KDO SO SALAFISTI?

Vsa hvala pripada Allahu in naj je salavat ter selam na Allahovega Poslanca, njegovo družino in vse njegove družabnike (ashabe).

Zatem:

Ko človek želi priti do nekega cilja, mora najprej spoznati pravilno pot, ki ga bo do tega cilja pripeljala. Če musliman želi priti do svojega najpomembnejšega cilja (tj. Džennet, Raj), mora neizogibno spoznati pot, ki vodi do njega. Edini pravilna pot, ki pelje v Raj, je pot ashabov, saj je Allah zadovoljen z njimi in oni so zadovoljni z Allahom. Vse ostalo je stranpot, ki vodi v Ogenj.

Seveda v islamski zgodovini in tudi dandanes vsaka skupina govori, da so na pravilni poti in da sledijo pot ashabov, medtem ko je v stvarnosti večina skrenila s te poti.

Termin selefije ali salafisti prihaja od besed es-selefu-salih (السلف الصالح), kar v prevodu pomeni dobri predhodniki, to pa so prve tri generacije, kakor se omenja v hadisu, ki ga je zabeležil El-Buhari v svojem Sahihu: “Najboljši ljudje so moji družabniki, zatem generacija, ki jim sledi, zatem generacija, ki jim sledi.”

Zato za nekoga, ki živi v današnjem času, težko rečemo, da je selef, vendar lahko rečemo, da sledi selefu (predhodnikom). Torej, kdor bo odšel po njihovi poti in jim sledil (v govoru in dejanjih), za takšnega danes nekateri pravijo, da je salafist.

Temelj selefijske metodologije (menhedža) je sledenje poti, na kateri so bili ashabi, ki so se čvrsto držali za Kur’an in sunnet, tako v govoru kot v dejanjih, tako razumevanju kot praksi. Ta menhedž bo ostal do Sodnega dneva in pravilno se je pripisati tej smeri. Kar se tiče tistega, ki je novotar (verski inovator), njegova smer je znana po imenu določenih sekt, kakor so haridžije, mu’atezile, murdžije, džehmije, džebrije, kaderije, maturidije, ešarije in ostale sekte. Takšen ne pripada razumevanju es-selefu-salih. Še več, takšen temu gibanju nasprotuje.

Allahov Poslanec sallallahu alejhi ve sellem je rekel: “V mojem ummetu (globalna skupnost muslimanov) bo neprestano ena skupina, ki bo na resnici in se bo zanjo borila. Ne bodo jim škodili tisti, ki se jim ne pridružijo, vse dokler ne pride Allahova odredba, a oni bodo na tem.” (zabeležil Muslim)

Med najbolj znanimi reformatorji tega gibanja – ki tudi sami niso bili selef, temveč halef (nasledniki, tisti, ki nasledijo, pridejo kasneje) – so bili Ibn Tejmijje, Ibn Kajjim, Muhammed bin Abdul-Vehhab in njegovi učenci. Cilj tega gibanja je čiščenje razumevanja tevhida (monoteizma) in borba proti širku (mnogoboštvu); zoperstavljanje deviacijam sufizma, zatiranje novotarij (verskih inovacij), zavračanje mezhebske pristranskosti ter oživljanje džihada in danes poziv v ponovno vzpostavitev kalifata.

To je poziv k izvornemu islamu, ki je čist od vseh primesi širka, novotarij, izmišljotin in grehov. Poleg tega poziva v pravilno razumevanje el-vela-vel-bera (ljubezen in sovraštvo v imenu Allaha), ter zavrača slepo sledenje posameznim učenjakom. Gibanje poziva v združevanje muslimanov in spojitev src, ter vleče ummet iz tesnobe sektaštva v prostranost islama – k njegovi širini in celovitosti.

En Kur’anski verz nam prikazuje pot, po kateri so hodili ashabi:

O, vi, ki verujete! Pokoravajte se Allahu in pokoravajte se Poslancu ter vodjem izmed vas! Če pa se zaradi kakšne zadeve sporečete, se glede nje vrnite Allahu in Njegovemu poslancu, če zares verujete v Allaha in v Zadnji dan. Tako je bolje in posledice so lepše. (Kur’an; 4:59)

Od Alija ibn Ebi Taliba se prenaša, da je rekel: “Allahov Poslanec sallallahu alejhi ve sellem je poslal izvidnico in na čelo postavil nekega ensarija, ostalim pa ukazal, naj mu bodo pokorni. Vendar se je ta na njih (zaradi nečesa) razjezil in jim rekel: ‘Mar Glasnik vere ni ukazal, da se mi morate pokoravati?!’ Odgovorili so: ‘Vsekakor.’ Rekel je: ‘Odločil sem se, da zberete drva in zakurite ogenj, zatem pa vstopite vanj.’ Zbrali so drva in zakurili ogenj, a ko so hoteli vstopiti vanj, so se spogledali, eden od njih pa je rekel: ‘Mi smo se odločili, da bomo sledili Glasniku vere, da bi pobegnili od ognja. Mar bomo sedaj vstopili vanj?!' In dokler so bili v tem stanju, je ogenj oslabel in tudi njegova jeza je minila. To so (kasneje) omenili Glasniku vere sallallahu alejhi ve sellem, pa jim je rekel: ‘Če bi takrat vstopili v ogenj, nikoli ne bi izstopili iz njega! Zares je pokornost samo v tem, kar je dovoljeno.’ “ (zabeležila El-Buhari in Muslim)

Ta dogodek lepo pojasnjuje , kakšna mora biti pot in smer muslimana, in lepo pojasnjuje, kako mora musliman ravnati v svojem življenju.

O, vi, ki verujete! Pokoravajte se Allahu …

Prvo pravilo: Stroga dolžnost se je pokoravati Allahu, tako da bomo brez prigovarjanja in sumničenja sledili Njegovi knjigi Kur’anu ter izvrševali Njegove zapovedi in se izogibali Njegovim prepovedim.

… in pokoravajte se Poslancu …

Drugo pravilo: Stroga dolžnost se je pokoravati Poslancu sallallahu alejhi ve sellem, tako da bomo brez prigovarjanja in sumničenja sledili njegovemu Sunnetu (praksi) ter izvrševali njegove zapovedi in se izogibali njegovim prepovedim.

… ter vodjem izmed vas!

Tretje pravilo: Dolžnost se je pokoravati našim nadrejenim in predpostavljenim, vendar samo v tem, kar je šeriatsko pravilno in dovoljeno. Pod vodjo se cilja na islamske vladarje in islamske učenjake.

Vidimo, da se beseda pokornost omenja dvakrat, in sicer pri pokornosti Allahu in pri pokornosti Poslancu sallallahu alejhi ve sellem. Vendar se tretjič, pri pokornosti vodjem, izpušča. Smisel te izpustitve – kakor navajajo nekateri učenjaki – se skriva v tem, da je pokornost Allahu in Poslancu stroga obveza, ki ne postavlja nikakršnega pogoja. A kar se tiče pokornosti vodjem, ta sledi pokornosti Allahu in Poslancu, in ni samostojna ter brezpogojna.

Če pa se zaradi kakšne zadeve sporečete …

Četrto pravilo: V človeški naravi je, da se ljudje razhajajo in da se ne morejo vedno strinjati, kar pomeni, da je možnost razhajanja med nami in našimi voditelji prisotna in potrjena do Dneva vstajenja. Prav tako je pomembno omeniti, da se pod besedami 'zaradi kakšne zadeve' cilja na vsako vprašanje – majhno ali veliko, pomembno ali manj pomembno, individualno ali kolektivno. Torej, absolutno vsak segment vere in življenja pade pod to pravilo.

… se glede nje vrnite Allahu in Njegovemu poslancu …

Peto pravilo: Ko pride do spora, razhajanja, nesporazuma, nestrinjanja ali kakršnegakoli problema, postane stroga dolžnost, da se vrnemo k Allahu in Poslancu ter odgovor in rešitev poiščemo v Kur'anu in Sunnetu.

Tudi v tem delu verza je potrditev brezpogojne pokornosti Allahu in Poslancu. Vidimo, da se tukaj vodje ne omenjajo, saj smo se pravkar z njimi razšli v nekem vprašanju, zato ni možno, da se v teh situacijah za rešitev obrnemo nanje. Tako se edina pravilna in resnična rešitev za muslimana nahaja v Kur'anu in Sunnetu. Rešitve mimo tega ni, saj je vse ostalo zabloda, ki vodi v propad in brezup.

To je revolucionarna ideja, ki negira slepo sledenje in poslušno pokoravanje verskim avtoritetam, predsednikom, premierjem, direktorjem v podjetjih in ostalim vodjem. Edina resnična pokornost je Allahu in Njegovemu Poslancu, vsem ostalim pa se pokorava le v primeru, če se oni sami pokoravajo Allahu in Njegovemu Poslancu. Le tako človek doseže edino resnično svobodo, saj bo v nasprotnem primeru vzel nekega človeka ali ideologijo za objekt pokoravanja.

… če zares verujete v Allaha in v Zadnji dan.

Šesto pravilo: Vračanje na Kur'an in Sunnet ter sprejetje njunih rešitev za probleme, je šart (pogoj) imana (verovanja). Tisti, ki veruje v Allaha in Sodni dan – ta se bo vrnil na Kur'an in Sunnet, medtem ko tisti, ki ne veruje v Allaha in Sodni dan – ta se ne bo vrnil na Kur'an in Sunnet, temveč bo rešitev iskal nekje drugje, in sicer v neki filozofiji, zakoniku, ustavi, predsedniku, svojem verskem voditelju itn.

Tako je bolje in posledice so lepše. 

Sedmo pravilo: Vračanje na Kur'an in Sunnet je najboljše in najbolj pravilno, rezultat tega pa je uspeh v postopkih na tem svetu, medtem ko ga na onostranstvu čaka lepa nagrada in uživanje v Rajskih blagoslovih. Prav nasprotno, kdor ne postopi tako, takšen bo odšel na stranpot na tem svetu, na onostranstvu pa bo za ta greh izpostavljen kaznovanju.

***

Torej, pot ashabov in pot selefa se kaže v tem, da se je obveza pokoravati samo Allahu in Njegovemu Poslancu, slediti Kur'anu in Sunnetu – to dvoje pa je potrebno razumeti na način, kakor so to razumeli ashabi.

Besede in mišljenja vseh ostalih ljudi (ne gleda na to, kdo so) je vedno potrebno postaviti na tehtnico Kur'ana in Sunneta. Če ne nasprotujejo Allahovi knjigi in praksi Njegovega Poslanca sallallahu alejhi ve sellem, potem to sprejemamo. V nasprotnem nam je dolžnost to zavreči brez kakršnegakoli oklevanja. To je islamska svoboda. Zato to gibanje dviguje toliko prahu in je nezaželeno pri verskih avtoritetah ter predsednikih vlad in držav.

Prosim Allaha, naj nas umesti med svoje iskrene sužnje, ki sledijo pot Njegovega Poslanca sallallahu alejhi ve sellem in zatem pot njegovih ashabov.