Preskoči na glavno vsebino

OBLAST PRIPADA SAMO ALLAHU


Vzvišeni Allah v Kur'anu pravi:

Pri Gospodarju tvojem, ne bodo verjeli, vse dokler ne sprejmejo tebe za razsodnika v medsebojnih sporih; in nato pri njih ne bo prav nikakršnih zadržkov glede tvoje razsodbe in se bodo vdano predali. (Kur'an; 4:65)

Hakim v svojem Mustedreku beleži, da je povod razodetja tega verza spor med nekim judom in nekim munafikom (svetohlincem, dvoličnežem). Odšla sta pravdajoč se pred Allahovega Poslanca sallallahu alejhi ve sellem. Jud je sprejel razsodbo, medtem ko je munafik ni, temveč je rekel: ''Morala bi oditi pred Ebu Bekra.''

Ebu Bekr je presodil enako kot Allahov Poslanec, sallallahu alejhi ve sellem. Munafik je zopet zavrnil razsodbo in rekel: ''Morala bi oditi pred Omarja.''

Jud je Omarju potožil nad tem munafikom in rekel: ''Odšla sva k Muhammedu, ki je razsodil v mojo korist, vendar je ta človek zavrnil razsodbo. Potem sva odšla k Ebu Bekru, ki je prav tako razsodil v mojo korist, vendar je ta človek zopet zavrnil razsodbo.''

V tem trenutku je Omar izvlekel svojo sabljo in z njo munafika udaril po vratu, rekoč: ''To je moja razsodba tistemu, ki ni zadovoljen z razsodbo Allahovega Poslanca sallallahu alejhi ve sellem.''

Allahov Poslanec, sallallahu alejhi ve sellem, Omarja ni ukoril za ta postopek.



Vprašanje, ki se nanaša na navedeni kur'anski verz, je v današnjem času ključnega pomena. To je vprašanje Allahove absolutne oblasti; to je vprašanje prepričanja, ki se direktno veže za šehadet la ilahe illallah in nikakor ni osebna odločitev posameznika.

Sojenje po tem, kar je Allah razodel, je dokaz z dejanjem, dokaz šehadeta la ilahe illallah.

Sejjid Kutb je rekel: ''Če bi to vero primerjali s kosom železa, bi imela ena stran na sebi napisano: la ilahe illallah (ni božanstva poleg Allaha), in druga stran: el-hukmu lillah (sodba pripada Allahu). To sta dva obraza (dve strani) istega kovanca; ne moreta biti razdvojena niti ločena.''

To vprašanje predstavlja izjemno nevarnost, ker šehadet la ilahe illallah pomeni soditi v skladu s tem, kar je Allah razodel, medtem ko zavračanje sojenja po tem, kar je Allah razodel, v življenje osebe umešča druga božanstva in nasilno ter silovito odvzema pravico Allaha, Slavljenega in Vzvišenega, da regulira življenje človeštva. To pripelje do tega, da nekateri ljudje sami sebe razglasijo za božanstva nad drugimi ljudmi.

Allahov Poslanec sallallahu alejhi ve sellem je prav to pojasnil Adijju ibn Hatimu, ko se mu je slednji približal noseč križ. Allahov Poslanec sallallahu alejhi ve sellem mu je rekel, naj s sebe odloži simbol poganske idolatrije. Tako je Allahov Poslanec sallallahu alejhi ve sellem, križ smatral za idol, nato pa Adijju zrecitiral:

Vzeli so svoje rabine in menihe za gospodarje namesto Allaha – in tudi Mesijo, Marijinega sina – ukazano jim je bilo častiti le enega Boga. Nobenega boga ni, razen Njega. Vzvišen je On nad tem, kar se z Njim enači. (Kur'an; 9:31)

Adijj je bil začuden, saj je bila ideja suženjstva (ubudijje) in čaščenja (ibadet) v njegovih mislih drugačna od te navedene. V njegovih mislih je čaščenje le ruku' (pregib), sedžda (padanje s čelom na tla), klanje žrtvenih živali … Zato je Allahovemu Poslancu sallallahu alejhi ve sellem rekel: ''Mi jih nismo častili.''

Allahov Poslanec sallallahu alejhi ve sellem mu je rekel: "Ali vam niso prepovedovali tega, kar vam je Allah dovolil, pa ste tudi vi to prepovedovali in, ali vam niso dovoljevali tega, kar vam je Allah prepovedal, pa ste tudi vi to dovoljevali?" "Da," mu je odgovoril Adij. "Na ta način ste jih častili," mu reče Poslanec, sallallahu alejhi ve sellem.

Ta dogodek je zabeležil Et-Tirmizi.

Čaščenje zajema zakone in predpise, naloge in odredbe. Tako, če so vsi ti zakoni in predpisi od Allaha, potem je tudi čaščenje usmerjeno Allahu. A če so ti zakoni od ljudi, potem je čaščenje in suženjstvo usmerjeno ljudem, četudi ljudje opravljajo molitev, post in ostale verske obrede.

Vsi islamski učenjaki se strinjajo, da je oseba, ki dovoli prepovedano, zapustila islam. Človeško narejeni zakoni niso nič drugega kot dovoljevanje prepovedanega in prepovedovanje dovoljenega; zakonodajalci v parlamentih prepovedujejo in dovoljujejo glede na svojo osebno sposobnost razumevanja in glede na lastne interese ter koristi.

Reci: “Mar ne vidite tistega, kar vam je Allah spustil od oskrbe (ustvaril), pa ste določili od nje nekaj za prepovedano in nekaj za dovoljeno?” Reci: “Mar vam je Allah to dovolil, ali si o Allahu izmišljate laži?” (Kur'an; 10:59)

Ali jim je Allah dovolil, da ljudem predpisujejo zakone?! Ali ni to jasen zulm (tiranija, nasilje)?

… ukazano jim je bilo častiti le enega Boga. Sprejemanje zakonov od kogarkoli drugega poleg Allaha se zoperstavlja tevhidu (monoteizmu), kajti Allah, Slavljeni in Vzvišeni je Edini Zakonodajalec in Sodnik.

Nobenega boga ni, razen Njega. Vzvišen je On nad tem, kar se z Njim enači.

Vzvišeni Allah je Sodnik, Njegova knjiga Kur'an je avtoriteta (oblast), sunnet Njegovega poslanca je tolmač Kur'ana in Allahovih zakonov, in ljudje nimajo druge izbire, ko pridejo do Kur'ana, razen da izvršijo zahteve in se pokorijo. Zato je ravnanje po besedah ljudi, prostovoljno in poslušno, odlaganje ogrlice islama z vratu. Kdor je zadovoljen z obračanjem hrbta Allahovim besedam in kot avtoriteto vzame besede nekoga drugega – ta nima mesta v islamskem načinu življenja.

Ta nevarna stvar je našla svojo pot do muslimanov, medtem ko so bili v raztresenem stanju in medtem ko so bile islamske oblasti ter islamski učenjaki odstotni.

Naša pravica je, da naglasimo: Kdor zavrne koncept, da se vse stvari vračajo na sodbo Vzvišenega Allaha in kdor da prednost nekemu drugemu, človeško narejenemu zakonu nad Allahovim zakonom, ali kdor z Allahovimi zakoni združuje človeško narejene zakone, ali kdor prostovoljno zamenja Allahov zakon z nekim drugim zakonom – ta je izstopil iz okvirja islama.

Sejjid Kutb je rekel: ''Tisti, ki za mušrika (mnogobožca) razglašajo častilca kipa, vendar za mušrika ne razglašajo tistega, ki sprejema zakone od drugega mimo Allaha, in obsojajo prvega, vendar ne (obsojajo) drugega, zares ti takšni niso brali Kur'ana in ne poznajo narave te vere. Naj preberejo Kur'an, kakor je razodet od Allaha, Slavljenega in Vzvišenega, in naj vzamejo Allahove prepričljive besede: 'In če bi jih ubogali, bi bili zares mnogobožci.' (Kur'an; 6:121)''

Sojenje mora biti v skladu s tem, kar je Allah razodel. Sodnik (El-Hakem) je eno od Njegovih imen in Njegovih lastnosti. Človek, ki izbere, da bo sodil po svojih lastnih strasteh, sebi pripisuje lastnost božanstvenosti in to potrjuje z vladanjem, četudi tega ne trdi z besedami.

Vseeno, ali je to storjeno s strani ene klase ljudi, celotnega naroda ali ene skupine; vseeno ali je storjeno s strani politične stranke, organizacije ali posameznika. Rezultat je isti: uzurpacija Allahove pravice pri predpisovanju zakonov ljudem, in to je širk (mnogoboštvo), ki odpelje storilca iz okvirja islama.

Zlo je zlo, vseeno če je arabsko, evropsko ali slovensko – to je ena in ista ideologija.

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

MUDROSTI SA (NE)POZNATOG MJESTA

Nije vredan ljubavi niko osim Onaj koji je ljubav stvorio. Ne daj suzama da teku ni radi koga osim Njemu na sedždi iz straha do Njega i ljubavi do Njega. I sve što imaš danas je samo jedna hedija od Njega, a sve što ti uzme znaj nije bilo dobro za tebe. Sve je posuđeno od Njega na dan, godinu, pet, nešto ti pokloni dok si živ, a nešto vrati Sebi jer postaneš nezahvalan. *** Neče se Njegov rob odreč nečega radi Njegove Plemenitosti, a da mu to On neče zamjenut sa boljim. Sve ono sto te odvlači od robovanja Njemu jedinome Kralju nije vredno, odrekneš se tog nečeg, On Stvoritelj svega pošalje nešto bolje vrednije. *** Kada voliš, voli iskreno. Kada daješ, daji nesebično. Kada želiš, želi samo najbolje. Kada tražiš, pazi na čija vrata kucaš. Kada ideš, provjeri vrata da si dobro zakovao.

POGLAVJE O POSTU - KITAB ES-SIJAM (1. del)

Pregledali bomo poglavje o postu iz knjige Zad el-Mustaqni. Avtor je Šarafuddin Musa ibn Ahmed El-Hadžavi. Besedilo je sestavljeno na podlagi izpiskov iz serije predavanj šejha Ahmeda Musa Jibrila pod naslovom The Comprehensive Fiqh of Fasting . Preučevanje klasičnih del uleme, ki so nas prehiteli v veri, je jedro našega razumevanja vere, saj se na ta način seznanimo s strukturiranim študijem v klasičnem stilu. KAJ JE FIQH? Fiqh je v bistvu islamska pravna praksa, fiqh jezikovno pomeni razumevanje nečesa ali znanje o nečem. Šeriatski pomen fiqha je izpeljava verskih predpisov, ki se vežejo na dejanja tistih, ki so jim določena dejanja predpisana v smislu, kaj je za nekoga haram, halal, mustehab, mekruh itn. Najplemenitejše znanje je zagotovo znanje o aqidi in tevhidu, kajti v tem znanju leži razlika med večnim ognjem in večnim rajem. To je veliki fiqh, nekateri učenjaki ga imenujejo el-fiqh el-ekber. Za aqido in tevhidom je po pomembnosti el-fiqh el-asghar, ki se nanaša na hara...

POGLAVJE O POSTU - KITAB ES-SIJAM (2. del)

Avtor je začel z besedami: يَجِبُ صَوْمُ رَمَضَانَ بِرُؤْيَةِ هِلَالِهِ Post v ramadanu postane obvezen, ko je viden hilal (naraščajoči lunin srp). To je izjava. Avtor je želel opozoriti na dvoje. Najprej je želel poudariti, da je ramadan obvezen (vadžibun). Nato pa tudi izpostavil, da se post začne z videnjem naraščajočega luninega srpa. Čeprav so vsi vadžibi obvezni, so nekateri na različnih ravneh. Nekateri vadžibi so na ravni rukn, nekateri pa na nižji ravni, običajno so to vadžibi, o katerih se ulema razhaja, ali pa se ne štejejo za rukn, kajti če pri nekem dejanju čaščenja izpustite rukn, bo celotno čaščenje zavrnjeno. To je hujše kot izpustiti običajen vadžib, čeprav sta oba obvezna. Torej, če ulema reče, da je nekaj rukn v veri ali rukn v čaščenju, boste v tem zelo težko našli razhajanje med učenjaki. Na primer sedžda je rukn v molitvi, brez katere molitev ni sprejeta. Recitiranje sure El-Fatiha v molitvi je vadžib, vendar so se učenjaki razšli glede vprašanja, ali je...