VOJNA PROTI TERORIZMU

Preden se soočimo z neko besedo, moramo razmisliti o njenem pomenu, saj razumevanje določene besede vpliva na naše dojemanje sveta okrog nas. Kar se tiče besed terorizem, terorist in teror, če bi več različnih ljudi vprašali, kaj te besede pomenijo, najbrž ne bi dobili enotnega odgovora.

Najprej poglejmo definicijo administracije Združenih držav. To je definicija, s katero smo pomensko v največji meri seznanjeni, saj mediji uporabljajo razumevanje terorizma v skladu s tem, kakor ga je definirala ameriška administracja.

Termin terorizem pomeni premišljeno, politično motivirano nasilje zagrešeno proti civilnim tarčam s strani pod-nacionalnih skupin ali tajnih agentov.

Zadnji del te definicije – s strani pod-nacionalnih skupin ali tajnih agentov – je zelo zanimiv, saj je prebrisan način, s katerim pravijo, da države ne morejo izvajati terorizma. Če se zgodi, da ZDA naredijo premišljeno, politično motivirano nasilje zagrešeno proti civilnim tarčam in predsednik podpiše, da je bilo to storjeno v imenu države, to ne more biti terorizem. To je zelo zanimiva točka, o kateri bi morali razmisliti. V bistvu pravijo, da ZDA po definiciji ne morejo biti teroristi. Naredijo lahko kar hočejo, a nikoli ne morejo biti teroristi, dokler nasilje izvajajo v imenu države.

Mislim, da se številni muslimani kot tudi nemuslimani ne bodo strinjali s tem pomenom, in ne samo to, najbrž bi vsak posameznik terorizem definiral drugače. To je primer tudi med različnimi državami in organizacijami. Definicija Združenih narodov je drugačna od definicije Združenih držav, in definicija Evropske unije je drugačna od definicije Združenih narodov. Tako odkrijemo, da ni neke točno določene in za vse sprejemljive definicije terorizma.

Zanimivo postane, če se vrnemo na lingvističen pomen besede. Ta beseda izhaja iz latinske besede terror (velik strah), ki je izpeljanka iz glagola terrere, kar pomeni prestrašiti. Zato lahko rečemo, da terorizem pomeni, da nekoga močno prestrašimo.

Seveda se lahko vprašamo, kako smo iz tako enostavnega pomena prišli do današnje premišljene, politično motivirane definicije terorizma. Odgovor je v tem, da je ta beseda postala politično orodje, s katero označijo vsakega sovražnika, katerega hočejo očrniti in proti njemu obrniti javno mnenje.

TERORISTIČNA GIBANJA

Izraz terorizem v obliki, kot ga poznamo danes, izhaja iz obdobja francoske revolucije, ko so jakobinci s pomočjo nasilja sistematično odstranjevali svoje prave in namišljene nasprotnike. Večinoma so ti končali pod giljotino. Danes to obdobje imenujemo obdobje jakobinskega terorja.

Terorizem poznamo kot boj za dosego ciljev skozi vso zgodovino. V antičnem obdobju 1. stoletja so judovski fundamentalisti, imenovani sicariji, iz vrst zelotov, pobijali Rimljane in svoje sonarodnjake, ki so sodelovali z Rimljani; znana je ši'itska sekta asasinov, ki je svoje pripadnike omamljala s hašišem, ti pa so nato ubijali nasprotnike.

Auguste Blanqui je kot utemeljitelj anarhizma vplival na terorizem, kot na obliko boja proti tedanji oblasti. Ruski anarhist Mihail Bakunin pa je v šestdesetih letih 19. stoletja začel razvijati idejo anarho-kolektivizma, po kateri bi morali živeti v družbi brez države in s kolektivno lastnino. Ljudje bi bili povezani preko občin, obstajala pa bi kmetijska in industrijska združenja. Tudi on je s svojimi idejami vplival na razvoj terorizma, saj je zagovarjal aktivizem in teorijo revolucije, ter kritiziral obstoječi družbeni red.

V moderni obliki govorimo o terorizmu 19. in 20. stoletja. V tem obdobju je delovalo veliko število različnih skupin, različnih orientacij, ciljev, načinov boja ... Poznamo judovski terorizem, ki je spremljal nastajanje države Izrael, različne oblike arabskega terorizma, delovanje IRE, ETE itn. Poznamo anarhizem, bombne napade, atentate na znane osebnosti in druge oblike nasilja, ki naj bi sprožile revolucijo in/ali razpad držav v 19. stoletju.

Ko govorimo o vrstah terorizma, jih ločujemo glede na motivacijo, izhodišča in načine delovanja. Čeprav se postavlja vprašanje točne definicije, in ker ne bomo padli pod vpliv ameriške definicije, ki državo izključuje iz dejanj terorizma, lahko ločimo med terorizmom skupin in države:

• anarhistični terorizem,
• nacionalistični terorizem,
• levičarski terorizem,
• desničarski terorizem,
• verski terorizem,
• državni terorizem.

Za anarhistični terorizem med leti 1870 in 1920 je veljalo, da so teroristi-anarhisti napadali osebnosti na pomembnih političnih položajih, imetje in državne ustanove. Takrat je prišlo do številnih atentatov in napadov na ruske carje, leta 1901 je bil ubit ameriški predsednik William McKinley, bombni napad na francoski parlament ... Tudi danes so tako imenovani anti-globalisti s svojimi demonstracijami, protesti in drugimi pristopi označeni kot anarhično usmerjeni teroristi. Tako uradne oblasti poskušajo kriminalizirati njihovo gibanje.

Za nacionalistični terorizem je značilno delovanje posameznih skupin, njihov cilj pa je nastanek samostojne države. Sami sebe običajno označujejo kot borce za svobodo. Med bolj znanimi so:

• IRA – Irska republikanska armada, ki je želela z nasilnimi akcijami doseči združitev Severne Irske z Republiko Irsko. Danes je nasilje kot sredstvo za dosego združitve opustila.

• PLO – Palestinska osvobodilna organizacija si kot cilj delovanja želi osvoboditev palestinskih ozemelj in nastanek države.

• ETA – Baskovska očetnjava in svoboda si želi ločitve baskovskega ozemlja od Španije in nastanek samostojne države.

Levičarski terorizem skuša doseči spremembo družbenopolitičnega sistema – običajno s socialističnim ali s komunističnim režimom. Levičarski teroristi se borijo proti kapitalističnemu sistemu in z njim povezani globalizaciji, proti delitvi na bogate in revne, proti izkoriščanju tretjega sveta ... Zato skupine te vrste omejujejo nasilje na bogate kapitaliste, katere ugrabijo, morda celo usmrtijo. Uničujejo različne zgradbe in spomenike ...

Pred desetletji so bile zelo dejavne frakcije Rdeče armade, zlasti Baader-Meinhof v Nemčiji ter italijanske Rdeče brigade, v Franciji Action directe, v ZDA je v sedemdesetih delovala formacija Weatherman, na Japonskem Rdeča armada, maoistične skupine v nekaterih državah tretjega sveta ... V sedemdesetih letih so te organizacije ugrabljale in ubijale javne uslužbence, zlasti politike, postavljale bombe, ropale ...

Za desničarski terorizem velja, da so njegove skupine običajno bolj ohlapno organizirane, temu primerno pa je njihov vpliv na družbo šibkejši. Ker so vanje večinoma vključeni obritoglavci, ki so dostikrat ekstremni nacionalisti in rasisti, so v glavnem povezani z neonacizmom. Od osemdesetih let dalje so povezani z uličnimi nemiri. Običajno je njihov cilj odpraviti domače liberalne režime in jih nadomestiti s fašističnimi. Neofašisti izvajajo napade na ekonomske migrante in politične begunce, ki prihajajo iz dežel tretjega sveta.

Verski terorizem izvaja nasilje iz verskih razlogov. Tak tip terorizma prakticira precejšnje število skupin. Tovrstne skupine želijo korenite spremembe, zato so njihove tarče napadov zelo različne. Delovanje definira učenje posamezne religije, se pa cilji razlikujejo glede na okoliščine, v katerih se skupina pojavi. Običajno se borijo proti zatiranju s strani druge večje ali močnejše skupine, v današnjem času pa so zahteve tudi sprememba načina življenja in s tem povezan boj proti obstoječim režimom ter vladajočim ideologijam. Programi in cilji teh skupin imajo korenine v posameznih religijah, zato jih pripadniki ostalih religij ponavadi nočejo razumeti in na njih gledajo v negativnem smislu ter s predsodki.

Državni terorizem je lahko:

• Oblika organiziranja terorističnih skupin, ki jim posamezna država nudi pomoč, z njimi pa skuša doseči točno določene cilje. Seveda lahko tudi samo vojno vključimo v terorizem, če ta vojna povzroča strah (teror) med prebivalstvom.

• Država lahko sama izvaja notranjepolitični terorizem, z njim pa deluje proti svojim političnim nasprotnikom in pripadnikom drugih narodov ali religij v okviru države.

IDEOLOŠKA VOJNA

Križarske vojne so se po mnenju nekaterih zgodovinarjev končale v 13. stoletju, medtem ko drugi zgodovinarji menijo, da se vojna nadaljuje vse do danes. Ko je portugalski general in admiral Afonso de Albuquerque v 16. stoletju okupiral Melako je dejal: "Sedaj smo sposobni odrezati islam; z zahoda z uničenjem Andaluzije in z vzhoda z uničenjem islamske vlade v Melaki. Zaradi tega zagotavljamo, da se islam ne bo mogel ponovno premakniti, saj nanj pritiskamo z zahoda in z vzhoda."

Križarske vojne so obema taboroma prinesle trpljenje. Vendar je za Evropo obstajala tudi pozitivna stran, saj so križarji v svoje države prinesli različno uporabno znanje in novo kulturo, medtem ko za islamski ummet ni bilo pozitivne strani, saj se od križarskih sil ni imel česa naučiti, razen trpljenja in spoznanja, da so bili križarji veliki barbari.

Francoski psiholog in sociolog Gustave Le Bon je dejal: "Ni bilo nobene dobre stvari, katere bi se muslimani lahko naučili od križarjev. Oni (tj. križarji) so bili moralno pokvarjeni. Uničili so prijatelje in sovražnike, kakor tudi brez usmiljenja klali oboje (tj. križarji so na pohodih do Palestine napadli, oropali in razdejali številne krščanske dežele). To ni presenetljivo, če upoštevamo, da so križarske sile sestavljali brezposelni ljudje, kriminalci in drhal. Od križarjev se ni moglo pričakovati ničesar razen ubijanja nedolžnih, plenjenja in skrunjenja časti."

Michael Hart je v svoji knjigi The 100 dejal: "Vseeno je vredno omeniti, da so križarske vojne Evropo in Bizanc približale islamski kulturi, ki je bila v tistem času naprednejša v primerjavi z evropsko kulturo. Ta stik je tlakoval pot k obdobju renesanse, ki je prižgala razvoj evropske kulture."

Ideološka vojna je ena od metod Zahoda, da uniči islamski ummet (globalno skupnost). Ta ideja je nastala po tristoletnih križarskih vojnah, katere je Evropa izgubila in v katerih je Zahod utrpel velikansko škodo.

Po križarskih pohodih so zahodni učenjaki in misleci analizirali dejavnike, ki so pripeljali do zmage muslimanov. Rezultat teh analiz je bil, da je privrženost Kur'anu in strogo upoštevanje islamskih načel muslimanom vlivalo veliko moč, tako da se njihova upornost nikoli ni zmanjšala. Na podlagi tega so orientalisti oblikovali nov načrt boja proti muslimanom – najučinkovitejši način za uničenje in zavzetje islamskega ummeta je ločitev ummeta od Kur'ana in islama.

Francoski kralj Louis IX. je z napadom na Egipt začel sedmi križarski pohod (1248-1254), v katerem je bil ujet in nato izpuščen ob ogromni odkupnini. Potem je leta 1270 napadel še Tunizijo. Tudi takrat ni uspel okupirati islamskega ozemlja.

Ko je bil Louis IX. med križarskimi vojnami zaprt, si je zamislil način, kako uničiti islamski ummet in to takoj razglasil evropski družbi: "Muslimanov nikakor ne morete premagati na bojnem polju; najprej jih morate premagati na ideološkem polju. Nato boste nad njimi zlahka prevladali. In oni so ljudje, ki so pazljivi glede vaših kulturnih sedativov."

Besede Louisa IX. so vse do danes postale smernica političnih, vojaških in verskih gibanj v Evropi. Z oslabitvijo moči verovanja se glas islamskega džihada težko pojavi. Učenja sekularizma, komunizma, nacionalizma in teorije evolucije so vedno bolj uničevala islamski ummet, ki se je vse bolj oddaljeval od naukov Kur'ana. To pa je tudi cilj ideološke vojne, poleg postavitve podložnih režimov v muslimanskem svetu, katere nadzorujejo zahodni voditelji.

Ta ideološka vojna na nikakršen način ni lažja od bitke na bojnem polju. Sovražniki islama z uporabo različnih metod napadajo misli muslimanov. Ti napadi se pojavljajo v naslednjih oblikah:

• vlivanje dvoma v islamsko znanje,

• odstranitev ponosa na svojo religijo s širjenjem negativne slike o islamu kot brutalni, radikalni, teroristični in necivilizirani religiji,

• mešanje resnice z lažjo preko izmišljanja dvomov, tako da so muslimani glede pomembnih islamskih vprašanj postali zmedeni,

• vesternizacija muslimanskega sveta s spodbujanjem muslimanov, naj sprejmejo kulturo in učenja Zahoda, kakor so sekularizem, nacionalizem, kapitalizem, hedonizem itn.

Allah Slavljeni in Vzvišeni v Kur'anu pravi:

In ne bodo prenehali z bojem proti vam, dokler vas ne odvrnejo od vaše religije, če lahko. (Kur'an; 2:217)

ODPOR

Danes morda ni nobenega izraza, ki je bolj napačno razumljen kot izraz džihad. Nemuslimani besedo džihad uporabljajo izključno za sveto vojno, terorizem, množično pobijanje nedolžnih ljudi ...

To vprašanje se med katerimikoli pogovori o veri ali svetu direktno tiče muslimanov. Stereotipi o muslimanih se ohranjajo z vsemi oblikami medijev, katere spremlja ogromno napačnih informacij o islamu in muslimanih. Dejstvo je, da napačne informacije in lažna propaganda pogosto privede do diskriminacije ter nasilja do muslimanov.

Zato je ključnega pomena, da odgovorimo na vprašanje, kaj džihad v resnici sploh pomeni?

Izraz džihad izhaja iz arabske besede džahada, kar v jezikoslovju pomeni napor. V islamu džihad pomeni vložiti čim večji napor z namenom, da bo Bog zadovoljen z nami. Seveda izraz džihad vključuje tudi bojevanje, saj je bojevanje prav tako oblika napora. Pravzaprav v večini primerov, ko se izraz džihad omenja v Kur'anu, pomeni borbo na Božji poti, da bi bila Njegova Beseda najvišja. Oseba, ki opravlja džihad, se imenuje mudžahid; množina mudžahidin.

Džihad je zelo pomemben del islama. Za razliko od kristjanov muslimani ne verjamemo v idejo "ljubi svojega sovražnika", ali "nastavi drugo lice, ko te nekdo napade". Namesto tega verjamemo v načelo "bori se proti tistemu, ki se bori proti tebi". Ta splošna smernica in pravilo je v skladu z našo človeško naravo ter instinktom po preživetju.

Na žalost današnja zahodna liberalna demokracija in dvolična Organizacija združenih narodov to temeljno človekovo pravico do obrambe odvzema muslimanom. To je jasno razvidno iz dejstva, da muslimane v Siriji, Libiji, Afganistanu, Iraku, Palestini, Čečeniji, Kašmirju in drugje, kjer se upirajo brutalnim okupacijam njihovih dežel, nenehno označujejo in prikazujejo kot teroriste in nasilne skrajneže.

Poleg tega tudi vsakega muslimana na Zahodu, ki ima pogum, da obsodi zlobne napade koalicijskih sil, označijo za "simpatizerja terorizma", ali pa ga obtožijo "poveličevanja terorizma", zaradi verovanja v pravico muslimanov do obrambe svojega ozemlja pred okupacijo.

Ironija v tej situaciji je, če bi jutri nekdo napadel in okupiral Slovenijo, bi vsak prebivalec te države smatral za svojo pravico, da se bori in brani svoje ozemlje, četudi bi drugi narodi ta odpor šteli za dejanja terorizma. Seveda je slovenska zgodovina polna bojev proti okupaciji, v kar lahko štejemo tudi številne kmečke upore tujim in domačim fevdalcem (beri: današnjim kapitalistom in politikom).

Leta 1924 je na območju Italije nastala organizacija za boj proti fašizmu TIGR (Trst, Istra, Gorica, Reka). Njen cilj je bil priključitev primorskih Slovencev in Hrvatov v Istri h Kraljevini SHS. Izvajali so nasilne akcije in atentate, s katerimi so skušali vzbuditi pozornost svetovne javnosti in ustrahovati italijanske fašiste. Italija je Jugoslavijo ves čas obtoževala, da s tem podpira terorizem. Spomnimo, tudi partizane so nemški okupatorji med 2. svetovno vojno pojmovali kot bandite in teroriste.

Preden je Indija dosegla neodvisnost od britanske vladavine, so Britanci nekatere indijske borce za svobodo označili za teroriste. Iste osebe so Indijci za te aktivnosti hvalili in jih imeli za domoljube. Tako sta bili podani dve različni etiketi za iste ljudi in za isto vrsto dejavnosti. Eden jih ima za teroriste, medtem ko jih ima drugi za domoljube. Tisti, ki so verjeli, da je Velika Britanija v Indiji imela pravico do vladanja, so jih imeli za teroriste, medtem ko so jih imeli tisti, ki so bili mnenja, da Velika Britanija v Indiji ni imela te pravice, za domoljube in borce za svobodo.

Zato je pomembno prisluhniti preden obsodimo neko osebo ali dejavnost. Potrebno je slišati obe strani, analizirati situacijo in upoštevati razlog ter namero, nato pa v skladu s tem lahko obsodimo ali podpremo osebo oziroma dejavnost.

Torej, če povzamemo, džihad ne pomeni svete vojne ali pobijanja nedolžnih ljudi. Pomeni prizadevanje z izredno veliko truda z namenom, da bo Bog zadovoljen z nami, ter borbo na Njegovi poti. Džihad ima zelo širok pomen. Lahko pomeni osebno borbo proti svojim slabim ali nepriporočljivim lastnostim, lahko pomeni borbo z besedami ali premoženjem, lahko pa pomeni, kakor smo že omenili, tudi fizično borbo proti sovražniku. V tem kontekstu so zanimive besede Poslanca Muhammeda, sallallahu alejhi ve sellem: "Najvrednejši džihad je reči besedo resnice pred nepravičnim vladarjem." (zabeležili Ebu Davud, Et-Tirmizi in Ibn Madža od Ebu Sa'ida El-Khudrija in Ebu Umama El-Bahilija)

Največji današnji tirani so tisti, ki dajejo prednost človeškim zakonom pred Božjimi zakoni (tj. šeriatskim pravom). Džihad in nato vzpostavitev šeriatskega prava sta dve stvari, ki bi združili ljudi vseh ras, ter svet osvobodili od zatiranja, revščine in korupcije.

ALI SE JE ISLAM ŠIRIL Z MEČEM?

To je pogost argument nekaterih nemuslimanov, ki pravijo, da islam po vsem svetu ne bi imel na milijone privržencev, če se ne bi širil z uporabo sile.

Poglejmo, kaj se je dogajalo, da bomo lažje naredili ustrezno oceno. Islamska oblast (kalifat) se je širila s silo in o tem ni nobenega dvoma. Ashabi (Muhammedovi družabniki) so osvajali tuja ozemlja in tako se je kalifat širil. Vendar ko so osvojili ozemlje in vzpostavili Allahov zakon, ljudi niso silili v sprejetje islama. Niso prišli do ljudi in jim rekli, da morajo postati muslimani, zato ker ljudje nimamo moči, da to naredimo. Del vere je v srcu in oseba druge osebe ne more prisiliti v določeno verovanje ali prepričanje. Kalifat se je širil s silo, kajti kakor so ashabi razumeli religijo je, da celotna Zemlja pripada Allahu in na njej lahko vladajo samo Njegovi zakoni. Po razumevanju ashabov noben neislamski sistem nima pravice do obstoja.

Muslimani se včasih pri pozivanju nemuslimanov v islam obnašamo apologetično in pravimo, da sploh ni bilo nobenega bojevanja in da se ashabi sploh niso borili, oziroma da so se le branili, na ta način pa lahko izrečemo besede, ki so proti ashabom; stvari, s katerimi ashabi ne bi bili zadovoljni, če bi jih slišali.

Torej to so bila klasična osvajanja ozemlja, medtem ko je imelo prebivalstvo na izbiro, ali bo sprejelo islam ali ne. Islamski vladarji so vladali v skladu s Kur'anom in Sunnetom, zato je pomembno, kaj o širjenju islama z mečem pravi Kur'an:

Ni prisile v vero. Zares se Prava pot jasno razlikuje od zablode. (Kur'an; 2:256)

Dober odgovor na napačno prepričanje, da se je islam širil z mečem, je zabeležil zgodovinar De Lacy O'Leary v knjigi Islam at the Cross Roads: "Zgodovina pojasnjuje, da je legenda o fanatičnih muslimanih, ki pometajo po svetu, z mečem osvajajo ozemlja in vsiljujejo islam, eden od najbolj absurdnih mitov, ki so si ga zgodovinarji izmislili."

Muslimani so Španiji vladali približno 800 let. V Španiji muslimani nikoli niso uporabljali meča, da bi ljudi prisilili v spreobrnitev. Kasneje so v Španijo prišli križarji in pobijali ali izganjali muslimane. Tedaj v Španiji ni bilo niti enega muslimana, ki bi lahko javno pozival v molitev.

Arabskemu svetu so muslimani vladali dolga stoletja. Nekaj let so vladali Britanci, nekaj let Francozi, sedaj pa so jih nasledile njihove arabske marionete. Še danes je na milijone Arabcev kristjanov; če bi muslimani uporabljali meč za spreobračanje ljudi v islam, na tem območju ne bi ostal niti en kristjan.

Muslimani so Indiji vladali približno tisoč let. Imeli so moč, da vsakega nemuslimana spreobrnejo v islam. Danes je v Indiji več kot 80% prebivalcev nemuslimanov. Vsi ti današnji nemuslimani so priča, da se islam ni širil z mečem.

Indonezija je država, ki ima na svetu največje število muslimanov. Večina ljudi v Maleziji je muslimanov. Se morda kdo sprašuje, katera muslimanska vojska je odšla v Indonezijo in Malezijo? Islam se je prav tako hitro razširil po vzhodni obali Afrike. Ali se zopet kdo sprašuje, katera muslimanska vojska je odšla osvajat vzhodno obalo Afrike? Na ta območja je islam prišel predvsem s trgovino, nato pa so domačini, ki so sprejeli islam, vzpostavili islamsko oblast.

Znana revija Reader's Digest Almanac, letnik 1986, je prikazala statistiko rasti svetovnih religij v letih od 1934 do 1984. Ta članek se je pojavil tudi v reviji The Plain Truth. Na vrhu je bil islam, ki je zabeležil 235 odstotno rast, krščanstvo pa le 47 odstotno. Se je morda kdo vprašal, katera vojna je v tem času ljudi prisilila v sprejetje islama?

Danes je islam najhitreje rastoča religija v Ameriki in Evropi. Kateri meč ljudi na Zahodu sili, da v tako velikem številu sprejemajo islam?

Pozivaj na pot svojega Gospodarja z modrostjo in dobrim nasvetom, ter z njimi razpravljaj tako kot je najbolje. (Kur'an 16:125)

ISLAM V MEDIJIH

V današnjih družbah imajo množični mediji skoraj ekskluzivno kontrolo nad javnim mnenjem, zlasti na področju etničnih odnosov. Vendar mediji nikakor niso samostojni subjekti, ki bi delovali popolnoma neodvisno, ampak jih kontrolirajo dominantne elitne skupine in razni finančni lobiji, ki medijski sistem uporabljajo kot orožje za oblikovanje določenih stališč pri ljudeh.

O islamu se ponavadi piše, ko se zgodijo določene spremembe v svetu, bodisi politične, kulturne, vojaške ali družbene. Panika med političnimi in kulturnimi elitami kmalu povzroči medijsko paniko, kar se potem prenese na širšo javnost.

Za splošno občinstvo v Evropi in Ameriki islam predstavlja novico v posebno nezaželeni obliki. Mediji, vlade, geopolitični strategi in akademski strokovnjaki se strinjajo – islam je grožnja zahodni civilizaciji. Prevladujejo negativne podobe o islamu. Islam velikokrat izenačijo s sveto vojno in sovraštvom, fanatizmom in nasiljem, ter nestrpnostjo in zatiranjem žensk. Mediji so polni izjav, ki podpihujejo nestrpnost do islama in ljudi z Bližnjega vzhoda.

Islam je v medijih, od tiskanih do elektronskih, vseskozi prisoten, vendar je težava v tem, da se dokaj pogosto o njem govori na negativen in pristranski način, ki je poln predsodkov in neresničnih trditev. Ljudje ne živimo v realnem svetu ... Medijske novice in mnenja se ne pojavijo naravno, ampak so narejeni kot rezultat volje in interesov elite. Ko se v zahodnih medijih govori o islamu, to pomeni kompleksno zbirko negativnih stvari.

Študije o islamu so neposredno okužene s kulturnimi in političnimi vizijami, ki izvirajo iz geopolitike. Množični mediji jim sledijo, saj so pod vplivom sistema, od katerega le prenesejo podobe o islamski nevarnosti. Pozitivnih ali vsaj nevtralnih člankov o islamu je zelo malo. Prevladujejo članki napisani v negativnem duhu, pa naj je to zavedno ali nezavedno.

Slovenski mediji temu trendu enostavno sledijo. Za njih je značilno, da se muslimani živeči v Sloveniji omenjajo zelo redko, zato se osredotočajo predvsem na dogajanje v svetu, vendar tudi ti prispevki večinoma vsebujejo nepreverjene informacije.

O islamu poročajo, ko se zgodijo vojne, notranje krize določenih držav, begunske krize, vojaški posegi Zahoda v državah z večinskim muslimanskim prebivalstvom, incidenti in vojaški spopadi. O islamu kot načinu življenja velikega števila ljudi po celem svetu se govori zelo malo.

Ponavadi so prispevki, ki govorijo o islamu, polni strasti, predsodkov in laži. Za preverjanje informacij in potrditev v izvorih religije se ne trudijo kaj dosti, saj je najpomembnejša stvar, da pri bralcu, gledalcu ali poslušalcu vzbudijo strasti in ga prepričajo s pomočjo emocij, ne pa dokazov in razuma. Prevladujejo besede z negativnim in grozečim prizvokom, kot so terorizem, skrajneži, upor, vojna, agresivnost, nevarnost, grožnja, ekspanzija, surovost, itn. Konstantno ponavljanje takšnih besed povzroči, da si jih bralec vtisne v spomin in na ta način mediji oblikujejo njegovo zaznavanje islama.

Slovar slovenskega knjižnega jezika o predsodku pravi naslednje: "Predsodek je negativen, odklonilen odnos do koga ali česa, neodvisen od izkustva." (SSKJ, tretja knjiga, 1979: 1012)

VOJNA PROPAGANDA

Propaganda je orodje, ki se je povsod po svetu in v vsakem zgodovinskem obdobju uporabljala za dosego določenih ciljev. V času vojne je pričakovano, da sovražnik širi propagando in tako upraviči agresijo proti nasprotniku. Vendar je kljub temu izjemno razočarajoče videti številne muslimane, kako jih sovražniki s svojo propagando vlečejo za nos in jih na ta način obračajo proti mudžahidinom.

11. september 2001 se pogosto opisuje kot dan, ko se je spremenil svet. Realnost je, da se sploh ni. Režimi zahodnih držav so se odločili, da na ta dan svoje sovraštvo prenesejo v javnost in ga posredujejo celemu svetu. Slike in posnetke porušenih stolpnic so objavljali po celem svetu, ZDA pa so začele svojo vojno proti terorizmu.

Drezanje v svežo rano preprečuje njeno celjenje; in prav to je bila taktika, s katero so v zelo kratkem časovnem obdobju upravičili dve ločeni vojni. Da bi ohranili jezo in strah, so javnost redno opominjali na septembrske napade in jih uporabili kot lepilo, ki svet združuje proti islamu in muslimanom. Splošnost izraza vojna proti terorizmu je pomenila, da ZDA in njene zaveznice na svoj seznam lahko dodajo vsako državo, ter katerokoli opozicijo označijo za teroristično in kakršnokoli dejanje za dejanje terorizma.

Hitlerjev minister za propagando Joseph Göbbels je rekel: "Če poveš dovolj veliko laž in jo ponavljaš, ji bodo ljudje sčasoma verjeli. Laž se lahko ohrani le toliko časa, dokler država ljudi lahko ščiti pred političnimi, gospodarskimi in/ali vojaškimi posledicami laži. Tako za državo postane zelo pomembno, da uporabi vse svoje moči za zatiranje nesoglasij, kajti resnica je smrtni sovražnik laži, posledično pa je (resnica) tudi največji sovražnik države."

Ali ta izjava ne predstavlja tudi današnje realnosti? Težko je spregledati očitno podobnost med nacistično Nemčijo in današnjimi zahodnimi vladami. Osnovni principi so alarmantno identični. Cilj je osredotočiti se na skupino ljudi, ideologijo ali vero, in doseči, da se javnost zedini proti njim. To se naredi tako prikrito, da se pogosto tudi sama tarča ne zaveda dogajanja.

Vsi voditelji na svetu uporabljajo enako retoriko in njihove laži se vedno znova ponavljajo. Svet je postal netoleranten do vsega v povezavi z islamom. Mediji so klavir, na katerega igrajo vlade, množice pa pojejo melodijo.

Včasih je resnica bolj čudna od fikcije in resnica je, da je islam odkrito napaden. Svetovni politiki to prikrivajo in govorijo, da so problem fundamentalisti in ekstremisti, ter da nimajo vsi muslimani tako radikalnih prepričanj. To je zelo učinkovita strategija, da razdelijo muslimane in jih uporabijo v borbi proti islamu.

Tudi zablode svobode, demokracije in liberalizma so laži, ki poganjajo to vojno proti islamu. Zahodni režimi trdijo, da se v imenu svobode borijo proti terorizmu, vendar sedaj že vemo, da je isti človek lahko za nekoga terorist, medtem ko je za drugega borec za svobodo. Vprašanje je: Ali se lahko nekdo, ki se bori v imenu svobode, istočasno bori proti borcu za svobodo?

Svojih laži ne morejo več prikrivati, saj se ZDA in njene zaveznice soočajo s političnimi, ekonomskimi in vojaškimi posledicami vseh teh vojn. Njihova ekonomija je pred kolapsom; njihovi grozoviti vojni zločini na tujem in tudi represije nad domačim prebivalstvom se razkrivajo, tako da so pri svojih ljudeh izgubili tudi moralno podporo; ameriški in NATO vojaki pa se domov vračajo brez udov in v vrečah za trupla.

RAZKRITO: VOJNA PROTI ISLAMU

Vojne, v katere so potisnjeni muslimani, nas ne bi smele presenetiti. Čemur smo priča v današnjem času je odraz globokega sovraštva ZDA in njenih zaveznic do vsakogar, ki predstavlja nevarnost za njihov kapitalistični imperij. Zato moramo dobro preučiti zgodovino zahodne hegemonije in se vprašati: Kdo je resnični terorist?

Preberite si nekatere citate zahodnih politikov in aktivistov, nato pa si sami odgovorite na to vprašanje.

Dejanske številke me niti ne zanimajo. (odgovor generala Colina Powella na vprašanje o številu ubitih Iračanov v ameriški operaciji Puščavska nevihta leta 1991. Gre za približno 200.000 ljudi)

Nikoli se ne bom opravičil, ko gre za Združene države Amerike. Ne zanima me kakšna so dejstva. (Predsednik George Bush st. ob izkazovanju svojega patriotizma in upravičevanju hladnokrvnega poboja s strani Ameriške mornarice. Bojna ladja Ameriške mornarice je 3. julija 1988 sestrelila iransko potniško letalo. Vseh 290 potnikov na letalu je umrlo. Letalo je bilo na rutinskem letu v komercialnem koridorju iranskega zračnega prostora)

Največji zločin po drugi svetovni vojni je bila zunanja politika Združenih držav. (Ramsey Clark, nekdanji ameriški pravosodni minister administracije Lyndona Johnsona)

V Vietnamu nimamo nobenih častnih namenov. Naše minimalno pričakovanje je, da ga okupirajo kot ameriško kolonijo in ohranijo socialno stabilnost za naše naložbe. To nam pove, zakaj se v Kolumbiji in Peruju ameriški helikopterji uporabljajo proti gverilcem. Vloga, katero je prevzela naša država, je vloga tistih, ki se nočejo odreči privilegijem in užitkom, katere prinašajo ogromni dobički naložb v tujini. (Martin Luther King; 4. april 1967, Riverside Church, New York)

CIA je ustvarila odrede smrti, katere vse od poznih 1940 uporablja povsod po svetu, zlasti v tretjem svetu. Dejstvo spregledano s strani medijev, ki so v lasti elite. (Bivši analitik CIA Ralph McGehe)

ZDA so orožje, varnostno opremo in treninge zagotovile vladam in oboroženim skupinam, ki so v državah po svetu izvajale mučenja, politične uboje in ostale kršitve človekovih pravic. (Amnesty International, oktober 1998)

Postali smo ena od najslabše vodenih in ena od popolnoma kontroliranih in dominiranih vlad na svetu. Nismo več vlada s svobodnim mnenjem. Nismo več vlada s prepričanjem in glasovi večine, ampak smo vlada z mnenjem in pod prisilo majhne skupine dominantnih oseb. (Ameriški predsednik Woodrow Wilson med prvo svetovno vojno)

Moramo postati lastniki ali pa vsaj nadzorniki dela nafte, katero potrebujemo. (British Royal Commission o strinjanju s politiko Winstona Churchilla glede Iraka, leto 1913)

Naši strateški in varnostni interesi po vsem svetu bodo najbolje zaščiteni z ustanovitvijo primernih točk – policijskih postaj v celoti opremljenih za ukrepanje v izrednih primerih na velikem območju. Kuvajt je ena od teh točk, iz njega pa bomo lahko nadzirali Irak, južno Perzijo, Saudsko Arabijo in Perzijski zaliv. Vredno bo iti skozi določene težave in stroške za vzpostavitev in upravljanje tamkajšne policijske postaje. (British Foreign Office, leto 1947)

ZDA morajo nekje na svetu izvršiti določeno dejanje, ki bo pokazalo odločnost, da še naprej ostane svetovna sila. (Henry Kissinger po vojni v Vietnamu; The Washington Post, april 1975)

Kakšna dvoličnost Zahoda, ki muslimane ob vsaki priložnosti obtožuje terorizma. Prišel je čas za prekinitev molka, zato zahodnim voditeljem in predvsem pa prebivalcem postavljamo naslednja vprašanja.

Ali obsojate ali opravičujete vlade, ki so pobile več kot milijon ljudi v Iraku?

Ali obsojate ali opravičujete vlade, ki sodelujejo pri zapiranju nedolžnih ljudi v koncentracijsko taborišče Guantanamo.

Ali obsojate ali opravičujete vlade, ki molčijo o posilstvih in pobojih mladih muslimanskih deklet v Iraku in Afganistanu?

Ali obsojate ali opravičujete vlade, ki podpirajo piratsko državo Izrael in njeno konstantno bombardiranje muslimanov?

Ali obsojate ali opravičujete vlade, ki sodelujejo pri bombardiranju muslimanov z brezpilotnimi letali v Pakistanu in Jemnu?

Prisluhnite našim besedam. Vaši voditelji vam lažejo in vas zavajajo. Hočejo vas prepričati, da ravnajo pravično in moralno. Sami sebe predstavljajo kot mirovnike in zaščitnike človeštva, v resnici pa so vzrok za zatiranje in represije doma ter pobijanje po svetu.