NAKLJUČJE ALI NAČRT?

Življenja vseh stvaritev na Zemlji so odmevi dogodkov, ki so se odvili davno pred trenutno sedanjostjo. To so dogodki nam nedoumljivih razsežnosti in tudi (na)silne lepote, ki povezujejo vsa živa bitja, vsako njihovo delovanje in vsako njihovo odločitev. To veličastno zgodbo sestavlja vsak utrip srca. Ta zgodba se je začela pred skoraj štirinajstimi milijardami let in govori o milijardah zvezd in milijardah svetov.

Vsa hvala Allahu, Gospodarju vseh svetov. (Kur'an; 1:2)

Ljudje se že od davnin, ko pogledamo v nebo, sprašujemo, kako je vesolje nastalo, kakšen pomen ima, kako veliko je, kaj se v njem dogaja in podobne stvari. Zato tudi nemalo kur’anskih verzov govori o tej temi in nam direktno ali indirektno pojasnjujejo vesolje in njegovo delovanje. Ko sem prebral knjigi Kratka zgodovina časa avtorja Stephena Hawkinga in Astrofizika za vse, ki se jim mudi avtorja Neila deGrasse Tysona, me je tema zelo pritegnila, zato sem prebral še Atlas vesolja Patricka Moora in še tri knjige Stephena Hawkinga, in sicer Veliki načrt, Na ramenih velikanov in Kratki odgovori na temeljna vprašanja. Po vsem tem branju in razmišljanju mi sedaj skorajda vsakič, ko pogledam v nočno nebo, v misel pride naslednji kur’anski verz.

Resnično! V stvarstvu nebes in Zemlje in v menjavi noči in dneva so znamenja za ljudi, ki razumejo. Tisti, ki se spominjajo Allaha stojè, sedè ali (ležè) na bokih in razmišljajo o stvarstvu nebes in Zemlje: ''Gospodar naš, tega nisi ustvaril zaman, Vzvišen si Ti, zato nas obvaruj pred kaznijo v Ognju.'' (Kur'an; 3:190-191)

Islam in njegova civilizacija je vedno namenjala posebno mesto raziskovanju in opazovanju vesolja, čeprav je res da ne v tako veliki meri kot recimo antični Egipt ali staroselske civilizacije Južne in Srednje Amerike, ki pa so se sčasoma začele vse bolj premikati iz astronomije v kvazi znanstveno astrologijo. Kljub temu je astronomija igrala pomembno vlogo v razvoju islamske civilizacije. Ko so takratni znanstveniki na podlagi Kur’ana razmišljali o vesolju, so prišli do presenetljivo natančnih odkritij. Podobno vidimo danes, ko znanstveniki neodvisno in ločeno od Kur’ana razmišljajo o vesolju (in ostalih znanstvenih vedah), da pridejo do presenetljivega skladja s Kur’anom in izjavami Poslanca Muhammeda, sallallahu alejhi ve sellem. V Atlasu vesolja je navedeno: ''Za oživitev astronomije se moramo zahvaliti Arabcem. Leta 813 je Al-Mamun ustanovil bagdadsko šolo in v naslednjih nekaj stoletjih so nastale odlične zvezdne karte.'' Pomenljivega pomena so tudi besede Isaaca Newtona: ''Če sem videl dlje, sem zaradi tega, ker sem stal na ramenih velikanov.'' Seveda je avtor knjige ta citat obrazložil na svoj način, a nam postane povsem jasno, kdo so bili ti velikani, če vemo, da so o zakonih gravitacije podrobno pisali Ibn Sina, Ibn Al-Hajtam, Al-Biruni in Abu Barakat Al-Bagdadi že v 11. in 12. stoletju. Seveda oba avtorja to obdobje zgodovine iz ''nepojasnjenega'' razloga izpustita. Navedeta znana starogrška imena kot so Tales iz Mileta, Aristotel, Arhimed, Pitagora in Demokrit, potem pa lepo preskočita na Keplerja, Galileja, Kopernika in Newtona. Seveda je bil vmes ''mračni'' srednji vek, čeprav so bila mesta Kordoba, Konstantinopel in Bagdad polna svetlobe.

Nadvse zanimivo postane tudi, ko ta dva avtorja v svojih knjigah ''primerjata'' znanost in religijo ter kot po pravilu sklepata, da med tema dvema pojmoma obstaja konflikt oziroma neskladje. Za religijo vedno znova navajata primere nekih poganov in občasno tudi krščanstva, v smislu: Poglejte, kako religije predstavljajo vesolje in nastanek le-tega. V knjigi Veliki načrt religiozen pogled na banalen primer predstavi takole: ''V vikinški mitologiji volkova Skoll in Hati lovita Sonce in Luno. Mrk nastane, ko ju kateri od volkov ujame. Ob mrku si ljudje na Zemlji prizadevajo, da bi s čim glasnejšim hrupom prestrašili volkova in rešili Sonce ali Luno. Druge kulture poznajo podobne mite.''

To še ni vse, kajti nadaljuje v še bolj nevedno posmehljivem tonu: ''Ljudstvo Boshongo v osrednji Afriki verjame, da so na začetku bili samo tema, voda in veliki bog Bumba. Nekega dne je Bumba, ki ga je bolel trebuh, izbruhal Sonce. Sčasoma je Sonce posušilo vodo in se je pokazala zemlja. Toda Bumba je bil še vedno bolan in je še bruhal. Izbruhal je Luno, zvezde in potem nekaj živali: leoparda, krokodila, želvo in končno človeka.''

To sta le dva primera predstavitve stališča religije in bilo bi smešno, če ne bi bilo tako žalostno zavajajoče.

Mar so enaki tisti, ki vedo, in tisti, ki ne vedo? (Sami sebe) opominjajo le tisti, ki so obdarjeni z razumom. (Kur’an; 39:9)

Pojdimo na prvo temo. Kako je vesolje sploh nastalo?

V knjigi Kratka zgodovina časa Hawking navaja: ''Ne moremo vedeti, kaj se je dogajalo pred velikim pokom, če, tako kot v našem primeru, vemo le, kaj se je zgodilo po njem. Za nas dogodki pred velikim pokom ne morejo imeti posledic in zato niso del znanstvenega modela vesolja. Zato jih lahko opustimo in rečemo, da je veliki pok začetek časa. Vprašanja, kot je na primer, kdo je pripravil pogoje za veliki pok, znanosti ne zanimajo.'' In res je eksperimentalna znanost povsem nemočna v pogledu tega, kaj je bilo pred nastankom vesolja, zato še toliko bolj neumna postane izjava nekaterih ateistov, ko pravijo: ''Boga ni, ker ga ne moremo dokazati z znanostjo.'' S tem običajno mislijo eksperimentalno znanostjo.

Hawking pravi: ''Vprašanja, kot je na primer, kdo je pripravil pogoje za veliki pok, znanosti ne zanimajo,'' kajti to spada v domeno metafizike in ne fizike. Ko avtor govori o Bogu, z enostavno dedukcijo pride do presenetljivega zaključka: ''Bog je morda v začetku vzpostavil zakone narave, a zdi se, da jim je nato prepustil razvoj vesolja in se ni več vmešaval. Kako je izbral začetno stanje oziroma konfiguracijo vesolja? Kakšni so bili robni pogoji ob začetku časa? … Vse dokler verjamemo, da je vesolje imelo začetek, se vloga stvarnika zdi jasna.''

Neil deGrasse Tyson v svoji knjigi pravi: ''Na začetku, pred skoraj štirinajstimi milijardami let, so bili ves prostor, vsa snov in vsa energija znanega vesolja zbrani v prostornini, manjši od bilijonine velikosti pike na koncu tega stavka. Bilo je tako vroče, da so bile osnovne sile, ki skupno opisujejo vesolje, še združene. Čeprav še vedno ne vemo, kako se je vesolje sploh spočelo, se je iz te drobcene pikice lahko le širilo in to nadvse hitro. Temu širjenju danes rečemo veliki pok ali prapok.''

Poglejmo, ali Kur'an za nastanek vesolja navaja kakšne volkove, ki lovijo Sonce, oziroma neka fantazijska bitja, ki so izbruhala Luno, ali pa nam pove kaj bolj natančnega in realnega.

Mar neverniki ne vedo, da so bila nebesa in Zemlja ena celota, pa Smo ju ločili, in vse živo Smo naredili iz vode? Mar ne bodo verovali?! (Kur'an; 21:30)

Ko se v Kur'anu omenjajo nebesa ali nebo (ar. sema'), se s tem misli na vesolje ali našo atmosfero, ne na raj ali paradiž na onostranstvu, kot recimo v krščanstvu. V ta namen se uporablja beseda džennet, ki dobesedno pomeni vrt.

Kot vidimo Kur'an opisuje nastanek vesolja in t. i. veliki pok povsem v skladu z znanstvenimi dognanji, ki pravi, da je bilo celotno vesolje stisnjeno v eni točki, bilo je torej ena celota.

Kaj pa je bilo pred nastankom vesolja? Neil deGrasse Tyson o tem pravi podobno kot Hawking: ''Astrofiziki o tem nimajo pojma. Bolje rečeno, naših najresnejših teorij ni mogoče potrditi z eksperimentalno znanostjo. Verstva na to vprašanje odgovarjajo s trditvijo, da je nekaj moralo vse skupaj spočeti – nekakšna sila, mogočnejša od vseh drugih, vir vsega. Prapočelo. To naj bi bil seveda bog.

Kaj pa, če je vesolje vedno obstajalo, pač v nekakšnem še nejasnem stanju – na primer kot multiverzum, ki nenehno poraja posamezna vesolja? Ali pa se je morda vesolje porodilo iz nič? Ali pa je vse, kar poznamo in imamo radi, le računalniška simulacija, s katero se zabavajo vrhunsko inteligentna tuja bitja? Te filozofsko zanimive zamisli običajno nikogar ne zadovoljijo. A vendarle nas opominjajo, da je znanost v temeljih nevedna. Ljudje, ki so prepričani, da vse vedo, se nikoli niso soočili z mejo med znanim in neznanim vesoljem.

Vsekakor pa vemo, da se je vesolje začelo, in to lahko trdimo brez oklevanja. Razvija se še naprej.''

Na tem mestu astrofizik pri svojem filozofiranju za trenutek pade v kontradikcijo, ko najprej pravi: ''Kaj pa, če je vesolje vedno obstajalo,'' kar nato demantira z besedami: ''Vsekakor pa vemo, da se je vesolje začelo, in to lahko trdimo brez oklevanja.''

Kaj se je začelo dogajati po tem začetnem nastanku in stanju. Seveda danes logično pridemo do zaključka, da se je vse začelo raztezati oziroma širiti. In danes vemo, da se vesolje še naprej širi. Kaj o tem pravi Kur'an in kako to pojasnjujeta ta dva avtorja?

In nebo – zgradili smo ga z energijo – in resnično ga širimo. (Kur'an; 51:47)

Neil deGrasse Tyson: ''Leta 1929, je ameriški astrofizik Edwin P. Hubble odkril, da vesolje ni statično. S svojimi meritvami je zbral prepričljive dokaze, da se galaksije, ki so od Rimske ceste bolj oddaljene, od nje oddaljujejo hitreje.''

Stephen Hawking v Kratki zgodovini časa: ''Z drugimi besedami, dlje kot je galaksija, hitreje se oddaljuje! To pa je pomenilo, da velikost vesolja ne more biti statična in nespremenljiva, kot je veljalo do takrat. V resnici se širi – razdalja med galaksijami se ves čas povečuje. Odkritje, da se vesolje širi, je sprožilo eno največjih intelektualnih revolucij dvajsetega stoletja. Pred stoletji bi cerkev takšno domnevo označila za krivo vero, kajti po njeni doktrini resnično zasedamo posebno mesto v središču.''

Cerkev bi jo razglasila za krivo vero, Kur'an pa je to znanstveno dejstvo potrdil že v 7. stoletju, torej 13. stoletij pred moderno znanostjo.

Hawking v knjigi Veliki načrt pojasnjuje: ''Leta 1929 je (Hubble) objavil odvisnost hitrosti oddaljevanja od njihove oddaljenosti in sklepal, da se vesolje širi. Če je tako, je bilo vesolje v preteklosti manjše. Če ekstrapoliramo v oddaljeno preteklost, je bila vsa snov in energija v vesolju združena na zelo majhnem prostoru pri nepredstavljivo veliki gostoti in temperaturi. Če gremo dovolj nazaj v preteklost, pridemo do časa, ko se je vse začelo – dogodku zdaj pravimo veliki pok. Na podlagi teh privzetkov je Friedmann odkril rešitev Einsteinovih enačb, po kateri se je vesolje širilo na način, kakršnega je Hubble kmalu odkril. Friedmannovo modelno vesolje se začne z velikostjo nič in se širi, dokler ga gravitacijski privlak ne zavre in lahko povzroči, da se vesolje skrči vase.''

Ljudje, ki zanikajo, da je Kur'an Božje razodetje, trdijo, da ga je napisal Muhmamed, sallallahu alejhi ve sellem. Kako potem lahko pojasnijo, da je bil edini v zgodovini, ki je pred 20. stoletjem vedel, da se vesolje širi? Ali je morda v sedmem stoletju izdelal teleskop podoben Hubblovemu, opazoval globoko vesolje, nato teleskop skril nekam pod pesek v puščavo, kjer ga do danes še nihče ni našel?!

Če vzamete človeka kot je bil Poslanec Muhammed, sallallahu alejhi ve sellem, ki je živel v obdobju in na področju, kjer nikakor ni mogel poznati teh stvari. Na primer, danes vemo, da obstajajo valovi pod morsko gladino, ne le na morski gladini. Poslanec Muhammed, sallallahu alejhi ve sellem, nikoli ni videl morja ali oceana, videl je le reke, a kljub temu natančno govoril o teh valovih pod gladino. Govoril je kako se fetus razvija v maternici do mikroskopske natančnosti. Govoril je, da Luna nima svoje svetlobe, ampak da je njena svetloba odsev svetlobe Sonca, čeprav Biblija pravi, da ima Luna svojo svetlobo enako kot sonce. Rekel je, da vsi planeti plujejo po orbitah. Človek v takratni Arabski puščavi tega ni mogel vedeti, saj grška in rimska civilizacija ni segala tako daleč, a tudi Grki niso vedeli vsega tega. Poleg tega Arabci do takrat niso imeli nikakršne pisane zgodovine in četudi bi jo imeli, on sam ni znal brati niti pisati. Tako da ne moremo reči, da je prebiral grško literaturo. Seveda bi lahko ugibal in enkrat zadel, morda celo dvakrat, trikrat, štirikrat, a zagotovo bi sčasoma začel delati napake. Vendar je prav nasprotno vsaka beseda, ki govori o nekem znanstvenem dejstvu, presenetljivo natančna.

Še več, v predhodni, nazadnje citirani Hawkingovi izjavi je še ena zanimiva ugotovitev, in sicer o zaključku vesolja, o čem Kur'an pravi:

Na Dan, ko bomo zvili nebesa kakor se zvije zvitek papirja. Tako kakor smo začeli prvo stvarjenje, bomo to ponovili. To je Naša obljuba. Mi bomo tako storili. (Kur'an; 21:104)

Ko se pretrga nebo, in ko se zvezde razpršijo in popadajo. (Kur'an; 82:1-2)

V Kratki zgodovini časa Hawking pravi: ''V prvi (Friedmannovi) rešitvi se vesolje širi dovolj počasi, da se zaradi gravitacijske privlačnosti med galaksijami širjenje upočasni in nazadnje ustavi. Galaksije se nato začno pomikati bliže druga drugi in vesolje se krči … Izjemna značilnost prvega Friedmannovega modela je, da ne prikazuje vesolja kot prostorsko neskončnega, a ta prostor tudi nima meja. Gravitacija je tako močna, da se prostor zvija sam vase … In če bi se celotno vesolje sesedlo samo vase, mora tudi v prihodnosti obstajati stanje neskončne gostote – veliki stisk –, ki bi pomenil konec časa.''

V knjigi Kratki odgovori na temeljna vprašanja to ponovi na še bolj jasen in enostaven način: ''Sčasoma bodo galaksije začele padati druga proti drugi in se bodo nazadnje vse sesedle v nekakšnem 'velikem stisku'. Tako se bo v stvarnem času končal časovni razvoj vesolja.''

Oseba dobi občutek, da je Hawking bral Kur'an in Poslančeve izreke ter na tej osnovi izbiral termine, s katerimi bo opisal nastanek in razvoj vesolja.

Od Abdullaha ibn Omarja se prenaša, da je Poslanec Muhammed, sallallahu alejhi ve sellem, rekel: ''Allah bo na Dnevu vstajenja zvil nebesa in jih vzel v desno roko, zatem pa rekel: 'Jaz sem Vladar! Kje so nasilniki?! Kje so naduteži?' Zatem bo zvil sedem zemelj in jih vzel v levo roko ter rekel: 'Kje so nasilniki?! Kje so naduteži?!' '' (zabeležil Muslim v svojem Sahihu)

Na tem mestu nas zanima predvsem terminologija uporabljena v hadisu in pred tem v kur'anskem verzu, in sicer da bo Allah na koncu vesolje zvil. In prav dejstvo, da moderna znanost pri pojasnjevanju vesolja neodvisno od Kur'ana uporablja termine, ki jih je Kur'an uporabil že v sedmem stoletju, je velik dokaz za to, da je Kur'an govor Stvarnika vesolja.

Kar se tiče Allahove roke, ob kar bi se nekdo lahko obregnil, gre tukaj predvsem za akidetsko (dogmatsko) vprašanje, ki nalaga, da Allahovih lastnosti ne zanikamo, ne primerjamo z človeškimi, niti jih ne poskušamo pojasnjevati z lastnim mnenjem, razen če je določeno Svojo lastnost pred tem pojasnil že Allah sam. Zakaj je tako? Zato ker človek s svojim omejenim in zmotljivim razumom ne more sam od sebe dojeti Stvarnika, ki je popoln, ultimativen in absoluten v vsakem smislu. To so le besede, ki jih ljudje uporabljamo za sporazumevanje, kot če vzamemo za primer besedni zvezi oko človeka in oko orkana. Ali je med tema dvema očesoma kakšna podobnost, razen v besedi?!

V knjigi Kratki odgovori na temeljna vprašanja pravi: ''Ne moremo priti do časa pred prapokom, ker ga pred prapokom sploh ni bilo. Nazadnje smo odkrili nekaj, kar nima vzroka, saj ni bilo časa, v katerem bi lahko vzrok obstajal. Meni to pomeni, da stvarnika ne more biti, saj ni časa, v katerem bi lahko obstajal.''

Predpostavimo, da pred prapokom ni bilo časa, čeprav za to trditev nimamo znanstvenega dokaza. Ko pravi, da Bog ne more obstajati zunaj časa oziroma da Bog ne more obstajati, ker takrat čas še ni obstajal, pozablja na koncept, da Bog ni odvisen od časa niti od katerekoli druge dimenzije. Ali pa ko Neil deGrasse Tyson v nekem intervjuju pravi, da Bog ne more obstajati, kajti če je Bog dober in vsemogočen, in ker obstajajo stvari, ki se nam zdijo slabe, to pomeni da takšen Bog ne obstaja. Postavlja se vprašanje: Ali ima Bog le ti dve lastnosti dobrote in vsemogočnosti, ali pa ima morda še kakšno drugo? Zelo enostaven odgovor je, da so ti fiziki zmedeni, ker imajo zelo plitko razumevanje teologije in tudi filozofije. Ali pa so morda zmedeni zato, ker izhajajo iz krščanske predispozicije in grško-rimskega razumevanja t. i. božanstev, pri katerih je poudarek na podobnostih Boga s človekom. Iz tega razloga tudi v krščanstvu obstaja to božanstvo v obliki Jezusa Kristusa, nekateri pa Boga celo dojemajo kot ostarelega možakarja z brado na nebu, v čem se zopet čuti močan vpliv grško-rimskega panteona. Seveda nato iz tega svojega plitkega razumevanja prenašajo ta koncept Boga na vse ostale religije, povsem krivično in zmotno tudi na islam.

Bog je po islamskem razumevanju večen, brez začetka in brez konca in zato za Svoj obstoj ne potrebuje časa. Božje lastnosti so absolutne. Bog je poleg tega, da je dober in vsemogočen še marsikaj drugega. Bog je moder, ima lastnost modrosti in zato se nam nekatere tuzemske stvari zdijo slabe, čeprav za njimi stoji velika modrost. Prav o tem konceptu govori del naslednjega kur’anskega verza:

Morda sovražite nekaj, kar je dobro za vas in ljubite nekaj, kar je slabo za vas. In Allah vè medtem, ko vi ne veste. (Kur'an; 2:216)

Bog je vsemogočen, kar pomeni, da lahko stori, kar hoče, vendar ne v smislu, kot ga razume Neil deGrasse Tyson. Bog je vsemogočen v smislu, da dela, kar hoče, vendar ne dela tega, kar je nedostojno Njemu Vzvišenemu.

Zakaj torej Bog dovoljuje, da ljudje delamo določene slabe stvari in zločine, če je vsemogočen in dober in bi vse to zlahka preprečil? Zato ker Bog ne bi bil pravičen, če bi nam dal svobodno voljo, potem pa nam ne bi dal izbire, da se svobodno odločimo. In ker Bog ni edinole dober in vsemogočen, ampak tudi pravičen, nam pusti svobodno voljo, da se odločimo, kakor se bomo odločili. In ker ni samo dober in vsemogočen in pravičen, ampak je tudi sodnik, bo sodil vsakemu posamezniku na osnovi posameznikovih odločitev, ki jih je naredil po svoji svobodni volji. Zato živalim ne bo sojeno na način kot ljudem, ker živali nimajo svobodne volje, ampak imajo samo nagone.

Na to lahko nadovežemo tudi, zakaj Bog ni podal jasnih znanstvenih dokazov o Svojem obstoju, čeprav bi to s Svojo vsemogočnostjo lahko storil. Odgovor je, da bi prav ta jasnost negirala našo svobodno voljo. Kajti koncept verovanja pomeni, da oseba preuči razloge in predloge, jih analizira in razmisli o njih, nato pa se odloči po svoji svobodni volji, ali jih bo sprejela in verovala, ali zavrnila in neverovala.  

Pojdimo sedaj za trenutek iz celotnega vesolja k najmanjšim delcem v njem. Hawking v Kratki zgodovini časa pravi: ''Atome sestavljajo še manjši delci: elektroni, protoni in nevtroni. Protoni in nevtroni so sestavljeni iz še manjših delcev, imenovanih kvarki.''

V 19. stoletju je John Dalton ugotovil, da je vsak kemični element sestavljen iz enega samega edinstvenega delca. Dalton in njegovi sodobniki so verjeli, da so to temeljni delci in jih poimenovali atomi, po grški besedi atomos, kar pomeni nedeljiv ali nerazrezan.

Kaj pa pravi Kur'an iz sedmega stoletja?

In tisti, ki ne verujejo, pravijo: ''Ura (Sodni dan) nas ne bo doletela.'' Reci: ''Nasprotno, pri mojem Gospodarju, poznavalcu vsega vidnega in nevidnega, zagotovo vas bo doletela. Ni Mu skrito prav nič v nebesih in na Zemlji, niti v teži atoma, niti kar je manjše od tega niti kar je večje, a da ni zapisano v jasni Knjigi.'' (Kur'an; 34:3)

Kot rečeno je teh t. i. znanstvenih dokazov Kur'an poln, ne le kar se tiče vesolja in subatomskih delcev, ampak z vseh vej znanosti kot so zgodovina, geologija, embriologija, meteorologija, biologija in še več. Ponovno! Kako bi Poslanec Muhammed, sallallahu alejhi ve sellem, na Arabskem polotoku v sedmem stoletju lahko poznal ta znanstvena dejstva, katere smo odkrili šele v dvajsetem stoletju, nekatere pa šele pred kratkim? Če oseba noče priznati, da je dobival razodetje od Boga preko angela Gabrijela, ki je dostavljal Božja razodetja vsem poslancem, kaj je bil potem; morda največji polihistor v zgodovini, pionir v vseh vejah znanosti?! Seveda večina tega ne bo priznala, kakor Allah pravi v Kur'anu:

Ta-sim-mim. To so ajeti (tj. verzi in znamenja) nadvse jasne Knjige. Mar boš uničil samega sebe, če ne bodo postali verniki. Če bi hoteli, bi jim z neba spustili čudo, pred katerim bi ponižno sklonili glave. Ni prišlo nobeno novo svarilo Najbolj milostnega, od katerega se ne bi obrnili proč. Trdili so, da je to svarilo zagotovo laž; zato bo k njim prišla vest o tem, čemur so se posmehovali. Mar ne vidijo zemlje, kako smo omogočili, da vzklije iz nje toliko različnih blagorodnih vrst v parih?! V tem je zagotovo očitni dokaz, vendar večina njih ne veruje. (Kur'an; 16:1-8)

Kakor naš planet v celotnem vesolju ni nič posebnega, je hkrati tako poseben in tako edinstven, da človeka vedno znova pusti fasciniranega. Na našem planetu so zagotovljene vse sestavine za življenje; in ne samo da se življenje pojavi, temveč zacveti v vsem svojem sijaju. Energija, ki teče skozi nas, dnevni ritmi, katerim sledimo, elementi, iz katerih smo narejeni …

Kaj bi bilo, če dan na Zemlji ne bi trajal 24 ur? Najbližje soncu pluje planet Merkur. V primerjavi z nami se vrti s polžjo hitrostjo. Merkurjev dan traja 1408 ur. Naša soseda Venera se vrti še počasneje. Potrebuje več časa, da se zavrti okrog svoje osi, kakor da prepotuje okrog Sonca, kar pomeni, da je na Veneri en dan daljši (5832 ur) od enega leta (5390 ur). Kaj pa če bi bila Zemlja bližje soncu ali bolj oddaljena? Kaj če ne bi bila nagnjena na svoji osi. Zato pravim, v tolikšni meri kot je Zemlja povsem običajno nebeško telo, prav v tolikšni meri je posebna in edinstvena.

A izza vseh teh čudi leži še skrivnostnejša sila, ki vse to omogoča, in sicer gravitacija, ki vse to drži na svojem mestu. Drži vsako zvezdo, nosi vsak komet, oblikuje vsak planet in fizično vodi vsako živo bitje. A od kod prihaja zakon gravitacije? Še več, od kod prihajajo vsi zakoni, ki upravljajo to zapleteno in harmonično vesolje?

Hawking v knjigi Kratki odgovori na temeljna vprašanja o tem pravi: ''Če tako kot jaz sprejemate, da so naravni zakoni nespremenljivi, hitro pridemo do vprašanja, kakšna je sploh vloga boga. V tem je velik del nasprotovanja med znanostjo in vero, nesoglasje pa je dejansko že zelo staro.'' V tem ni nobenega nesoglasja, ampak je v bistvu popolnoma enostavno. Bog je ustvaril zakone, po katerih se ravna celotno vesolje.

V Allahovih zakonih ne boš nikoli našel nobene spremembe in v Allahovih zakonih ne boš nikoli našel odstopanja. (Kur'an; 35:43)

Ampak zopet pridemo do tega že skoraj otročjega razumevanja Boga, kar več kot potrdi v zaključku tega istega odstavka: ''Lahko bi boga definirali kot poosebljanje naravnih zakonov, vendar si večina ljudi boga ne predstavlja v tako abstraktni obliki. Vidijo ga kot nekaj bolj človeškega.'' Večina zahodnjakov morda, kar pa vsekakor ni večina ljudi, vsekakor niti približno večina muslimanov. Ko govorimo o večini zahodnjakov, pa seveda pridemo do tega človeka-boga, spet smo torej pri dobrem starem antropomorfizmu.

Hawking v Kratki zgodovini časa pojasni Einsteinovo razumevanja naključnih dogodkov pri oblikovanju vesolja in naravnih zakonov ter pravi, da ta morda največji um 20. stoletja ni ''nikdar sprejel zamisli, da vesolju vladajo naključja; svoje občutke je povzel v slavni izjavi: Bog ne kocka.''

Od kod torej prihaja gravitacija, elektromagnetna sila, močna jedrska sila, šibka jedrska sila, od kod vsi naravni zakoni, zakaj obstajajo in zakaj so tako konstantni in nespremenljivi? Ni druge razlage kot te, da nespremenljivi zakoni prihajajo od popolnega Zakonodajalca in razlog zakaj so zakoni narave nespremenljivi in konstantni je, da je to vesolje sestavila inteligenca izza njega. In prav zato se lahko sploh ukvarjamo z znanostjo, kajti z njo se ne bi mogli ukvarjati, če bi se zakoni narave neprestano spreminjali. V tem primeru znanost ne bi imela nobenega smisla.

Na drugi strani, če oseba želi verjeti, da je vesolje nastalo samo od sebe in se harmonično uredilo samo od sebe ali slučajno, potem mora verjeti v znanstveni absurd, kajti verjetnost za to trditev je tako majhna, da postane znanstveni absurd, kakor temu pravijo v akademskih krogih. In prav iz tega razloga niti Hawking niti deGrasse Tyson slučajnosti ne zagovarjata direktno, temveč neprestano na to le zvito namigujeta, saj se zavedata, da bi z direktno trditvijo padla v znanstveni absurd, zatorej puščata odprta vrata inteligenci izza vesolja.

Naj zaključim s citatom Stephena Hawkinga iz zaključka oziroma iz zahvale sodelujočim pri knjigi Veliki načrt: ''Vesolje ima načrt in tudi ta knjiga ga ima. Za razliko od vesolja pa knjiga ne nastane spontano iz niča. Knjiga zahteva ustvarjalca in ta vloga ne pade izključno na ramena piscev.''

Zanimivo, da eden od največjih umov današnjice trdi, da neka stvar, ki je morda najbolj zapletena stvaritev (izza človeka 😊), tj. vesolje, ne potrebuje stvarnika ali ustvarjalca, medtem ko neka manj zapletena knjiga, ki je kljub temu seveda mojstrovina, potrebuje ustvarjalca. 

Lahko rečemo, da kakor preko Hawkingovih knjig spoznamo njegovo genialnost, podobno preko opazovanja vesolja in razmišljanja o njem, spoznamo modrost in moč Stvarnika, ki nam je poleg tega razodel Kur'an, ki ni znanstvena knjiga, ampak knjiga znamenj in znakov; knjiga usmeritve, ki je bila razodeta kot milost za ljudi – kdor bo živel v skladu z njo, bo uspešen tako na tem svetu kot na onostranstvu, kdor ne bo, bo na Sodnem dnevu obžaloval in jokal sam nad sabo; in prav iz tega razloga je eno od imen tega dneva – dneva, pred katerim bo Allah zvil vesolje samo vase – jevmul-hasra (dan obžalovanja) za nekatere, medtem ko bo za nekatere druge jevmul-feth (dan zmage).