Najbrž je večina vas že slišala za ime Antigona, če ne drugje pa vsaj iz časa guljenja šolskih klopi. V tistih letih je najbrž redkokdo od nas razumel globlji smisel te Sofoklove drame in njene priredbe po Smoletu. Naj vas spomnim, kajti tudi muslimani bi se lahko marsikaj naučili od antigonske borbe za pravico in resnico. Lahko bi celo trdili, da koncept Antigone v samem bistvu lepo predstavlja bojevit duh islama in obrambo za pravico in resnico.
SOFOKLOVA ANTIGONA
Osnovni konflikt, na katerem temelji Sofoklova tragedija je
Kreonova prepoved pokopa Polinejkovega trupla in motiv dekleta, kraljične
Antigone, ki kljubuje tej prepovedi.
Antigona skuša že takoj v uvodnem prizoru pridobiti sestro za
sodelovanje pri bratovem pokopu, toda brez uspeha. Sestra Ismena sicer občuduje
Antigonin pogum, vendar označi njeno početje za blazno. Ismena je sicer
dobrosrčen, a povprečen ženski značaj. Povprečneži navadno v življenju vselej,
kadar se kdo loti kakega velikega in tveganega dejanja, to označujejo za
blaznost in norost. Enako pravijo danes za muslimane, ko kljubujejo statusu quo
predvsem na ozemljih z večinskim muslimanskim prebivalstvom, kjer povsod
vladajo ti današnji kreoni. Povprečneži se navadno zadovoljijo s pasivnim
odporom proti zlu. Toda vprašanje je, ali to zadošča. Ali ni pasivnost že sama
po sebi podpiranje zla?
Antigona ni povprečen, tudi ne pasivno odmaknjen značaj. Njena aktivnost sproži kolesje vsega dogajanja v državi. Pomislite na to, preden sami sebi rečete: ''Kaj pa jaz sam samcat lahko spremenim?''
Kreon je energičen vladar, ki je ravnokar prevzel oblast v
državi. Takoj razglasi svoj vladni program, katerega osrednja točka je
sovraštvo do državnih sovražnikov, sovraštvo, ki ne ugasne niti po smrti.
Kreontov vladni program je torej program sovraštva: ''Na teh načelih bom
gradil oblast!'' To je politika izključevanja, s katero danes marsikateri
populist zmaga na volitvah, ko uporablja slogan: ''Te stvari niso v skladu z
evropsko in slovensko kulturo!'' in podobno.
Dejstvo, da je Antigona od vseh osamljena, zapuščena, nerazumljena in
tudi prestrašena, samo še stopnjuje tragičnost njene usode. Gotovo so tudi
največji heroji drgetali pred smrtjo, nikomur ni bila lahka ločitev od
življenja, sicer bi herojstvo izgubilo svojo vrednost. Čim bolj kdo ljubi
življenje, čim višje ga ceni, tem večja je teža njegove žrtve, tem večje
njegovo herojstvo. In zares je beseda resnice najvrednejši in pogosto najtežji boj, kajti fizično
si v večini primerov obsojen na propad, rezultati pa so vidni šele ko te
voditelj odstrani in ko ljudje zatem odstranijo njega, če do tega pride. In
prav o tem govorijo besede Poslanca Muhammeda, sallallahu alejhi ve
sellem: ''Najvrednejši džihad (tj. boj, borba, napor) je reči besedo resnice pred
nepravičnim vladarjem.'' (zabeležili Ebu Davud, Et-Tirmizi in Ibn
Madža od Ebu Sa'ida El-Khudrija in Ebu Umama El-Bahilija) Kajti izhod iz te
situacije je za posameznika redkokdaj ugoden.
Nemški filozof Hegel je označil idejo Antigone, da je v njej
nadvse jasno zarisan konflikt med dvema najvišjima moralnima silama, spopad med
dvema enakovrednima moralnima vrednotama. Takšni najvišji moralni vrednoti sta
domovina in družina. Človek je zavezan obema in kadar pride do spopada med
njima, takrat nastane izrazito tragična situacija. Do takšne tragične situacije
pride ravno v Antigoni, kjer Antigona zastopa družinsko pravo, Kreon pa
domovinsko pravo. Vsak od njiju ima prav, nobeden od njiju ne more popustiti od
svojih načel, zato je tragični konflikt neizogiben.
Toda Heglova teza, ki je našla precej zagovornikov in
naslednikov, je v primeru Sofoklove Antigone jasno napačna. Ni mogoče trditi,
da predstavljata Kreon in Antigona dve enakovredni moralni instanci, Kreon
državo, Antigona družino, da je torej tragični spopad zasnovan na enakovrednem
konfliktu med državo in družino, ali kot so skušali nekateri pozneje
modificirati to trditev, na konfliktu med človeškim in Božjim zakonom.
Antigona zahteva pravico do pogreba pokojnega brata. To je
bila že v antičnem pojmovanju sveta neodtujljiva pravica slehernega človeka,
najsi bi bil tudi zadnji izmeček človeške družbe. Po starogrških zakonih se
izdajalcu lahko prepove pokop v domovini, ki jo je izdal, toda njegova pravica,
da je pokopan izven obzidja mesta, izven polisa, ostane nedotakljiva. Noben vladar in noben
Kreon nima pravice, da bi mu v imenu državnih zakonov ali kakih drugih višjih
interesov kratil to osnovno pravico. Človeško telo predstavlja tudi po smrti
tako dragoceno vrednoto, da ga ne gre razmetavati za žrtje psom in ujedam. V
tem pogledu ima Antigona absolutno prav; in Kreon, ki ji to pravico krati in ki
jo zaradi tega kaznuje s smrtjo, je absolutno na krivi poti. O moralni
izenačenosti dveh vrednot ne more biti besede.
Po drugi strani pa lahko tudi preciziramo, kakšen Kreontov ''prav'',
kakšno državno pravo zastopa Kreon. Pri Heglovi tezi naletimo na trditev, da je
Kreon glasnik domovine, predstavnik države, zastopnik državnega prava. Toda kakšna
je ta država, ki jo zastopa Kreon? To lahko najlepše razberemo iz Kreontovega
pogovora s sinom Hajmonom.
Kreon: Mar to dekle ni zagrešilo izdajstva?
Hajmon: Meščani Teb pa niso tega mnenja.
Kreon: Meščan me bo učil, kako naj vladam? Mar nisem jaz v tej
hiši gospodar?
Hajmon: Država ni last enega moža!
Kreon: Kaj ni država kraljeva posest?
Hajmon: Samo v pustinji lahko vladaš sam!
Z drugimi besedami, Kreon gleda na državo kot na svojo osebno
posest, kjer je njegova beseda edini zakon. Tu srečamo formulirano poznejše
načelo: ''L'état c'est moi – Država sem jaz,'' kar pomeni da je edina dolžnost državljanov pokorščina.'' Prav
to se dogaja tudi danes – in s tem mislim tudi na zahodni svet – ko politiki in
vladarji državo vidijo le kot priročno molzno kravo za večanje svojega osebnega
premoženja, medtem ko morajo državljani le mirno in pohlevno ubogati zakone.
Po Kreonu je torej treba oblastnika ubogati tudi tedaj, kadar
nima prav. Kreonov zadnji in odločilni argument je oblast in sila: kdor ima
oblast, ima vedno prav, tudi kadar nima prav. To je v popolnem nasprotju z
osvobajajočo in progresivno doktrino islama, čeprav bi nas nekateri vladni
''islamski'' učenjaki danes radi prepričali v nasprotno, kajti Poslanec
Muhammed sallallahu alejhi ve sellem je rekel: ''Ni pokornosti
stvaritvi (tj. človeku), če je v tem nepokornost Stvarniku.''
(zabeležil Ahmed ibn Hanbel v svojem Musnedu; hadis je verodostojen/sahih)
Zanimivo je, da je Heglova teza o moralni enakovrednosti
Kreontove državne pozicije, podkrepljena s trditvijo, da greši tudi Antigona s
svojo fanatično nepokorščino, našla najbolj plodna tla ravno v nemški
filozofiji, in sicer ravno v Hitlerjevem času, se pravi, ravno v tisti državni
ureditvi, ki je tudi sama postavljala državljansko pokorščino (gehorsamkeit) za
najlepšo čednost in krepost.
Kar pomirjen sem, da se današnje države in današnji Kreoni ne
nagibajo v to smer. Ali pač?
Vendar Antigona zastopa povsem nasprotno mnenje, stoji na
nasprotnem bregu: ''Vem, da razglas minljivega človeka nima moči, da omaje
neomajne in nenapisane bogov zakone. Njih zakon ni od danes ne od včeraj, na
vek velja, nihče ne ve, od kdaj.''
To so tisti nenapisani zakoni, ki so od vekomaj vsajeni v
človeška srca in ki jim mora človek brezpogojno prisluhniti, tudi če pride
zaradi njih v navzkrižje s trenutno politično zakonodajo. Islam temu pravi
nrav, prirodna inklinacija vesti, arabska beseda je fitra. Zanimivo je,
da islamski zakoni vedno podpirajo človekovo naravo, nikoli niso v nasprotju z
njo, kar pomeni da je dovoljeno (halal), kar človeku koristi, in prepovedano
(haram), kar človeku škoduje.
Nekateri kritiki vidijo patološko plat Antigoninega značaja v
tem, da ima sicer prav, vendar s tem svojim prav pretirava, v svojih stališčih
gre predaleč, tako da zahaja v nekakšen ekstremizem in fanatizem. Tudi odgovor
na to je preprost: Kreon predstavlja tiransko oblast, nasilje in sovraštvo. Ali
človek sploh lahko gre predaleč v svojem odporu proti nasilju in sovraštvu? Ali
ni usoda Antigone nekakšna mitična predigra tega, kar se je v Atenah odigralo
nekaj desetletij pozneje, ko so v imenu državnih zakonov obsodili in usmrtili
Sokrata? Tudi na Sokrata so leteli podobni očitki - da pretirava, da gre
predaleč, da je ekstremist in fanatik, da bi lahko le z majhno mero zmernosti
in oportunizma rešil svojo eksistenco.
Zveni znano, kajne?!
Znano je tudi, kako je Sokrat takšne očitke zavračal: da gola
eksistenca ni najvišja vrednota, da ne gre za to, da bi človek za vsako ceno
rešil golo kožo.
SMOLETOVA ANTIGONA
Drugače kot pri Sofoklu se v Smoletovi drami Antigona fizično
sploh ne pojavi. To seveda ne pomeni, da je kaj manj navzoča. Nasprotno: že
zgolj dejstvo, da je ni, a da zavoljo te nenavzočnosti tako rekoč vsi drugi o
njej nenehno govorijo, opisujejo njeno vedenje, sklepajo o njenih dejanjih in
jo celo citirajo, spričuje, da je v resnici neprestano postavljena v središče
in da taka njena nepreklicna navzočnost ne le zaposluje, temveč kar usodno
določa mišljenje, čustvovanje in ravnanje vseh drugih protagonistov Smoletove
drame.
Seveda se bolj bistveni premiki zgodijo v pomenskih temeljih:
pri Sofoklu se antigonska dilema sproži iz spopada med Božjimi zakoni in
samodrštvom oblasti, medtem ko pri Smoletu država ni metafizična avtoriteta, pa
tudi zakonov, ki jih uboga Antigona, ni pisala Božja roka. Vse, kar se zgodi
med protagonisti, se razvije v svetu ljudi, ki bivajo brez
metafizične mitologije. Zakon je zapisan v posamezniku in za posameznika, spor pa se sproži, kadar
stopi pred ljudi vprašanje, ali bodo po tem zakonu uresničili svojo človečnost.
Sicer pa je v okvirih teh pomenskih in miselnih razločkov
tudi pri Smoletu zgodba v jedru ostala nespremenjena kot v antičnem vzorcu:
Kreon prepove pokop Polinejkovega trupla, češ da je to truplo izdajalca, se
pravi, drugačno kot Eteoklovo. Antigona se tej prepovedi upre, Polinejkovo
truplo pokoplje in mora zato umreti.
Oglejmo si to situacijo v Smoletovi Antigoni nekoliko
podrobneje. Kreon pri Smoletu vendarle ni tako enosmerna prikazen. Kar zadeva
razmerje z ljudstvom in podrejenimi je zelo ekspliciten: mir, varnost,
zakonitost, predpisi. Podobno, vendar izostreno in domala totalitarno misel
izreče Kreon pozneje v pogovoru z Ismeno, ko se mir, ki ga je bila načela
Antigonina uporniška in prevratniška akcija, izkaže kot majav: ''Kdo
je kriv, da ni miru v državi, praviš? Res, kdo? Kralj menda ne. ker prav
najtežja reč je padla njemu v skrb: mir in blagostanje.''
Premislek oblastnika, državnika, kralja, varuha zakonitosti
in miru, govori o človeku, ki doumeva pravičniško brezumnost uporništva in ''tako
zvanega boljšega reda'', a hkrati v svoji pragmatično nepopustljivi drži
natanko vé: ''Kdor postavlja v dvom oblast sploh, je sovražnik. Kako pa je oblasti
ravnati s sovražniki, to ta oblast natanko zna.'' In Kreon razume:
Antigonino prizadevanje, da bi pokopala izdajalskega brata Polinejka, samo po
sebi ni ne nevarno ne nerazumljivo, vsaj dokler je skrivno, ljudstvu prikrito,
a mora biti kvalificirano kot sovražno tisti hip, ko javno postavi v dvom
oblast sploh. Tak dvom bi namreč ogrozil konkretno oblast. Pri tem je pokop
brata sam ob sebi postranskega pomena, namesto tega dejanja bi bilo lahko tudi
kako drugo, ki bi spodkopavalo mir, varnost, blaginjo, oblast, kakor jih
pojmuje in uzakonja ter s predpisi omejuje država. Sejati dvom je potemtakem
enako uporniško in enako sovražno dejanje, kot kršiti ukaze ali ignorirati
prepovedi.
Kreon navkljub svoji končni, nepreklicni odločitvi, da
pokonča Antigono in tako ohrani red in mir, zavaruje blaginjo in opomni
ljudstvo, s katerim mora kralj imeti ''le umerjen stik, ne sme ga biti ne
preveč in ne premalo'' – ta Kreon nikakor ni ploska prikazen. Res je, da ni
junak kot Antigona, a je vseskozi centralna figura Smoletove drame. Le on se zaveda, kako je Antigona v njegovem bližnjem okrožju edina plemenita in njegovi
pokončnosti enakovredna.
Ko mu Teiresias nato ''svetuje'', da kralj ni človek, marveč
od vsega razvezan, a hkrati bolj ujet od vseh, uradnik ljudstva, ki skrbi za
red in mir, a vzdignjen nad človeško mero, ga Kreon s svojim odgovorom dovolj
jasno in kratko odpravi, ko mu odvrne: ''Kljub temu je še zmeraj človek.''
Toda v isti sapi se Kreon zaveda, da mora, če hoče ostati v kralju tudi človek,
obvladovati strasti in pregnati iz srca, kar ga pesti najhuje: samotno
odločitev. In prav ta samotna odločitev, prav trdovratno ponavljajoče se
spoznanje, da je Kreon kot kralj venomer sam, ga nenehoma peha iz skrajnosti
oblastnika v skrajnost človeka. Zdaj prevaga prva, zdaj druga. Prva, ko jemlje
v misel Antigono in ji dovoli, da naskrivaj pokoplje Polinejka, druga, ko mora
nato v njenem javnem dejanju pokopa videti in oznaniti upor, jo razglasiti za
blazno in ukazati, da se jo pokonča. Ali kot se to prikaže v znamenitih
Kreonovih sanjah, ko se spopadeta oblastniški kralj in njegov drugi človeški
jaz: prvi z mečem, drugi s tulipanom. Razpet med meč in tulipan, med dolžnost
in srce, prezirajoč poniglavost in v sebi iskreno slaveč junaštvo, uporništvo
in celo nepokorščino Antigone, se naposled odloči – ker je namreč kralj, se seveda odloči popolnoma sam – za meč. Poslej v tej navidezni dilemi ni več nobenih
dvomov, nobene razcepljenosti in razklanosti: ''Jaz sem kralj in ne
preostane mi nič drugega, ko da kralj sem še naprej.'' In enko je z
današnjimi vladarji in politiki, kajti sla po oblasti je enostavno presilna.
Težko se je odpovedati oblasti, ko jo enkrat okusiš. Težko je tudi popustiti pri nekaterih odlokih, še težje priznati napako, kajti tako ljudem pokažeš svojo šibkost ali ranljivost, kar vsak politik in vladar skriva na vse načine in vse pretege.
Razmerje Antigone in Kreona je potemtakem popolnoma razvidno
in je navzlic antični preobleki tako rekoč vselej živo in silovito in tudi
tesnobno: razmerje med posameznikom in državo, med subjektom in pragmatičnim
oblastništvom, med Božjimi zakoni in zakonitostmi človekove moralne zavesti na
eni strani ter človeško narejeno družbeno-politično ureditvijo na drugi strani.
Smole je naredil še nekaj zelo zanimivih in pomenljivih
sprememb, kar je dramo približalo razumevanju današnjega bralca.
Hajmon je bolj frfotav in tudi topoumen, sebi zadosten in
plehek: zgolj materialistični uživač, gizdalin in lahkoživec, kar mu zadostuje
za veselo in brezbrižno življenje ''sobarica: mala, zvita muca, ki zjutraj
brez ceremonij smukne v posteljo''. Kadar Hajmon razmišlja je žalosten in
se zdi sebi najboljši, kadar je vesel, in mu je življenje preprosto in veselo
kar tako nasploh in je zanj najpomembnejše, da je ''trava zelena in mak
nepopravljivo rdeč … dekliške prsi ljubke in karseda pripravne … sončni žarek
zlat''. Na kratko: zgledni reprezentant vladajoče razvratne in hedonistične
elite, ki o resničnih razsežnostih Antigonine misli in dejanja ne razume
ničesar in še manj kot to.
Toliko bolj pa ji more, vsaj z izkušenjsko spoznavno logiko,
slediti Teiresias. Pri Smoletu dvorni, se pravi, uradni filozof in ideolog,
prikazen, ki se je od nekdanjega Sofoklovega vedeža in vidca, glasnika višjih
moralnih smislov in načel, prelevila v sicer bistroumnega in bistrovidnega, a
od premrlega konformizma docela ploskega in plitkega razlagalca in komentatorja
uradnih oblastniških doktrin. Muslimani takšnemu učenjaku radi rečemo učenjak
za dolarje (scholars for dollars) ali mula Bradley, saj se v vseh zadevah
priklanja Zahodu in ne resnici, še manj pa pravici. V tako imenovanem muslimanskem
svetu je danes ogromno teh dvornih teiresiasov, ki so v zameno za vladarjev
drobiž izdali resnico, čeprav jo poznajo.
V bistvu je edini, ki misel in dejanje tebanske kraljične razume, še več, ki se po njeni smrti zavestno in ozaveščeno napoti v odrešujoči inferno iskanja bivanjskega smisla, je mali paž. Odloči se za resnico in pravico, z antigonsko vero v pravičnost in po njeni poti.
Komentarji
Objavite komentar