Vzvišeni Allah v Kur'anu pravi:
Pri Gospodarju tvojem, ne bodo verjeli, vse dokler ne
sprejmejo tebe za razsodnika v medsebojnih sporih; in nato pri njih ne bo prav
nikakršnih zadržkov glede tvoje razsodbe in se bodo vdano predali. (Kur'an; 4:65)
Hakim v svojem Mustedreku beleži, da je povod razodetja tega
verza spor med nekim judom in nekim munafikom (svetohlincem, dvoličnežem).
Odšla sta pravdajoč se pred Allahovega Poslanca sallallahu alejhi ve sellem.
Jud je sprejel razsodbo, medtem ko je munafik ni, temveč je rekel:
''Morala bi oditi pred Ebu Bekra.''
Ebu Bekr je presodil enako kot Allahov Poslanec, sallallahu
alejhi ve sellem. Munafik je zopet zavrnil razsodbo in rekel:
''Morala bi oditi pred Omarja.''
Jud je Omarju potožil nad tem munafikom in rekel: ''Odšla
sva k Muhammedu, ki je razsodil v mojo korist, vendar je ta človek zavrnil
razsodbo. Potem sva odšla k Ebu Bekru, ki je prav tako razsodil v mojo korist,
vendar je ta človek zopet zavrnil razsodbo.''
V tem trenutku je Omar izvlekel svojo sabljo in z njo munafika
udaril po vratu, rekoč: ''To je moja razsodba tistemu, ki ni zadovoljen z
razsodbo Allahovega Poslanca sallallahu alejhi ve sellem.''
Allahov Poslanec, sallallahu alejhi ve sellem, Omarja
ni ukoril za ta postopek.
Sojenje po tem, kar je Allah razodel, je dokaz z dejanjem,
dokaz šehadeta la ilahe illallah.
Sejjid Kutb je rekel: ''Če bi to vero primerjali s kosom
železa, bi imela ena stran na sebi napisano: la ilahe illallah (ni božanstva
poleg Allaha), in druga stran: el-hukmu lillah (sodba pripada Allahu). To sta
dva obraza (dve strani) istega kovanca; ne moreta biti razdvojena niti
ločena.''
To vprašanje predstavlja izjemno nevarnost, ker šehadet la
ilahe illallah pomeni soditi v skladu s tem, kar je Allah razodel, medtem
ko zavračanje sojenja po tem, kar je Allah razodel, v življenje osebe umešča
druga božanstva in nasilno ter silovito odvzema pravico Allaha, Slavljenega in
Vzvišenega, da regulira življenje človeštva. To pripelje do tega, da nekateri
ljudje sami sebe razglasijo za božanstva nad drugimi ljudmi.
Allahov Poslanec sallallahu alejhi ve sellem je prav to
pojasnil Adijju ibn Hatimu, ko se mu je slednji približal noseč križ. Allahov Poslanec
sallallahu alejhi ve sellem mu je rekel, naj s sebe odloži simbol poganske
idolatrije. Tako je Allahov Poslanec sallallahu alejhi ve sellem, križ
smatral za idol, nato pa Adijju zrecitiral:
Vzeli so svoje rabine in menihe za gospodarje namesto Allaha
– in tudi Mesijo, Marijinega sina – ukazano jim je bilo častiti le enega Boga.
Nobenega boga ni, razen Njega. Vzvišen je On nad tem, kar se z Njim enači. (Kur'an; 9:31)
Adijj je bil začuden, saj je bila ideja suženjstva (ubudijje)
in čaščenja (ibadet) v njegovih mislih drugačna od te navedene. V
njegovih mislih je čaščenje le ruku' (pregib), sedžda (padanje s
čelom na tla), klanje žrtvenih živali … Zato je Allahovemu Poslancu sallallahu
alejhi ve sellem rekel: ''Mi jih nismo častili.''
Allahov Poslanec sallallahu alejhi ve sellem mu je
rekel: "Ali vam niso prepovedovali tega, kar vam je Allah dovolil, pa
ste tudi vi to prepovedovali in, ali vam niso dovoljevali tega, kar vam je
Allah prepovedal, pa ste tudi vi to dovoljevali?" "Da," mu
je odgovoril Adij. "Na ta način ste jih častili," mu reče
Poslanec, sallallahu alejhi ve sellem.
Ta dogodek je zabeležil Et-Tirmizi.
Čaščenje zajema zakone in predpise, naloge in odredbe. Tako,
če so vsi ti zakoni in predpisi od Allaha, potem je tudi čaščenje usmerjeno
Allahu. A če so ti zakoni od ljudi, potem je čaščenje in suženjstvo usmerjeno
ljudem, četudi ljudje opravljajo molitev, post in ostale verske obrede.
Vsi islamski učenjaki se strinjajo, da je oseba, ki dovoli
prepovedano, zapustila islam. Človeško narejeni zakoni niso nič drugega kot
dovoljevanje prepovedanega in prepovedovanje dovoljenega; zakonodajalci v
parlamentih prepovedujejo in dovoljujejo glede na svojo osebno sposobnost
razumevanja in glede na lastne interese ter koristi.
Reci: “Mar ne vidite tistega, kar vam je Allah spustil od
oskrbe (ustvaril),
pa ste določili od nje nekaj za prepovedano in nekaj za dovoljeno?” Reci: “Mar
vam je Allah to dovolil, ali si o Allahu izmišljate laži?” (Kur'an; 10:59)
Ali jim je Allah dovolil, da ljudem predpisujejo zakone?! Ali
ni to jasen zulm (tiranija, nasilje)?
… ukazano jim je bilo častiti le enega Boga. Sprejemanje zakonov od kogarkoli
drugega poleg Allaha se zoperstavlja tevhidu (monoteizmu), kajti Allah,
Slavljeni in Vzvišeni je Edini Zakonodajalec in Sodnik.
Nobenega boga ni, razen Njega. Vzvišen je On nad tem, kar se
z Njim enači.
Vzvišeni Allah je Sodnik, Njegova knjiga Kur'an je avtoriteta
(oblast), sunnet Njegovega poslanca je tolmač Kur'ana in Allahovih zakonov, in
ljudje nimajo druge izbire, ko pridejo do Kur'ana, razen da izvršijo zahteve in
se pokorijo. Zato je ravnanje po besedah ljudi, prostovoljno in poslušno,
odlaganje ogrlice islama z vratu. Kdor je zadovoljen z obračanjem hrbta Allahovim
besedam in kot avtoriteto vzame besede nekoga drugega – ta nima mesta v
islamskem načinu življenja.
Ta nevarna stvar je našla svojo pot do muslimanov, medtem ko
so bili v raztresenem stanju in medtem ko so bile islamske oblasti ter islamski
učenjaki odstotni.
Naša pravica je, da naglasimo: Kdor zavrne koncept, da se vse
stvari vračajo na sodbo Vzvišenega Allaha in kdor da prednost nekemu drugemu,
človeško narejenemu zakonu nad Allahovim zakonom, ali kdor z Allahovimi zakoni
združuje človeško narejene zakone, ali kdor prostovoljno zamenja Allahov zakon
z nekim drugim zakonom – ta je izstopil iz okvirja islama.
Sejjid Kutb je rekel: ''Tisti, ki za mušrika (mnogobožca) razglašajo
častilca kipa, vendar za mušrika ne razglašajo tistega, ki sprejema zakone od
drugega mimo Allaha, in obsojajo prvega, vendar ne (obsojajo) drugega, zares ti
takšni niso brali Kur'ana in ne poznajo narave te vere. Naj preberejo Kur'an,
kakor je razodet od Allaha, Slavljenega in Vzvišenega, in naj vzamejo Allahove
prepričljive besede: 'In če bi jih ubogali, bi bili zares mnogobožci.' (Kur'an;
6:121)''
Sojenje mora biti v skladu s tem, kar je Allah razodel.
Sodnik (El-Hakem) je eno od Njegovih imen in Njegovih lastnosti. Človek, ki izbere,
da bo sodil po svojih lastnih strasteh, sebi pripisuje lastnost božanstvenosti
in to potrjuje z vladanjem, četudi tega ne trdi z besedami.
Vseeno, ali je to storjeno s strani ene klase ljudi, celotnega
naroda ali ene skupine; vseeno ali je storjeno s strani politične stranke,
organizacije ali posameznika. Rezultat je isti: uzurpacija Allahove pravice pri
predpisovanju zakonov ljudem, in to je širk (mnogoboštvo), ki odpelje storilca
iz okvirja islama.
Zlo je zlo, vseeno če je arabsko, evropsko ali slovensko – to je ena in ista ideologija.
Komentarji
Objavite komentar