Preskoči na glavno vsebino

OPUSTITEV MOLITVE

Molitev je drugi steber islama po šehadetu la ilaha illallah, tj. pričanje, da nihče nima pravice biti čaščen poleg Allaha. S prvim stebrom vstopimo v islam, z drugim stebrom pa v islamu ostanemo. Ko oseba zapusti molitev, sama sebe postavi v zelo resen in nevaren položaj. Allah v Kur’anu pravi:

Za njimi pa so prišli slabi nasledniki, ki so opustili molitev in sledili strastem. Ti se bodo kmalu srečali s kaznijo za njihovo zablodo. Razen tisti, ki se pokesajo, verujejo in opravljajo dobra dela, takšni bodo vstopili v Raj in ne bo jim storjena nikakršna krivica. (Kur'an; 59-60)

Naš Gospodar, Slavljeni in Vzvišeni je rekel tudi:

In gorje molivcem, tistim, ki so do svojih molitev nemarni. (Kur'an; 107:4-5)

Ibn Kesir v svojem Tefsirju pri pojasnitvi tega verza beleži predajo od Sad ibn Vekkasa: ''Vprašal sem Allahovega poslanca sallallahu alejhi ve sellem, kdo so tisti, ki so do svojih molitev nemarni, pa je odgovoril: 'To so tisti, ki svojih molitev ne opravljajo pravočasno.' ''

Poleg tega je Allah v Kur’anu omenil pogovor, ki bo potekal med prebivalci Raja in prebivalci Pekla:

''Kaj vas je pripeljalo v Sekar (tj. mesto v Peklu)?'' Rekli bodo: ''Nismo bili od tistih, ki so molili.'' (Kur'an; 74:42-43)

Od povodov (sebebov), da oseba vstopi v Pekel in nase prikliče Allahovo jezo, je opustitev molitve.

Tudi Poslanec Muhammed, sallallahu alejhi ve sellem, je v številnih hadisih opozarjal na pomembnost molitve.

Imam Et-Tirmizi je zabeležil predajo, ki je avtentična (sahih) pod pogoji Imama Muslima, da je Allahov Poslanec sallallahu alejhi ve sellem rekel: ''El-ehed (tj. pogodba, zaveza) med nami (muslimani) in njimi (nemuslimani) je salah (tj. molitev). In kdor ga zapusti, ne veruje!''

Poslanec Muhammed sallallahu alejhi ve sellem je rekel tudi: ''Kdor (namerno) zapusti asr molitev (ikindija), vsa njegova dobra dela bodo izničena.'' (zabeležil El-Buhari)

Poslanec Muhammed, sallallahu alejhi ve sellem, je rekel: ''Med človekom in širkom (mnogoboštvom) ter kufrom (nevero) je zapustitev molitve.'' (zabeležil Muslim)

Obstaja predaja od Omarja ibn El-Khattaba, katero sta zabeležila Ibn Ebi Šejbe v svojem Mussenefu in Abdur-Rezzak v svojem Mussenefu z avtentično (sahih) verigo prenašalcev: ''Nima deleža v islamu, kdor zapusti molitev.''

Imam Ez-Zehebi je prenesel in Et-Tirmizi zabeležil, da je El-Džurejri od Abdullaha ibn Šekika, ki je bil tabi'i, kar pomeni, da je srečal in se učil od družabnikov Poslanca Muhammeda, sallallahu alejhi ve sellem, prenesel, da je rekel: ''Družabniki Allahovega poslanca, sallallahu alejhi ve sellem, niso videli zapustitev kateregakoli dela kot kufr (nevero), razen molitev.'' En-Nevevi je verigo prenašalcev v svoji Medžmu'i ocenil kot sahih.

To pomeni da ashabi nobenega vidnega dejanja niso smatrali kot nevero (kufr), razen če je oseba zapustila pet dnevnih molitev.

Molitve ne smemo jemati tako lahkotno: prestavljanje in klanjanje izven zanjo določenega časa, biti len pri opravljanju, je povod za uničenje in propad. Razmišljajte o molitvi, ohranjajte molitev in negujte svojo molitev, nikakor je ne zapuščajte!

Če zapustiš molitev, samega sebe postavljaš na rob peklenskega brezna.

Molitev je tvoja vez z Allahom.

Tudi če ste v šoli nimate izgovora, saj je molitev pomembnejša od mnenja sošolcev in učiteljev.

Tudi če ste v službi nimate izgovora, saj je molitev večja od plače, ki jo dobite v službi.

Ne igrajte se z molitvijo, saj to ni nikakršna šala in nikakršno prostovoljno dejanje v islamu – pet dnevnih molitev je stroga obveza.

Molitev je razlika med imanom in kufrom. Stvar, ki nas razlikuje od mnogobožcev in nevernikov je molitev, kakor nas je obvestil Poslanec Muhammed sallallahu alejhi ve sellem. Če pa želite biti enaki kot oni, potem se ne čudite, ko boste z njimi pristali v Sekarju, kakor nas je Allah obvestil v Kur'anu.

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

MUDROSTI SA (NE)POZNATOG MJESTA

Nije vredan ljubavi niko osim Onaj koji je ljubav stvorio. Ne daj suzama da teku ni radi koga osim Njemu na sedždi iz straha do Njega i ljubavi do Njega. I sve što imaš danas je samo jedna hedija od Njega, a sve što ti uzme znaj nije bilo dobro za tebe. Sve je posuđeno od Njega na dan, godinu, pet, nešto ti pokloni dok si živ, a nešto vrati Sebi jer postaneš nezahvalan. *** Neče se Njegov rob odreč nečega radi Njegove Plemenitosti, a da mu to On neče zamjenut sa boljim. Sve ono sto te odvlači od robovanja Njemu jedinome Kralju nije vredno, odrekneš se tog nečeg, On Stvoritelj svega pošalje nešto bolje vrednije. *** Kada voliš, voli iskreno. Kada daješ, daji nesebično. Kada želiš, želi samo najbolje. Kada tražiš, pazi na čija vrata kucaš. Kada ideš, provjeri vrata da si dobro zakovao.

POGLAVJE O POSTU - KITAB ES-SIJAM (1. del)

Pregledali bomo poglavje o postu iz knjige Zad el-Mustaqni. Avtor je Šarafuddin Musa ibn Ahmed El-Hadžavi. Besedilo je sestavljeno na podlagi izpiskov iz serije predavanj šejha Ahmeda Musa Jibrila pod naslovom The Comprehensive Fiqh of Fasting . Preučevanje klasičnih del uleme, ki so nas prehiteli v veri, je jedro našega razumevanja vere, saj se na ta način seznanimo s strukturiranim študijem v klasičnem stilu. KAJ JE FIQH? Fiqh je v bistvu islamska pravna praksa, fiqh jezikovno pomeni razumevanje nečesa ali znanje o nečem. Šeriatski pomen fiqha je izpeljava verskih predpisov, ki se vežejo na dejanja tistih, ki so jim določena dejanja predpisana v smislu, kaj je za nekoga haram, halal, mustehab, mekruh itn. Najplemenitejše znanje je zagotovo znanje o aqidi in tevhidu, kajti v tem znanju leži razlika med večnim ognjem in večnim rajem. To je veliki fiqh, nekateri učenjaki ga imenujejo el-fiqh el-ekber. Za aqido in tevhidom je po pomembnosti el-fiqh el-asghar, ki se nanaša na hara...

POGLAVJE O POSTU - KITAB ES-SIJAM (2. del)

Avtor je začel z besedami: يَجِبُ صَوْمُ رَمَضَانَ بِرُؤْيَةِ هِلَالِهِ Post v ramadanu postane obvezen, ko je viden hilal (naraščajoči lunin srp). To je izjava. Avtor je želel opozoriti na dvoje. Najprej je želel poudariti, da je ramadan obvezen (vadžibun). Nato pa tudi izpostavil, da se post začne z videnjem naraščajočega luninega srpa. Čeprav so vsi vadžibi obvezni, so nekateri na različnih ravneh. Nekateri vadžibi so na ravni rukn, nekateri pa na nižji ravni, običajno so to vadžibi, o katerih se ulema razhaja, ali pa se ne štejejo za rukn, kajti če pri nekem dejanju čaščenja izpustite rukn, bo celotno čaščenje zavrnjeno. To je hujše kot izpustiti običajen vadžib, čeprav sta oba obvezna. Torej, če ulema reče, da je nekaj rukn v veri ali rukn v čaščenju, boste v tem zelo težko našli razhajanje med učenjaki. Na primer sedžda je rukn v molitvi, brez katere molitev ni sprejeta. Recitiranje sure El-Fatiha v molitvi je vadžib, vendar so se učenjaki razšli glede vprašanja, ali je...