Preskoči na glavno vsebino

PRVA USMERITEV

V predajah imamov selefa se prenaša, ko se zgodi fitna (skušnjava), poglej prvo usmeritev, pa boš videl resnico.

Prva usmeritev je ravnanje Allahovega Miljenca, Mustafe sallallahu alejhi ve sellem, njegovih ashabov in najboljše generacije za njimi.

A od njihove usmeritve je:

1) V času Allahovega Poslanca sallallahu alejhi ve sellem se je v Medini razširil velik nifak (svetohlinstvo), vendar svojega odnosa do ljudi ni menjal na tej osnovi, temveč jim je sodil po tem, kar so izkazovali, kar je v nasprotju z mezhebom harurijev (skupina havaridž) danes.

2) V času vladavine Ebu Bekra Es-Siddika se je v Jemami in okoliških področjih razširil kufr (nevera) in odpadništvo, pa kljub temu ni spremenil prakse svojega najboljšega prijatelja Mustafe sallallahu alejhi ve sellem, temveč je ravnal z ljudmi po tem, kar so izkazovali. Tako je z islamom presojal vsakomur, ki bi mu izkazal islam, kljub veliki razširjenosti odpadništva.

Primer Alkamove žene in njegove hčerke je v zgodovini islama znan vsem. Alkamova žena, ki je bila najdena v vojnem taboru murtedov (odpadnikov), je Ebu Bekru rekla:

Če je Alkama storil nevero, pa nisem nevere storila jaz, niti moja hčerka.

Ta dogodek je komentiral imam ehli sunneta Ahmed ibn Hanbel, rahimehullah. ''Nič lepšega od principov dostavljanja dokaza Ebu Bekru, nič lepšega od tega, kar je rekla.''

O, ti, ki želiš resnico, poglej, da ashabi niso tekfirili žene voditelja odpadnikov, kljub temu da so njegovo družino našli z njim v vojnem taboru proti muslimanom.

3) Ali veš, kaj se je zgodilo s plemenom Benu Hanifa?

Verjeli so v poslanstvo Musejleme Lažnivca. Na njihovem čelu, na vrhu plemena sta se nahajala človeka po imenu Medžatu ibn Merare in Sarija ibn Amr. V siri (življenjepisu) je do nas prišlo, da so ashabi to pleme zajeli in da je k njim prišel Halid ibn El-Velid ter jim rekel: ''O, Benu Hanifa, kaj pravite o vašem prijatelju Musejlemi?'' Rekli so: ''Pravimo, da je partner v poslanstvu Muhammeda ibn Abdullaha.''

Takrat se je oglasil Sarija ibn Amr: ''O, Ebu Sulejman, vendar jaz tega ne pravim!''

Zatem je Halid vprašal: ''O, Medža'a, kaj ti porečeš na to, kar pravijo tvoji prijatelji?''

Rekel je: ''Pravim, da sem prišel v Medino, a v njej je bil Allahov Poslanec sallallahu alejhi ve sellem, pa sem verjel vanj in ga potrdil. Prisežem pri Allahu, jaz in ta moj prijatelj Sarija ibn Amr nisva ničesar spremenila, niti zamenjala. Musejleme sva se bala za svoje življenje, premoženje in otroke.''

Takrat je Halid rekel: ''S svojim prijateljem se od teh kafirjev (nevernikov) odmakni na drugo stran.''

Zatem jim je Halid začel snemati glave z ramen.

Jasno se vidi, da ashabi niso tekfirili na osnovi dara (področja), na katerem je bil po zunanjosti riddet (odpadništvo), niti niso tekfirili nekoga na osnovi določenega plemena, ki je odpadel od islama, niti na osnovi tega, ker so molčali, temveč so tekfirili vsakogar, ki je imel menat riddeta (vzrok odpadništva), kakor verovanje v Musejlema ali pomaganje njemu proti muslimanom. Seveda za razliko od mezheba harurijev (skupine havaridž).

To zgodbo je v drugačni obliki prenesel tudi Muhammed ibn Abdul-Vehhab rahimehullah v svoji skrajšani siri.

4) Od Enesa ibn Malika radijallahu anhu se prenaša, da je rekel:

Pri vas ne prepoznam ničesar od tega, kar sem našel v času Allahovega Poslanca sallallahu alejhi ve sellem, razen vaših besed la ilahe illallah.

Prav tako se prenaša od Zuhrija, da je rekel: ''Prišel sem k Enesu ibn Maliku v Damask, on pa je jokal. Vprašal sem ga: 'Kaj te je razjokalo?' Rekel je: 'Ne poznam ničesar od tega, kar sem videl (v času Poslanca), razen te molitve (salah) …' ''

Kljub veliki bolečini in izginjanju Poslančeve prakse v besedah in dejanjih, zaradi te večine ni sodil posameznikom ali skupini z bidatom, fiskom ali riddetom (novotarijo, grehom ali odpadništvom), za razliko od določenih ljudi in njihovega menhedža danes.

5) Od Ummu Derda se prenaša: ''K meni je vstopil Ebu Derda radijallahu anhu, a bil je jezen, zato sem mu rekla: 'Ebu Derda, kaj te je razjezilo?' on pa mi je rekel: 'Prisežem pri Allahu, od Muhammedove vere v njih ne vidim ničesar, razen da klanjajo v džematu.' ''

Znano je, da je Ebu Derda radijallahu anhu umrl na koncu vladavine Osmana radijallahu anhu. Kljub temu ni tekfiril niti razglašal za novotarja vsakega posameznika samo zaradi tega, ker se je v tistem času na celotno družbo razširil fesad (nered).

6) Enes ibn Sahl ibn Malik od svojega očeta prenaša, da je rekel: ''Pri vas ne prepoznam ničesar od tega, na čem sem našel ljudi, razen ezana (poziva na molitev).''

Kljub temu vsi ti imami niso tekfirili niti tefsikili celotne skupnosti, dokler se ne razdvojijo v tem stanju.

7) Po ozemljih muslimanov so se ob koncu zadnjega dela drugega in na začetku tretjega stoletja do te mere razširile novotarije, ki so bile nevera, kakor so tedžehum in i'tizal, da imam Ahmed ibn Hanbel zaradi te hude nevere ni klanjal za nikomer, razen kdor je bil zaupanja vreden, in do te mere, da je (njegov tesen prijatelj) Jahja ibn Mein ponavljal salatul-džuma (petkovo molitev).

A kljub temu in kljub takšnemu stanju imami niso tekfirili ozemlja in posameznih prebivalcev, razen ko bi spoznali vzrok nevere posameznika ali skupine, za razliko od nekaterih ljudi danes.

***

To je prva usmeritev, pa se je drži, naj se te Allah usmili, da bi izstopil iz problema, v katerega si padel s povodom tega menhedža. O, ti, ki si skrenil v tej meseli, naj te Allah usmeri, da iz dvomov in izgubljenosti odprtega razburkanega morja najdeš pot nazaj v jekin (čvrsto prepričanje) in miren pristan prve usmeritve ashabov.

Kdor izkaže znamenja islama, kakor je šehadet, molitev, post in hadž, na kateremkoli daru/področju/državi, mu bomo sodili z islamom, dokler ne spoznamo tega, kar ruši to zunanjost.

Kufr sistema ali kufr skupnosti za seboj ne povleče kufra posameznika, ki živi pod tem sistemom ali v tej skupnosti.

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

MUDROSTI SA (NE)POZNATOG MJESTA

Nije vredan ljubavi niko osim Onaj koji je ljubav stvorio. Ne daj suzama da teku ni radi koga osim Njemu na sedždi iz straha do Njega i ljubavi do Njega. I sve što imaš danas je samo jedna hedija od Njega, a sve što ti uzme znaj nije bilo dobro za tebe. Sve je posuđeno od Njega na dan, godinu, pet, nešto ti pokloni dok si živ, a nešto vrati Sebi jer postaneš nezahvalan. *** Neče se Njegov rob odreč nečega radi Njegove Plemenitosti, a da mu to On neče zamjenut sa boljim. Sve ono sto te odvlači od robovanja Njemu jedinome Kralju nije vredno, odrekneš se tog nečeg, On Stvoritelj svega pošalje nešto bolje vrednije. *** Kada voliš, voli iskreno. Kada daješ, daji nesebično. Kada želiš, želi samo najbolje. Kada tražiš, pazi na čija vrata kucaš. Kada ideš, provjeri vrata da si dobro zakovao.

POGLAVJE O POSTU - KITAB ES-SIJAM (1. del)

Pregledali bomo poglavje o postu iz knjige Zad el-Mustaqni. Avtor je Šarafuddin Musa ibn Ahmed El-Hadžavi. Besedilo je sestavljeno na podlagi izpiskov iz serije predavanj šejha Ahmeda Musa Jibrila pod naslovom The Comprehensive Fiqh of Fasting . Preučevanje klasičnih del uleme, ki so nas prehiteli v veri, je jedro našega razumevanja vere, saj se na ta način seznanimo s strukturiranim študijem v klasičnem stilu. KAJ JE FIQH? Fiqh je v bistvu islamska pravna praksa, fiqh jezikovno pomeni razumevanje nečesa ali znanje o nečem. Šeriatski pomen fiqha je izpeljava verskih predpisov, ki se vežejo na dejanja tistih, ki so jim določena dejanja predpisana v smislu, kaj je za nekoga haram, halal, mustehab, mekruh itn. Najplemenitejše znanje je zagotovo znanje o aqidi in tevhidu, kajti v tem znanju leži razlika med večnim ognjem in večnim rajem. To je veliki fiqh, nekateri učenjaki ga imenujejo el-fiqh el-ekber. Za aqido in tevhidom je po pomembnosti el-fiqh el-asghar, ki se nanaša na hara...

POGLAVJE O POSTU - KITAB ES-SIJAM (2. del)

Avtor je začel z besedami: يَجِبُ صَوْمُ رَمَضَانَ بِرُؤْيَةِ هِلَالِهِ Post v ramadanu postane obvezen, ko je viden hilal (naraščajoči lunin srp). To je izjava. Avtor je želel opozoriti na dvoje. Najprej je želel poudariti, da je ramadan obvezen (vadžibun). Nato pa tudi izpostavil, da se post začne z videnjem naraščajočega luninega srpa. Čeprav so vsi vadžibi obvezni, so nekateri na različnih ravneh. Nekateri vadžibi so na ravni rukn, nekateri pa na nižji ravni, običajno so to vadžibi, o katerih se ulema razhaja, ali pa se ne štejejo za rukn, kajti če pri nekem dejanju čaščenja izpustite rukn, bo celotno čaščenje zavrnjeno. To je hujše kot izpustiti običajen vadžib, čeprav sta oba obvezna. Torej, če ulema reče, da je nekaj rukn v veri ali rukn v čaščenju, boste v tem zelo težko našli razhajanje med učenjaki. Na primer sedžda je rukn v molitvi, brez katere molitev ni sprejeta. Recitiranje sure El-Fatiha v molitvi je vadžib, vendar so se učenjaki razšli glede vprašanja, ali je...