PET NAČINOV ZA ČIŠČENJE DUŠE

Do čistoče duše in srca se lahko pride na številne načine, tukaj je na kratko opisanih le pet.

MONOTEIZEM (TEVHID)

Najustreznejša in najboljša pot do čistoče duše je uresničitev in vzpostavitev resničnega, čistega monoteizma.

In gorje mnogobožcem (ko častijo druge poleg Allaha), tistim, ki ne dajejo zekata in so neverniki v onostranstvo. (Kur'an; 41:6-7)

Večina tolmačev Kur'ana smatra, da se v predhodno omenjenem verzu pod pojmom dajanja zekata (čiščenja) misli na monoteizem, tj. pričanje, da ni drugega resničnega božanstva poleg Allaha, ter na verovanje, s katerim se čisti srce. Vse to je zato, ker uresničitev monoteizma pomeni negacijo kakršnega koli božanstva mimo Allaha, Edinega Boga, in tako se srce očisti, ter potrditev, da je samo Allah božanstvo, ki ima resnično pravico biti čaščen, in to je osnova vsakršnega poduhovljenja in napredka. (Igasetul-lehfan 1/81, Tefsir Kurtubi 19/199, Medžmua fetava 10/633, Tefsir Ibn Kesir 4/94)

V predhodnem verzu je Allah monoteizem poimenoval kot zekat (čiščenje), kakor je politeizem (mnogoboštvo, ar. širk) poimenoval kot nečistočo in rekel:

O, vi, ki verujete! Resnično so mnogobožci (s stališča vere) nečisti. (Kur'an; 9:28)

Ibn Kajjim je rekel: ''Monoteizem je najbolj prefinjena, najčistejša in najbolj bela stvar te vere, tako da se na njem opazi tudi najmanjša nečistoča. Monoteizem je kot bela čista obleka, na kateri se opazi tudi najmanjša packa, ali kot kristalno čisto steklo, na katerem se opazi vsakršna pomanjkljivost.'' (El-Fevaid)

Kar se tiše politeizma (širka), to je nekaj najbolj umazanega, najbolj nečistega in najbednejšega. (Igasetu-lehfan 2/98)

Monoteizem je zekat (čiščenje), s katerim prihaja blagoslov ob dobrih dejanjih, a mogoč je le ob pokornosti in to izključno ob pokornosti, ki je v imenu Allaha – takšni pokornosti sledi velika nagrada. (Minhadžus-sunne od Ibn Tejmijje 6/218)

Na drugi strani politeizem (širk) uničuje vsa dobra dejanja in je razlog večnega prebivanja v Ognju. Poleg tega je razlog za sramoto in izgubo pomoči, kakor pravi Vzvišeni:

Ne jemlji si drugih božanstev z Allahom, da se ne bi ostal osramočen, zapuščen. (Kur'an; 17:22)

To pomeni, da boš ostal brez vsakogar, ki bi te pohvalil in nihče ti ne bo priskočil na pomoč. (Medaridžus-salikin 1/458, Igasetu-lehfan 2/66)

MOLITEV

Ebu Hurejre je prenesel, da je Allahovega Poslanca sallallahu alejhi ve sellem slišal reči: ''Kaj mislite, če bi nekdo izmed vas imel pred hišo reko, v kateri bi se okopal petkrat na dan? Ali bi na njem ostala kakšna nečistoča?'' Rekli so: ''Ne, na njem ne bi ostalo nič nečistoče.'' Rekel je: ''Tako je tudi s petimi dnevnimi molitvami. Allah z njimi briše grehe.'' (zabeležila El-Buhari in Muslim)

Ibnul-Arebi je rekel: ''Kakor se človeško telo in obleka umažeta z vidnimi nečistočami in očistita z vodo, tako molitev očisti ljudi nečistoče grehov, dokler ne bo očiščen poslednji greh.'' (Fethul-bari 2/11-12)

MILOŠČINA

Vzvišeni Allah pravi:

Od njihovega premoženja vzemi miloščino, da jih očistiš in jim ga narediš blagoslovljenega. In moli zanje, resnično jih bodo tvoje molitve pomirile. In Allah vse sliši, vse ve. (Kur'an; 9:103)

Ibn Tejmijje je rekel, da zekat za seboj potegne čistočo in da so te besede dokaz, da dobra dejanja čistijo dušo od primesi grehov. (Medžmua fetava, 10/634-635)

Allahov Poslanec sallallahu alejhi ve sellem je rekel: ''Ljudje z miloščino čistijo primesi nečistoče (grehov), ki so prisotne pri njih.'' (zabeležil Malik v Muvetti, Albani ga je ocenil kot verodostojnega)

Ibn Abbas je vprašal Poslanca sallallahu alejhi ve sellem, naj ga zadolži za zbiranje miloščine, pa mu je odgovoril: ''Nisem te hotel zadolžiti s tem, s čimer ljudje spirajo svoje grehe.'' (zabeležil Ibn Huzejme, Albani ga je ocenil kot verodostojnega)

ZAPUŠČANJE PREPOVEDANIH STVARI

Ibn Tejmijje o tem pravi: ''Duša in dejanja ne morejo biti očiščena, dokler obstajajo stvari, ki jim nasprotujejo. Človek ne more biti poduhovljen, dokler ne zapusti slabih dejanj, saj ta dejanja mažejo njegovo dušo. (Medžmua fetava, 10/629)

Ibn Kajjim pravi: ''Zares je poduhovljenje srca odvisno od njegove čistoče, kakor je poduhovljenje telesa možno samo, če se odpove slabim stvarem, ki mu škodujejo. Vzvišeni pravi: 'In če vas ne bi spremljala Allahova dobrota in Njegova milost, nihče med vami ne bi bil očiščen tega greha, vendar Allah očisti, kogar hoče. In Allah je Vseslišni, Vsevedni.' (Kur'an; 24:21) Allah je to omenil po govoru o prepovedi prešuštva, potvarjanja in poroke z prešuštnico, kar neizogibno kaže, da je poduhovljenje in čiščenje duše možno izključno z zapustitvijo omenjenih stvari.'' (Igasetu-lehfan, 1/81)

Vzvišeni Allah je ukazal umikanje pogleda (od nasprotnega spola) in varovanje sramnih mest, ter rekel: ''Reci vernikom, naj povesijo pogled (pred gledanjem prepovedanega) in naj varujejo svoje intimne dele (tj. izogibajo naj se nečistovanja). To je bolje zanje. Allah je zares obveščen o vsem, kar počnejo.'' (Kur'an; 24:30)

Torej oddaljevanje od slabih dejanj, tako javnih kot tajnih, vodi v čistočo in čednost, Allah pa je prešuštvo in homoseksualnost kategoriziral kot odvratno in umazano stvar. Vzvišeni pravi: ''In Lotu smo dali modrost in znanje in rešili smo ga iz mesta, ki je počelo ogabna dejanja. Resnično so bili zli ljudje in iztirjenci,'' (Kur'an; 21:74) na kar so predstavniki Lotovega ljudstva odvrnili: ''Izženite Lotovo družino iz vašega mesta, saj so to ljudje, ki se čistijo.'' (Kur'an; 27:56)

Ti ljudje so poleg tega, da so bili mnogobožci, priznali tudi opravljanje slabih in odvratnih dejanj, in potrdili, da Poslanec Lot in njegova družina tega ne počne.

Allah o nemarnih prešuštnikih pravi:

Razuzdanke so za razuzdance in razuzdanci so za razuzdanke. (Kur'an; 24:26)

Allahov Poslanec sallallahu alejhi ve sellem je rekao: ''Kdor zagreši eno od teh slabih dejanj, naj jih prikrije, kajti če nam jih razkrije, bomo nad njim izvršili kazen.'' (Malik v Muvetti, hadis 12)

IZPRAŠEVANJE SAMEGA SEBE

Poduhovljenje je možno le ob stalnem izpraševanju samega sebe. Hasan El-Basri je rekel: ''Prisežem pri Allahu, vernik se vedno sprašuje in si govori, da tega ni hotel, tega ne bi smel pojesti, niti vstopiti na ta vhod, niti izstopiti na ta izhod. Tega nisem hotel, kaj mi je bilo tega treba, na to se ne bom vrnil, in številne podobne besede tem. S stalim spraševanjem samega sebe spoznamo svoje pomanjkljivosti in tako smo se zmožni popraviti.'' (Medaridžus-salikin 2/510)

Najbolj škodljiva stvar za človeka je nemarnost, ko se človek ne izprašuje in zanemarja stvari, vse to pa človeka vodi v propad. To je stanje propadlih, ki zanemarjajo pomembne stvari in se zanašajo na odpuščanje (od Boga), a nikoli ne izprašajo samega sebe, tako pa le hitijo v propad pozabljajoč na svoje grehe. (Igasetu-lehfan 1/136)

Izpraševanje je lahko na dva načina: en način je, da se izprašamo pred dejanjem, drug način pa da se izprašamo po storjenem dejanju. Kar se tiče prvega načina, to je zaustavitev in razmislek o dejanju, da bi se spoznalo, ali je dejanje potrebno storiti, ali pa ga ni potrebno storiti.

Drug način je po storjenem dejanju, ki se zopet deli na tri vrste:

• Spraševanje o dejanju čaščenja ali pokornosti Bogu, ki je izvršeno nepopolno oziroma pomanjkljivo.
• Spraševanje o vsakem dejanju, ki je bilo storjeno, ali morda ne bi bilo bolje, če ne bi bilo storjeno.
• Spraševanje za dejanje, ki je v osnovi dovoljeno. Zakaj je bilo storjeno? Ali se je s tem želela nagrada na onostranstvu in Allahovo zadovoljstvo, ali je bil cilj tega dejanja neka materialna korist ali ugled oziroma družbeni status.

Kdor pogleda stanje večine nas, bo opazil veliko nemarnost in zapostavljanje izpraševanja samega sebe, zelo hitri pa smo pri iskanju pomanjkljivosti drugih, kar nujno vodi v domišljavost in nadutost.

Ibn Kajjim pravi: ''Eden od pokazateljev, da se je človek vrnil (in predal) k Allahu, je zapuščanje prezira in omalovaževanja tistih, ki so v zablodi, ter bojazen zanje, ob odpiranju vrat upanja zase. Torej, upaš na milost od Allaha in bojiš se za tiste, ki so v zablodi, da jih bo zadela kazen. Vendar istočasno vseeno upaj na milost zanje in boj se, da tebe ne zadane kazen!

Če jih že moraš prezirati in sovražiti zaradi tega, na čem so, potem sebe preziraj se bolj kot preziraš njih (kajti svoje grehe in pomanjkljivosti zagotovo poznaš bolje kot njihove) in upaj, da bodo dobili več milosti, kakor upaš za sebe.'' (Medaridžus-salikin 1/438)

Ker je izpraševanje samega sebe pri ljudeh tako očitno odsotno, bomo navedli nekaj izrekov selefa (prvih generacij) na to temo, da bi postali bolj pozorni in si jih vzeli za vzor.

Hasan El-Basri je rekel: ''O, Adamov sin! Ne boš dosegel popolnega verovanja, dokler ljudi kriviš za pomanjkljivosti, katere počneš tudi sam in dokler ne začneš zdraviti teh pomanjkljivosti pri sebi. Ko tako storiš, boš spoznal svojo drugo pomanjkljivost in se ukvarjal z njo. Zatem boš skrbel samo zase (tj. za svoje napake), a Allahu najljubši so sužnji, ki to počnejo.'' (Sifetu-safva 3/234)

Rebiju bin Hajsemu je bilo rečeno: ''Mar ne boš opozarjal ljudi?'' pa je odgovoril: ''Sam s sabo nisem zadovoljen, kako naj grem od sebe in kritiziram ostale. Ljudje so se začeli zanimati za tuje grehe, a pozabili na svoje.'' (Sifetu-safva 3/60)

Meumun bin Mehran je rekel: ''Človek ne bo bogaboječ, dokler ne izprašuje samega sebe v večji meri kot izprašuje ostale, vse dokler ne bo siguren od kod dobiva oskrbo, obleko, pijačo, ali je od halala (dovoljenega) ali harama (prepovedanega).'' (Hiljetul-evlija 4/89)

Avn bin Abdullah je rekel: ''Nihče ni iskal pomanjkljivosti drugih ljudi, razen ko je pozabil na svoje.'' (Hiljetul-evlija 4/248)

El-Sirri El-Sakri je rekel: ''Od znakov postopnega odhoda v propad je nepoznavanje svojih pomanjkljivosti.'' (Sifetu-safve 2/76)

Ebu Osman El-Hajri je rekel: ''Strah pred Allahom te vodi k Njemu, domišljavost te ovira na tej poti, a prezir do ljudi je bolezen, ki nima zdravila.'' (Sifetu-safve 4/105)

Ahmed bin Asim E-Entaki je rekel: ''Najkoristnejša iskrenost je, da pred Allahom priznaš lastne pomanjkljivosti,'' in nadaljeval: ''Spoznanje samega sebe zapira poti v domišljavost.'' (Sifetu-safve 4/277) Kajti če zares spoznaš samega sebe, boš pri sebi našel vse polno pomanjkljivosti, zato ne bo mesta za kakršnokoli domišljavost in povzdigovanje samega sebe.