Preskoči na glavno vsebino

PRIJATELJSTVO MED MUSLIMANOM IN NEMUSLIMANOM

Muslimani na Zahodu so v vsakodnevnem stiku z nemuslimani. Zato se samo po sebi postavlja vprašanje, ali je musliman lahko iskren prijatelj nemuslimanu?

Vsekakor! Dokaz temu je, da ima musliman pogosto celo v svojem domu nemuslimana, na primer starše, brata, sestro, tudi otroka … Dejstvo, da ima musliman med družinskimi člani nemuslimana, ne vpliva na dolžnost dobrodelnosti do njega. Res je, da se muslimane s kur'anskim tekstom spodbuja, naj si bližnje prijatelje in zaveznike poiščejo med svojimi in ne med nemuslimani, vendar je razlog temu prvenstveno zaradi naravnega sovraštva nemuslimana do muslimana in osnove, da nemusliman ni zmožen biti iskren prijatelj muslimanu. In to vsak, ki ima vsaj kanček razuma, opazi v vsakodnevni praksi.

Vendar je musliman njemu (nemuslimanu) lahko iskren prijatelj, dokaz za to pa je dejstvo, da musliman vsakomur želi dobro, vsakomur želi, da bi sprejel islam in posledično vstopil v Raj, kar je največje dobro. Celo takrat, ko musliman svojega prijatelja nemuslimana poziva v islam in slednji morda pomisli, da je preveč vsiljiv, tudi takrat mu je iskren prijatelj, prijatelj brez kakršnega koli materialističnega interesa, saj mu želi največje dobro, želi mu enako, kar želi sebi.

Poleg tega pozivanja v islam, muslimanu ni le dovoljeno, temveč je dolžan, da skrbi za starša nemuslimana, za sorodnika nemuslimana, za soseda nemuslimana, da je pravičen in dobronameren, da pomaga, če je zmožen, posodi denar, ponudi nasvet … Vse razen čestitanja njegovih verskih praznikov in da se ne odzove na proslavo le-teh.

Musliman se bo odzval nemuslimanu, če ga pokliče na košnjo trave, oranje njive, zidanje hiše, menjavi kolesa na avtu, nošnji pokvarjenega štedilnika iz stanovanja … Vendar se mu nikakor ne sme odzvati na proslavo neislamskih praznikov. Čestital mu bo rojstvo otroka ali napredovanje v službi, vendar mu ne bo čestital praznika. Omenjeno je prepovedano s samim tem, da bi bilo to sodelovanje v neveri in velikem grehu, čestitanje mnogoboštva in nevere, kar je največja nepokornost Allahu.

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

MUDROSTI SA (NE)POZNATOG MJESTA

Nije vredan ljubavi niko osim Onaj koji je ljubav stvorio. Ne daj suzama da teku ni radi koga osim Njemu na sedždi iz straha do Njega i ljubavi do Njega. I sve što imaš danas je samo jedna hedija od Njega, a sve što ti uzme znaj nije bilo dobro za tebe. Sve je posuđeno od Njega na dan, godinu, pet, nešto ti pokloni dok si živ, a nešto vrati Sebi jer postaneš nezahvalan. *** Neče se Njegov rob odreč nečega radi Njegove Plemenitosti, a da mu to On neče zamjenut sa boljim. Sve ono sto te odvlači od robovanja Njemu jedinome Kralju nije vredno, odrekneš se tog nečeg, On Stvoritelj svega pošalje nešto bolje vrednije. *** Kada voliš, voli iskreno. Kada daješ, daji nesebično. Kada želiš, želi samo najbolje. Kada tražiš, pazi na čija vrata kucaš. Kada ideš, provjeri vrata da si dobro zakovao.

POGLAVJE O POSTU - KITAB ES-SIJAM (1. del)

Pregledali bomo poglavje o postu iz knjige Zad el-Mustaqni. Avtor je Šarafuddin Musa ibn Ahmed El-Hadžavi. Besedilo je sestavljeno na podlagi izpiskov iz serije predavanj šejha Ahmeda Musa Jibrila pod naslovom The Comprehensive Fiqh of Fasting . Preučevanje klasičnih del uleme, ki so nas prehiteli v veri, je jedro našega razumevanja vere, saj se na ta način seznanimo s strukturiranim študijem v klasičnem stilu. KAJ JE FIQH? Fiqh je v bistvu islamska pravna praksa, fiqh jezikovno pomeni razumevanje nečesa ali znanje o nečem. Šeriatski pomen fiqha je izpeljava verskih predpisov, ki se vežejo na dejanja tistih, ki so jim določena dejanja predpisana v smislu, kaj je za nekoga haram, halal, mustehab, mekruh itn. Najplemenitejše znanje je zagotovo znanje o aqidi in tevhidu, kajti v tem znanju leži razlika med večnim ognjem in večnim rajem. To je veliki fiqh, nekateri učenjaki ga imenujejo el-fiqh el-ekber. Za aqido in tevhidom je po pomembnosti el-fiqh el-asghar, ki se nanaša na hara...

POGLAVJE O POSTU - KITAB ES-SIJAM (2. del)

Avtor je začel z besedami: يَجِبُ صَوْمُ رَمَضَانَ بِرُؤْيَةِ هِلَالِهِ Post v ramadanu postane obvezen, ko je viden hilal (naraščajoči lunin srp). To je izjava. Avtor je želel opozoriti na dvoje. Najprej je želel poudariti, da je ramadan obvezen (vadžibun). Nato pa tudi izpostavil, da se post začne z videnjem naraščajočega luninega srpa. Čeprav so vsi vadžibi obvezni, so nekateri na različnih ravneh. Nekateri vadžibi so na ravni rukn, nekateri pa na nižji ravni, običajno so to vadžibi, o katerih se ulema razhaja, ali pa se ne štejejo za rukn, kajti če pri nekem dejanju čaščenja izpustite rukn, bo celotno čaščenje zavrnjeno. To je hujše kot izpustiti običajen vadžib, čeprav sta oba obvezna. Torej, če ulema reče, da je nekaj rukn v veri ali rukn v čaščenju, boste v tem zelo težko našli razhajanje med učenjaki. Na primer sedžda je rukn v molitvi, brez katere molitev ni sprejeta. Recitiranje sure El-Fatiha v molitvi je vadžib, vendar so se učenjaki razšli glede vprašanja, ali je...