Preskoči na glavno vsebino

POGUBNOST JEZIKA

Človek poseduje organ, ki ga je zelo lahko premikati in zelo težko kontrolirati. Ta organ je jezik.

Jezik je pokazatelj tega, kar nosimo v srcu; jezik je orodje, s katerim človek sebi gradi mesto v Raju ali Peklu.

Allahov Poslanec sallallahu alejhi ve sellem je rekel: ''Zares suženj (človek) izgovori besedo, v kateri je Allahovo zadovoljstvo, ne obračajoč pozornosti nanjo, pa bo zaradi nje pripeljan v Raj. In zares suženj (človek) izgovori besedo, ki izzove Allahovo jezo, ne obračajoč pozornosti nanjo, pa bo zaradi nje vržen v Pekel.'' (zabeležil El-Buhari)

VLOGA JEZIKA

Vzvišeni Allah je iz Svoje milosti in modrosti človeku dal jezik, da bi se lažje znašel v svetu in boljše funkcioniral v družbi. Vendar to ni edini in končni cilj jezika, temveč le sredstvo do nečesa večjega in veličastnejšega, in sicer do čaščenja Allaha in pokornosti Njemu.

Človek mora uporabljati ta organ v pokornosti Allahu in v vsakem drugem dobrem dejanju. Tako človek uporablja jezik v molitvi, zikru (omenjanju Allaha), nazivanju selama, pri zapovedovanju dobrega in prepovedovanju zla, pozivanju ljudi v islam in za še številna druga koristna ter lepa dejanja.

Na drugi strani musliman tega organa se sme razvezati in ga brez uzde spustiti v grehe ter grdo obnašanje, kakor je širk (mnogoboštvo), laž, psovanje, posmehovanje, žaljenje, ogovarjanje in prenašanje tujih besed z namenom spletkarjenja in širjenja nereda.


ALI TEHTAMO SVOJE BESEDE?

Zares je žalostno videti muslimana, kako troši svoj čas v praznem besedičenju, zbijanju šal in različnih brezveznih pogovorih. Če bi človek pred spanjem obračunal sam s sabo glede tega, kaj je podnevi izgovarjal, bi brez dvoma zajokal ob žalosti, kako je zapravil cel dan.

Et-Tirmizi prenaša predajo od Ibn Omarja, ki je rekel: ''Nikar ne govorite preveč, razen ko gre za spominjanje na Allaha. Ko se veliko govori, a ne gre za spominjanje na Allaha, srce postane trdo – in zares je najbolj oddaljen človek od Allaha tisti, ki ima trdo srce.''

Prav tako se prenaša, da je Omar ibn El-Khattab rekel: ''Kdor bo veliko govoril, ta bo veliko grešil, a kdor bo veliko grešil, bo najhitreje vstopil v Ogenj.''

ZARADI ČESA BO NAJVEČ LJUDI V PEKLU?

To, kar človek izgovarja z jezikom, je pravzaprav to, kar nosi v srcu.

Muaz ibn Džebel je vprašal Allahovega Poslanca sallallahu alejhi ve sellem: ''O, Allahov Poslanec, ali bomo izprašani za to, kar bomo govorili?'' pa mu je odgovoril: ''Ali bodo ljudje vrženi v Ogenj na obraze in nosove zaradi nečesa drugega kot zaradi besed, ki so jih izgovarjali z jeziki?!''

V grehe jezika spada:

  • širk, ki je največji greh pri Allahu,
  • govor o Allahu brez znanja,
  • posmehovanje veri,
  • sihr (magija),
  • potvarjanje, laž, klevetanje …

Ebu Hurejre prenaša, da je Allahov Poslanec sallallahu alejhi ve sellem rekel: ''Največ ljudi bo v Ognju zaradi dveh odprtin: ust in spolnega organa.''

Zato mora biti musliman zelo pazljiv pri uporabi jezika, da ne bi bil zaradi neke - v njegovih očeh majhne stvari - hudo kaznovan na onostranstvu.

Imam Ibn Kajjim pravi: ''Zares je nenavadno, da se človek zlahka varuje konzumiranja harama, krivice, prešuštva, kraje, pitja alkohola, prepovedanega gledanja, a težko se mu je vzdržati svojega jezika in ga paziti, celo do te mere, da vidiš človeka, ki je vzor drugim v veri, asketizmu in čaščenju, vendar izgovarja besede, ki izzivajo Allahovo jezo, a da nanje ne obrača pozornosti … Kolikokrat smo videli tiste, ki se vzdržijo greha in krivice, vendar njihov jezik laže, potvarja in udarja na čast živih ter mrtvih.''

KAKO SE OBVAROVATI HUDIH POSLEDIC JEZIKA?

Če musliman hoče biti rešen in oddaljen od teh pogubnih posledic jezika, se mora držati naslednjih pravil in nasvetov.

  1. Izkoriščanje jezika za pokornost Allahu in za čaščenje Njega, za zikr (spominjanje Allaha), iskanje odpuščanja, recitacijo Kur'ana, izgovarjanje lepih besed.
  2. Prebiranje biografij muslimanov prvih treh generacij, saj so njihova življenja polna poučnih lekcij in naukov.
  3. Človek naj prosi Allaha, naj mu pomaga pri čuvanju jezika in uporabi le-tega v dobre namene ter dejanja.
  4. Človek naj se izogiba in oddalji od družbe, kjer se večinoma vodijo prazni in plitki pogovori.

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

MUDROSTI SA (NE)POZNATOG MJESTA

Nije vredan ljubavi niko osim Onaj koji je ljubav stvorio. Ne daj suzama da teku ni radi koga osim Njemu na sedždi iz straha do Njega i ljubavi do Njega. I sve što imaš danas je samo jedna hedija od Njega, a sve što ti uzme znaj nije bilo dobro za tebe. Sve je posuđeno od Njega na dan, godinu, pet, nešto ti pokloni dok si živ, a nešto vrati Sebi jer postaneš nezahvalan. *** Neče se Njegov rob odreč nečega radi Njegove Plemenitosti, a da mu to On neče zamjenut sa boljim. Sve ono sto te odvlači od robovanja Njemu jedinome Kralju nije vredno, odrekneš se tog nečeg, On Stvoritelj svega pošalje nešto bolje vrednije. *** Kada voliš, voli iskreno. Kada daješ, daji nesebično. Kada želiš, želi samo najbolje. Kada tražiš, pazi na čija vrata kucaš. Kada ideš, provjeri vrata da si dobro zakovao.

POGLAVJE O POSTU - KITAB ES-SIJAM (1. del)

Pregledali bomo poglavje o postu iz knjige Zad el-Mustaqni. Avtor je Šarafuddin Musa ibn Ahmed El-Hadžavi. Besedilo je sestavljeno na podlagi izpiskov iz serije predavanj šejha Ahmeda Musa Jibrila pod naslovom The Comprehensive Fiqh of Fasting . Preučevanje klasičnih del uleme, ki so nas prehiteli v veri, je jedro našega razumevanja vere, saj se na ta način seznanimo s strukturiranim študijem v klasičnem stilu. KAJ JE FIQH? Fiqh je v bistvu islamska pravna praksa, fiqh jezikovno pomeni razumevanje nečesa ali znanje o nečem. Šeriatski pomen fiqha je izpeljava verskih predpisov, ki se vežejo na dejanja tistih, ki so jim določena dejanja predpisana v smislu, kaj je za nekoga haram, halal, mustehab, mekruh itn. Najplemenitejše znanje je zagotovo znanje o aqidi in tevhidu, kajti v tem znanju leži razlika med večnim ognjem in večnim rajem. To je veliki fiqh, nekateri učenjaki ga imenujejo el-fiqh el-ekber. Za aqido in tevhidom je po pomembnosti el-fiqh el-asghar, ki se nanaša na hara...

POGLAVJE O POSTU - KITAB ES-SIJAM (2. del)

Avtor je začel z besedami: يَجِبُ صَوْمُ رَمَضَانَ بِرُؤْيَةِ هِلَالِهِ Post v ramadanu postane obvezen, ko je viden hilal (naraščajoči lunin srp). To je izjava. Avtor je želel opozoriti na dvoje. Najprej je želel poudariti, da je ramadan obvezen (vadžibun). Nato pa tudi izpostavil, da se post začne z videnjem naraščajočega luninega srpa. Čeprav so vsi vadžibi obvezni, so nekateri na različnih ravneh. Nekateri vadžibi so na ravni rukn, nekateri pa na nižji ravni, običajno so to vadžibi, o katerih se ulema razhaja, ali pa se ne štejejo za rukn, kajti če pri nekem dejanju čaščenja izpustite rukn, bo celotno čaščenje zavrnjeno. To je hujše kot izpustiti običajen vadžib, čeprav sta oba obvezna. Torej, če ulema reče, da je nekaj rukn v veri ali rukn v čaščenju, boste v tem zelo težko našli razhajanje med učenjaki. Na primer sedžda je rukn v molitvi, brez katere molitev ni sprejeta. Recitiranje sure El-Fatiha v molitvi je vadžib, vendar so se učenjaki razšli glede vprašanja, ali je...