ŠEJH ABDUR-RAHMAN IBN HASAN O POGOJIH ŠEHADETA

Šejh Abdur-Rahman ibn Hasan, naj se ga Allah usmili, je v delu Ed-Dureru-s-Senijje, v drugi knjigi, na straneh 252-255, rekel:

Vedi, naj se te Allah usmili, da besede iskrenosti (ihlasa), la ilahe illallah, ne bodo koristile tistemu, ki jih izgovarja, razen s spoznanjem njihovega pomena, to pa je negiranje božanstvenosti vsemu poleg Allaha, odrekanje od širka (mnogoboštva) pri ibadetu (čaščenju) in narediti Allaha Vzvišenega, Edinega v vseh vrstah ibadeta, kakor pravi Vzvišeni:

Reci: "O, pripadniki Knjige, pridite k besedi, ki je enaka med nami in vami - da ne častimo (nikogar) razen Allaha in da poleg Njega ničesar ne jemljemo za božanstvo in da si ne bomo vzeli drug drugega za gospodarja namesto Allaha." (Kur’an; 3:64)

In pomen, enaka med nami in vami, tj. da bomo enaki, mi in vi, pri omejitvi čaščenja samo Allaha in zapuščanje celotnega širka. Halil (Abraham), naj je mir z njim, je rekel:

Resnično se odrekam tega, kar častite, razen Tistega, ki me je ustvaril, a On me bo vodil. In naredil je trajno besedo med svojimi potomci. (Kur'an; 43:26-28)

To je bistvo pomena la ilahe illallah, in sicer odrekanje od vsega, kar se časti mimo Allaha, ter iskreno usmerjanje čaščenja Allahu Edinemu, in to je pomen, na katerega usmerjajo ti ajeti in to, kar je od njihovega pomena. Kdor to uresniči in se nauči, je dosegel znanje o njih, kar je v nasprotju s tem, na čem je večina ljudi – celo tisti, ki se pripisujejo znanju – in sicer zaradi neznanja o njihovem pomenu.

Ko si to spoznal, je neobhodno, da sprejmeš to, na kar usmerjajo, to pa je nasprotje odbijanja, zato ker jih mnogi izgovarjajo in poznajo njihov pomen, vendar jih ne sprejemajo, kakor je stanje mnogobožcev Kurejšev, Arabcev in podobnih njim. Oni so spoznali, na kaj usmerjajo, vendar jih niso sprejeli, pa je njihova kri in imetje postalo dovoljeno pripadnikom tevhida (monoteizma). Oni so, kakor pravi Vzvišeni:

Ko se jim je reklo: "Ni boga razen Allaha," jih je prevzel napuh in govorili so: "Naj mar zapustimo svoje bogove zaradi enega blaznega pesnika?!" (Kur'an; 37:35-36)

Vedeli so, da la ilahe illallah obvezuje zapuščanje tega, kar so častili mimo Allaha.

Prav tako neobhodna je iskrenost (v dejanjih), ki je nasprotna širku, kakor pravi Vzvišeni:

Reci: "Resnično mi je zapovedano, da častim Allaha, z iskreno predanostjo Njemu v veri …

… do Njegovega govora:

… Reci: "Častim le Allaha, z iskreno predanostjo Njemu v veri, vi pa častite, kar hočete namesto Njega." (Kur'an; 39:11-15)

In v hadisu Utbana: "Kdor reče la ilahe illallah, s tem želeč Allahov Obraz."

Prav tako neobhodna je ljubezen, ki je nasprotje njenemu nasprotnemu pomenu. Tako tisti, ki jih izgovarja, ne bo dosegel spoznanja in sprejemanja, razen z ljubeznijo do tega, na kar usmerjajo od iskrenosti in negacije širka. Tako tisti, ki ljubi Allaha, ljubi tudi Njegovo vero, a če ne, potem ne (ljubi), kakor je pravi Vzvišeni:

In med ljudmi so nekateri, ki sprejmejo druge in ne Allaha, kot Njemu enake, ljubijo jih tako, kot bi morali Allaha, vendar imajo tisti, ki verujejo, močnejšo ljubezen do Allaha. (Kur'an; 2:165)

Tako je njihova ljubezen do Allaha in Njegove vere postala posebna, zato vzljubijo zaradi Allaha in zaradi Njegove vere, pa prijateljujejo zaradi Allaha in zaradi Njegove vere, ter vzljubijo tistega, ki vzljubi Allaha, ter zasovražijo tistega, ki zasovraži Allaha. V hadisu stoji: "Mar je vera kaj drugega kot ljubezen in sovraštvo."

Zato je obvezno, da je Poslanec sallallahu alejhi ve sellem, sužnju (človeku) ljubši od njega samega, njegovih otrok, staršev in vseh ljudi. Zares pričanje la ilahe illallah zahteva pričanje, da je Muhammed Allahov poslanec, kar pomeni sledenje njemu, kakor pravi Vzvišeni:

Reci: "Če zares ljubite Allaha, mi sledite in Allah vas bo vzljubil in vam odpustil vaše grehe." (Kur'an; 3:31)

Prav tako neobhodna je pokornost (podrejenost) pravicam la ilahe illallah z dejanji, katere je Allah naredil obvezne, ter zapuščanje tega, kar je Allah prepovedal, in držanje za to (tj. izpolnjevanje obvez in zapuščanje prepovedi), kar je nasprotje širka. Zares so mnogi, ki trdijo, da verujejo, podcenili te zapovedi in prepovedi, pa se na to ne ozirajo. A islam, njegovo bistvo je, da se suženj s svojim srcem in udi preda Allahu Vzvišenemu, se podredi Njemu s tevhidom (monoteizmom) in pokornostjo, kakor pravi Vzvišeni:

Res je, da tistemu, ki se preda Allahu in je pri tem dobrodelnik, pripada nagrada pri njegovem Gospodarju.  (Kur'an; 2:112)

In pravi Vzvišeni:

In kdor se povsem iskreno preda Allahu, pri tem pa je dobrodelnik, se je že trdno oprijel za najčvrstejšo vez.  (Kur'an; 31:22)

Opravljanje dobri del – pri tem je neobhodna iskrenost in sledenje tega, kar sta predpisala Allah in Njegov poslanec.

Prav tako je neobhodno tistemu, ki izgovarja te besede (la ilahe illallah), prepričanje v njihov pomen, kar je nasprotno dvomu in sumničenju, kakor stoji v verodostojnem hadisu: "Čvrsto prepričan v srcu, ne dvomeč vanje." Če ne bo tako, mu zares ne bodo koristile, na kar kaže tudi hadis o izpraševanju mrtvega v grobu. Prav tako neobhodna je resnicoljubnost, ki je nasprotna laži, kakor Vzvišeni pravi o munafikih (svetohlincih):

S svojimi jeziki govorijo, kar ni v njihovih srcih. (Kur'an; 48:11)

Tako resnicoljuben pozna pomen teh besed, jih sprejema, dela po tem, kar pomenijo in po tem, na kar od verskih dolžnosti obvezujejo tistega, ki jih izgovarja. Na ta način njegovo srce potrjuje njegov jezik. Te besede ne bodo pravilne, razen ko se sestavijo (združijo) vsi pogoji, a od Allaha je usmeritev.