PRAZNO IZGOVARJANJE ŠEHADETA SAMO PO SEBI NE KORISTI

Poslanec Muhammed, sallallahu alejhi ve sellem, je rekel: "Kdor priča, da ni božanstva, ki bi imelo pravico biti čaščeno, razen Allah (la ilahe illallah), ki nima družabnika in da je Muhammed Njegov suženj in poslanec, in da je Jezus Allahov suženj in poslanec in Beseda, katero je napotil k Mariji in duša od Allaha, ki je bila poslana kot ostale duše, in da sta Raj in Pekel resnica, ga bo Allah uvedel v Raj v skladu z njegovimi deli." (zabeležila El-Buhari in Muslim)

Šejh Abdur-Rahman ibn Hasan je v svojem komentarju na Kitabu tevhid (Knjiga monoteizma) rekel:

Njegove besede (tj. Poslančeve besede v zgornjem hadisu), da kdor priča la ilahe illallah (da ni božanstva, ki bi imelo pravico biti čaščeno, razen Allah), tj. da tisti, ki jih izgovarja, razume njihov pomen, dela po tem, kar nalagajo, tajno in javno, zato je pri vprašanju šehadeta nujno znanje, prepričanje in delo po tem, na kar te besede usmerjajo.

Kakor je rekel Vzvišeni Allah:

Pa vedi, da ni božanstva, razen Allah. (Kur’an; 47:19)

… razen kdor priča o resnici in on ve. (Kur’an; 43:86)

Ker se tiče njihovega praznega izgovarjanja brez spoznanja njihovega pomena, ter brez prepričanja in dela po tem, kar nalagajo, odrekanja od širka (mnogoboštva), iskrenosti v govoru in delu, govoru srca in jezika, ter dejanj srca in udov – ni nobene koristi po konsenzu (idžma’ju). (Fethul-medžid, 38)

Šejh Sulejman ibn Abdullah pravi:

Njegov (Poslančev) govor, kdor priča la ilahe illallah (da ni božanstva, ki bi imelo pravico biti čaščeno, razen Allah), tj. kdor izgovarja te besede, pozna njihov pomen, dela po tem, kar nalagajo, tajno in javno, na kar usmerja Njegov govor:

Pa vedi, da ni božanstva, razen Allah. (Kur’an; 47:19)

In Njegov govor:

… razen kdor priča o resnici in on ve. (Kur’an; 43:86)

A kar se tiče praznega izgovarjanja brez spoznanja njihovega pomena, niti dejanj po tem, kar nalagajo, to je nekoristno po konsenzu (idžma’ju).

V hadisu se namiguje na to, in sicer z njegovim govorom, kdor priča, a kako bo pričal, če ne ve, prazno izgovarjanje pa se ne imenuje pričanje o nečem. (Tejsirul-azizil-hamid, 51)

Šejh Abdur-Rahman ibn Hasan je rekel:

Vedi, naj se te Allah usmili, da besede iskrenosti (ihlasa), la ilahe illallah, ne bodo koristile tistemu, ki jih izgovarja, razen s spoznanjem njihovega pomena, to pa je negiranje božanstvenosti vsemu poleg Allaha, odrekanje od širka (mnogoboštva) pri ibadetu (čaščenju) in narediti Allaha Vzvišenega, Edinega v vseh vrstah ibadeta, kakor pravi Vzvišeni:

Reci: "O, pripadniki Knjige, pridite k besedi, ki je enaka med nami in vami - da ne častimo (nikogar) razen Allaha in da poleg Njega ničesar ne jemljemo za božanstvo in da si ne bomo vzeli drug drugega za gospodarja namesto Allaha." (Kur’an; 3:64)

In pomen, enaka med nami in vami, tj. da bomo enaki, mi in vi, pri omejitvi čaščenja samo Allaha in zapuščanje celotnega širka. (Ed-dureru-s-senijjeh, 252-253)