Nekaterim šibkim in slabotnim dušam se zdi, da ima ponos preveliko ceno, katere niso zmožni plačati, zato izberejo ponižanje in sramoto, bežeč od teh težkih obvez, in tako živijo brezvredno življenje, prestrašeni in vznemirjeni, boječ se svoje lastne sence in vsakega vzklika.
Mislijo, da je vsak vzklik proti njim. (Kur’an; 63:4)
In ugotovil boš, da med vsem človeštvom najbolj hlepijo po
življenju. (Kur'an;
2:96)
A ti ponižani in osramočeni plačujejo ceno, ki je večja od
cene ponosa; oni plačujejo ceno, ki jo plačujejo na račun svoje duše, svojega
ugleda in položaja, na račun svoje spokojnosti in pogosto tudi na račun svoje
krvi in premoženja – vendar se tega sploh ne zavedajo.
Zmotno mislijo, da bodo takrat, ko ponižno plačajo ceno ponižanja, žrtvujoč svoj ponos, dobili bližino uglednih in močnih, vendar kolikokrat nam je izkustvo že pokazalo, da so bili takšni zavrženi kot smet prav s strani njihovih predpostavljenih, katere so častili ali se jim pokoravali kot sužnji.
In na koncu je takšen vseeno ponižan, osramočen in
brezvreden, celo pri svojih gospodarjih, politikih in kapitalistih, ki so ga le
izkoristili kot poslušnega psa; prav pri teh gospodarjih, za katerimi je tekel,
pred njimi iztegoval jezik, mahal s svojim repom in se valjal po blatu, da bi
si pridobil njihovo zadovoljstvo.
Koliko ljudi obstaja, ki bi lahko bili plemeniti in ponosni,
ki bi lahko obvarovali ponos resnice in humanosti. Ko so bili takšni, so ostali
čutili strahospoštovanje do njih, celo tisti, ki so jim nasprotovali. A ko so
se izneverili, so oslabeli in zapustili resnico, pa so postali nepomembni pri
tistih, ki so se jih predtem bali, in ponižani pri tistih, ki so se bali
resnice. Postali so ceneni pri tistih, ki so jih poskušali kupiti, ceneni v
tolikšni meri, da jih v bistvu sploh več nočejo kupiti; zavrženi kot mrhovina in brcnjeni z nogami
tistih, ki so jim do včeraj, ko so v resnici imeli ponos in v plemenitosti
strahospoštovanje, veliko obljubljali in marsikaj ponujali.
Veliko je tistih, ki z višine padejo na tla. Poleg velikega
števila primerov, iz katerih lahko vzamemo lekcijo, smo še vedno priče žrtvam,
ki padajo iz dneva v dan; žrtvam, ki plačujejo polno ceno ponižanja; žrtvam, ki
so se izneverile Allahu in zatem tudi ljudem, ki so žrtvovale ponos, da nato z
iztegnjenimi jeziki pohlepno sopejo za svojimi gospodarji, politiki in kapitalisti,
sopejo za praznimi obljubami in fatamorganami, a zatem ponižani in spregledani
padajo na tla, medtem ko jih drugi ljudje s prezirom opazujejo.
V toku svojega kratkega in omejenega življenja sem videl in
še naprej gledam ljudi, ki svoje glave sklanjajo pred drugimi mimo Vzvišenega
Allaha in k njim pristopajo skrušeno, ter zvesto plačujejo ceno ponižanja.
Priklanjajo svoje glave in upogibajo svoje vratove, potem pa so pregnani, kakor
so pregnani osli, ko predajo svoje breme s svojih hrbtov. Izgubili so oba
dobra, dobro tega materialnega sveta in dobro onostranstva, da bi se namesto
tega priključili povorki sužnjev.
Videl sem jih in gledam jih, a bili so v stanju, da bi bili
svobodni, vendar so rajši izbrali, da bodo sužnji. Bili so v stanju, da bi bili
močni, vendar so rajši izbrali ponižanje. Lahko bi bili tisti, do katerih
ostali čutijo strahospoštovanje, vendar so izbrali strahopetnost in sramoto.
Videl sem jih, kako bežijo od ponosa, da ne bi izgubili enega evra, a zaradi
ponižanja, bankam in državi plačujejo ogromne vsote evrov. Videl sem jih, kako
delajo vsak možen greh, da bi zadovoljili močne in ugledne, in tako dobili
zatočišče v okrilju njihove oblasti in ugleda, a lahko bi bili izmed tistih,
katerih se ugledni in močni bojijo.
Še več, videl sem in še danes gledam celotne narode, ki se
bojijo prenesti težo bremena svobode, nato pa ne enkratno, temveč večkratno
plačujejo ceno služenja in pokoravanja gospodarjem, politikom in kapitalistom;
ceno, ki se v najmanjši meri ne more primerjati s prenašanjem težav na poti
svobode.
Že davno so judje rekli svojemu poslancu:
O, Mojzes! Nikoli ne bomo vstopili vanjo (tj. v Sveto zemljo), dokler so
oni v njej. Pojdita ti in tvoj Gospodar pa se bojujta. Mi bomo sedeli tukaj.
(Kur’an; 5:24)
Tako so zaradi svojega izogibanja, da nosijo breme ponosa,
plačali ceno štiridesetletnega tavanja po puščavi, obkroženi s peskom, ponižani
z odtujenostjo in gnani s strahom. A za ponos in zmago bi plačali veliko manj
od omenjenega.
To ceno morajo plačati vsi posamezniki, vse skupnosti in tudi
celotni narodi. Ali bodo plačali ceno ponosa, časti in svobode, ali pa bodo
plačali ceno ponižanja, sramote in suženjstva politikom, predsednikom in kapitalistom.
Tistim, ki se izogibajo težavam na poti ponosa, tistim, ki se
bojijo posledic časti, tistim, ki svoja čela mažejo pred nogami politikov in
kapitalistov, tistim, ki so izdali svojo humanost in svobodo, pravim, naj
pogledajo vzroke in povode v toku zgodovine in tudi v nedavni preteklosti, naj
razmislijo o primerih, ki se vedno znova ponavljajo in ki pričajo, da je cena
ponižanja večja od cene ponosa. In da so težave na poti svobode manjše od težav
suženjstva politikom in kapitalistom; da se tistim, ki se žrtvujejo, podarja
življenje, da tistim, ki se ne bojijo siromaštva, pride oskrba, ki jim je
zadosti, pa so zadovoljni, in da se
tistih, ki se ne bojijo politikov in vladarjev, bojijo prav ti politiki in vladarji.
Vsi smo že videli veliko število primerov ponižanih, ki so
prodali svojo vest, izneverili resnico, pravico in svobodo, ter svoja čela
spustili v blato pred noge politikov in kapitalistov, pa so izginili, ne da bi
kdo žaloval za njimi; odšli so prekleti od Allaha in zatem od ljudi.
A imamo tudi primere – ne glede kako malo jih je – tistih, ki
se niso hoteli ponižati, ki niso hoteli izneveriti pravice, resnice in svobode,
in niso želeli prodati svoje humanosti, možatosti in poguma. Tisti od njih, ki
preživijo, živijo ponosno, a tisti od njih, ki na tej poti umrejo, umrejo
ponosno.
Komentarji
Objavite komentar