UMMU SULEJM

To je kratka zgodba o Ummu Sulejm, pogumni ashabijki, soprogi mudžahida, ki se je zaobljubila na poslušnost in pokornost Allahovemu Poslancu sallallahu alejhi ve sellem. To je kratka zgodba o Allahovi sužnji, ki je s svojo vztrajnostjo in konstantnostjo pridobila čast, da se njeno ime umesti v prve vrste islamskih herojev.

In kako ji ta čast ne bi pripadla, ko pa jo je Allahov Poslanec sallallahu alejhi ve sellem omenil z besedami: ''Videl sem sebe, kako sem vstopil v Raj, pa je tam bila Rumejsa bint Milhan, Ebu Talhina žena.'' (zabeležila El-Buhari in Muslim)

Ummu Sulejm je bila ensarijka, katero je Allah počastil, da je bila med prvimi prebivalci Medine (Jetriba), ki so sprejeli islam in na svojih plečih nosili breme začetnega poziva v tem mestu. Čvrsto in odločno je sprejela Allahovo vero in ni niti malo kolebala, celo ko ji je njen mož, ki je bil mnogobožec, dal izbiro, ali bo ostala z njim, ali pa bo ostala v islamu. Ta iskrena Allahova sužnja je izbrala vero in pogumno branila svojo izbiro. Njen mož se ni mogel sprijazniti s to njeno odločitvijo, zato jo je zapustil z njenim desetletnim sinom Enesom ibn Malikom, ter ju tako rekoč prepustil na milost in nemilost.

Ummu Sulejm ni omahovala niti se opotekala, prav nasprotno je krepila in bodrila samo sebe, zavedajoč se, da ji bo Allah dal izhod.

In zares jo je kmalu zatem zaprosil eden od najlepših, najbogatejših in najuglednejših medinskih mladeničev. To je bil Ebu Talha. Vendar ali je bilo to za Ummu Sulejm resnična rešitev? Takrat je bil Ebu Talha še mnogobožec, Ummu Sulejm pa ženska, v katero je Allah globoko zasadil vero, zato je bila pripravljena zavrniti ponudbo, pred katero bi pokleknilo marsikatero dekle. Ponudil ji je bogat mehr (poročno darilo), vendar je svoje stališče pojasnila z besedami: ''O, Ebu Talha! Ti si nevernik, jaz sem muslimanka. Ni mi dovoljeno se poročiti s tabo. Če boš sprejel islam, bi to bil moj mehr, in ničesar drugega ne bi zahtevala.''

Ponosni Ebu Talha ni popustil, temveč ji je v upanju, da ga bo sprejela, ponudil še bogatejši mehr. Vendar ali bi njegov ponos lahko bil večji od ponosa iskrene muslimanke?! Zares je ta iskrena vernica pokazala drznost in čvrstost, ki je na koncu navdušila tudi samega Ebu Talho. Na vse njegove ponudbe mu je na koncu odgovorila: ''O, Ebu Talha! Mar ne veš da vaše božanstvo, katerega častite, izdela tesar – suženj te in te družine?! Če bi z njim podkurili ogenj, bi zgorel!''

Te besede so Ebu Talho spodbudile v razmišljanje. Zares Gospodar in Stvarnik, ki je resnično dostojen biti čaščen, ne more zgoreti! Nič več ni premišljeval, izgovoril je šehadet, in sicer pred Ummu Sulejm. Seveda so bile takoj zatem poklicane priče, da se je opravilo dejanje poroke. Ebu Talha je svoji ženi ponudil celotno imetje kot mehr, vendar je ona vzela samo eno stvar: Ebu Talho kot vernika, tj. njegov šehadet.

Tako je Ebu Talha s sebebom (povodom) Ummu Sulejm sprejel Allahovo vero, ki vodi v večno srečo, ter se odrekel mnogoboštva (širka), ki uničuje človeka na tem svetu in vodi v večni propad na onostranstvu. To je Allahova milost, ki se je spustila na Ebu Talho, poleg tega pa je Allahova milost tudi to, da ga je počastil s tako hrabro, bogaboječo in bistroumno ženo, ki ga je spremljala celo v džihadu.

Njena dejanja in borba na Allahovi poti so veličastna. Kakor levinja se je v vseh trenutkih zavzemala, da bi bila Alahova beseda zgornja, tudi ko je bilo potrebno vzeti v roke meč in ščit.

Prenaša se, da je v bitko na Hunejnu vzela handžar (ukrivljen dvorezni meč). Ko jo je Poslanec sallallahu alejhi ve sellem zagledal, jo je vprašal, zakaj je vzela handžar, pa mu je ponosno odgovorila: ''Vzela sem ga za primer, če se mi bo približal nek mnogobožec. Z njim mu bom razparala trebuh.'' (zabeležil Muslim)

Koliko žejnih ust se je v džihadu napilo iz njenih rok in koliko ranjenih mudžahidov je oskrbela. Z Aišo je prihajala v žarišče boja, se prebijala izpod izvlečenih sabelj in nosila vodo, da bi utrujeni mudžahidi potešili svojo žejo. Enes o tem pripoveduje: ''Videl sem Aišo bint Ebu Bekr in Ummu Sulejm. Zares sta bili hitri, saj sem videl njune halhale (obročke na gležnju). Na hrbtu sta nosili meh, ki sta ga praznili, ko sta dajali piti ljudem. Zatem sta se vrnili, ga zopet napolnili in ponovno prihajali ter dajali piti ljudem.'' (zabeležila El-Buhari in Muslim)