OBNAŠANJE ALLAHOVEGA POSLANCA V RAZLIČNIH SITUACIJAH

Vzvišeni Allah je o Poslancu Muhammedu sallallahu alejhi ve sellem rekel: ”In resnično imaš veličastno moralo,” (Kur’an; 68:4) kar pomeni, da ima veličasten edeb (obnašanje). Ta njegov edeb je bil Kur’an, s katerim ga je vzgojil Allah, to pa je islam in islamski predpisi. (Et-Taberi v svojem Tefsirju, 12/28/13)

Od Enesa ibn Malika se prenaša, da je rekel: “Poslanec sallallahu alejhi ve sellem je imel najlepše obnašanje in moralo.” (zabeležila El-Buhari in Muslim)

Abdullah ibn El-Mubarek je o lepem ahlaku (morali) rekel: “To je razpoložen obraz, delanje dobrega in vzdržati se žaljenja.” Prav tako je rekel: “Lep ahlak je, da preneseš (zdržiš), kar te zadane od ljudi.”

Sledijo nekateri primeri obnašanja, s katerim je bil okrašen Allahov poslanec Muhammed sallallahu alejhi ve sellem:

• Imel je spuščen pogled in s pogledom ni raziskoval stvari. Najpogosteje je bil njegov pogled trenuten in bežen. Ko je gledal, ni buljil in strmel. Njegov pogled v tla je bil pogostejši in daljši od pogleda v nebo.

• Ko je hodil s svojimi ashabi (družabniki), jih je spustil predse in ni iskal pozornosti. Ko je nekoga srečal, je prvi pozdravil.

• Bil je najbolj blag, najbolj radodaren in najbolj sočuten človek.

• Ukvarjal se je s hišnimi opravili, si krpal obleko in si popravljal obutev.

• Nikoli ni nikogar udaril, razen v borbi na Allahovi poti (tj. v bitki oziroma na bojnem polju).

• Ko je govoril, je govoril jedrnato. Besed ni bilo ne preveč ne premalo, temveč natanko toliko, kolikor je bilo potrebno, brez nepotrebnega dodajanja, da sogovorec ne bi postal zmeden ali zdolgočasen, in brez odvzemanja, da sogovorec ne bi vedel, kaj želi povedati. To je modrost v govoru. Govoril je: “Pokazatelj lepega verovanja človeka je, da pusti tisto, kar se ga ne tiče.” Rekel je tudi: “Kdor veruje v Allaha in Sodni dan, naj govori dobro ali naj molči.” Svoj govor je začenjal in zaključeval precizno, da bi ga sogovorec dobro slišal in razumel. Ni govoril brez potrebe in veliko je molčal.

• Velikokrat je bil zamišljen in zaskrbljen.

• Ni bil nemaren niti preblag, zadovoljen je bil z vsako, tudi najmanjšo uslugo. Nikoli ni kritiziral dobrega, ki mu je bilo storjeno, vendar tudi ni ničesar pretirano hvalil.

• Materializem ga ni mogel razjeziti, a se je pogosto razjezil, ko je šlo za resnico in pravico. Nič ga ni moglo odvrniti od tega, da vstane v zaščito in pomoč, in nikoli se ni jezil zaradi sebe osebno.

• Ko se je razjezil, se je obrnil stran in zamahnil z roko. Ko se je ob nečem razveselil, je spustil pogled v tla. Večina njegovega smeha je bil nasmeh, ne krohot.

• Nikoli ni kritiziral hrane, ki mu je bila ponujena. Če mu je ugajala, je jedel, če mu ni, enostavno ni jedel.

• Nikoli ni povzdignil glasu nad žensko.

• Z ashabi (svojimi družabniki) se je pogovarjal o vsem. Ko so omenili dunjo (materialne, tuzemske stvari), se je o tem pogovarjal z njimi. Ko so omenili ahiret (onostranstvo), se je o tem pogovarjal z njimi. Ko so govorili o hrani, se je o tem pogovarjal z njimi. Ko so se pogovarjali o življenju in dogodkih pred islamom (tj. preden so sprejeli islam), jih je poslušal z nasmehom.