MODERNI SIROMAK

Ko omenimo termin miskin (siromak), najprej pomislimo na človeka, ki ima potrebe in težko življenje, pa mu sadaka (miloščina) postane dovoljena.

Vendar se je v današnjem času pojavila druga vrsta siromaštva, ki ga je povzročilo prenašanje novic o potovanjih, bogatih večerjah, raznovrstnih dragih blagovnih znamkah, o raznih svečanih druženjih in ostalih stvareh, zaradi česar si številni ljudje z majhnimi dohodki postavijo vprašanje: “Kje sem jaz v odnosu do njih? Zakaj tudi jaz ne morem imeti luksuznih počitnic, ali pa se oblačiti in voziti, kar se oblačijo in vozijo oni?!” Ko poslušajo te novice, si le povečujejo bolečino in žalost, čeprav je stvarnost pogosto drugačna, in sicer da so ti razsipneži padli globoko v dolgove, ali pa gre pri vsem tem le za ljubezen do prikazovanja in reklamiranja.

Takšni občutki so proizvedli družbo, ki je obremenjena z luksuzom in razkošjem, skrbi pa jo le zadovoljevanje fizičnih užitkov na račun duševnega miru, razen kogar se je Vzvišeni Allah usmilil.

Tistega, ki skupaj s svojo družino ne potuje na počitnice v neke tropske kraje, imajo za miskina (siromaka).

Enako, če se ne oblači in ne menja dragih blagovnih znamk, potem je siromak.

Kdor poroko organizira ob običajnem veselju in enem kosilu, a ne v ogromni palači in v dragi restavraciji, takšnega smatrajo za miskina.

Tisti, ki ima mobilni telefon manj znane blagovne znamke, neizogibno spada med miskine.

Včasih je razumljivo, da luksuz preganjajo bogati ljudje, a kako razumeti tiste z omejenimi in majhnimi ter povprečnimi dohodki, ki luksuz lovijo le zato, ker se počutijo manjvredno, če ne posedujejo tega, kar posedujejo bogati. To jih pripelje v dolgove, pa tako padejo v suženjstvo bančnim posojilom, ki jih preganjajo in tlačijo leto za letom.

Nihče ne prepoveduje uživanja v tem, kar je Vzvišeni Allah dovolil od lepih in dobrih stvari, vendar tekmovanje v luksuzu – s strani velike večine v vseh kategorijah družbe – nikakor ni dobro, kaj šele pohvalno, niti so posledice pozitivne; zadostuje že to, da iskreno in realno pogledamo rezultate te gonje, te podganje dirke.

Kadar so bila merila nekaterih ljudi vezana za zunanjost, je Allahov Poslanec sallallahu alejhi ve sellem vedno, ko bi se pokazala priložnost, to poskušal popraviti. V to spada tudi primer, ko je nekdo šel mimo Allahovega Poslanca sallallahu alejhi ve sellem, pa je vprašal človeka, ki je sedel poleg njega: “Kaj si misliš o tem človeku?” Človek je odgovoril: “On je človek iz vrst plemičev. Prisežem pri Allahu, dostojen je, da da se mu da dekle, če zaprosi zanjo. In če se zavzame (za nekoga), da je to sprejeto.” Allahov Poslanec sallallahu alejhi ve sellem je molčal. Potem je šel mimo nekdo drug, pa je Allahov Poslanec sallallahu alejhi ve sellem vprašal: “Kaj si misliš o njem?” Človek je rekel: “Ta človek je iz vrst siromašnih muslimanov. Ni dostojen, da se mu da dekle, če zaprosi zanjo, niti da je sprejeto, ko se zavzame (za nekoga), niti da se poslušajo njegove besede, ko nekaj reče.” Allahov Poslanec sallallahu alejhi ve sellem je takrat rekel: “On je boljši od polne zemlje (ljudi), ki so kakor tisti prvi!”

V tem hadisu vidimo, da Allahov Poslanec sallallahu alejhi ve sellem ni gledal v zunanjost ljudi. El-Buhari je v svojem Sahihu zaradi tega hadisa sledeče poglavje naslovil: Vrednost (fadilet) siromaštva.

To je poziv v zmernost in izpraševanje samega sebe glede dajanja širine in pravice številnim vrstam razkošja. Tako bo v družbi odrasla mladina, ki bo pred očmi videla le luksuzno življenje, mladina, ki ne pozna resnosti, mladina, ki hrepeni le po življenju poželenj in užitkov, mladina, ki neprestano beži pred težavami in problemi. Takšna mladina ne bo zmožna zgraditi družbe, če pa jo že bo, bo takšna družba stala na slabih osnovah in šibkih temeljih.