KAKO SO BRITANCI KOLONIZIRALI IN RAZDELILI BLIŽNJI VZHOD

Nastanek današnjih nacionalnih držav v arabskem svetu je zanimiv in srce parajoč proces. Pred stotimi leti je bila večina Arabcev del Osmanskega imperija, ogromne multietnične države, katere središče je bil Istanbul. Danes politični zemljevid arabskega sveta izgleda kot velika zapletena sestavljanka. Kompleksno zaporedje dogodkov na začetku 20. stoletja je pripeljalo do razpada Osmanskega imperija in pojavitve teh nacionalnih držav, ki so ločile muslimane ene od drugih. 

Vse to je povzročilo veliko število različnih dejavnikov, vendar je bila vloga Velike Britanije daleč pomembnejša od vloge kateregakoli drugega igralca v regiji. Nastali so trije različni sporazumi, ki so obljubljali nasprotujoče si dogovore, katerih se Britanci niso mogli držati, vsaj ne vseh treh hkrati. Rezultat je bil političen nered, ki je razdelil velik del arabskega sveta.

ZAČETEK PRVE SVETOVNE VOJNE

Leta 1914 se je začela prva svetovna vojna. Kompleksni sistemi zavezništev, militarističnih tekmovanj v oboroževanju, kolonialne ambicije in na splošno zelo slabo vodenje voditeljev ter generalov, je pripeljalo do uničujoče vojne, v kateri je življenje izgubilo več kot 10 milijonov ljudi. Vojna je trajala od leta 1914 do 1918. Od velesil so bile v taboru antantnih sil Velika Britanija, Francija in Rusija, v taboru centralnih sil pa Nemčija in Avstro-Ogrska, katerima se je kasneje pridružil tudi Osmanski imperij.

OSMANSKI IMPERIJ LETA 1914

V letih pred prvo svetovno vojno je Osmanski imperij izgubil velik del svojega imperija. Do leta 1878 je Avstro-Ogrska osvojila Bosno in Hercegovino, leta 1908 pa se je osamosvojila tudi Bolgarija s carjem Ferdinandom.

Ko je izbruhnila prva svetovna vojna, so diplomati z Zahoda Osmanskemu imperiju rekli ''bolnik Evrope'' ali ''bolnik na Bosporju''. Imperij, ki se je na svojem vrhuncu raztezal od severne Afrike prek Bližnjega vzhoda in Arabskega polotoka do južne Evrope, se je v 19. stoletju precej skrčil. Do leta 1914 je Osmanski imperij obsegal le Turčijo, Sirijo, Palestino, Irak in dele Arabskega polotoka.

Na začetku vojne se je Osmanski imperij odločil ostati nevtralen. Niti približno niso bili tako močni kot ostale velesile, ki so začele vojno, poleg tega pa so bili zadeti s številnimi notranjimi nestabilnostmi. Osmanski sultan ni bil nič drugega kot marioneta, zadnji vsaj približno močan sultan Abdul-Hamid II. pa je bil z oblasti vržen leta 1908. Zamenjala ga je militaristična vlada Treh paš, Mehmed Talat Paša, Ismail Enver Paša in Ahmed Cemal Paša. To je bila sekularna vesternizirana skupina pod imenom Mladoturki. Nova oblast je bila izrazito nacionalistično usmerjena in je dajala prednost turško govorečim muslimanom pred drugimi etničnimi skupinami, ki so jih tvorili kristjani in približno 10 milijonov Arabcev, ki so bili zatem še bolj zatirani kot prej.

Finančno so bili v resnih škripcih, do zahodnih sil so imeli namreč ogromen dolg, katerega nikakor niso mogli izplačati. Ko so se oktobra 1914, kmalu po začetku vojne, pridružili centralnim silam, so Britanci nemudoma začeli načrtovati, kako uničiti Osmanski imperij in tako razširiti svoj lasten bližnjevzhodni imperij. Do takrat so že nadzirali Egipt (od 1888) in Indijo (od 1857). Osmanski Bližnji vzhod se je nahajal prav med tema dvema pomembnima kolonijama, Britanci pa so bili odločeni, da ga uničijo kot del prve svetovne vojne, in nato ta ozemlja priključijo sebi.

ARABSKI REVOLT

Ena od britanskih strategij je bila, da poskušajo obrniti Arabce iz Osmanskega imperija proti vladi. Za to so našli pripravljenega in voljnega pomočnika v Hidžazu, zahodni regiji Arabskega polotoka. Šerif Hussein bin Ali, emir Meke, je stopil v sporazum z britansko vlado, da sproži upor proti Osmanskem imperiju. Njegovi razlogi so dokaj zakriti v meglo. Možni razlogi za njegov upor so nestrinjanje z turškim nacionalizmom Treh paš, osebni konflikt z vlado ali enostavno želja po svojem kraljestvu.

Kakršnikoli so že bili njegovi razlogi, Šerif Hussein se je odločil za upor proti vladi, s pomočjo Velike Britanije. V zameno so mu Britanci obljubili, da mu bodo nudili pomoč v obliki denarja in orožja, kar so nujno potrebovali za borbo proti veliko bolje organizirani osmanski vojski. Poleg tega so mu Britanci obljubili, da bo po vojni dobil svoje lastno kraljestvo, ki bo pokrilo celoten Arabski polotok, vključujoč Sirijo in Irak. Pisma, v katerih sta se dve strani pogajali in razpravljali o uporu so postala znana kot McMahon-Hussein Correspondence, kajti Šerif Hussein je komuniciral z britanskim visokim komisarjem v Egiptu Henryjem McMahonom.

ARABSKI UPORNIKI Z IZMIŠLJENO ZASTAVO

Junija 1916 je Šerif Hussein vodil skupino oboroženih beduinov iz Hidžaza v vojno kampanjo proti Osmanskemu imperiju. V le nekaj mesecih so arabski uporniki uspeli zavzeti številna mesta v Hidžazu, vključno z Meko in Džedo, ob pomoči britanske vojske in mornarice.  Britanci so jim nudili podporo v vojakih, orožju, denarju, svetovalcih – vključno z ''legendarnim'' Lawrencem Arabskim – in tudi zastavo. Britanci so si v Egiptu izmislili zastavo za Arabce, da bi jo uporabljali v boju, kasneje pa je postala znana kot ''zastava arabskega upora''. Ta zastava je kasneje postala model za druge arabske države, kot so Jordanija, Palestina, Sudan, Sirija in Kuvajt.

Medtem ko je svetovna vojna prehajala iz leta 1917 v leto 1918 so arabski uporniki uspeli zavzeti številna velika mesta od Osmanskega imperija. Britanija je napredovala preko Palestine in Iraka ter zavzela mesta kot so Jeruzalem in Bagdad, arabski uporniki pa z njihovo pomočjo Aman in Damask.

Pomembno je izpostaviti da arabski upor ni imel podpore velike večine arabskega naroda. To gibanje je bila manjšina, katero je vodilo nekaj voditeljev, ki so na ta način želeli povečati svojo lastno oblast. Večina naroda se je držala stran od spopadov in ni podpirala niti upornikov niti Osmanskega imperija. Načrt Šerifa Husseina, ki je želel oblikovati svoje arabsko kraljestvo, je do takrat še uspeval, vendar je dala Britanija tudi druge obljube.

SYKES-PICOTOV SPORAZUM

Preden se je arabski upor sploh začel in preden bi Šerif Hussein sploh lahko ustanovil svoje lastno kraljestvo, so Britanci in Francozi imel druge načrte. Pozimi 1915/1916 sta se dva diplomata, Mark Sykes iz Britanije in Francois Georges-Picot iz Francije tajno sestajala, da bi določila usodo arabskega sveta po padcu Osmanskega imperija.

Glede na to, kar je kasneje postalo znano kot Sykes-Picotov sporazum, so se Britanci in Francozi strinjali, da si razdelijo arabski svet. Britanci so dobili nadzor  nad ozemljem, ki je danes znano kot Irak, Kuvajt in Jordanija. Francozi so dobili današnjo Sirijo, Libanon in jug Turčije. Odločitev o statusu Palestine so preložili na kasnejši čas, saj je bilo potrebno vzeti v obzir sionistične ambicije. V conah pod nadzorom Britancev in Francozov je bila na nekaterih nepomembnih območjih dovoljena določena oblika avtonomije, na drugih območjih pa je bil Britancem in Francozom obljubljen popoln nadzor.

Čeprav bi to moral biti tajni sporazum za Bližnji vzhod po prvi svetovni vojni, je vsebina sporazuma prišla v javnost leta 1917, ko ga je razkrila nova boljševistična oblast v Rusiji. Sykes-Picotov sporazum je direktno nasprotoval britanskim obljubam Šerifu Husseinu, kar je povzročilo hude tenzije med Britanci in Arabci. Vendar to ni bil zadnji kontroverzni sporazum.

BALFOURJEVA DEKLARACIJA

Naslednja skupina, ki je želela ostati v političnem izigravanju Bližnjega vzhoda. so bili sionisti. Sionizem je politično-ideološko gibanje, ki poziva k ustanovitvi judovske države na ozemlju Palestine. Začelo se je na začetku 19. stoletja, in sicer kot gibanje, ki se je zavzemalo najti domovino za Jude izven Evrope. Takrat je večina Judov živela v Nemčiji, Rusiji in na Poljskem.

Sionisti so pritisnili na britansko vlado v toku prve svetovne vojne, naj jim omogoči, da se naselijo v Palestini po koncu vojne. V britanski vladi je bilo polno politikov, ki so simpatizirali s tem gibanjem. Eden od njih je bil Arthur James Balfour, zunanji minister Velike Britanije. 2. novembra 1917 je poslal pismo baronu Rothschildu, enemu od vodij sionistične skupnosti. V pismu je zapisana uradna podpora britanske vlade ciljem sionističnega gibanja za vzpostavitev judovske države v Palestini.

Ministrstvo za zunanje zadeve

2. november 1917

Dragi Lord Rothschild,

V imenu vlade Njegovega veličanstva vam z velikim veseljem pošiljam naslednjo izjavo o sočutju z judovskimi sionističnimi težnjami, ki je bila predložena in odobrena s strani kabineta.

Vlada Njegovega veličanstva z naklonjenostjo glada na ustanovitev nacionalnega doma za judovski narod v Palestini in si bo prizadevalo, da bi olajšalo dosego tega cilja, pri čemer se jasno razume, da se ne bo storilo nič, kar bi lahko ogrozilo državljanske in verske pravice obstoječih ne-judovskih skupnosti v Palestini ali pravic in političnega statusa, ki ga uživajo Judje v kateri koli drugi državi.

Hvaležen bi bil, če bi s to izjavo seznanili Sionistično federacijo.

S spoštovanjem,

Arthur James Balfour

NASPROTUJOČI SI SPORAZUMI

Do leta 1917 je Britanija naredila tri različne sporazume s tremi različnimi skupinami, katerim je obljubila tri različne politične prihodnosti za Bližnji vzhod. Arabci so vztrajali, da dobijo svoje arabsko kraljestvo, ki jim je bilo obljubljeno preko Šerifa Husseina. Francozi in Britanci so želeli to ozemlje razdeliti med seboj. A sionisti so pričakovali Palestino zaradi Balfourjeve obljube.

Leta 1918 se je vojna končala s zmago antante in porazom centralnih sil, kamor je spadal tudi Osmanski imperij. Čeprav je Osmanski imperij formalno obstajal do leta 1924, je bilo vso ozemlje tega imperija pod evropsko okupacijo. Vojna je bila končana, vendar je bila prihodnost Bližnjega vzhoda v znamenju konflikta treh različnih strani.

Ameriški predsednik Woodrow Wilson je bil edini od voditeljev velesil, ki si je prizadeval za pravico arabskih narodov do samoodločanja. Wilson je globoko sovražil imperializem Velike Britanije in Francije in se je bal, da mir ne bo trajal več kot eno generacijo, če ozemlja ne bodo razdeljena pravično. Wilson je menil, da je po ogromnih izgubah na bojiščih potreben mir brez pridruževanja ozemelj. Britanija in Francija sta trdili nasprotno: obsežnost vojne je zahtevala razdelitev. Na konferenci v Versaillesu se je Wilson vztrajno upiral načrtom Francije in Velike Britanije za priključitev Bližnjega vzhoda, a je bil na koncu preglasovan. Takrat Amerika še ni bila edina velesila kot danes in tudi ameriški predsedniki so bili popolno nasprotje današnjim.

MANDATNI SISTEM

Katera stran je zmagala? Niti ena ni dobila tega, kar je želela. Med prvo svetovno vojno je bilo ustanovljeno Društvo narodov (predhodnik Združenih narodov). Ena od njegovih nalog je bila, da razdeli osvojeno ozemlje od Osmanskega imperija. Začrtali so mandatna ozemlja za arabski svet. Vsakemu ozemlju so vladali bodisi Britanci bodisi Francozi, ''vse dokler ne bo čas, ko bodo lahko samostojno funkcionirali''. Društvo narodov je povleklo meje, ki jih še danes lahko vidimo na zemljevidu Bližnjega vzhoda. Meje so začrtane ne da bi se gledalo na želje ljudi, ki so tam živeli, niti niso bile začrtane po etničnih, geografskih ali verskih mejah – bile so povesem samovoljne. Pomembno je izpostaviti, da tudi danes politične meje na Bližnjem vzhodu ne implicirajo na različne skupine ljudi. Razlike med Iračani, Sirci in Jordanci so kreirane s strani evropskih kolonizatorjev kot metoda delitve Arabcev, da so jim lažje zavladali.

Preko tega mandatnega sistema so Britanci in Francozi zlahka dobili nadzor nad Bližnjim vzhodom. Šerifu Husseinu in njegovim sinovom je bilo dovoljeno, da vladajo na teh ozemljih pod britansko ''protekcijo''. Princ Fejsal je bil razglašen za kralja Iraka in Sirije, princ Abdullah pa je bil razglašen za kralja Jordanije. Vendar so imeli v praksi nadzor nad temi ozemlji še vedno Britanci in Francozi.

Kar se tiče sionistov, njim je britanska vlada dovolila, da se naselijo Palestini, čeprav v omejenih številkah, kajti niso želeli razjeziti Arabcev, ki so živeli v Palestini, zato so želeli omejiti število Judov, ki so emigrirali iz Evrope. Seveda so bili zaradi teh restrikcij besni tudi sionisti, saj niso dobili obljubljenega v celoti.

Območje je bilo torej razdeljeno med dve velesili v okviru tega mandatnega sistema, ki naj bi Arabce pripravil na neodvisnost. V resnici pa so države delovale kot kolonije brez pravice do samoodločanja, kar je kratko in jedrnato pojasnil zgodovinar Michael Provence: ''Prebivalstvo mandatnih območij je prevzelo vse odgovornosti in nobene koristi narodne suverenosti.'' (Michael Provence, The last Ottoman Generation and the Making of the Modern Middle East, str. 69)

To je pomenilo, da Britanci in Francozi lahko neovirano izkoristijo svoj vpliv in oblast, da izpeljejo vse načrte v svojo korist in omejijo vse premike k politični neodvisnosti prebivalstva v regiji. Imeli so pravico do veta na sprejemanje ustave in zakonov, ter tudi na odločitve izvršne oblasti. Zlahka so izkoriščali ta politična orodja, da so omejili vpliv večine in povečali vpliv manjšin, ki so podpirale britansko in francosko prisotnost, zlasti kristjani, Judje in različne ši'itske sekte.

Tako so Britanci in Francozi manipulativno izpeljali svoj načrt, saj so dobili direkten nadzor nad Bližnjim vzhodom brez dodatnih stroškov direktnega kolonializma.

SIRIJA

Vodja upornikov, Fejsal, ki se je pred tem boril s Lawrenceom, se je leta 1920 okronal za sirskega kralja. Francija, ki je v skladu s Sykes-Picotovim dogovorom vladala Siriji, je vdrla v državo in odstavila Fejsala. Za ohranitev nadzora je med seboj skregala tamkajšnje verske skupine. Na račun sunitske večine so na oblast postavili alavite, ši'itsko sekto, ki v Siriji vladajo še danes.

LIBANON

Leta 1920, nekaj mesecev po osvojitvi Sirije, so Francozi Libanon ločili od države. Tam so živeli predvsem kristjani, s katerimi so se Francozi počutili povezane še iz časov križarskih vojn, zato so upali, da bodo podprli njihovo oblast. Francoski režim je povzročil stroge delitve med kristjani in muslimani. Težave so se nadaljevale tudi po osamosvojitvi in leta 1975 privedle do državljanske vojne.

SAVDSKA ARABIJA

Beduinski vodja Ibn Saud je pred prvo svetovno vojno s podporo Britancev osvojil večji del današnje Savdske Arabije, leta 1924 pa je zavzel Hidžaz in drugega britanskega zaveznika Husseina ibn Alija prisilil v izgnanstvo. Ibn Saud je imel srečo – njegova ozemlja so bila tako revna, da jih ni želela nobena od velesil, nafto so v državi odkrili šele leta 1938. Danes je Savdska Arabija bolj kot ne pod palcem ZDA.

PALESTINA

V skladu s Sykes-Picotovim sporazumom je Palestina po vojni postala mednarodno območje. Britanci s tem niso bili zadovoljni, zato so Judom na tem območju obljubili domovino, ki naj bi jo varovale britanske sile. S tem je Britanija po vojni dobila mandat nad Palestino, a se Arabci in Judje niso mogli sporazumeti in britanske enote so bile napadene z obeh strani. Ob francoski podpori je judovskim gverilskim silam leta 1948 uspelo izriniti Britance iz države, nato pa so ustanovili državo in jo od takrat neprestano širili na račun razseljenih Arabcev. Konflikt na tem območju traja še danes.

JORDANIJA

Območje Transjordanije, današnje Jordanije, je bilo prvotno vzhodni del Palestine in je leta 1921 prešlo pod britansko upravo. Britanci so Transjordanijo ločili od Palestine in za guvernerja imenovali Abdullaha, sina uporniškega voditelja Šerifa Husseina. Ko se je britanski mandat leta 1946 iztekel, je bil Abdullah izvoljen za kralja. Po ustanovitvi Izraela, leta 1948, je več deset tisoč Palestincev zbežalo v Jordanijo. Število palestinskih beguncev v tej državi se je povečalo na 410.000.

IRAK

Irak je leta 1920 postal britansko območje, kar je takoj sprožilo proteste. Upor je bil tako silovit, da so Britanci razmišljali o uporabi iperita. Po zatrtju upora so Britanci leta 1921 na iraški prestol posadili kralja Fejsala, ki so ga Francozi leto prej izgnali iz Sirije.

SKOK V SEDANJOST

Politični nered, ki ga je naredila Britanija v obdobju prve svetovne vojne in po njej, je ostal do dandanes. Nasprotujoči si sporazumi in naknadno ustanovljene države, ki so bile formirane, da bi razedinile muslimane, so pripeljale do politične nestabilnosti na Bližnjem vzhodu. Porast sionizma skupaj z neenotnostjo muslimanov so v tej regiji pripeljali do korumpiranih režimov in ekonomsko nazadovanje Bližnjega vzhoda kot celote. Razdelitve, ki so jih Britanci vpeljali v arabskem svetu, so prisotne še danes.

Te države so se torej ''osamosvojile'' šele v naslednjih letih, vendar vse do dandanes delujejo le kot marionete v neo-kolonializmu zahodnih velesil.