Preskoči na glavno vsebino

TEVHID - POT VERNIKOV

Vsa zahvala pripada Allahu, Gospodarju svetov, naj je salavat in selam na poslednjega Allahovega poslanca Muhammeda, na njegovo družino in na njegove častne ashabe. Vedi, naj se Allah mene in tebe usmili z usmeritvijo, da je Gospodar svetov, ljudi in džinne ustvaril, da bu Mu delali ibadet (častili).

In nisem ustvaril džinnov in ljudi razen zato, da Mene častijo. (Kur'an, 51:56)

Zaradi tevhida (monoteizma) so razodete knjige in poslani glasniki vere, zato Živi in Večni pravi:

In pred teboj nismo poslali nobenega poslanca, ne da bi mu razodeli, da zares ni boga razen Mene, zato Me častite. (Kur’an; 21:25)

Vsakemu ljudstvu smo ponovno poslali poslanca: "Častite Allaha in izogibajte se taguta (lažno božanstvo)." (Kur'an, 16:36)

Zato je nujno, da vsak človek spozna, kaj Gospodar od njega zahteva. Glasniki vere so svoj poziv ljudem začenjali s tevhidom in pojasnjevanjem le-tega. A kaj je to tevhid?

Njegov jezikovni pomen v arabskem jeziku prihaja iz glagola vehhade-juvehhidu, kar pomeni narediti nekoga ali nekaj eno, ločiti od ostalih stvari.

A pomen tevhida s stališča šeriatskega pomena je ločevanje Vzvišenega Allaha v

  • Njegovem rububijjetu (ustvarjanju, vladanju, vzdrževanju),
  • Njegovem uluhijjetu (čaščenju),
  • imenih in lastnostih.

Zato je nujno, da vsak človek spozna pomen tevhida.

Na vrednost tevhida in nevarnost delanja širka (mnogoboštva) namiguje tudi to, da Allah širka ne bo odpustil, zato Vzvišeni pravi:

Resnično Allah ne bo odpustil, da si nekdo vzame kaj za boga poleg Njega, odpušča pa vse, kar je manj od tega, komur hoče. In kdor si poleg Allaha karkoli vzame za boga, si je zagotovo izmislil laž ter storil zares ogromen greh. (Kur’an; 4:48)

Prav tako bo Allah odpustil tistemu, ki k Njemu pride z grehi, kolikor je Zemlja, vendar ob tem Allahu ne bo delal širka. Allahov Poslanec sallallahu alejhi ve sellem je rekel: “Allah je rekel: ’O, človek! Če bi ti naredil grehov, kolikšna je Zemlja, potem Me srečal, ne delajoč mi širk, bi ti Jaz dal odpuščanja, kolikor je ona (tj. Zemlja).’ “ (zabeležil Et-Tirmizi)

Ko je Allahov Poslanec sallallahu alejhi ve sellem v Jemen poslal Muaza, mu je rekel: “Prišel boš k narodu pripadnikov Knjige, pa naj bo prvo, k čem jih boš pozval, pričanje, da ni božanstva, razen Allah,” a v drugi predaji: “… naj Allaha naredijo enega.”

Na nas je, da sledimo Allahovim glasnikom vere na njihovi poti poziva v tevhid in da korakamo po tej poti, po kateri so hodili tudi oni, pri tem pa ne menjamo ničesar.

Zato ti, ki trdiš, da ljubiš svojega Gospodarja, ne bodi nemaren v odnosu do tega, zaradi česar te je ustvaril, zaradi česar je razodel knjige in zaradi česar je poslal poslance, kakor pravi pesnik:

Nepokoren si Bogu, a trdiš da ga ljubiš.
To je nemogoče, tega nikoli ne slišiš.
Če je ljubezen iskrena, bi se pokoril Bogu,
saj je tisti, ki ljubi, pokoren ljubljenemu.

Šejh Abdur-Rahman ibn Hasan je rekel: “Kdor ne ljubi tevhida, ne bo muvehhid (monoteist), zato ker je to vera, s katero je Allah zadovoljen za Svoje sužnje, kakor je rekel Vzvišeni: In zadovoljen sem s tem, da je islam vaša vera. (Kur’an; 5:3)”

Šejhul-islam Ibn Tejmijje je rekel: “V srcu ni radosti niti popolnega užitka, razen v ljubezni do Allaha Vzvišenega, in približevanja Njemu s tem, kar ima rad. In ne bo se vzpostavila ljubezen do Allaha, razen z zapuščanjem vsakega ljubljenega mimo Njega, in to je dejanski pomen la ilahe illallah in to je millet (religija) Ibrahima (Abrahama) Halila, naj je mir z njim.”

Ibn Kajjim je v Zadul-Me’ad rekel: “Zares je tevhidullah (Allahov monoteizem) eden od največjih vzrokov zadovoljstva v prsih.”

Zato krenimo po poti Allahovih glasnikov vere, naj je mir z njimi vsemi.

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

MUDROSTI SA (NE)POZNATOG MJESTA

Nije vredan ljubavi niko osim Onaj koji je ljubav stvorio. Ne daj suzama da teku ni radi koga osim Njemu na sedždi iz straha do Njega i ljubavi do Njega. I sve što imaš danas je samo jedna hedija od Njega, a sve što ti uzme znaj nije bilo dobro za tebe. Sve je posuđeno od Njega na dan, godinu, pet, nešto ti pokloni dok si živ, a nešto vrati Sebi jer postaneš nezahvalan. *** Neče se Njegov rob odreč nečega radi Njegove Plemenitosti, a da mu to On neče zamjenut sa boljim. Sve ono sto te odvlači od robovanja Njemu jedinome Kralju nije vredno, odrekneš se tog nečeg, On Stvoritelj svega pošalje nešto bolje vrednije. *** Kada voliš, voli iskreno. Kada daješ, daji nesebično. Kada želiš, želi samo najbolje. Kada tražiš, pazi na čija vrata kucaš. Kada ideš, provjeri vrata da si dobro zakovao.

POGLAVJE O POSTU - KITAB ES-SIJAM (1. del)

Pregledali bomo poglavje o postu iz knjige Zad el-Mustaqni. Avtor je Šarafuddin Musa ibn Ahmed El-Hadžavi. Besedilo je sestavljeno na podlagi izpiskov iz serije predavanj šejha Ahmeda Musa Jibrila pod naslovom The Comprehensive Fiqh of Fasting . Preučevanje klasičnih del uleme, ki so nas prehiteli v veri, je jedro našega razumevanja vere, saj se na ta način seznanimo s strukturiranim študijem v klasičnem stilu. KAJ JE FIQH? Fiqh je v bistvu islamska pravna praksa, fiqh jezikovno pomeni razumevanje nečesa ali znanje o nečem. Šeriatski pomen fiqha je izpeljava verskih predpisov, ki se vežejo na dejanja tistih, ki so jim določena dejanja predpisana v smislu, kaj je za nekoga haram, halal, mustehab, mekruh itn. Najplemenitejše znanje je zagotovo znanje o aqidi in tevhidu, kajti v tem znanju leži razlika med večnim ognjem in večnim rajem. To je veliki fiqh, nekateri učenjaki ga imenujejo el-fiqh el-ekber. Za aqido in tevhidom je po pomembnosti el-fiqh el-asghar, ki se nanaša na hara...

POGLAVJE O POSTU - KITAB ES-SIJAM (2. del)

Avtor je začel z besedami: يَجِبُ صَوْمُ رَمَضَانَ بِرُؤْيَةِ هِلَالِهِ Post v ramadanu postane obvezen, ko je viden hilal (naraščajoči lunin srp). To je izjava. Avtor je želel opozoriti na dvoje. Najprej je želel poudariti, da je ramadan obvezen (vadžibun). Nato pa tudi izpostavil, da se post začne z videnjem naraščajočega luninega srpa. Čeprav so vsi vadžibi obvezni, so nekateri na različnih ravneh. Nekateri vadžibi so na ravni rukn, nekateri pa na nižji ravni, običajno so to vadžibi, o katerih se ulema razhaja, ali pa se ne štejejo za rukn, kajti če pri nekem dejanju čaščenja izpustite rukn, bo celotno čaščenje zavrnjeno. To je hujše kot izpustiti običajen vadžib, čeprav sta oba obvezna. Torej, če ulema reče, da je nekaj rukn v veri ali rukn v čaščenju, boste v tem zelo težko našli razhajanje med učenjaki. Na primer sedžda je rukn v molitvi, brez katere molitev ni sprejeta. Recitiranje sure El-Fatiha v molitvi je vadžib, vendar so se učenjaki razšli glede vprašanja, ali je...