Preskoči na glavno vsebino

SVOBODNI SUŽNJI

Včasih lastnik svojim sužnjem ne prepoveduje niti plesa niti petja, niti opijanja niti drogiranja, vse dokler jih to odvrača od razmišljanja o svobodi ali da se mu zoperstavijo, ko vidijo, da je uzurpiral njihovo humanost in njihovo čast. To je ta ''svoboda sužnjev'', svoboda poveličevanja mesenih užitkov, ki so razlog, da ljudje še naprej ostajajo sužnji. Tako kot so rimski cesarji v času krize ali za utrditev svoje oblasti, množice zavajali s slogani: "Dajte jim iger in kruha," pa so v ta namen organizirali festivale in praznike. 

Ko vladar v današnjem času svojemu narodu odvzame hrano, pa so primorani jesti iz kontejnerjev, medtem ko on s svojo elito troši milijone evrov za uživanje na skrajno razvraten način…

Ko vladar svojemu narodu odvzame naravna bogastva, si jih prisvoji in proda le za povečanje svojega bančnega računa…

Ko ljudje izgubijo službe in so pregnani z domov, ko ekonomijo zadene kolaps in ko tisti, ki je bil včeraj ponosen, jutri postane ponižan…

V vseh teh primerih je najlažje darilo, ki ga vladar lahko podari svojim sužnjem, razširitev meje svobode sužnjev: plešite, pojte, opijajte se, drogirajte se, delajte razvratne stvari, skrunite vse kar je sveto ter častno in uprite se svoji veri.

S tem vladar doseže tri cilje:

  • Od sužnjev odstrani občutek potlačenosti, pa se ne upirajo vladarju, ki jih tlači, ampak se upirajo veri, ki jih osvobaja.
  • Iz sužnjev iztrga največjo motivacijo za zahtevo po svobodi in za revolucijo proti zulmu (nepravičnosti) – to pa je vera. Rezultat je, da vladarjevi sužnji še naprej ostajajo sužnji.
  • Vsi oni, tako vladar marioneta kot njegovi sužnji, pa skupaj ostajajo sužnji Svetovni vladi.

A da bi se vse to uresničilo, je potrebno odstraniti vernike, ki nosijo besede Muhammedovega družabnika, Rabi'a ibn Amra, ko je prišel pred vladarja Perzijskega imperija in mu rekel: ''Allah nas je poslal, da ljudi osvobodimo iz služenja ljudem v služenje Allahu, iz nepravičnosti drugih religij (in sistemov) v pravičnost islama, iz tesnobe tega sveta v širino tako tega sveta kot tudi onostranstva.''

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

MUDROSTI SA (NE)POZNATOG MJESTA

Nije vredan ljubavi niko osim Onaj koji je ljubav stvorio. Ne daj suzama da teku ni radi koga osim Njemu na sedždi iz straha do Njega i ljubavi do Njega. I sve što imaš danas je samo jedna hedija od Njega, a sve što ti uzme znaj nije bilo dobro za tebe. Sve je posuđeno od Njega na dan, godinu, pet, nešto ti pokloni dok si živ, a nešto vrati Sebi jer postaneš nezahvalan. *** Neče se Njegov rob odreč nečega radi Njegove Plemenitosti, a da mu to On neče zamjenut sa boljim. Sve ono sto te odvlači od robovanja Njemu jedinome Kralju nije vredno, odrekneš se tog nečeg, On Stvoritelj svega pošalje nešto bolje vrednije. *** Kada voliš, voli iskreno. Kada daješ, daji nesebično. Kada želiš, želi samo najbolje. Kada tražiš, pazi na čija vrata kucaš. Kada ideš, provjeri vrata da si dobro zakovao.

POGLAVJE O POSTU - KITAB ES-SIJAM (1. del)

Pregledali bomo poglavje o postu iz knjige Zad el-Mustaqni. Avtor je Šarafuddin Musa ibn Ahmed El-Hadžavi. Besedilo je sestavljeno na podlagi izpiskov iz serije predavanj šejha Ahmeda Musa Jibrila pod naslovom The Comprehensive Fiqh of Fasting . Preučevanje klasičnih del uleme, ki so nas prehiteli v veri, je jedro našega razumevanja vere, saj se na ta način seznanimo s strukturiranim študijem v klasičnem stilu. KAJ JE FIQH? Fiqh je v bistvu islamska pravna praksa, fiqh jezikovno pomeni razumevanje nečesa ali znanje o nečem. Šeriatski pomen fiqha je izpeljava verskih predpisov, ki se vežejo na dejanja tistih, ki so jim določena dejanja predpisana v smislu, kaj je za nekoga haram, halal, mustehab, mekruh itn. Najplemenitejše znanje je zagotovo znanje o aqidi in tevhidu, kajti v tem znanju leži razlika med večnim ognjem in večnim rajem. To je veliki fiqh, nekateri učenjaki ga imenujejo el-fiqh el-ekber. Za aqido in tevhidom je po pomembnosti el-fiqh el-asghar, ki se nanaša na hara...

POGLAVJE O POSTU - KITAB ES-SIJAM (2. del)

Avtor je začel z besedami: يَجِبُ صَوْمُ رَمَضَانَ بِرُؤْيَةِ هِلَالِهِ Post v ramadanu postane obvezen, ko je viden hilal (naraščajoči lunin srp). To je izjava. Avtor je želel opozoriti na dvoje. Najprej je želel poudariti, da je ramadan obvezen (vadžibun). Nato pa tudi izpostavil, da se post začne z videnjem naraščajočega luninega srpa. Čeprav so vsi vadžibi obvezni, so nekateri na različnih ravneh. Nekateri vadžibi so na ravni rukn, nekateri pa na nižji ravni, običajno so to vadžibi, o katerih se ulema razhaja, ali pa se ne štejejo za rukn, kajti če pri nekem dejanju čaščenja izpustite rukn, bo celotno čaščenje zavrnjeno. To je hujše kot izpustiti običajen vadžib, čeprav sta oba obvezna. Torej, če ulema reče, da je nekaj rukn v veri ali rukn v čaščenju, boste v tem zelo težko našli razhajanje med učenjaki. Na primer sedžda je rukn v molitvi, brez katere molitev ni sprejeta. Recitiranje sure El-Fatiha v molitvi je vadžib, vendar so se učenjaki razšli glede vprašanja, ali je...