Preskoči na glavno vsebino

RAZLIKA MED VERNIKOM IN SVETOHLINCEM


Nekatere lastnosti vernikov so:

Skesanci, častilci, hvaležni, posteči, tisti, ki se priklanjajo (v molitvi), tisti, ki se klanjajo do tal (v molitvi), tisti, ki spodbujajo k dobremu, tisti, ki odvračajo od zla in tisti, ki se držijo Allahovih omejitev. Ti pa oznani radostno vest vernikom. (Kur'an; 9:112)

Resnično so že uspeli verniki, tisti, ki so v svojih molitvah spokojno ponižni, tisti, ki se branijo nepotrebnega ter nesmiselnega govorjenja, tisti, ki delijo zekat (tj. letno dajatev), ki varujejo svoje intimne dele (tj. izogibajo se nečistovanju), razen pred svojimi ženami (ali žene pred svojimi možmi) ali pred tistimi, ki so v njihovi lasti – zaradi tega resnično ne bodo grajani. Kdor pa išče kaj drugega kot to, kar je dovoljeno (je prešuštnik) – takšni so pravi prestopniki. In tisti, ki varujejo zaupane jim stvari in spoštujejo dane zaobljube, in tisti, ki pazijo na (redno in vestno opravljanje) svoje molitve. Ti so tisti, ki so pravi nasledniki, tisti, ki bodo nasledili El-Firdevs (tj. najvišje predele v Raju). V njem bodo ostali za vekomaj. (Kur'an; 23:1-11)

Allahov Poslanec sallallahu alejhi ve sellem je rekel: ''Prisežem pri Allahu! Nihče od vas ne bo pravi vernik, dokler ne bo želel svojemu bratu (muslimanu), kar želi samemu sebi.'' (zabeležila Buhari in Muslim)

Prav tako je rekel: ''Prisežem pri Allahu, ni pravi vernik! Prisežem pri Allahu, ni pravi vernik! Prisežem pri Allahu, ni pravi vernik!'' Vprašali so: ''Kdo, o, Allahov Poslanec?'' Odgovoril je: ''Tisti, od čigar rok ni varen njegov sosed.''

Jahja ibn Mu'az je v nekaj svojih pismih zbral lastnosti pravih vernikov: ''Vernik je sramežljiva in neopazna oseba. Bolj koristi kot škoduje, resnicoljubnega jezika, z malo besedami, a z veliko truda in dela, ter z malo napakami pri delu. Ne dela tega, kar se ga ne tiče. Vzdržuje družinske vezi, spoštuje druge in je hvaležen. Z Allahom je zadovoljen, tudi kadar mu stisne oskrbo. Blag je in pravi prijatelj, čeden in pošten. Ne preklinja, ne išče napak drugih, ne ogovarja, ne prenaša tujih besed, ne hiti, ne zavida, ni nadut, ni domišljav, ne hrepeni po materialnih stvareh, nima upanja po dolgem življenju, ne spi veliko, ni nemaren, ne pretvarja se, ni hinavski, ni skopuh, neprestano je nasmejan in veder, ni zaničljiv, ne vohuni, ljubi zaradi Allaha, zadovoljen je zaradi Allaha in jezi se samo zaradi Allaha. Oskrba mu je bogaboječnost in vsa skrb onostranstvo.''

Fudajl ibn 'Ijad je rekel: ''Vernik sadi palme, vendar se ves čas boji, da bodo rodile trnje. Medtem ko svetohlinec sadi trnje, vendar ves čas pričakuje, da bo rodilo datlje.''

Dobro se nauči tega in izprašaj samega sebe, preden umreš; in vedi, da ni nobenega problema niti sramote, če zajočeš nad svojo dušo, ko pri njej najdeš neko lastnost svetohlinstva. Redno išči odpuščanje od Allaha in Ga prosi, naj ti podari iskrenost.

Dobri predhodniki niso imeli dejanja, ki bi se ga sramovali na Sodnem dnevu. Nekdo je dal nasvet Omarju ibn Abdul-Azizu: ''O, Omar! Nikar naj se ti ne zgodi, da bi bil dober Allahov suženj v javnosti, a Njegov sovražnik v tajnosti! Kdor ni isti tako v tajnosti kot v javnosti, takšen je svetohlinec, a svetohlinci bodo na dnu (Peklenskega) Ognja!''

Nekdo je rekel: ''Varuj se hinavske skrušenosti.'' Vprašali so: ''Kaj je to hinavska skrušenost?'' Odgovoril je: ''Hinavska skrušenost je, da ti je telo skrušeno, srce pa ne.''

Izprašaj se in preveri, če je tvoja notranjost enaka zunanjosti. Prosi Allaha za odpuščanje in dobro vedi, da je oseba svetohlinec, če se ljudem prikazuje kot nekaj več od tega, kar je v resnici.

Allahov Poslanec sallallahu alejhi ve sellem je rekel: ''Pri kom se najde četvero, ta oseba je svetohlinec, a pri kom se najde eno, ima pri sebi lastnost svetohlinstva, dokler je ne zapusti: Ko govori, laže. Ko obljubi, ne izpolni. Ko se dogovori, prekrši. Ko se prereka, pretirava.'' (zabeležila Buhari in Muslim)

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

MUDROSTI SA (NE)POZNATOG MJESTA

Nije vredan ljubavi niko osim Onaj koji je ljubav stvorio. Ne daj suzama da teku ni radi koga osim Njemu na sedždi iz straha do Njega i ljubavi do Njega. I sve što imaš danas je samo jedna hedija od Njega, a sve što ti uzme znaj nije bilo dobro za tebe. Sve je posuđeno od Njega na dan, godinu, pet, nešto ti pokloni dok si živ, a nešto vrati Sebi jer postaneš nezahvalan. *** Neče se Njegov rob odreč nečega radi Njegove Plemenitosti, a da mu to On neče zamjenut sa boljim. Sve ono sto te odvlači od robovanja Njemu jedinome Kralju nije vredno, odrekneš se tog nečeg, On Stvoritelj svega pošalje nešto bolje vrednije. *** Kada voliš, voli iskreno. Kada daješ, daji nesebično. Kada želiš, želi samo najbolje. Kada tražiš, pazi na čija vrata kucaš. Kada ideš, provjeri vrata da si dobro zakovao.

POGLAVJE O POSTU - KITAB ES-SIJAM (1. del)

Pregledali bomo poglavje o postu iz knjige Zad el-Mustaqni. Avtor je Šarafuddin Musa ibn Ahmed El-Hadžavi. Besedilo je sestavljeno na podlagi izpiskov iz serije predavanj šejha Ahmeda Musa Jibrila pod naslovom The Comprehensive Fiqh of Fasting . Preučevanje klasičnih del uleme, ki so nas prehiteli v veri, je jedro našega razumevanja vere, saj se na ta način seznanimo s strukturiranim študijem v klasičnem stilu. KAJ JE FIQH? Fiqh je v bistvu islamska pravna praksa, fiqh jezikovno pomeni razumevanje nečesa ali znanje o nečem. Šeriatski pomen fiqha je izpeljava verskih predpisov, ki se vežejo na dejanja tistih, ki so jim določena dejanja predpisana v smislu, kaj je za nekoga haram, halal, mustehab, mekruh itn. Najplemenitejše znanje je zagotovo znanje o aqidi in tevhidu, kajti v tem znanju leži razlika med večnim ognjem in večnim rajem. To je veliki fiqh, nekateri učenjaki ga imenujejo el-fiqh el-ekber. Za aqido in tevhidom je po pomembnosti el-fiqh el-asghar, ki se nanaša na hara...

POGLAVJE O POSTU - KITAB ES-SIJAM (2. del)

Avtor je začel z besedami: يَجِبُ صَوْمُ رَمَضَانَ بِرُؤْيَةِ هِلَالِهِ Post v ramadanu postane obvezen, ko je viden hilal (naraščajoči lunin srp). To je izjava. Avtor je želel opozoriti na dvoje. Najprej je želel poudariti, da je ramadan obvezen (vadžibun). Nato pa tudi izpostavil, da se post začne z videnjem naraščajočega luninega srpa. Čeprav so vsi vadžibi obvezni, so nekateri na različnih ravneh. Nekateri vadžibi so na ravni rukn, nekateri pa na nižji ravni, običajno so to vadžibi, o katerih se ulema razhaja, ali pa se ne štejejo za rukn, kajti če pri nekem dejanju čaščenja izpustite rukn, bo celotno čaščenje zavrnjeno. To je hujše kot izpustiti običajen vadžib, čeprav sta oba obvezna. Torej, če ulema reče, da je nekaj rukn v veri ali rukn v čaščenju, boste v tem zelo težko našli razhajanje med učenjaki. Na primer sedžda je rukn v molitvi, brez katere molitev ni sprejeta. Recitiranje sure El-Fatiha v molitvi je vadžib, vendar so se učenjaki razšli glede vprašanja, ali je...