu.
Tukaj med zavistneža štejemo tudi Iblisa in njegove potomce, saj so največji zavistneži in sovražniki Adamu in njegovim potomcem.
Reci: ''Zatekam se h Gospodarju ljudi, Vladarju ljudi, Bogu
ljudi, pred zlom umikajočega se šepetalca, ki prišepetava v prsi ljudi, izmed
džinnov in ljudi.''
(Kur'an; 114:1-6)
V prvih treh verzih sure En-Nas so izpostavljeni trije
principi monoteizma: gospodarstvo (rububijjet), oblast (hakimijjet) in božanstvenost (uluhijjet). Allah je torej Gospodar,
Vladar in Bog vsega, kar obstaja. Vse ustvarjeno pripada Njemu in vse
ustvarjeno je Njegov suženj.
Kar se tiče Tistega, h komur se zateka, to je Allah Eden, ki
nima družabnika, Gospodar, ki je oskrbel ljudi in z njimi upravlja, jim dostavlja
koristi in jih ščiti pred tem, kar jim škoduje.
Gospodarju ljudi. Allah z ljudmi upravlja, kakor On sam hoče, oni pa so
Njegovi sužnji in Njegovo lastništvo. On upravlja z ljudmi, kakor sam hoče, saj
ima nad njimi oblast in moč.
Vladarju ljudi. Poleg Njega nimajo resničnega vladarja, ki bi jim lahko
ukazoval in zapovedoval pravilno in nepravilno, dovoljeno in prepovedano. On
daje in jemlje, povzdiguje in znižuje, povezuje in razdvaja; edino On El-Hakam, Zakonodajalec, ima pravico do predpisovanja zakonov.
Bogu ljudi pomeni Tistega, katerega ljudje častijo (ma'bud),
poleg katerega nikogar dejansko in resnično ne morejo častiti. Zato se ne usmerja
molitev k nikomur drugemu, niti katerakoli druga oblika čaščenja. Ker jih je On
ustvaril, jim podaril blagodati in jih zaščitil, zakaj bi čaščenje namenjali
nekomu drugemu?! Še več, zakaj bi se pokoravali nekomu drugemu in sledili zakonom nekoga drugega?!
Gospodar je vzgojitelj, usmerjevalec, čuvaj in zaščitnik.
Vladar odloča in predpisuje zakone. Bogu se vse pokorava in Ga časti. Allah je Gospodar
vsega, Vladar vsega in Bog vsega, ljudje pa so v tem kontekstu omenjeni, da bi
začutili bližino v situaciji, ko prosijo za zaščito.
Pred zlom umikajočega se šepetalca. K Allahu se zateka pred الْوَسْوَاسِ
(el-weswas), ki naskrivaj šepeta dušam. Beseda الْخَنَّاسِ (el-khannas) je tisti, ki se umika, potuhne in se skriva,
osnova besede pa je el-khunus, kar pomeni vračanje nazaj. Ti dve
lastnosti se vežeta na tistega, ki ni omenjen direktno, to pa je šejtan. Ko
oseba postane nemarna, ta šepetalec prevzame njegovo srce in mu prišepetava
ideje in misli, ki so v osnovi slabe, ko pa oseba omeni svojega Gospodarja in
se zateče k Njemu, se ta šepetalec vrne nazaj oziroma umakne.
Ta lastnost nam kaže, da se skriva, dokler ne najde ugodne
priložnosti za pojavitev, medtem ko kaže tudi njegovo šibkost napram budnega človeka,
ki se zaveda šejtanovih spletk. Zato se ne glede na to, ali je od ljudi ali
džinnov, hitro povleče in zbeži tja, od koder je prišel. To dejstvo krepi, jača
in človeku daje pogum, saj se zaveda, da smo se šejtanu sposobni upreti z
Allahovo pomočjo in Njegovim dovoljenjem. Res pa je, da te vojne ni nikoli
konec, v tej vojni ni premirja ali mirovnega sporazuma. Šejtan je vedno
potuhnjen in skrit, budnost enkrat ne pomeni trajne budnosti. Potek vojne je
vedno spremenljiv, zato bo ta vojna trajala do Sodnega dne.
Kur'ansko besedilo najprej navede lastnost šejtana, zatem pa
določi njegovo delovanje, tj. prišepetavanje slabih misli ljudem, na koncu pa
določa njegovo naravo: izmed džinnov in ljudi.
Ta vrstni red izzove budnost, hkrati pa opozarja in
pojasnjuje bistvo šejtanovega delovanja, da se oseba lahko pripravi na obrambo
z Allahovo pomočjo in Njegovim dovoljenjem.
Ko se duša zaveda, da šejtan vnaša zle misli tajno in javno –
da so to skriti džinni in tudi vidni ljudje – si bo pripravila obrambo, saj je spoznala
mesto zasede, prehod in pot.
Prišepetavanje človeških šejtanov je preko ušesa in čutila
sluha, medtem ko džinn za svoje prišepetavanje ne potrebuje ušesa niti čutila
sluha. Za džinnsko prišepetavanje ne vemo natančno, kako se odvija, vendar
vidimo sledi v človekovi in življenjski stvarnosti.
Človek v tej borbi ni prepuščen samemu sebi. Vera je utrdba, zikrullah
je ščit, iskanje zaščite je orožje: ko človek zanemari vse to, bo premagan in
prevladan.
Od Ibn Abbasa se prenaša, da je Poslanec Muhammed ﷺ rekel: ''Šejtan
čepi na človekovem srcu. Ko se človek spomni Allaha in Ga omeni, se (šejtan)
skrije. Če to zanemari, ga začne nagovarjati na slabo.'' (zabeležil Buhari,
hadis je muallak)
Kar se tiče ljudi in njihovega prišepetavanja, o tem vemo
veliko več, kakor tudi vemo, da so nekatera njihova prišepetavanja še hujša od
džinnskega. Slab prijatelj, ki navaja in poziva v grehe. Zli svetovalci, ki
vladarja navajajo na nepravilne in koruptivne odločitve. Opravljivec in
lažnivec, ki olepšuje besede, da zvenijo kot resnica. In številni drugi
šepetalci, ki skrivaje postavljajo pasti ljudem, ki želijo biti boljši; pogosto
pa ti šejtani izmed ljudi to počnejo tudi iz svoje gole zavisti.
In tako smo vsakemu glasniku vere
določili sovražnika – zlodeje od ljudi in džinnov, ki se medsebojno navdihujejo
z okrašenimi varljivimi govori. In če bi tvoj Gospodar hotel, tega ne bi
počeli, zato pusti njih in vse, kar si izmišljajo (od laži). (Kur'an; 6:112)
Človek je nezmožen sam odstraniti vso to prišepetavanje –
vsakodnevno in skoraj na vsakem koraku – zato ga Allah v tem hudem boju usmerja
k utrdbi, ščitu in orožju.
Imam Ahmed prenaša, da je Ebu Zerr prišel v džamijo k Poslancu Muhammedu ﷺ , ki mu je rekel: ''O, Ebu Zerr! Ali si klanjal?'' Rekel je: ''Nisem.'' Poslanec Muhammed ﷺ je rekel: ''Vstani in klanjaj.'' Ebu Zerr je vstal in klanjal, se zatem usedel, Poslanec Muhammed ﷺ pa je rekel: ''O, Ebu Zerr! Prosi Allaha za zaščito pred zlom ljudi-šejtanov in zlom džinnov-šejtanov.'' Vprašal ga je: ''O, Allahov poslanec! Mar so šejtani tudi izmed ljudi?'' pa je odgovoril: ''Da.''
Komentarji
Objavite komentar