Preskoči na glavno vsebino

BISTVO ISLAMA

Islamski ummet (globalna skupnost muslimanov) – resnični islamski ummet, ne le geografski niti ne le zgodovinski pojem – je tista skupnost, ki razume bistvo dolžnosti do Allaha in Njegovih poslancev, bistvo Allahove vere in njen program, in bistvo častne povorke, ki je prenesla ta program in nam ga dostavila. Zato Allah Svojemu poslancu Muhammedu, sallallahu alejhi ve sellem, nalaga, naj obznani celotno resnico, naj obznani, da njegov ummet veruje v vsa Božja razodetja, spoštuje vse poslance in pozna resnično naravo Allahove vere, edino, ki jo Allah sprejema od ljudi.

Reci: "Verujemo v Allaha in v to, kar je bilo razodeto nam, in kar je bilo razodeto Abrahamu, Izmaelu, Izaku, Jakobu in asbatom (plemenom) in kar je bilo dano Mojzesu, Jezusu in kar je bilo dano glasnikom vere od njihovega Gospodarja. Med njimi ne delamo nikakršnih razlik in mi smo Mu predani (smo muslimani)." In kdor prevzame drugo vero kot islam, nikoli ne bo sprejeta in na onstranstvu bo eden od pogubljenih. (Kur’an; 3:84-85)

To je islam v vsej svoji širini in v vsem svojem zajemanju Božjih razodetij, v svoji privrženosti vsem poslancem, ki so prinesli razodetja, v svojem monoteizmu Allahove vere, v povzemanju vseh poslanstev in vseh razodetij na en izvor – in verovanje v vse njih, kakor Allah želi od Svojih sužnjev.

Tukaj je pomembno obrniti pozornost na verovanje v Allaha in v to, kar je razodeto temu ummetu (Kur’an), in v to kar je razodeto prejšnjim poslancem za prejšnje ummete, zatem pa tudi na zaključni komentar, ki je v Njegovih besedah:

… in mi smo Mu predani (smo muslimani). (Kur’an; 3:84)

To potrjevanje predanosti in čaščenja izključno Njega ima svoje sporočilo, in sicer da islam pomeni predanost, podrejenost, pokornost, sledenje zapovedim in predpisom, programu in zakonom, kar pride v besedah iz predhodnega verza:

Mar poleg Allahove vere iščejo drugo? Njemu se je že predalo vse, kar je v nebesih in vse, kar je na Zemlji, hote ali nehote, in vse se bo k Njemu vrnilo. (Kur'an; 3:83)

Torej jasno je, da islam oziroma predanost vseh bitij in teles v vesolju, pomeni predanost in podrejenost zapovedim, sledenje sistemu in pokornost zakonom. Od tod prihaja na plano skrb Vzvišenega Allaha, da pojasni pomen islama in njegovo bistvo, da se ne bi v misli nekoga prikradlo mnenje, da je islam le beseda, ki se jo izgovarja z jezikom, ali le potrditev v srcu, a da tega ne spremlja praktično delovanje, poosebljeno v predanosti Allahovemu programu in uresničitvi tega programa v življenju.

To je učinkovito obračanje pozornosti na pomembnost nečesa, pred splošnim, preciznim in odločnim zaključkom:

In kdor prevzame drugo vero kot islam, nikoli ne bo sprejeta in na onstranstvu bo eden od pogubljenih. (Kur'an; 3:85)

Ob teh verzih, ki so popolnoma jasni, se ne more reinterpretirati bistva islama, niti izkriviti pomena, da bi se islam definiral drugače, kot ga je definiral Allah, a to je islam, v katerega veruje celotno vesolje v obliki podrejenosti in predanosti Allahu v skladu s sistemom, ki ga je določil On Vzvišeni.

Islam torej ni le prazno izgovarjanje dveh šehadetov (la ilahe illallah, muhammeden resulullah), a da prvega šehadeta (la ilahe illallah) ne spremlja njegov smisel in njegovo bistvo, to pa je edinstvenost oziroma monoteizem Allaha kot Gospodarja, ki ustvarja in postavlja sisteme ter zakone, zatem pa monoteizem Allaha kot Boga, Kateremu se pokoravamo in Ga častimo, kakor tudi da drugega šehadeta (muhammeden resulullah) ne spremlja njegov smisel in njegovo bistvo, to pa je izvrševanje natančnega življenjskega programa, katerega je Muhammed sallallahu alejhi ve sellem prinesel od Gospodarja vseh svetov, sledenje konkretnega sistema in podrobnih zakonov, s katerimi je poslan, in sprejemanje Knjige, ki jo je prinesel ljudem, za sodnika.

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

MUDROSTI SA (NE)POZNATOG MJESTA

Nije vredan ljubavi niko osim Onaj koji je ljubav stvorio. Ne daj suzama da teku ni radi koga osim Njemu na sedždi iz straha do Njega i ljubavi do Njega. I sve što imaš danas je samo jedna hedija od Njega, a sve što ti uzme znaj nije bilo dobro za tebe. Sve je posuđeno od Njega na dan, godinu, pet, nešto ti pokloni dok si živ, a nešto vrati Sebi jer postaneš nezahvalan. *** Neče se Njegov rob odreč nečega radi Njegove Plemenitosti, a da mu to On neče zamjenut sa boljim. Sve ono sto te odvlači od robovanja Njemu jedinome Kralju nije vredno, odrekneš se tog nečeg, On Stvoritelj svega pošalje nešto bolje vrednije. *** Kada voliš, voli iskreno. Kada daješ, daji nesebično. Kada želiš, želi samo najbolje. Kada tražiš, pazi na čija vrata kucaš. Kada ideš, provjeri vrata da si dobro zakovao.

POGLAVJE O POSTU - KITAB ES-SIJAM (1. del)

Pregledali bomo poglavje o postu iz knjige Zad el-Mustaqni. Avtor je Šarafuddin Musa ibn Ahmed El-Hadžavi. Besedilo je sestavljeno na podlagi izpiskov iz serije predavanj šejha Ahmeda Musa Jibrila pod naslovom The Comprehensive Fiqh of Fasting . Preučevanje klasičnih del uleme, ki so nas prehiteli v veri, je jedro našega razumevanja vere, saj se na ta način seznanimo s strukturiranim študijem v klasičnem stilu. KAJ JE FIQH? Fiqh je v bistvu islamska pravna praksa, fiqh jezikovno pomeni razumevanje nečesa ali znanje o nečem. Šeriatski pomen fiqha je izpeljava verskih predpisov, ki se vežejo na dejanja tistih, ki so jim določena dejanja predpisana v smislu, kaj je za nekoga haram, halal, mustehab, mekruh itn. Najplemenitejše znanje je zagotovo znanje o aqidi in tevhidu, kajti v tem znanju leži razlika med večnim ognjem in večnim rajem. To je veliki fiqh, nekateri učenjaki ga imenujejo el-fiqh el-ekber. Za aqido in tevhidom je po pomembnosti el-fiqh el-asghar, ki se nanaša na hara...

POGLAVJE O POSTU - KITAB ES-SIJAM (2. del)

Avtor je začel z besedami: يَجِبُ صَوْمُ رَمَضَانَ بِرُؤْيَةِ هِلَالِهِ Post v ramadanu postane obvezen, ko je viden hilal (naraščajoči lunin srp). To je izjava. Avtor je želel opozoriti na dvoje. Najprej je želel poudariti, da je ramadan obvezen (vadžibun). Nato pa tudi izpostavil, da se post začne z videnjem naraščajočega luninega srpa. Čeprav so vsi vadžibi obvezni, so nekateri na različnih ravneh. Nekateri vadžibi so na ravni rukn, nekateri pa na nižji ravni, običajno so to vadžibi, o katerih se ulema razhaja, ali pa se ne štejejo za rukn, kajti če pri nekem dejanju čaščenja izpustite rukn, bo celotno čaščenje zavrnjeno. To je hujše kot izpustiti običajen vadžib, čeprav sta oba obvezna. Torej, če ulema reče, da je nekaj rukn v veri ali rukn v čaščenju, boste v tem zelo težko našli razhajanje med učenjaki. Na primer sedžda je rukn v molitvi, brez katere molitev ni sprejeta. Recitiranje sure El-Fatiha v molitvi je vadžib, vendar so se učenjaki razšli glede vprašanja, ali je...