ALI JE MAKIAVELIZEM V VSEM ZGREŠEN?

Machiavelli v delu Vladar (Il Principo; Princ) ni izvajal moralnega zgražanja ali pomislekov, ampak je sestavil hladno distancirano razpravo, kjer razmišlja, kaj je z vidika vladanja bolje in koristnejše za državo in vladarja.

Površno branje Vladarja lahko pripelje do sklepa, da avtor napeljuje k zanemarjanju moralnih vidikov vladanja. Machiavelli se ne povsem odreče moralnosti, pri morebitnih nemoralnih dejanjih pa zagovarja omejitve. Kruti ukrepi morajo biti hitri, učinkoviti in časovno omejeni.

Avtor o ljudeh nima idealističnega mnenja in je v tem presenetljivo stvaren in moderen. Prav tako zanj naravno stanje družbe ni sožitje, mir in velikodušnost, marveč nasprotja, boj interesov in težnja k prevladi. Tudi v tem je odrezavo stvaren.

Sam se ne bom spustil v interpretacijo ali pojasnjevanje Vladarja, temveč bom enostavno citiral nekatere odlomke, ki niso v nasprotju z nauki islama in se mi zdijo pomembni za današnje muslimane. Islam ni le duhovnost kot večina današnjih religij, ampak posega na vsa področja človeške stvarnosti, kamor spada tudi politično udejstvovanje. Nekateri kritiki na Zahodu prav to zamerijo muslimanom, kajti sekularizem pomeni ločiti vero od države, vendar pri islamu to ni možno, kajti politika je pomemben in sestavni del islama.

Muslimani morajo začeti posvečati pozornost tudi temu delu islama in o tem podučiti svoje potomce in naslednje generacije. Proces ponovne vzpostavitve islama bo večgeneracijski projekt – Poslanec Muhammed sallallahu alejhi ve sellem je s svojimi družabniki za vzpostavitev kompletnega islama potreboval 23 let, zagotovo bomo danes potrebovali še več časa.

Knjiga kot je Machiavellijev Vladar in recimo Sun Tsujeva Umetnost vojne sta dve deli, od katerih bi se morali muslimani učiti. Morda najdemo kakšne koristne napotke, zagotovo pa bomo na ta način dobili vpogled v politično misel zahodnih in vzhodnih neislamskih političnih misli, zato posledično v prihodnosti ne bomo tako naivni pri njihovih spletkah in zarotah.

***

Na začetku Machiavelli govori o tem, kako se zavaruje oblast na določenem področju, katerega je država zavzela.

Tako bi bila ta posest zanj varnejša in trajnejša. Podobno je naredil Turek na Balkanu; ko ne bi bil šel tja prebivat, bi teh krajev ne mogel obdržati, čeprav bi ukrenil in uredil vse drugo, da bi jih obdržal. Če si namreč tam, pa izbruhnejo neredi, lahko pri priči odpomoreš; če pa te ni tam, zveš zanje, ko se že razmahnejo in ko jim ni več zdravila. Vrh tega tvoji upravljalci take dežele ne skubejo, podložniki pa so zadovoljni, saj se lahko zatekajo k vladarju, ker je blizu … Če torej vladar tam prebiva, bo deželo le težko izgubil.

Drugo dokaj učinkovito sredstvo je, da pošlješ v en kraj ali dva koloniste, ki postanejo nekakšni vezni členi te države. Če tega ne storiš, moraš tam vzdrževati precej oborožene konjenice in pehote.

Nadaljuje, da nikakor ne smemo zanemariti delovanja in interesov vplivnežev, ki imajo vedno svoje interese in lahko korenito vplivajo na dogajanje.

Na svetu je pač tako, da na stran mogočnega tujca, ki pride v kako deželo, brž stopijo vsi tamkajšnji manjši mogotci, in sicer iz zavisti proti tistemu, ki je imel čeznje oblast. S temi manjšimi mogotci so mu potemtakem ni treba prav nič truditi, da bi bili zanj, kajti vsi skupaj se pri priči rade volje povežejo z zmagovalcem, ki si je prilastil njihovo državo. Samo to mora paziti, da si ne prisvoje preveč moči in oblasti; s svojimi silami in ob njihovi podpori zlahka poniža mogočneže in ostane v vsem edini razsodnik v deželi.

Rimljani so se v zavzetih deželah dosledno ravnali po teh pravilih: ustanavljali so kolonije, držali na vajetih manj močne in niso dovoljevali, da bi bil močnim tujcem zrasel ugled.

Pomembno je tudi predvideti težave in nerede, četudi se je potrebno bojevati, da jih preprečiš, kar je v skladu z Allahovimi besedami:

In fitna (nered, zatiranje) je hujša od ubijanja. (Kur'an; 2:217)

Rimljani so namreč v omenjenih primerih ravnali, kakor morajo ravnati vsi modri vladarji, ki morajo imeti pred očmi ne le pričujoče nerede, marveč tudi možnosti prihodnjih prekucij in jih skušati z vsemi sredstvi odvrniti. Če namreč misliš nanje, ko so daleč, jim zlahka odpomoreš; če pa čakaš, da pridejo bliže, je prekasno za zdravilo, kajti bolezen je postala neozdravljiva. Z njo je nekako tako, kakor je, kot pravijo zdravniki, z jetiko. To je namreč skraja lahko pozdraviti, pa težko spoznati; ampak če jo takoj spočetka ne prepoznajo in ne zdravijo, jo je s časom zlahka prepoznati, a težko ozdraviti. Prav tako je z zadevami države, kajti če že od daleč spoznaš bolezni (to pa je dano samo sprevidevnemu), ki klijejo v njej, jih hitro pozdraviš; kadar pa se, ker jih niso prepoznali, tako razpasejo, da jih vsakdo spozna, zanje ni več zdravila.

Spričo tega so Rimljani, ki so nevšečni del videli že daleč vnaprej, zmeraj našli zdravilo. Nikoli tudi niso pustili, da bi se razbohotile, četudi bi se s tem izognili vojni, kajti vedeli so, da se vojne ne da odpraviti, temveč se lahko le odlaga drugim v prid. Prav zato so se sklenili s Filipom in Antiohom spoprijeti na Grškem, da se jim ne bi bilo treba z njima bojevati v Italiji, čeprav bi se za tedaj lahko izognili obema vojnama; tega pa niso marali. Prav tako jim nikoli ni bilo všeč to, kar imajo dan za dnem na jeziku modrijarhi naših dni, da je namreč treba užiti, kar dobrega prinese čas; rajši so se zanašali na svojo podjetnost in pamet.

Nikoli ne smeš dovoliti, da se nered razbohoti, čeprav se s tem izogneš vojni, kajti s tem se ji ne izogneš, temveč jo samo odložiš, in to na svojo škodo.

Nato Machiavelli hvali vladarja za lastnosti, ki jih nekateri nevedneži očitajo Poslancu Muhammedu, sallallahu alejhi ve sellem, in sicer da je bil vojskovodja. Avtorjeva objektivna  ocena je, da vodja z močno vojsko obstane, vodja brez vojske, ne doseže ničesar.

Imamo torej dva možna scenarija. Imamo voditelje, ki se opirajo le na lastno silo, ali so odvisni od drugih, se pravi, ali morajo pri izpeljavi svojih zamisli prositi, ali te zamisli lahko vsilijo. V prvem primeru zmeraj slabo nalete in ničesar ne izpeljejo; kadar pa so odvisni le od sebe in lahko vsilijo svojo voljo, tedaj jim redko spodleti. Zategadelj so vsi oboroženi preroki zmagali, neoboroženi pa propadli. Poleg že omenjenega je narava ljudstev spremenljiva: zlahka jih o nečem prepričaš, a težko dosežeš, da se tega prepričanja drže, zato pa mora biti vse tako pripravljeno, da jih tedaj, ko ne verjamejo več, lahko prisiliš k temu, da verjamejo. Mojzes, Kir, Tezej in Romul ne bi bili mogli doseči, da bi ljudstva dlje časa spoštovala njihovo ureditev, ko bi bili brez orožja.

Pomembno je tudi, da je vladar priljuden, za kar nam ni potrebno oditi dlje od Muhammedove sallallahu alejhi ve sellem dobrohotnosti.

Tisti, ki postane vladar s pomočjo naklonjenosti ljudstva, mora njegovo prijateljstvo ohraniti; to mu bo lahko, saj ljudstvo ne terja drugega, kot da ga ne zatirajo. Kdor pa postane vladar proti volji ljudstva, po naklonjenosti velikašev, mora predvsem poskušati, da si pridobi ljudstvo; to lahko doseže, če ga vzame v zaščito. In ker se ljudje tedaj, kadar nalete na dobro, kjer so se nadejali hudega, bolj navežejo na svojega dobrotnika, mu postane ljudstvo pri priči bolj naklonjeno.

Vendar pa ne sme biti naiven, saj ga ljudje ne bodo zaščitili, če jih ne bo vzgojil v hrabrost in častnost, zatorej naj se v nasprotnem primeru ne slepi, da ga bo ljudstvo rešilo, kadar bodo pritisnili nanj sovražniki ali gosposka … Toda kadar zida nanj vladar, ki zna ukazovati in je srčen človek, vladar, ki se v nesreči ne zbega in ne zanemari vojaških priprav in ki s svojim pogumom in povelji budi srčnost vsega ljudstva, potem ga to ne bo nikoli prevaralo in izkazalo se bo, da si je postavil trdne temelje.

Vladar se namreč ne more zanašati na tisto, kar vidi v mirnih časih, kadar je državljanom država potrebna. Tedaj namreč vsi tekajo, vsi obljubljajo in vsi bi radi umrli zanj, kadar je smrt daleč, ampak v hudih časih, ko država potrebuje državljanov, tedaj se najde malo takih. Ta skušnja je toliko nevarnejša zaradi tega, ker jo lahko narediš samo enkrat. Zato si mora moder vladar izmisliti način vladanja, spričo katerega bodo njegovi državljani vedno, naj bodo časi taki ali drugačni, potrebovali državo in njega. V tem primeru mu bodo zmeraj zvesti.

Avtor zopet poudarja pomembnost močne vojske, kar seveda ni nobeno razsvetljenje, le da muslimani danes to nikakor ne zmorejo dojeti, saj jih vidimo, da vsakič, ko se nekatere muslimanske skupine oborožijo in uprejo tagutom (tiranom) ali okupatorjem, padejo v zanko nemuslimanske interpretacije in svoje plemenite brate obtožujejo marsičesa.

Pri tehtanju vrednosti teh vladavin je treba upoštevati še nekaj: to namreč, ali ima vladar tako trdno državo, da se, če zabrede v stisko, lahko sam obdrži na površju, ali mu je zmeraj potrebna tuja pomoč. Da boljše razložim ta del, naj povem, da se po mojem lahko sami obdrže tisti, ki morejo, ker imajo ali dovolj ljudi ali denarja na pribitek, spraviti skupaj primerno vojsko in se spopasti na odprtem bojišču z vsakim, kdor pride in jih napade. Prav tako po mojem zmeraj potrebujejo tujo pomoč tisti, ki se ne morejo pomeriti s sovražnikom v odprti bitki, temveč so se prisiljeni zateči za obzidje in se za njim braniti.

V poglavju Koliko je vrst vojske, in o najemniških vojakih, Machiavelli močno kritizira plačance v vojski in to v današnjem času vidimo vedno znova. Če vzamemo za primer ameriški Blackwater in ruski Wagner, takoj opazimo, da niso kaj prida vojaki, so pa zelo uspešni pri izvajanju vojnih zločinov, nanje pa se je skoraj nemogoče zanesti.

Poglavitni temelji, ki naj jih imajo vse države, nove, stare ali mešane, so dobri zakoni in dobra vojska. Ker pa ne more biti dobrih zakonov, kjer ni dobre vojske, in ker morajo biti tam, kjer je dobra vojska, tudi dobri zakoni, bom pustil vnemar razpravljanje o zakonih in bom govoril o vojski.

Pravim torej, da je vojska, ki z njo vladar brani svojo državo, ali domača ali najemniška, ali pomožna ali mešana. Najemniška in pomožna sta nekoristni in nevarni; kdor ima državo osnovano na najemniški vojski, ne bo nikoli trden niti varen. Najemniške čete so namreč med sabo nesložne, stremuške, brez discipline in nezveste; med prijatelji se šopirijo, pred sovražniki stisnejo rep med noge; Boga se ne boje, ljudem niso mož beseda; polom se samo za toliko odloži, kolikor se odlaša z napadom, kajti v miru te oskubejo najemniške čete, v vojni pa sovražniki. Vzrok za to je v tem, ker najemniki ne poznajo druge ljubezni in drugega razloga, ki naj jih zadrži na bojišču, kot borno plačo, ta pa ni tolikšna, da bi zavoljo nje hoteli zate umreti.

Tematiko nadaljuje v poglavju O pomožnih, mešanih in lastnih vojakih.

Pomožna vojska, ki prav tako ni k nobenemu pridu, je vojska mogočnika, ki ga kdo pokliče, naj mu priskoči na pomoč in ga brani … Ta vojska je sama na sebi lahko koristna in dobra, ampak za tistega, ki jo pokliče, je domala zmeraj pogubna, kajti če zgubi, si poražen, če zmaga, si njen jetnik.

To se je v zadnjih desetletjih pogosto dogajalo, ko so muslimani, mudžahidini, stopili v nekakšno zavezništvo z vojskami arabskih tagutov (tiranov); vedno znova so bili izdani in ostali brez vsega, za kar so se borili.

K pomožni vojski naj se potemtakem zateka tisti, ki hoče, da ne bi mogel zmagati; te vojske so namreč mnogo bolj nevarne kakor najemniške. Pri pomožni vojski je polom zagotovljen, ker je enotna in v celoti uboga druge. Če pa ti skuša prizadejati škodo zmagovita najemniška vojska, potrebuje več časa in ugodnejšo priložnost, ker ni vsa eno telo in ker si jo ti sam najel in jo plačuješ. Pri njej si tisti nekdo, ki ga narediš za poveljnika, ne more nanagloma pridobiti toliko ugleda, da bi ti mogel škodovati. Skratka, pri najemniški vojski je nevarnejša lenoba, pri pomožni srboritost.

Vsak kolikor toliko moder vladar se je take vojske zmeraj izogibal in se zatekal k svoji. Rajši je celo s svojo izgubljal, kakor zmagoval s tujo, sodeč, da zmaga, ki bi si jo pridobil s tujim orožjem, ni prava.

Tisti torej, kdor v državi ne sprevidi hudega, brž ko požene prve kali, ni resnično moder; to je dano redkim. In če bi pretehtali pravzrok za propad rimskega cesarstva, bi ugotovili, da se je propad začel z najemanjem Gotov. Odtistihmal so namreč sile rimskega imperija začele slabeti in vsa podjetnost, ki je Rimljane zapuščala, je prehajala na Gote. Povzemam torej, da nobena vladavina, ki nima lastne vojske, ni varna. Narobe, prepuščena je naključju, saj nima moči, ki bi ji bila v nesrečah v zvesto obrambo. Modri možje so zmeraj menili in trdili, quod nibil sit tam infirmum aut instabile quam fama potentiae non sua vi nixa (oblak je tako šibek ali nestabilen kot ugled sile, ki ne temelji na lastni moči)

Avtor se potem dotakne tudi, kaj je naloga vladarja v povezavi z vojsko. Vedno znova poudarja – prav nasprotno kot današnji dvorni ''islamski'' učenjaki – pomembnost vojske in vojaške sposobnosti.

Vladar torej ne sme skrbeti za nič drugega, ne imeti druge misli in si ne izbrati za poklic drugega kakor vojsko, njeno ureditev in disciplino, kajti samo to opravilo pritiče tistemu, ki ukazuje … Na drugi strani pa vidimo, da so vladarji, ki so bolj mislili na sladkosti življenja kot na vojsko, svojo državo zgubili ... Nič ni tako šibkega ali nestalnega kakor sloves o moči, ki ni oprt na lastno silo.

Neoboroženost ti namreč med drugimi vzroki za húdo prinese še zaničevanje; to pa je eden tistih slabih glasov, ki se jih mora vladar otresati, kakor bom povedal kasneje. Med oboroženimi in neoboroženimi ni namreč nobenega sorazmerja. In nespametno bi bilo misliti, da tisti, ki je oborožen, rad uboga neoboroženega, in da neoboroženi varno živi med oboroženimi služabniki. Ker namreč le-te razganja jeza, onemu pa je vse sumljivo, družno nikakor ne morejo dobro delovati. Spričo tega vladarja, ki se ne spozna na vojaščino, ne tarejo le vse mogoče nesreče, temveč ga njegovi vojaki ne morejo spoštovati, on pa se nanje ne more zanesti.

Vladar niti v miru ne sme počivati, enako kakor si lev brusi kremplje v času, ko ni konkurenčnega leva v bližini, kajti ko se enkrat zažene proti njemu, si topih krempljev ne bo imel časa nabrusiti.

Zategadelj ne sme nikoli odvrniti misli od vojaške izvedenosti in v miru se mora še bolj uriti kakor v vojni. To lahko naredi na dva načina: s praktičnimi vajami in z razmišljanjem. Glede praktičnih vaj mora mimo tega, da gleda na disciplino in urjenje vojakov, hoditi neprestano na lov in tako prilagajati telo na neudobje. Medtem mora preučevati naravo krajev, spoznati, kako se dvigajo gore, kam se iztekajo doline, kako leže ravní; seznanjati se mora z naravo rek in barij; vsemu temu naj posveča kar največjo skrb. To znanje je dvakrat koristno: prvič, spozna domačo deželo in se lahko boljše seznani z možnostmi za njeno obrambo; drugič, s pomočjo dejanskega poznavanja teh krajev se zlahka znajde v vsakem drugem kraju, ki ga mora nanovo raziskati. Kajti griči, doline in ravnine in reke in barja, postavimo v Toskani, vse to je v mnogočem podobno tistemu v drugih pokrajinah; tako ob poznavanju krajev v eni deželi zlahka razpoznaš kraje v drugi. Vladarju, ki v tem ni izveden, manjka ena od poglavitnih lastnosti, potrebnih vojaškemu poveljniku, kajti le tako zna najti sovražnika, izbrati za utaboritev najprimernejši kraj, voditi čete, pripraviti vse potrebno za spopad in uspešno oblegati utrjena mesta.

Kar zadeva urjenje duha, mora vladar brati zgodovino in ob njej razmišljati o dejanjih znamenitih mož. Gledati mora, kako so ravnali v vojnah, pretehtati vzroke njihovih zmag in porazov da se porazom lahko izogne, zmage pa posnema, predvsem pa mora narediti vse tako, kakor je pred njim naredil kak odličen mož, ki se ga je namenil posnemati, če je bil pač pred njim kdo slavljen in čaščen in so mu njegova znamenita dejanja in nehanja zmeraj pred očmi. Tako je menda Aleksander Veliki posnemal Ahila, Cezar Aleksandra, Scipion Kira.

V islamski zgodovini je ogromno vojaških poveljnikov, od katerih se današnja in naslednje generacije lahko učijo – predvsem neporaženi Khalid ibn El-Velid in vedno premišljen Salahuddin El-Ejjubi. Njune strategije in taktični manevri so do potankosti zapisani in ohranjeni prišli do nas. Seveda nič ni narobe s preučevanjem nemuslimanskih poveljnikov, prav nasprotno, od njih se lahko pridobe ogromne koristi.

Poglavje O okrutnosti in milosrčnosti; in ali je boljše, da te imajo radi, kot da se te boje, ali narobe, vsebuje najpogosteje citiran Machiavellijev koncept.

Prihajajoč na druge, prej omenjene lastnosti, pravim, da mora vsak vladar želeti, da bi veljal za milosrčnega, ne pa za okrutnega, vendar mora paziti, da svoje milosrčnosti ne bo nápak uporabljal …

Tu pa se zastavi vprašanje: ali je boljše, da te imajo radi, kakor da se te boje, ali narobe? Odgovarja, da bi bilo želeti oboje. Ker pa je to dvoje težko spojiti, je precej bolj zanesljivo, da se te boje, kot pa da te imajo radi, kadar že pač mora eno od obojega manjkati. O ljudeh namreč na splošno lahko rečemo, da so nehvaležni, muhasti, hinavski in potuhnjeni, da beže pred nevarnostmi in so pogoltni na dobiček. Dokler jim izkazuješ dobrote, so vsi tvoji: ponujajo ti kri, premoženje, življenje in otroke, dokler vsega tega ne potrebuješ, kakor sem zgoraj povedal; ko se stiska približa, odpadejo. Vladar pa, ki je vse gradil na njihove besede, propade, če nima pri roki kake druge obrambe, kajti prijateljstva, ki se dobijo za denar, ne pa z veličino in plemenitostjo duha, resda lahko kupiš, a jih vendarle nimaš in se v hudih časih nanje ne moreš zanesti. In ljudje si manj pomišljajo žaliti tistega, ki se trudi za ljubezen, kot tistega, ki jih prime v strah, kajti ljubezen velja za dolžno vez, ki jo ljudje, ker so pač malo prida, pretrgajo vsakič, ko jim tako boljše kaže, bojazen pa se rodi iz strahu pred kaznijo, strahu, ki se ga nikoli ne zmanjka. Vendar naj vladar, ki si ne pridobi ljubezni, uredi tako, da si obenem s strahom ne nakoplje še sovraštva. To namreč, da se ga boje in ga ne sovražijo, gre prav lahko skupaj, in to zmeraj, kadar ne sega po imetju svojih državljanov in podložnikov in po njihovih ženskah. In če že mora kdaj krvavo nastopiti proti komu, naj to stori, kadar ima za to zadostno opravičilo in očiten razlog, vendar naj nikakor ne sega po tujem imetju, kajti ljudje prej pozabijo na očetovo smrt, kot na izgubo dediščine.

V Poslancu Muhammedu sallallahu alejhi ve sellem sta se ta dva pojava združila povem usklajeno. Njegovi zvesti sledilci so ga imeli radi do te mere, da so bili zanj pripravljeni položiti življenje, medtem ko so se ga nasprotniki bali in trepetali pred njim.

Džabir ibn Abdullah je prenesel, da je Poslanec Muhammed, sallallahu alejhi ve sellem, v delu daljšega hadisa rekel: ''Dano mi je pet lastnosti, ki niso bile dane nobenemu glasniku vere: pomagan sem s strahom, ki ga sovražniki začutijo na dolžini enomesečnega potovanja ...'' (zabeležila Buhari in Muslim)

Enako se je videlo v nedavni preteklosti, ko so muslimani v Siriji in Iraku vzpostavili islam na državni ravni, kako je celotna Evropa trepetala od strahu, medtem ko so jih imeli ljudje na področjih, kjer so vladali, radi in so jih podpirali.

Nato avtor nadaljuje, da je v vojski potrebno biti bolj strog, in tudi to je v skladu z islamskimi predpisi, saj so kazni za določene prestopke na pohodih in na bojišču strožji, kajti v vojski je nadvse pomembno vzdrževati disciplino.

Toda kadar je vladar pri vojski in poveljuje množici vojakov, tedaj mu nikakor ne sme biti mar, ali velja za okrutnega, kajti brez tega nikoli ne doseže, da je vojska složna in pripravljena na vojaške nastope.

Sledi zelo pomemben koncept, katerega mnogi muslimani danes pozabljajo, zato vedno znova izpadejo nadvse naivni. Seveda se Machiavelli tukaj nanaša na bojevanje in vladanje, vendar je ta koncept pomemben tudi v vsakdanjem življenju, kakor je rekel Poslanec Muhammed sallallahu alejhi ve sellem: ''Vernika ne sme ugrizniti kača iz iste luknje dvakrat.'' (zabeležila Buhari in Muslim)

Ker je torej vladarju neogibno potrebno, da zna uporabljati živalski način boja, mora med živalmi posnemati lisico in leva, kajti lev se ne ubrani zank, lisica pa se ne ubrani volkov. Spričo tega je treba biti lisjak, da ne spregledaš pasti, in lev, da preplašiš volkove. Tisti, ki se preprosto opro na leva, se na te reči ne spoznajo.

Proti koncu avtor v poglavju O tajnikih, ki jih imajo vladarji okoli sebe govori še o svetovalcih, ministrih in učenjakih, ki jih zbere okoli sebe in ki naj bi mu pomagali vladati. Ko preberete ta zadnja poglavja, postane kristalno jasno do kakšne mere so nekateri današnji ''islamski'' učenjaki zatajili, nekateri pa celo izdali ummet. Po drugi strani postane tudi kristalno jasno, kako nesposobni so nekateri taguti (tirani) v tako imenovanem muslimanskem svetu, saj ne zmorejo niti tega, da bi se obkrožili z iskrenimi in inteligentnimi ljudmi.

Za vladarje je izbira pomočnikov sila pomembna; ti so dobri ali ne, kakršna je pač vladarjeva preudarnost. Prvo, po čemer lahko sklepamo o bistrini kakega gospoda, so ljudje, ki jih ima okoli sebe. Kadar so sposobni in zvesti, ga vedno lahko imamo za modrega, ker je znal prepoznati njihove sposobnosti in si zagotoviti njihovo zvestobo. Kadar pa so drugačni, lahko o njem zmeraj slabo sodimo, kajti prvo napako, ki jo dela, dela pri izbiri.

Ker imamo tri vrste pameti: prva razume vse sama, druga dojame, kar razume kdo drug, tretja pa ne razume ne sebe ne drugih - prva je izvrstna, druga dobra, tretja odveč … Zmeraj namreč, kadar je kdo tako razsoden, da loči dobro in slabo, ki ga kdo dela ali govori, tedaj, tudi če samo po sebi ni iznajdljiv, ve, kdaj minister dela nápak in kdaj prav, in dobra dela poveličuje, slaba pa graja. Minister kajpak ne more upati, da ga bo prevaral, zato ostane dober.

Vendar so si ti vladarji izbrali prav takšne pomočnike in svetovalce, kakršne avtor opisuje v poglavju Kako se je treba izogibati lizunom.

Nočem molče mimo pomembne točke in napake, pred katero se vladarji stežka branijo, če niso nadvse preudarni, ali če ne znajo prav izbirati. V mislih imam prilizovalce, ki so jih dvori polni. Ljudje imajo namreč nad samim seboj tolikšno dopadenje, da se te kuge s težavo ubranijo, a če se hočejo braniti, tvegajo nevarnost, da si nakopljejo zaničevanje. Pred prilizovanjem se namreč ne moreš zavarovati drugače kakor s tem, da ljudje dosežejo, da ne boš užaljen, če ti povedo resnico; kadar pa ti vsakdo lahko vse po pravici pove, ni več spoštovanja. Spričo tega se mora pameten vladar držati tretje poti. V svoji državi mora izbrati modre može in samo njim dati prosto voljo, da mu povedo resnico, a samo glede tistega, za kar sprašuje, glede drugega pa ne. Vladar jih mora za vsako stvar vprašati in poslušati njihova mnenja, nato pa sam ukrepati, kakor se mu zdi najbolj prav. S temi svetovalci in z vsakim od njih naj se vede tako, da bo vsakdo vedel: kolikor bolj odkrito bom govoril, toliko bolj mu bom po volji. Razen njih naj nikogar ne posluša; kar je sklenjeno, naj izpelje, in pri sklenjenem odločno vztraja. Kdor ravna drugače, tega ugonobe prilizovalci, ali pa se često menja, ker misli zdaj to, zdaj ono: to pa pripelje do tega, da ga ljudje prav malo cenijo.

Vladar se pač mora vedno posvetovati, ampak tedaj, ko sam to hoče, ne pa, kadar hočejo drugi. Še več: poskrbeti mora, da se mu nihče ne drzne svetovati, kadar ga nič ne vpraša. Sam pa mora vsekakor mnogo spraševati in glede vprašanega potrpežljivo poslušati resnico; še več, če zasluti, da mu jo kdo zavoljo kakršnih si bodi pomislekov prikriva, se mora vznemiriti.

Mnogi menijo, da marsikateri vladar, ki velja za pametnega, ni prišel na tak glas zavoljo svoje narave, temveč zaradi dobrih svetovalcev okoli sebe, vendar se prav gotovo motijo. Na splošno namreč neizpodbitno drži tole: vladarju, ki sam po sebi ni moder, se ne dá dobro svetovati, razen če se po naključju ni ves prepustil enemu samemu, na moč preudarnemu človeku, ki ga v vsem vodi. V tem primeru bi to veljalo, a ne bi dolgo trajalo, kajti ta njegov upravljavec bi mu v kratkem vzel državo. Če pa se posvetuje z več ljudmi, vladar, ki ni moder, ne bo nikoli dobil soglasnih nasvetov, sam pa jih tudi ne bo znal spraviti v sklad. Med svetovalci bo vsakdo mislil na svoje koristi; vladar jih ne bo znal ne popraviti ne spregledati. Drugačnih svetovalcev se pač ne da najti, kajti ljudje se vedno izkažejo za hudobne, če jih nuja ne predela v dobre. Iz tega izhaja sklep, da morajo dobri nasveti, naj pridejo od kogar koli, kliti iz vladarjeve sprevidevnosti, ne pa vladarjeva sprevidevnost iz dobrih svetov.

***

Današnji tako imenovani muslimanski svet je dobesedno v razsulu, vendar ne smemo prelagati krivde na druge, temveč se moramo kar pošteno zazreti v ogledalo. Za vse smo si krivi sami in le mi smo tisti, ki lahko situacijo spremenimo na bolje – z Allahovo pomočjo.

Resnično, Allah ne bo spremenil stanja nekega ljudstva, dokler sami ne spremenijo tistega, kar je v njih samih. (Kur'an; 13:11)

Vsi, tako tisti, ki so na položaju moči in tisti, ki so pod tem položajem, morajo najprej spremeniti sebe, se približati naukom Kur'ana in Sunneta, začeti izvrševati te nauke po svojih najboljših močeh – in nato bo Allah spremenil naše stanje, kajti Allahova obljuba je vedno resnična.

Niccolo Machiavelli o tem pravi:

Naj naši vladarji, ki so bili leta in leta na oblasti, krivdo za to, da so jo kasneje zgubili, ne zvračajo na usodo, temveč na svojo malobrižnost. Ker v mirnih časih niso nikoli pomislili, da se ti časi lahko sprevržejo (vsi ljudje imajo to napako, da v brezvetrju pozabljajo na nevihto), so se tedaj, ko so hudi časi prišli, spomnili na beg, ne pa na obrambo.

Za usodo in zunanje dejavnike poda zelo zanimivo metaforo:

Primerjam jo eni tistih deročih rek, ki tedaj, ko se razbesne, poplavljajo doline, podirajo drevesa in rušijo hiše, tu odnašajo zemljo, tam jo naplavljajo; vse beži pred njo, vsi se umikajo njenemu navalu, ne da bi se mu mogli kje ustaviti. Čeprav so takšne, nikakor ne pomeni, da ljudje, kadar so časi mirni, ne morejo ničesar ukreniti proti njim, graditi brani in nasipe, da tedaj, ko spet narastejo, bodisi odteko po kanalu, bodisi da njihovo divjanje ni ne tako neobrzdano in ne tako škodljivo. Podobno je z usodo, ki pokaže svojo moč, kjer ne naleti na odpor, in usmerja svoj divji tok tja, kjer ve, da ni nasipov in brani, ki bi jo zadržale.

Enes ibn Malik je prenesel, da je neki človek vprašal Poslanca Muhammeda sallallahu alejhi ve sellem: ''Naj privežem kamelo in se zanesem na Allaha, ali naj jo pustim in se zanesem na Allaha?'' Poslanec sallallahu alejhi ve sellem mu je rekel: ''Najprej jo priveži, potem pa se zanašaj na Allaha.'' (zabeležil Tirmizi)

Vsak od nas se mora vprašati, koliko kamel smo že privezali, koliko nasipov smo zgradili, koliko kanalov skopali. To je vprašanje, ki se tiče vsakega od nas, vendar je problem, da nimamo pravilnega razumevanja zanašanja na Allaha (tevekula) in radi rečemo, da bo Allah poskrbel za vse stvari, ko bo čas in mesto za to, čeprav vsi vemo, da je tudi Poslanec sallalahu alejhi ve sellem v boj odšel z oklepom – ni se samo zanašal na Allaha, temveč je prevzel vsa potrebna sredstva (sebebe) in se nato zanesel na Allaha.

Na koncu avtor opisuje stanje Italije oziroma Apeninskega polotoka v njegovem času. Preberite odlomek in se vprašajte, katero področje poleg Italije bi še lahko opisoval …

Če torej upoštevate vse, o čemer smo zgoraj razpravljali, in z menoj vred razmislite, ali so zdajšnji časi v Italiji taki, da bi bili v čast novemu vladarju, in ali bi razsoden in odločen človek iz tamkajšnjega testa mogel zgnesti vladavino, ki bi bila njemu v čast, vsem njenim prebivalcem pa v dobro, se mi zdi, da tolikero reči govori v prid novemu vladarju, da ne vem, ali je vobče kdaj bil za to primernejši čas. In če je bilo, kot rečeno, za to, da se je pokazala Mojzesova kremenitost, potrebno, da so bili Izraelci sužnji v Egiptu, in za to, da smo spoznali veličino Ki- rovega duha, da so Medicejci zatirali Perzijce, in za Tezejevo odličnost, da so bili Atenci raztepeni, prav tako je bilo zdajšnje čase, če smo hoteli spoznati vrlino kakega italijanskega duha, potrebno, da je Italija zdrknila tako nizko, kakor je, in da je bila v mračnejšem suženjstvu kot Hebrejci, večji hlapec kot Peržani, bolj raztepena kot Atenci; brez poglavarja, brez reda, tepena, izropana, zmrcvarjena, poteptana in prehajkana je prenašala sleherno razdejanje.

Islam ne zahteva in ne uči, da sprememba pride od le enega človeka, v tem primeru vladarja, temveč uči in stremi k spremembi in vzgoji celotne generacije. Ta sprememba bo generacijski proces, ta sprememba ne bo prišla od danes na jutri; da danes vzpostavimo kalifa na metodologiji poslanstva, jutri pa bomo imeli zmago in razrešene vse probleme. Svet ne deluje tako. Na vseh nas je, da učimo in vzgajamo potomce ter naslednje generacije v islamskem duhu neustrašnosti, herojstva in požrtvovalnosti ob pravilnem razumevanju čistega islamskega monoteizma (tevhida) in ostalih najpomembnejših islamskih konceptov. Morda bo ta naslednja generacija prinesla spremembo, ali pa morda generacija za njo – mi danes enostavno moramo prevzeti svoj del naloge, ne smemo le prelagati krivde na muslimane v preteklosti in prelagati odgovornost na muslimane v prihodnosti.

Če hoče ummet danes hoditi po poti izrednih ljudi, ki so odrešili svoje dežele, mora predvsem poskrbeti za pravi temelj slehernega imenitnega državništva, za lastno vojsko, kajti zvestejših, bolj pravih in boljših vojakov ni mogoče imeti. In čeprav je vsakdo od njih srčen, bodo vsi skupaj postali še srčnejši, ko bodo videli, da jim poveljuje njihov vladar, ki jih ima v čislih in dobro skrbi zanje.