Preskoči na glavno vsebino

PRAZNO IZGOVARJANJE ŠEHADETA SAMO PO SEBI NE KORISTI

Poslanec Muhammed, sallallahu alejhi ve sellem, je rekel: "Kdor priča, da ni božanstva, ki bi imelo pravico biti čaščeno, razen Allah (la ilahe illallah), ki nima družabnika in da je Muhammed Njegov suženj in poslanec, in da je Jezus Allahov suženj in poslanec in Beseda, katero je napotil k Mariji in duša od Allaha, ki je bila poslana kot ostale duše, in da sta Raj in Pekel resnica, ga bo Allah uvedel v Raj v skladu z njegovimi deli." (zabeležila El-Buhari in Muslim)

Šejh Abdur-Rahman ibn Hasan je v svojem komentarju na Kitabu tevhid (Knjiga monoteizma) rekel:

Njegove besede (tj. Poslančeve besede v zgornjem hadisu), da kdor priča la ilahe illallah (da ni božanstva, ki bi imelo pravico biti čaščeno, razen Allah), tj. da tisti, ki jih izgovarja, razume njihov pomen, dela po tem, kar nalagajo, tajno in javno, zato je pri vprašanju šehadeta nujno znanje, prepričanje in delo po tem, na kar te besede usmerjajo.

Kakor je rekel Vzvišeni Allah:

Pa vedi, da ni božanstva, razen Allah. (Kur’an; 47:19)

… razen kdor priča o resnici in on ve. (Kur’an; 43:86)

Ker se tiče njihovega praznega izgovarjanja brez spoznanja njihovega pomena, ter brez prepričanja in dela po tem, kar nalagajo, odrekanja od širka (mnogoboštva), iskrenosti v govoru in delu, govoru srca in jezika, ter dejanj srca in udov – ni nobene koristi po konsenzu (idžma’ju). (Fethul-medžid, 38)

Šejh Sulejman ibn Abdullah pravi:

Njegov (Poslančev) govor, kdor priča la ilahe illallah (da ni božanstva, ki bi imelo pravico biti čaščeno, razen Allah), tj. kdor izgovarja te besede, pozna njihov pomen, dela po tem, kar nalagajo, tajno in javno, na kar usmerja Njegov govor:

Pa vedi, da ni božanstva, razen Allah. (Kur’an; 47:19)

In Njegov govor:

… razen kdor priča o resnici in on ve. (Kur’an; 43:86)

A kar se tiče praznega izgovarjanja brez spoznanja njihovega pomena, niti dejanj po tem, kar nalagajo, to je nekoristno po konsenzu (idžma’ju).

V hadisu se namiguje na to, in sicer z njegovim govorom, kdor priča, a kako bo pričal, če ne ve, prazno izgovarjanje pa se ne imenuje pričanje o nečem. (Tejsirul-azizil-hamid, 51)

Šejh Abdur-Rahman ibn Hasan je rekel:

Vedi, naj se te Allah usmili, da besede iskrenosti (ihlasa), la ilahe illallah, ne bodo koristile tistemu, ki jih izgovarja, razen s spoznanjem njihovega pomena, to pa je negiranje božanstvenosti vsemu poleg Allaha, odrekanje od širka (mnogoboštva) pri ibadetu (čaščenju) in narediti Allaha Vzvišenega, Edinega v vseh vrstah ibadeta, kakor pravi Vzvišeni:

Reci: "O, pripadniki Knjige, pridite k besedi, ki je enaka med nami in vami - da ne častimo (nikogar) razen Allaha in da poleg Njega ničesar ne jemljemo za božanstvo in da si ne bomo vzeli drug drugega za gospodarja namesto Allaha." (Kur’an; 3:64)

In pomen, enaka med nami in vami, tj. da bomo enaki, mi in vi, pri omejitvi čaščenja samo Allaha in zapuščanje celotnega širka. (Ed-dureru-s-senijjeh, 252-253)

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

MUDROSTI SA (NE)POZNATOG MJESTA

Nije vredan ljubavi niko osim Onaj koji je ljubav stvorio. Ne daj suzama da teku ni radi koga osim Njemu na sedždi iz straha do Njega i ljubavi do Njega. I sve što imaš danas je samo jedna hedija od Njega, a sve što ti uzme znaj nije bilo dobro za tebe. Sve je posuđeno od Njega na dan, godinu, pet, nešto ti pokloni dok si živ, a nešto vrati Sebi jer postaneš nezahvalan. *** Neče se Njegov rob odreč nečega radi Njegove Plemenitosti, a da mu to On neče zamjenut sa boljim. Sve ono sto te odvlači od robovanja Njemu jedinome Kralju nije vredno, odrekneš se tog nečeg, On Stvoritelj svega pošalje nešto bolje vrednije. *** Kada voliš, voli iskreno. Kada daješ, daji nesebično. Kada želiš, želi samo najbolje. Kada tražiš, pazi na čija vrata kucaš. Kada ideš, provjeri vrata da si dobro zakovao.

POGLAVJE O POSTU - KITAB ES-SIJAM (1. del)

Pregledali bomo poglavje o postu iz knjige Zad el-Mustaqni. Avtor je Šarafuddin Musa ibn Ahmed El-Hadžavi. Besedilo je sestavljeno na podlagi izpiskov iz serije predavanj šejha Ahmeda Musa Jibrila pod naslovom The Comprehensive Fiqh of Fasting . Preučevanje klasičnih del uleme, ki so nas prehiteli v veri, je jedro našega razumevanja vere, saj se na ta način seznanimo s strukturiranim študijem v klasičnem stilu. KAJ JE FIQH? Fiqh je v bistvu islamska pravna praksa, fiqh jezikovno pomeni razumevanje nečesa ali znanje o nečem. Šeriatski pomen fiqha je izpeljava verskih predpisov, ki se vežejo na dejanja tistih, ki so jim določena dejanja predpisana v smislu, kaj je za nekoga haram, halal, mustehab, mekruh itn. Najplemenitejše znanje je zagotovo znanje o aqidi in tevhidu, kajti v tem znanju leži razlika med večnim ognjem in večnim rajem. To je veliki fiqh, nekateri učenjaki ga imenujejo el-fiqh el-ekber. Za aqido in tevhidom je po pomembnosti el-fiqh el-asghar, ki se nanaša na hara...

POGLAVJE O POSTU - KITAB ES-SIJAM (2. del)

Avtor je začel z besedami: يَجِبُ صَوْمُ رَمَضَانَ بِرُؤْيَةِ هِلَالِهِ Post v ramadanu postane obvezen, ko je viden hilal (naraščajoči lunin srp). To je izjava. Avtor je želel opozoriti na dvoje. Najprej je želel poudariti, da je ramadan obvezen (vadžibun). Nato pa tudi izpostavil, da se post začne z videnjem naraščajočega luninega srpa. Čeprav so vsi vadžibi obvezni, so nekateri na različnih ravneh. Nekateri vadžibi so na ravni rukn, nekateri pa na nižji ravni, običajno so to vadžibi, o katerih se ulema razhaja, ali pa se ne štejejo za rukn, kajti če pri nekem dejanju čaščenja izpustite rukn, bo celotno čaščenje zavrnjeno. To je hujše kot izpustiti običajen vadžib, čeprav sta oba obvezna. Torej, če ulema reče, da je nekaj rukn v veri ali rukn v čaščenju, boste v tem zelo težko našli razhajanje med učenjaki. Na primer sedžda je rukn v molitvi, brez katere molitev ni sprejeta. Recitiranje sure El-Fatiha v molitvi je vadžib, vendar so se učenjaki razšli glede vprašanja, ali je...