Preskoči na glavno vsebino

SRAMEŽLJIVOST

Sramežljivost je izjemno lepa in pohvalna lastnost, a praksa nam kaže, da pri človeku, ki je popolnoma brez te lastnosti, težko najdemo kaj dobrega. Sramežljivost je del imana, tj. islamskega verovanja in prinaša le dobro. Bistvo sramežljivosti se izraža v spremembi obnašanja določene osebe, kot posledica izgovorjenih besed ali storjenih dejanj, ki tej osebi povzročajo nelagodnost; lahko pa se pojavi tudi zaradi bojazni, da bo oseba zaradi nečesa grajana.

Sledi sramežljivosti se manifestirajo z rdečico na obrazu osebe ali s spuščanjem pogleda. Od pokazateljev sramežljivosti je tudi, da se bo oseba zadržala delanja nečesa.

Sramežljivost pri ženski je ekvivalent za hrabrost pri moškemu, tj. kakor je hrabrost pri moškemu izjemno pohvalna in zaželena lastnost, veliko bolj kot je hrabrost pohvalna in zaželena pri ženski, tako je sramežljivost veliko bolj pohvalna in zaželena pri ženski kot pri moškemu. A seveda sta obe lastnosti pohvalni pri obema. Sramežljivost je torej plemenita in hvalevredna vrlina, Poslanec sallallahu alejhi ve sellem pa o njej pravi:

Sramežljivost je del imana. (zabeležila El-Buhari in Muslim)

Sramežljivost je ena veja imana. (zabeležil Ahmed)

Sramežljivost ni slabost, ampak je skrit blagoslov od Allaha in prinaša edinole dobro. (zabeležil Muslim)

Na sledečih primerih se bomo prepričali, v kolikšni meri je ta vrlina krasila Allahovega poslanca Muhammeda, sallallahu alejhi ve sellem. Vzvišeni Allah pravi:

O, vi, ki verujete! Ne vstopajte v hiše Glasnika vere, razen, ko ste povabljeni k obedu, ne čakajoč, da se pripravi. Ko pa ste povabljeni, vstopite. In ko pojeste, se razidite in se ne zadržujte tam, čakajoč na prijeten pogovor. To resnično moti Glasnika vere, a ga je sram pred vami (to reči). Vendar se Allah ne sramuje resnice. (Kur'an; 33:53)

El-Buhari in Muslim sta zabeležila predajo, katero prenaša Ebu Seid El-Khudri, v kateri se navaja, da je rekel: "Poslanec sallallahu alejhi ve sellem je bil bolj sramežljiv od device v svoji sobi. Ko bi videl nekaj, česar ne mara in kar prezira, bi to prepoznali na njegovem obrazu."

Aiša pripoveduje: "Ko je Poslanec sallallahu alejhi ve sellem slišal, da je nek človek naredil nekaj (neprimernega), ne bi rekel: 'Kaj je s tem in tem človekom, da je ravnal tako in tako?!' temveč bi rekel: 'Kaj je z ljudmi, da govorijo ali delajo tako in tako …' " (zabeležil Ebu Davud) Posameznika ne bi izpostavil po imenu, ampak bi govoril na splošno.

V hadisu, ki ga prenaša Ebu Davud, se navaja, da je Enes ibn Malik rekel: "Nek človek je obiskal Poslanca sallallahu alejhi ve sellem, na sebi pa je imel sledi nečesa rumenega (tj. sledi žafrana). Poslanec sallallahu alejhi ve sellem mu ni ničesar rekel, saj ni imel običaja govoriti ljudem direktno (v obraz) o tem, zaradi česar bi jim bilo neprijetno. Ko je človek odšel, je prisotnim rekel: 'Morali bi mu reči, naj to (rumenilo) spere s sebe.' "

Aiša je rekla: "Allahov Poslanec sallallahu alejhi ve sellem ni bil nepristojen, niti brezsramen, in ni razgrajal po tržnicah. Na grdo ravnanje ni odvračal z grdim, ampak je odpuščal in spregledal tuje napake." (zabeležil Ibn Hibban)

Od Aiše se prenaša podoben hadis, v katerem je rekla: "Allahov Poslanec sallallahu alejhi ve sellem ni bil nepristojen, niti brezsramen, in imel je navado reči: 'Najboljši med vami so tisti, ki imajo najlepšo moralo.' " (zabeležila El-Buhari in Muslim)

Poslanec sallallahu alejhi ve sellem je bil tako sramežljiv, da v nikogaršnji obraz ne bi dolgo strmel. Če bi želel opozoriti na nekaj, kar mu ni bilo všeč pri določeni osebi, je ne bi opozoril direktno, temveč indirektno; uporabil bi metaforo.

To so le nekateri primeri iz Poslančevega sallallahu alejhi ve sellem življenja, ki namigujejo na to, kako sramežljiv in odmaknjen je bil, vendar so povsem zadostni tistim, ki mu v tej vrlini želijo slediti. Vzvišeni Allah je Muhammeda sallallahu alejhi ve sellem naredil za nedotakljiv in brezhiben vzor.

V Allahovem Poslancu imate zares lep vzor za tistega, ki pričakuje Allaha (tj. da se bo srečal z Njim), Poslednji dan ter pogosto omenja Allaha. (Kur'an; 33:21)

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

MUDROSTI SA (NE)POZNATOG MJESTA

Nije vredan ljubavi niko osim Onaj koji je ljubav stvorio. Ne daj suzama da teku ni radi koga osim Njemu na sedždi iz straha do Njega i ljubavi do Njega. I sve što imaš danas je samo jedna hedija od Njega, a sve što ti uzme znaj nije bilo dobro za tebe. Sve je posuđeno od Njega na dan, godinu, pet, nešto ti pokloni dok si živ, a nešto vrati Sebi jer postaneš nezahvalan. *** Neče se Njegov rob odreč nečega radi Njegove Plemenitosti, a da mu to On neče zamjenut sa boljim. Sve ono sto te odvlači od robovanja Njemu jedinome Kralju nije vredno, odrekneš se tog nečeg, On Stvoritelj svega pošalje nešto bolje vrednije. *** Kada voliš, voli iskreno. Kada daješ, daji nesebično. Kada želiš, želi samo najbolje. Kada tražiš, pazi na čija vrata kucaš. Kada ideš, provjeri vrata da si dobro zakovao.

POGLAVJE O POSTU - KITAB ES-SIJAM (1. del)

Pregledali bomo poglavje o postu iz knjige Zad el-Mustaqni. Avtor je Šarafuddin Musa ibn Ahmed El-Hadžavi. Besedilo je sestavljeno na podlagi izpiskov iz serije predavanj šejha Ahmeda Musa Jibrila pod naslovom The Comprehensive Fiqh of Fasting . Preučevanje klasičnih del uleme, ki so nas prehiteli v veri, je jedro našega razumevanja vere, saj se na ta način seznanimo s strukturiranim študijem v klasičnem stilu. KAJ JE FIQH? Fiqh je v bistvu islamska pravna praksa, fiqh jezikovno pomeni razumevanje nečesa ali znanje o nečem. Šeriatski pomen fiqha je izpeljava verskih predpisov, ki se vežejo na dejanja tistih, ki so jim določena dejanja predpisana v smislu, kaj je za nekoga haram, halal, mustehab, mekruh itn. Najplemenitejše znanje je zagotovo znanje o aqidi in tevhidu, kajti v tem znanju leži razlika med večnim ognjem in večnim rajem. To je veliki fiqh, nekateri učenjaki ga imenujejo el-fiqh el-ekber. Za aqido in tevhidom je po pomembnosti el-fiqh el-asghar, ki se nanaša na hara...

POGLAVJE O POSTU - KITAB ES-SIJAM (2. del)

Avtor je začel z besedami: يَجِبُ صَوْمُ رَمَضَانَ بِرُؤْيَةِ هِلَالِهِ Post v ramadanu postane obvezen, ko je viden hilal (naraščajoči lunin srp). To je izjava. Avtor je želel opozoriti na dvoje. Najprej je želel poudariti, da je ramadan obvezen (vadžibun). Nato pa tudi izpostavil, da se post začne z videnjem naraščajočega luninega srpa. Čeprav so vsi vadžibi obvezni, so nekateri na različnih ravneh. Nekateri vadžibi so na ravni rukn, nekateri pa na nižji ravni, običajno so to vadžibi, o katerih se ulema razhaja, ali pa se ne štejejo za rukn, kajti če pri nekem dejanju čaščenja izpustite rukn, bo celotno čaščenje zavrnjeno. To je hujše kot izpustiti običajen vadžib, čeprav sta oba obvezna. Torej, če ulema reče, da je nekaj rukn v veri ali rukn v čaščenju, boste v tem zelo težko našli razhajanje med učenjaki. Na primer sedžda je rukn v molitvi, brez katere molitev ni sprejeta. Recitiranje sure El-Fatiha v molitvi je vadžib, vendar so se učenjaki razšli glede vprašanja, ali je...