Preskoči na glavno vsebino

UČENJAKI V SLUŽBI NEMRUDA

V imenu Allaha, Milostnega, Usmiljenega. Hvala in zahvala pripada Vzvišenemu Allahu, naj je mir in blagoslov na Poslanca Muhammeda, njegovo častno družino, družabnike in na vse tiste, ki mu sledijo do Sodnega dneva.

In on ne govori po svojih strasteh. To ni nič drugega kot razodeto razodetje. (Kur'an, 53:3-4)

In zares se Allahov poslanec sallallahu alejhi ve sellem ni zlagal, ko je rekel: "Ne bo nastopil Sodni dan, dokler se plemena (skupine) iz mojega ummeta ne pridružijo mušrikom (mnogobožcem), in dokler skupine iz mojega ummeta ne bodo častile idolov." (zabeležila Ahmed in Ebu Davud, hadis je sahih)

In zagotovo se ni zlagal, ko je rekel: "Največ munafikov (svetohlincev) v mojem ummetu je med učenimi v njem." (zabeležil Ahmed, hadis je hasen)

In res, koliko je posameznikov in skupin - ne glede na to ali so plemenske, strankarske, nacionalne - ki častijo idole poleg Allaha, kakor so kipi, ideologije in sistemi vladavine. In koliko je tistih, ki so se odkrito pridružili mušrikom v borbi proti muslimanom.

A koliko je tistih, katere nam predstavljajo kot ulemo, učenjake, ki so pomemben dejavnik ummeta, istočasno pa jih vidiš, da branijo, opravičujejo in poveličujejo tagute; in ne samo to, celo vzpostavljajo ga in pozivajo ljudi k njem, da bi na koncu žalili tiste, ki te tagute negirajo in tagutu pomagali proti njim.

  • To so tisti, ki govorijo, da je tevhid (monoteizem) osnova in najpomembnejši predpis v islamu, ko pa se pojavi vprašanje maslahe (koristi), ki se pomeša s širkom (politeizmom), jih vidiš, kako izopačijo celo vero in porušijo vse principe, da bi upravičili delanje tega širka.
  • To so tisti, ki se postijo na dan Ašure v hvaležnost Allahu za rešitev pred tagutom, potem pa so prvi pri podpiranju tagotov in faraonov, ki se igrajo boga na Zemlji.
  • To so tisti, ki proslavljajo zmago Poslanca, sallallahu alejhi ve sellem in družabnikov nad zavezniki (ahzab), danes pa so v prvih vrstah zaveznikov vseh vrst kufra in odpadništva - proti muslimanom.
  • To so tisti, ki ti pripovedujejo zgodbo o Abrahamu in Nemrudu, in proslavljajo zmago Abrahama nad Nemrudom, danes pa zvesto podpirajo številne nemrude.

Takratni Nemrud je bil tiran, tagut, ki je bil ošaben na Zemlji in ljudem prizadejal ogromno zla. Ošabnost ga je vodila tudi v to, da je z Abrahamom razpravljal o Gospodarju, z načinom in uporabljenimi besedami pa je vzpostavil dokaz proti vsakemu tagutskemu učenjaku do Sodnega dneva in jim pred celim svetom pokazal, da so pokvarjeni munafiki.

Ko mu je Abraham rekel: "Moj Gospodar je tisti, ki daje življenje in smrt," (Kur'an; 2:258) je Nemrud izgovoril besede, ki so zadostne, da danes razkrije pokvarjenost, zablodo in svetohlinstvo tagutskih učenjakov. "Jaz dajem življenje in smrt!" (Kur'an; 2:258)

Neumne besede, katerih neizvedljivosti se je zavedal tudi sam Nemrud, saj je dobro vedel, da nima nič z oživljanjem in prinašanjem smrti. Te besede so ostale kot dokaz proti tagutskim učenjakom in razkrile njihovo svetohlinstvo.

V bistvu njihovi ljubljeni taguti danes na ves glas govorijo iste besede: "Jaz dovoljujem in prepovedujem. Parlament izbira in odloča." A ustvarjanje, tj. dajanje življenja in smrti, kar si je pripisal Nemrud, ter odrejanje, določanje, tj. dovoljevanje in prepovedovanje, kar danes sebi pripisujejo taguti, sta dve stvari specifični edino za Allaha in pravica do teh dveh stvari pripada izključno Njemu, kakor nam je On pojasnil v Kur'anu:

Ustvarjanje, urejanje in razpolaganje pripadajo le Njemu. (Kur'an; 7:54)

Tvoj Gospodar ustvarja, kar hoče, in izbira, oni pa nimajo možnosti izbire. Vzvišen in visoko je Allah nad tistimi, s katerimi Ga enačijo. (Kur'an; 28:68)

Razlika je le v tem, da se je Nemrud zavedal svoje nezmožnosti prinašanja življenja in smrti, medtem ko so današnji nemrudi z dejanji izvršili svoje besede, in ukinili Allahov zakon, si izmislili zakone in obvezali ljudi, naj tem zakonom sledijo in jim po istih sodijo.

Kakšna žalost, da tudi to ni dovolj munafikom tega ummeta, katere mnogi poslušajo in mislijo, da so učenjaki. Kako žalostno, da se nočejo odreči teh nemrudov in kreniti po Abrahamovih stopinjah.

Vsak govor o tagutu, širku zakonodaje, tekfirju in odrekanju od taguta, naredi od njih ali pristranske arogantneže ali zmedene fantiče, tako da na vsak način hočejo pobegniti od vprašanja, ali prikriti svoje bistvo s podcenjevanjem in poniževanjem, ali pa celo z odkritim laganjem na vero in verske dokaze.

In ko jih vidiš, občuduješ njihova telesa. In če spregovorijo, poslušaš njihov govor, kakor bi bili podprto bruno. Mislijo, da je vsak vzklik proti njim. Oni so sovražniki, zato se jih pazi. Naj jih Allah uniči, kako se odvračajo. (Kur'an; 63:4)

Takšni so samo navidezno učeni in pobožni, in takšen je tudi njihov govor, medtem ko so v realnosti kot podprto bruno. Celo ob razlikah v menhedžu, razvrščeni eden poleg drugega, ščitijo tagutske prestole, istočasno pa se bojijo vsakega kur'anskega verza, v katerem se ukazuje tekfir takšnih, ki se niso odrekli taguta.

Takšni so resnični sovražniki, saj so prvi pri obrambi in podpori taguta, krepitvi njegove oblasti in zatem poneumljanju množic. In zatem prvi pri upravičevanju borbe proti muslimanom in proti Allahovim zakonom, ko se vzpostavijo nekje na Zemlji.

Nemrud je lahko žalosten, ker takrat ni imel tako zvestih branilcev; morda bi podaljšal razpravo z Abrahamom in morda bi ga celo premagal.

Zato je dolžnost vseh, da se naučijo tega primera in da se po Allahovi zapovedi dobro pazijo teh munafikov, saj jim bodo uničili bodoči svet pred tem svetom. Ljudje naj pazijo, da ne pomešajo med nemrudovimi učenjaki in Abrahamovimi sledilci, saj se to tiče tevhida in podpiranja tistih, ki so na njem, ter širka in podpiranja tistih, ki so na njem.

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

MUDROSTI SA (NE)POZNATOG MJESTA

Nije vredan ljubavi niko osim Onaj koji je ljubav stvorio. Ne daj suzama da teku ni radi koga osim Njemu na sedždi iz straha do Njega i ljubavi do Njega. I sve što imaš danas je samo jedna hedija od Njega, a sve što ti uzme znaj nije bilo dobro za tebe. Sve je posuđeno od Njega na dan, godinu, pet, nešto ti pokloni dok si živ, a nešto vrati Sebi jer postaneš nezahvalan. *** Neče se Njegov rob odreč nečega radi Njegove Plemenitosti, a da mu to On neče zamjenut sa boljim. Sve ono sto te odvlači od robovanja Njemu jedinome Kralju nije vredno, odrekneš se tog nečeg, On Stvoritelj svega pošalje nešto bolje vrednije. *** Kada voliš, voli iskreno. Kada daješ, daji nesebično. Kada želiš, želi samo najbolje. Kada tražiš, pazi na čija vrata kucaš. Kada ideš, provjeri vrata da si dobro zakovao.

POGLAVJE O POSTU - KITAB ES-SIJAM (1. del)

Pregledali bomo poglavje o postu iz knjige Zad el-Mustaqni. Avtor je Šarafuddin Musa ibn Ahmed El-Hadžavi. Besedilo je sestavljeno na podlagi izpiskov iz serije predavanj šejha Ahmeda Musa Jibrila pod naslovom The Comprehensive Fiqh of Fasting . Preučevanje klasičnih del uleme, ki so nas prehiteli v veri, je jedro našega razumevanja vere, saj se na ta način seznanimo s strukturiranim študijem v klasičnem stilu. KAJ JE FIQH? Fiqh je v bistvu islamska pravna praksa, fiqh jezikovno pomeni razumevanje nečesa ali znanje o nečem. Šeriatski pomen fiqha je izpeljava verskih predpisov, ki se vežejo na dejanja tistih, ki so jim določena dejanja predpisana v smislu, kaj je za nekoga haram, halal, mustehab, mekruh itn. Najplemenitejše znanje je zagotovo znanje o aqidi in tevhidu, kajti v tem znanju leži razlika med večnim ognjem in večnim rajem. To je veliki fiqh, nekateri učenjaki ga imenujejo el-fiqh el-ekber. Za aqido in tevhidom je po pomembnosti el-fiqh el-asghar, ki se nanaša na hara...

POGLAVJE O POSTU - KITAB ES-SIJAM (2. del)

Avtor je začel z besedami: يَجِبُ صَوْمُ رَمَضَانَ بِرُؤْيَةِ هِلَالِهِ Post v ramadanu postane obvezen, ko je viden hilal (naraščajoči lunin srp). To je izjava. Avtor je želel opozoriti na dvoje. Najprej je želel poudariti, da je ramadan obvezen (vadžibun). Nato pa tudi izpostavil, da se post začne z videnjem naraščajočega luninega srpa. Čeprav so vsi vadžibi obvezni, so nekateri na različnih ravneh. Nekateri vadžibi so na ravni rukn, nekateri pa na nižji ravni, običajno so to vadžibi, o katerih se ulema razhaja, ali pa se ne štejejo za rukn, kajti če pri nekem dejanju čaščenja izpustite rukn, bo celotno čaščenje zavrnjeno. To je hujše kot izpustiti običajen vadžib, čeprav sta oba obvezna. Torej, če ulema reče, da je nekaj rukn v veri ali rukn v čaščenju, boste v tem zelo težko našli razhajanje med učenjaki. Na primer sedžda je rukn v molitvi, brez katere molitev ni sprejeta. Recitiranje sure El-Fatiha v molitvi je vadžib, vendar so se učenjaki razšli glede vprašanja, ali je...